6. člen ZVPSBNO

Ob dejstvu, da se je spis odstopil na Delovno in socialno sodišče, tožnik pa je vložil zoper naveden sklep pritožbo, o kateri bo odločilo Vrhovno sodišče RS (torej še sklep ni pravnomočen), tako predsednica sodišča v fazi postopka ne more v zadevi odrediti pospešitev obravnave, saj je sodnica, ki je v zadevi izdala sklep o nepristojnosti, ne obravnava. Tako je na mestu zaključek, da je zadeva očitno nerazumna in nima verjetnih izgledov za uspeh.

Glede na veljavna procesna pravila je pritožnik lahko računal, da bo sodišče bodisi izvedlo predlagani dokaz bodisi ga pozvalo, da predlagani dokaz predloži sam. V pritožbeni opredelitvi nedopustne sodbe presenečenja vsebovan očitek kršitve pravice do izjave je zato utemeljen.

Tožba v upravnem sporu zoper sklep predsednika Vrhovnega sodišča, s katerim je zavrnjen rokovni predlog, ni dopustna, ker ne gre za upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu na podlagi 2. člena ZUS-1.1 Z njim namreč ni odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke s področja upravnega prava, ampak gre za posebno pravno sredstvo za pospešitev sojenja (v okviru katerega predsednik sodišča glede na merila iz 4. člena ZVPSBNO ugotavlja, ali sodišče nepotrebno odlaša z odločanjem v določeni zadevi). Prav tako ZVPSBNO, kot poseben zakon, ne določa, da bi bilo sodno varstvo zoper zavrnitev rokovnega predloga po tem zakonu zagotovljeno v upravnem sporu. Iz ureditve odločanja o rokovnem predlogu izhaja, da o rokovnih predlogih odločajo višja sodišča od tistih, kjer se zadeve rešujejo, kar pomeni, da ima rokovni predlog funkcijo pravnega sredstva zoper odločitev o zavrnitvi nadzorstvene pritožbe. To potrjuje tudi predlog ZVPSBNO, ki rokovni predlog označuje kot sredstvo, ki istočasno vsebuje tako elemente sodnega varstva kot elemente pravnega sredstva. Glede na navedeno je torej sodno varstvo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja zagotovlje

Poleg izpolnjene procesne predpostavke za vložitev tožbe je moralo sodišče za določitev denarne odškodnine, torej za pravilno uporabo 16. člena ZVPSBNO, ugotoviti in upoštevati še obstoj okoliščin iz 4. člena ZVPSBNO.

Ker v obravnavani zadevi predstavlja izpodbijani akt sklep o zavrženju nadzorstvene pritožbe iz drugega odstavka 6. člena ZVPSBNO, glede katerega je Vrhovno sodišče RS zavzelo stališče, da je tak sklep dokončen, saj pritožba skladno z drugim odstavkom 6. člena ZVPSBNO ni dopustna, gre pa za akt, ki posega v pritožnikov pravni položaj, saj stranka zoper njega ne more vložiti rokovnega predloga in je zato dopustno sodno varstvo v upravnem sporu po 5. členu ZUS-1, je sodišče v postopku o tožbi odločalo po vsebini. Izpodbijana odločba zgolj povzema zakonsko besedilo 5. alineje drugega odstavka 5. člena ZVPSBNO in na podlagi neizpolnjevanja tega pogoja izpelje procesno odločitev o zavrženju nadzorstvene pritožbe, ob tem pa obrazloži, da nadzorstvena pritožba v že zaključenih postopkih ni mogoča. Tožena stranka je tako svojo procesno odločitev utemeljevala z razlogi, ki kažejo na vsebinsko reševanje zadeve. Razlogi v sklepu so zato sami s seboj v nasprotju, v posledici česar se odločbe ne da preizkusiti.

Tudi pri odločanju o nepravi obnovi gre za sojenje, saj sodišče izda odločitev v obliki sodbe ali sklepa, zoper katerega je možna pritožba. Zato je napačno stališče tožene stranke, da v okviru odločanja o predlogu za združitev kazni (t.i. nepravi obnovi) ne gre za sojenje, zaradi česar naj ne bi bilo mogoče uporabiti ZVPSBNO.

Upravni spor zoper sklep o zavrženju nadzorstvene pritožbe je dovoljen.

Naziranje sodišča prve stopnje, da je moč tožbo na plačilo odškodnine (za nepremoženjsko škodo) zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (v skladu z določbami ZVPSBNO) vložiti, ko je bilo v zadevi, v zvezi s katero je vložena, odločeno o vseh zahtevkih, oziroma ko je ta zaključena v celoti, je pravilno. Razlog za to pa se skriva v okoliščini, da je moč (po sami naravi stvari) takšno (enotno) odškodnino prisojati zgolj glede na (vse) okoliščine posameznega v celoti zaključenega postopka (zadeve).

Tožena stranka je svojo procesno odločitev (zavrženje nadzorstvene pritožbe) utemeljevala z razlogi, ki kažejo na vsebinsko reševanje zadeve, kar pomeni, da je izrek odločitve v nasprotju z obrazložitvijo. Glede na navedeno stališče je tožena stranka izpodbijani sklep izdala v nasprotju s postopkovnimi pravili, določenimi v ZVPSBNO in ZUP, zato je moralo sodišče tožbi ugoditi in izpodbijani sklep odpraviti.

Sodišče prve stopnje, ki se je na podlagi drugega odstavka 71. člena ZUS-1 sklicevalo na razloge izpodbijanega sklepa, pa je pri odločanju v upravnem sporu prezrlo, da je tožena stranka utemeljevala svojo (procesno) odločitev z razlogi, ki kažejo na vsebinsko reševanje zadeve, kar pomeni, da je izrek odločitve v nasprotju z obrazložitvijo. Ker nasprotij med izrekom in razlogi za odločitev sodišče prve stopnje ni odpravilo, je glede na to, da je pritrdilo odločitvi tožene stranke in se strinjalo z razlogi za takšno odločitev, samo zagrešilo bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu, saj je tako tudi izrek izpodbijane sodbe v nasprotju razlogi sodbe.

Tožba zaradi uveljavljanja denarne odškodnine za povzročeno škodo zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ob neizpolnjenih procesnih predpostavkah nima verjetnega izgleda za uspeh in zato njena vložitev ni razumna.

Predpostavka za zahtevo za pravično zadoščenje za povzročeno škodo zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja v pravdi je predhodna vložitev pospešitvenih sredstev, in sicer nadzorstvene pritožbe, ki ji je bilo ugodeno s sklepom ali z obvestilom, ali vložitev rokovnega predloga.

Tožnik je imel skladno z določbo prvega in tretjega odstavka 8. člena ZVPSBNO po zavrnitvi nadzorstvene pritožbe pravico v 15 dneh po prejemu sklepa predsednika VS o zavrnitvi nadzorstvene pritožbe vložiti rokovni predlog, torej nadaljnji pospešitveni ukrep po ZVPSBNO, in ne začeti upravnega spora, kot je to bilo napačno navedeno v pravnem pouku izpodbijanega sklepa.

Stališče o nedovoljenosti tožbe je pravilno, saj je tožnik vložil tožbo po odločitvi o izrednem pravnem sredstvu, sprejeti več kot tri leta po pričetku uporabe ZVPSBNO, v tem postopku pa ni vložil niti nadzorstvene pritožbe niti rokovnega predloga.

Izplačilo denarne odškodnine za povzročeno škodo zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja lahko zahteva stranka, ki je vložila nadzorstveno pritožbo, kateri je bilo ugodeno.

Glede na odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-207/08, Up-2168/08 z dne 18.03.2010, da je 25. člen ZVPSBNO v neskladju z Ustavo, kolikor ne ureja tudi položaja oškodovancev, katerim je kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja prenehala pred 1.1.2007, pa do takrat niso vložili zahteve za pravično zadoščenje na mednarodno sodišče, se do odprave ugotovljenega neskladja v pravdnih postopkih zaradi plačila denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo kot posledico domnevne kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ki je prenehala pred 1.1.2007, glede meril za ugotovitev kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ter glede višine in določitve pravičnega zadoščenja uporabljajo določbe ZVPSBNO.