16. člen ZVPSBNO

Terjatev iz naslova odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja je lahko predmet pravnega prometa, če so jo upravičenci že uveljavljali v določenem denarnem znesku v predlogu državnemu odvetništvu za sklenitev poravnave. Upniki stečajnega postopka so lahko oškodovanci v smislu ZVPSBNO. Odmera odškodnine po pravilih ZVPSBNO se ne opravi na način, uveljavljen po splošnih pravilih obligacijskega prava, ko se pravična denarna odškodnina za ugotovljeno škodo zmanjša za sorazmeren del oškodovančevega prispevka k njenemu nastanku in nato naloži v plačilo oškodovalcu v idealnem deležu (ali drugače povedano: sodišče sprva ločeno opravi presojo o prispevku obeh strank po temelju obveznosti in nato naloži v plačilo sorazmeren del pravične odškodnine za utrpelo škodo), temveč se določi neposredno s tehtanjem vseh zakonskih meril.

Protipravnost je pravni standard, ki ga je potrebno ugotavljati v vsakem posameznem primeru posebej in terja presojo, ali je sodnik ravnal z dolžno profesionalno skrbnostjo in običajno metodo dela. Pri tem je potrebno izhajati iz narave sodnikovega dela, za katerega je značilna prosta dokazna presoja (8. člen ZPP) in neodvisnost pri sojenju, pri čemer je sodnik vezan le na Ustavo in zakon. Za utemeljitev odškodninske odgovornosti države po 26. členu URS se zahteva kvalificirana stopnja napačnosti sodniške odločitve oziroma protipravnost v širšem pomenu, ta pa je podana, kadar sprejeta sodna odločitev pomeni odstop od obstoječe oziroma ustaljene sodne prakse ter pri razlagi ter uporabi zakonskih norm temelji na razumno nesprejemljivih argumentih.

Glede na to, da je bil postopek za preklic pogojne obsodbe in prednostno sojenje brez nepotrebnega odlašanja za tožnika izjemnega pomena in neprecenljiv za vzpostavitev stikov z otrokoma, saj se je izkazalo, da le preko tega postopka lahko (še) uresniči z mednarodnimi konvencijami, Ustavo RS in s pravnomočno sodno odločbo zagotovljeno pravico do družinskega življenja s svojima otrokoma, je tožnik ob še ostalih ugotovljenih okoliščinah ter zakonskih določbah o višini odškodnine iz 16. člena ZVPSBNO, ki jih je sodišče prve stopnje korektno in pravno pravilno upoštevalo, upravičen do prisoje najvišjega limitiranega zneska odškodnine.

Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da zakon za izpolnjenost predpostavke za vložitev zahteve za pravično zadoščenje zahteva tako obstoj objektivnega dejstva, torej, da so bila v postopku, ki je predmet presoje, vložena zgoraj navedena pospešitvena sredstva (objektivni pogoj), ter tudi, da je pospešitvena sredstva vložila stranka, ki zahteva pravično zadoščenje v konkretnem postopku (subjektivni pogoj). Samo dejstvo vložitve pospešitvenega sredstva se ne razteza tudi na ostale stranke oziroma sospornike v matičnem postopku. Z vložitvijo pospešitvenega sredstva namreč posamezna stranka izkaže svoje nestrinjanje s potekom postopka. Res je, kot to zatrjuje pritožba, vodilno načelo ZVPSBNO, da se strankam sodnih postopkov omogoči učinkovito uveljavljanje ustavne pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, vendar pa je vložitev pospešitvenega sredstva vezana tudi na zagotovitev njenega dostopa do morebitnega kasnejšega odškodninskega zahtevka, kar jasno izhaja iz stališča Evropskega sodišča za človekove pravice, ki ga je zavzelo v sklepu Nezirović proti Sloveniji.

V sodbi, s katero v primeru delne pripoznave tožbenega zahtevka sodišče odloča še o utemeljenosti preostalega tožbenega zahtevka, se mora sodišče prve stopnje opredeliti do vseh navedb pravdnih strank o pravnorelevantnih dejstvih. Poleg izpolnjene procesne predpostavke za vložitev tovrstne tožbe je potrebno za pravilno uporabo 16. člena ZVPSBNO ugotoviti obstoj okoliščin iz 4. člena ZVPSBNO. Izpodbijana sodba, kot pravilno navaja tožeča stranka v pritožbi, nima razlogov o vseh zatrjevanih bistvenih okoliščinah, kriterijih oziroma merilih iz 4. člena ZVPSBNO, kot je obrazloženo še v nadaljevanju, zato je vsaj preuranjen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnikova pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ni bila kršena in da je zato (preostali) tožbeni zahtevek neutemeljen.

Za uveljavljanje odškodninske odgovornosti države zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja morajo biti skladno z določili OZ in ZVPSBNO podane vse zakonsko predvidene predpostavke odškodninske odgovornosti kumulativno. Te so: nastala škoda, kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja in vzročna zveza med škodo in kršitvijo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Odgovornost države je, kot že pojasnjeno, ob izpolnjeni predpostavki kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja objektivna. Skladno z določilom 131. člena OZ je trditveno in dokazno breme glede nastanka in višine škode, kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ter vzročne zveze med nastankom škode in kršitvijo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja na tožeči stranki (oškodovancu). Odškodninska odgovornost je vrsta obligacijskega razmerja, v katerem je en subjekt tega razmerja (odgovorna oseba) dolžan povrniti povzročeno škodo drugemu subjektu (oškodovancu), drugi subjekt (oškodovanec) pa je upravičen zahtevati takšno povrnitev. Iz pojasnjenega izhaja, da lahko povrnitev škode zahteva le oseba, ki ji je škoda nastala in še to le v primeru, da

Skladno s prvim odstavkom 207. člena ZPP ima prekinitev postopka za posledico, da prenehajo teči vsi roki, določeni za pravdna dejanja, zato pretečenega časa po prekinitvi postopka ni mogoče upoštevati kot relevantno trajanje postopka niti v konkretnem primeru, saj pogoji za nadaljevanje postopka še niso izpolnjeni. Zato ni mogoče upoštevati pritožbenih navedb o skoraj 5-letnem sojenju. Postopek je trajal do prekinitve eno leto in deset mesecev. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da v tem obdobju še ni prišlo do kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Čas enega leta in deset mesecev od vložitve tožbe do prekinitve postopka, v katerem še ni prišlo do razpisa naroka, tudi po presoji pritožbenega sodišča ne odstopa od povprečnega časovnega postopanja v običajnih pravdnih zadevah na slovenskih sodiščih.

Izvedensko mnenje iz drugega sodnega postopka se lahko upošteva kot dokaz v pravdi, vendar le pod pogojem, da je med strankama postopka o tem doseženo soglasje oziroma če z uporabo dokaza iz drugega postopka ni bila kršena pravica stranke do izjavljanja. Dejstvo, da izvedensko mnenje ne potrjuje vseh trditev tožnice, ni razlog, ki bi upravičeval izvedbo novega dokaza, saj nestrinjanje stranke z ugotovitvami izvedenca ne zadošča.

Kot relevantno obdobje, v katerem je bila tožnici kršena pravica do sojenja v razumnem roku, je treba upoštevati skupno trajanje pravdnega in izvršilnega postopka. Ugotovljene okoliščine primera ter zakonske določbe o višini odškodnine iz 16. člena ZVPSBNO opravičujejo najvišji znesek, ki ga je pred domačim sodiščem mogoče stranki nameniti zaradi kršitve pravice do sojenja v nerazumnem roku – to je 5.000,00 EUR. Odločilnega pomena je skoraj 20 letno trajanje postopka, ko je sodišče sicer večkrat odločalo o pravnih sredstvih, vendar le na dveh stopnjah, in sicer v zadevi, ki je bila zelo pomembna za tožnico in ki sama s svojimi ravnanji praktično ni prispevala k zastojem v postopku.

Nepremoženjska škoda zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja pred uveljavitvijo ZVPSBNO ni bila pravno priznana v določbah OZ oziroma ZOR. Šele z določbami navedenega zakona je bilo mogoče priznavati tovrstne odškodnine na podlagi kriterijev, določenih v tem zakonu. To velja tudi za primere, ko gre kot v spornem primeru za nepremoženjsko škodo kot posledico domnevne kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ki je prenehala pred 1. 1. 2007, in je prav tako treba glede meril za ugotovitev kršitve pravic do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ter glede višine in določitve pravičnega zadoščenja uporabiti določbe ZVPSBNO. ZVPSBNO je - lex specialis in je mogoče odškodnino za tovrstno škodo presojati zgolj na podlagi okvirov, ki so določeni v tem zakonu. Pravica do povračila škode, ki je posledica protipravnega ravnanja sodišča oz. sodnikov je sicer ustavno zajamčena pravica, vendar pa je treba izhajati iz narave sodnikovega dela, pri čemer je izpostavljena dejanska okoliščina, da je k neuspehu pri odlogu izvršbe, ki bi lahko preprečila nastanek sporne škode, sodeloval tudi revident sam, ker ni podal zadostnih trditev, ki bi bile lahko p

Pritožba tožene stranke nima prav glede očitka, da ni podana vzročna zveza med ugotovljeno kršitvijo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja in škodo, ki je v izgubi tožnikove nepremičnine. Argumenti tožene stranke, da dolgotrajno sojenje redoma ter življenjsko oziroma razumno pričakovano ne pripelje do prodaje nepremičnine in ob tem sklicevanje na pravilno uporabo teorije o adekvatni vzročnosti, v okoliščinah obravnavane zadeve ne pridejo v poštev. Po tej teoriji je treba med pravno relevantne vzroke za škodo upoštevati tisto ravnanje (dejanje ali opustitev), ki praviloma ustreza nastanku škode. Vzročne zveze ni v primerih, ko gre za nenavadne ali izredne dogodke, za kar pa v tej zadevi ne gre. Prodaja tožnikove nepremičnine v izvršilnem postopku, posebej zato, ker je nanjo tožnik tekom postopka vztrajno opozarjal, ni neka izjemna, vzročno neobičajna posledica, ki je sodišča ne bi mogla pričakovati. Za presojo vzročne zveze je odločilno, da je prepočasno odločanje o veljavnosti izvršilnega naslova povzročilo tožniku škodo, saj če bi bilo o njem odločeno pred koncem izvršbe, bi lahko izvršbo na nepremičnino preprečil. Škoda je tožniku nastala ob izgubi nepremi

Z dolgotrajnim sojenjem v nepravdnem postopku je bila kršena pravica tožnice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Taka kršitev ima lahko za posledico premoženjsko škodo. Premoženjsko škodo bi lahko predstavljala razlika med prejeto odškodnino in odškodnino, ki bi tožnici pripadala za hišo, če bi bilo v nepravdnem postopku odločeno do 1. 7. 2007, v kolikor bi bila v vzročni zvezi z (zatrjevano) kršitvijo pravice do sojenja v razumnem roku. Za ugotavljanje morebitne razlike v vrednosti nepremičnine v posameznih obdobjih bi bilo treba opraviti vrednotenje nepremičnine po enaki metodi. Tožnica ni dokazala izgube na dobičku iz naslova obresti, ki bi jih prejela v primeru položitve odškodnine na dolgoročni bančni depozit.

Postopek na petih stopnjah je trajal 6 let in 10 mesecev, tožniku je bila prisojena odškodnina 1.400,00 EUR.

Samo dejstvo, da je prišlo v postopku pred Okrajnim sodiščem v Črnomlju do daljšega zastoja, ko se v trinajstih mesecih ni nič zgodilo, ne zadošča za sklep o kršitvi tožnikove pravice do sojenja v razumnem roku. Kot čas trajanja postopka se upošteva trajanje celotnega postopka na vseh stopnjah, ne le posamezni segment. Celoten postopek se je po nespornih ugotovitvah sodišča prve stopnje odvijal na šestih stopnjah (trikrat na prvi stopnji in trikrat na pritožbeni stopnji) in je trajal tri leta in pol. Čeprav zadeva na ugotovitev obstoja služnosti v dejanskem in pravnem pogledu ni bila zapletena in kompleksna, je šteti, upoštevajoč, da ni šlo za prednostno zadevo po pravilih sodnega reda, za časovni okvir, ki je sprejemljiv.

Naziranje sodišča prve stopnje, da je moč tožbo na plačilo odškodnine (za nepremoženjsko škodo) zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (v skladu z določbami ZVPSBNO) vložiti, ko je bilo v zadevi, v zvezi s katero je vložena, odločeno o vseh zahtevkih, oziroma ko je ta zaključena v celoti, je pravilno. Razlog za to pa se skriva v okoliščini, da je moč (po sami naravi stvari) takšno (enotno) odškodnino prisojati zgolj glede na (vse) okoliščine posameznega v celoti zaključenega postopka (zadeve).

Iz izčrpno ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je izvršilna sodnica odločala po vrstnem redu glede na čas vložitve predloga za izvršbo, da zadeva ni veljala za prednostno, a se je zaradi nenehnih urgenc in ugovorov dejansko obravnavala kot taka, ter da sta dolžnica in njen pooblaščenec izkoristila vse procesne možnosti, ki so jima bile na voljo, kar je odločanje o zadevi podaljševalo. Pritožbeno sodišče se nadalje strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da sodnici ni mogoče očitati kršitve procesnih pravil in pomanjkanja profesionalne skrbnosti.

Tožnik ni upravičen do zahtevane odškodnine, ne glede na to, kaj v zvezi z višino odškodnine določa ZVPSBNO. Ta zakon kot lex specialis ureja varstvo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, vključno z možnostjo uveljavljanja pravičnega zadoščenja, med ostalim v obliki denarne odškodnine.

Sodišče mora presoditi upravičenost do zahtevka po ZVPSBNO tudi v času od njegovega sprejema z dne 26.4.2006.

Dedič postane v trenutku smrti tudi stranka v postopku, pod razveznim pogojem, da se ne bo odpovedal dediščini.