4. člen ZVPSBNO

Terjatev iz naslova odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja je lahko predmet pravnega prometa, če so jo upravičenci že uveljavljali v določenem denarnem znesku v predlogu državnemu odvetništvu za sklenitev poravnave. Upniki stečajnega postopka so lahko oškodovanci v smislu ZVPSBNO. Odmera odškodnine po pravilih ZVPSBNO se ne opravi na način, uveljavljen po splošnih pravilih obligacijskega prava, ko se pravična denarna odškodnina za ugotovljeno škodo zmanjša za sorazmeren del oškodovančevega prispevka k njenemu nastanku in nato naloži v plačilo oškodovalcu v idealnem deležu (ali drugače povedano: sodišče sprva ločeno opravi presojo o prispevku obeh strank po temelju obveznosti in nato naloži v plačilo sorazmeren del pravične odškodnine za utrpelo škodo), temveč se določi neposredno s tehtanjem vseh zakonskih meril.

Protipravnost je pravni standard, ki ga je potrebno ugotavljati v vsakem posameznem primeru posebej in terja presojo, ali je sodnik ravnal z dolžno profesionalno skrbnostjo in običajno metodo dela. Pri tem je potrebno izhajati iz narave sodnikovega dela, za katerega je značilna prosta dokazna presoja (8. člen ZPP) in neodvisnost pri sojenju, pri čemer je sodnik vezan le na Ustavo in zakon. Za utemeljitev odškodninske odgovornosti države po 26. členu URS se zahteva kvalificirana stopnja napačnosti sodniške odločitve oziroma protipravnost v širšem pomenu, ta pa je podana, kadar sprejeta sodna odločitev pomeni odstop od obstoječe oziroma ustaljene sodne prakse ter pri razlagi ter uporabi zakonskih norm temelji na razumno nesprejemljivih argumentih.

Šele z vložitvijo premoženjskopravnega zahtevka je tožnik kot oškodovanec v kazenskem postopku pridobil pravico, da o tej njegovi pravici v okviru kazenskega postopka odloči sodišče v razumnem roku.

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da vrsta postopka, občutna prekoračitev zakonsko zapovedanega hitrega poslovanja sodišča in nezapletenost zadeve daje podlago za višjo odškodnino, kot je bila prisojena za primerljivo trajanje postopka v rednih pravdnih postopkih. Toženka pa v pritožbi utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje neustrezno upoštevalo merilo pomena zadeve za stranko. Ločiti je treba zadeve, ki močno posegajo v življenje posameznikov, od tistih, ki se nanašajo na blažje nevšečnosti v življenju. Za prav slednje pa gre v obravnavani zadevi, kjer je moral tožnik zaradi izdane začasne odredbe nasprotni stranki izročiti ključ oziroma ji na drug način omogočiti prost dostop do kurilnice ter ponovno vklopiti elektriko za pritlično stanovanje, obenem pa mu je bilo prepovedano bodoče motenje posesti z grožnjo denarne kazni v znesku 2.500,00 EUR. Kurilnica je po svoji naravi pomožni prostor, tožnik pa v njeni uporabi ni bil prikrajšan. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da zadeva ni posegala v njegov način življenja, ampak je imel le določene nevšečnosti (18. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

Tožnik ni navedel pravno relevantnih trditev, zato je tožba nesklepčna.

Tožba v upravnem sporu zoper sklep predsednika Vrhovnega sodišča, s katerim je zavrnjen rokovni predlog, ni dopustna, ker ne gre za upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu na podlagi 2. člena ZUS-1.1 Z njim namreč ni odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke s področja upravnega prava, ampak gre za posebno pravno sredstvo za pospešitev sojenja (v okviru katerega predsednik sodišča glede na merila iz 4. člena ZVPSBNO ugotavlja, ali sodišče nepotrebno odlaša z odločanjem v določeni zadevi). Prav tako ZVPSBNO, kot poseben zakon, ne določa, da bi bilo sodno varstvo zoper zavrnitev rokovnega predloga po tem zakonu zagotovljeno v upravnem sporu. Iz ureditve odločanja o rokovnem predlogu izhaja, da o rokovnih predlogih odločajo višja sodišča od tistih, kjer se zadeve rešujejo, kar pomeni, da ima rokovni predlog funkcijo pravnega sredstva zoper odločitev o zavrnitvi nadzorstvene pritožbe. To potrjuje tudi predlog ZVPSBNO, ki rokovni predlog označuje kot sredstvo, ki istočasno vsebuje tako elemente sodnega varstva kot elemente pravnega sredstva. Glede na navedeno je torej sodno varstvo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja zagotovlje

V sodbi, s katero v primeru delne pripoznave tožbenega zahtevka sodišče odloča še o utemeljenosti preostalega tožbenega zahtevka, se mora sodišče prve stopnje opredeliti do vseh navedb pravdnih strank o pravnorelevantnih dejstvih. Poleg izpolnjene procesne predpostavke za vložitev tovrstne tožbe je potrebno za pravilno uporabo 16. člena ZVPSBNO ugotoviti obstoj okoliščin iz 4. člena ZVPSBNO. Izpodbijana sodba, kot pravilno navaja tožeča stranka v pritožbi, nima razlogov o vseh zatrjevanih bistvenih okoliščinah, kriterijih oziroma merilih iz 4. člena ZVPSBNO, kot je obrazloženo še v nadaljevanju, zato je vsaj preuranjen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnikova pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ni bila kršena in da je zato (preostali) tožbeni zahtevek neutemeljen.

Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje res ne izhaja, da bi šlo za zapleteno zadevo, o njej je bilo odločeno prej kot v triletnem roku, da je tožnik tudi sam ravnal tako, da več kot dve leti ni vložil nobenega pospešitvenega sredstva in ta zadeva nima posebnega pomena za to stranko in je zato sodišče prve stopnje glede na obrazloženo, prisodilo pravično denarno odškodnino iz tega naslova. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da zadeva za tožnika nima posebnega pomena, o čemer se je izreklo v točki 14. obrazložitve, kjer je sodišče ugotovilo, da tožnik tudi ni izkazal, da bi konkreten primer zanj imel poseben pomen. Ravno to dejstvo, da ima primer poseben pomen za stranko pa je tisto, ki odločilno vpliva na višino prisojene odškodnine in ker te trditve tožnik ni izkazal, je zato odločitev sodišča prve stopnje, ko je prisodilo primerno odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 540,00 EUR, pravilna.

Kriteriji za določitev zadoščenja so opredeljeni v 4. členu ZVPSBNO.

Poleg izpolnjene procesne predpostavke za vložitev tožbe je moralo sodišče za določitev denarne odškodnine, torej za pravilno uporabo 16. člena ZVPSBNO, ugotoviti in upoštevati še obstoj okoliščin iz 4. člena ZVPSBNO.

Za uveljavljanje odškodninske odgovornosti države zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja morajo biti skladno z določili OZ in ZVPSBNO podane vse zakonsko predvidene predpostavke odškodninske odgovornosti kumulativno. Te so: nastala škoda, kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja in vzročna zveza med škodo in kršitvijo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Odgovornost države je, kot že pojasnjeno, ob izpolnjeni predpostavki kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja objektivna. Skladno z določilom 131. člena OZ je trditveno in dokazno breme glede nastanka in višine škode, kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ter vzročne zveze med nastankom škode in kršitvijo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja na tožeči stranki (oškodovancu). Odškodninska odgovornost je vrsta obligacijskega razmerja, v katerem je en subjekt tega razmerja (odgovorna oseba) dolžan povrniti povzročeno škodo drugemu subjektu (oškodovancu), drugi subjekt (oškodovanec) pa je upravičen zahtevati takšno povrnitev. Iz pojasnjenega izhaja, da lahko povrnitev škode zahteva le oseba, ki ji je škoda nastala in še to le v primeru, da

Sodišče prve stopnje je v sodbi podrobno pojasnilo razloge, na podlagi katerih je ugotovilo, da v motenjski pravdi v nobeni fazi postopka ni prišlo do nepotrebnega odlašanja z odločanjem ter da je postopek potekal tekoče in brez pomembnih zastojev.

Izvedensko mnenje iz drugega sodnega postopka se lahko upošteva kot dokaz v pravdi, vendar le pod pogojem, da je med strankama postopka o tem doseženo soglasje oziroma če z uporabo dokaza iz drugega postopka ni bila kršena pravica stranke do izjavljanja. Dejstvo, da izvedensko mnenje ne potrjuje vseh trditev tožnice, ni razlog, ki bi upravičeval izvedbo novega dokaza, saj nestrinjanje stranke z ugotovitvami izvedenca ne zadošča.

Upoštevaje dejansko podlago spora bi tako glede na trditve tožnika in izkazano protipravno ravnanje toženke šele ugotovitev obstoja terjatve med tožnikom in stečajnim dolžnikom lahko vzpostavila odškodninsko odgovornost države kot sekundarno (in ne subsidiarno) varstvo njegovih pravic. Sama insolventnost dolžnika je namreč pri odločanju o zahtevku tožnika v razmerju do države relevantna le glede (obsega) nemožnosti izterjave nesporne, to je med upnikom in dolžnikom ugotovljene terjatve, kar povedano drugače pomeni: na tožniku je breme dokazovanja obstoja (in višine) terjatve med njim in stečajnim dolžnikom ter posledično škode, ki mu je nastala zaradi ravnanj toženke, ker te terjatve ni dobil poplačane od svojega dolžnika.

Kot relevantno obdobje, v katerem je bila tožnici kršena pravica do sojenja v razumnem roku, je treba upoštevati skupno trajanje pravdnega in izvršilnega postopka. Ugotovljene okoliščine primera ter zakonske določbe o višini odškodnine iz 16. člena ZVPSBNO opravičujejo najvišji znesek, ki ga je pred domačim sodiščem mogoče stranki nameniti zaradi kršitve pravice do sojenja v nerazumnem roku – to je 5.000,00 EUR. Odločilnega pomena je skoraj 20 letno trajanje postopka, ko je sodišče sicer večkrat odločalo o pravnih sredstvih, vendar le na dveh stopnjah, in sicer v zadevi, ki je bila zelo pomembna za tožnico in ki sama s svojimi ravnanji praktično ni prispevala k zastojem v postopku.

Pri ponovnem odločanju o tožbenem zahtevku bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti omenjene procesne napake, pri čemer v tej zvezi pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da je zaradi same narave kršitev izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Ob tem je treba tudi upoštevati, da zaradi takšne odločitve (glede na merila iz 4. člena Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja) ne bo prišlo do hujše kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (drugi odstavek 354. člena ZPP).

Strošek in projekt morata biti v medsebojni zvezi, kar izhaja že iz narave pojma upravičenih stroškov. Strošek, ki ni neposredno povezan s projektom, ni upravičen do sofinanciranja evropskih sredstev. Zaradi te povezave, na kar upravičeno opozarja obravnavana pritožba, je nujno potrebno rezultate razvoja omenjenih prvih devet iteracij vključiti v nadaljnji razvoj in vzpostavitev sistema IKC.

Nepremoženjska škoda zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja pred uveljavitvijo ZVPSBNO ni bila pravno priznana v določbah OZ oziroma ZOR. Šele z določbami navedenega zakona je bilo mogoče priznavati tovrstne odškodnine na podlagi kriterijev, določenih v tem zakonu. To velja tudi za primere, ko gre kot v spornem primeru za nepremoženjsko škodo kot posledico domnevne kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ki je prenehala pred 1. 1. 2007, in je prav tako treba glede meril za ugotovitev kršitve pravic do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ter glede višine in določitve pravičnega zadoščenja uporabiti določbe ZVPSBNO. ZVPSBNO je - lex specialis in je mogoče odškodnino za tovrstno škodo presojati zgolj na podlagi okvirov, ki so določeni v tem zakonu. Pravica do povračila škode, ki je posledica protipravnega ravnanja sodišča oz. sodnikov je sicer ustavno zajamčena pravica, vendar pa je treba izhajati iz narave sodnikovega dela, pri čemer je izpostavljena dejanska okoliščina, da je k neuspehu pri odlogu izvršbe, ki bi lahko preprečila nastanek sporne škode, sodeloval tudi revident sam, ker ni podal zadostnih trditev, ki bi bile lahko p