1. člen ZVPSBNO

Terjatev iz naslova odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja je lahko predmet pravnega prometa, če so jo upravičenci že uveljavljali v določenem denarnem znesku v predlogu državnemu odvetništvu za sklenitev poravnave. Upniki stečajnega postopka so lahko oškodovanci v smislu ZVPSBNO. Odmera odškodnine po pravilih ZVPSBNO se ne opravi na način, uveljavljen po splošnih pravilih obligacijskega prava, ko se pravična denarna odškodnina za ugotovljeno škodo zmanjša za sorazmeren del oškodovančevega prispevka k njenemu nastanku in nato naloži v plačilo oškodovalcu v idealnem deležu (ali drugače povedano: sodišče sprva ločeno opravi presojo o prispevku obeh strank po temelju obveznosti in nato naloži v plačilo sorazmeren del pravične odškodnine za utrpelo škodo), temveč se določi neposredno s tehtanjem vseh zakonskih meril.

Iz določb ZPP izhaja, da vročitev tožbe ni pogoj za pridobitev statusa stranke pravdnega postopka. Prav tako se z vročitvijo tožbe ne pridobi pasivna procesna legitimacija, saj za njo zadostuje tožnikovo zatrjevanje v tožbi, da je prav toženec zavezanec iz materialnopravnega razmerja. Na podlagi tega je mogoče zaključiti, da vročitev tožbe posledično ni pogoj niti za pridobitev statusa stranke sodnega postopka v smislu 2. člena ZVPSBNO.

Pritožba utemeljeno opozarja, da dolžnica nima pravice odločati o tem ali bodo imeli otroci stike z očetom (upnikom) ali ne, vendar je iz poteka tega izvršilnega postopka razvidno, da je bil namen sklepa o izvršbi dosežen, saj stiki sedaj potekajo na dogovorjen način, ki ga očitno dolžnica spoštuje. Ko pritožba govori o pasivnosti sodišča ter navaja časovni okvir reševanja dolžničinega ugovora in upnikovega predloga za izrek višje denarne kazni, smiselno opozarja na vprašanje, ali je bilo v zadevi odločeno brez nepotrebnega odlašanja. Če je upnik menil, da je bila v postopku kršena njegova pravica do sojenja v razumnem roku, je imel na voljo pravna sredstva, ki jih zaradi varstva te pravice določa ZVPSBNO. Namen denarne kazni, ko gre za izvršbo zaradi stikov, ni kaznovanje dolžnice. Denarna kazen v tem primeru predstavlja izvršilno sredstvo, ki kot posredna prisila vpliva na voljo dolžnice, da stori oziroma opusti ravnanja, ki so predmet obveznosti iz izvršilnega naslova.

V kolikor sedaj pritožnik v pritožbi zatrjuje nedopusten poseg v načelo enakosti pred zakonom in s tem kršitev 14. člena Ustave Republike Slovenije, ko zatrjuje, da sodišče ni enako obravnavalo obrestne zahtevke upnikov, ki so od dolžnikov uveljavljali terjatev z devizno klavzulo, s tistimi, ki so imeli terjatev v domači valuti, je pritožniku pojasniti, da bi moral kršitev tega ustavnega načela oziroma ustavne pravice uveljavljati v postopku, iz katerega izvršilni naslov izhaja, ne pa sedaj v izvršilnem postopku, ker izvršilno sodišče le prisilno izvršuje plačilo terjatev, ki izhajajo iz izvršilnih naslovov, v sam izvršilni naslov pa ne more posegati. V konkretnem izvršilnem postopku izvršilno sodišče glede na samo dikcijo izreka izvršilnega naslova, kjer je višina obrestne mere že dokončno določena, neposredno ne uporablja četrtega odstavka 399. člena ZOR, zato ni podlage, da bi sprožilo postopek za oceno ustavnosti četrtega odstavka 399. člena ZOR. Kolikor je namreč upnik menil, da izvršilni naslov temelji na neustavnem določilu četrtega odstavka 399. člena ZOR, bi moral že v postopku, iz katerega izhaja izvršilni naslov, uveljavljati kršitev te ustavne pravice in v pravdnem p

Upnikova neaktivnost v ugovornem postopku (v smislu opustitve podaje odgovora na ugovor) ima za posledico domnevo resničnosti v ugovoru uveljavljanih dejstev. Pogodbeno dogovorjena varščina v obliki zadržanih denarnih sredstev predstavlja varstvo za upnika, saj se ob morebitni kršitvi pogodbenih obveznosti poplača iz zneska, ki ga ima pri sebi. Ob prenehanju glavne obveznosti v primeru, ko ne pride do kršitve pogodbene obveznosti, pravna podlaga za zadrževanje varščine odpade. Ravno to sta zatrjevala dolžnika, torej da upnica ni imela podlage za zadržanje varščine in da sta zato svojo obveznost iz naslova neplačanih najemnin ob zaključku najemne pogodbe pobotala s svojo terjatvijo do upnice iz naslova plačane varščine. Takega pobota noben predpis ne preprečuje ali omejuje, prav tako tak pobot ni v nasprotju z namenom vplačila varščine in je materialnopravno napačen zaključek, da najemnina iz varščine ne more biti poplačana. Glede na to, da je po neprerekanih navedbah dolžnikov plačevanje stroškov med strankama potekalo glede na dejansko porabo (kar izvršilni naslov tudi omogoča), glede na to, da upnica v predlogu za izvršbo izterjevanih stroškov po višini ni konkreti

Tožba v upravnem sporu zoper sklep predsednika Vrhovnega sodišča, s katerim je zavrnjen rokovni predlog, ni dopustna, ker ne gre za upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu na podlagi 2. člena ZUS-1.1 Z njim namreč ni odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke s področja upravnega prava, ampak gre za posebno pravno sredstvo za pospešitev sojenja (v okviru katerega predsednik sodišča glede na merila iz 4. člena ZVPSBNO ugotavlja, ali sodišče nepotrebno odlaša z odločanjem v določeni zadevi). Prav tako ZVPSBNO, kot poseben zakon, ne določa, da bi bilo sodno varstvo zoper zavrnitev rokovnega predloga po tem zakonu zagotovljeno v upravnem sporu. Iz ureditve odločanja o rokovnem predlogu izhaja, da o rokovnih predlogih odločajo višja sodišča od tistih, kjer se zadeve rešujejo, kar pomeni, da ima rokovni predlog funkcijo pravnega sredstva zoper odločitev o zavrnitvi nadzorstvene pritožbe. To potrjuje tudi predlog ZVPSBNO, ki rokovni predlog označuje kot sredstvo, ki istočasno vsebuje tako elemente sodnega varstva kot elemente pravnega sredstva. Glede na navedeno je torej sodno varstvo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja zagotovlje

Upoštevaje dejansko podlago spora bi tako glede na trditve tožnika in izkazano protipravno ravnanje toženke šele ugotovitev obstoja terjatve med tožnikom in stečajnim dolžnikom lahko vzpostavila odškodninsko odgovornost države kot sekundarno (in ne subsidiarno) varstvo njegovih pravic. Sama insolventnost dolžnika je namreč pri odločanju o zahtevku tožnika v razmerju do države relevantna le glede (obsega) nemožnosti izterjave nesporne, to je med upnikom in dolžnikom ugotovljene terjatve, kar povedano drugače pomeni: na tožniku je breme dokazovanja obstoja (in višine) terjatve med njim in stečajnim dolžnikom ter posledično škode, ki mu je nastala zaradi ravnanj toženke, ker te terjatve ni dobil poplačane od svojega dolžnika.

Tožniku je bila kršena pravica do sojenja v razumnem roku, zato je upravičen do povrnitve tiste že prisojene premoženjske škode, ki je zaradi dolgotrajnega sojenja ni uspel pravočasno izterjati od svojega dolžnika, ki je zapadel v insolventnost. Vendar je tožnik upravičen le do dela vtoževane terjatve, ki mu je bila tedaj prisojena, a je ni uspel izterjati, ne pa tudi do tistega njenega dela, v katerem je bila tožnikova terjatev že tedaj zavrnjena zato, ker je prenehala. Že na prvi pogled je očitno, da več kot 25 let trajajoč postopek ni nekaj normalnega ali običajnega. Stopnjevitost sojenja ne sme predstavljati priročnega alibija, ki bi sodstvu omogočal ponavljajoče se mletje brez sodnega epiloga. Sodstvo mora biti sposobno ne samo soditi, temveč predvsem razsoditi in to v razumnem roku, zato tudi množica raznoraznih razveljavitev sama po sebi ne predstavlja opravičljivega razloga za tako ekscesno dolg sodni postopek. Toženka zanemarja, da je bilo prav sodišče tisto, ki je odločalo več kot 25 let - ne pa tožnik. Pričakovanje, da bi moral tožnik sodišče vseskozi spodbujati, naj opravlja svojo zakonsko dolžnost, ni utemeljeno oz. je takšno pričakovanje neživljenjsko i

Če je tožba vložena zaradi molka, sodišče pa spozna, da je upravičena, ji s sodbo ugodi in pod pogoji iz prvega oziroma petega odstavka 65. člena ZUS-1 samo odloči o stvari ali pa naloži pristojnemu organu, kakšen upravni akt naj izda. V postopku odločanja o prošnji za brezplačno pravno pomoč ne gre za "sojenje" v smislu prvega odstavka 1. člena ZVPSBNO, ampak v tovrstnih upravnih postopkih sodišče kot nosilec sodne oblasti odloča po pravilih splošnega upravnega postopka in ne sodi.

Odgovornost države za sistemsko pogojene sodne zaostanke je treba ločiti od njene odškodninske odgovornosti za škodo, ki jo s protipravnim ravnanjem povzroči njen organ v zvezi z opravljanjem službe. Dolžnosti v zvezi z zagotavljanjem pravice do sojenja v razumnem roku se nanašajo (tudi) na sodnika. Samo po sebi se sicer razume, da ni mogoče pričakovati takojšnje odločitve in da se presoja o času, ki je v posameznem primeru »ustrezen,« ne ravna zgolj po interesih predlagatelja in drugih prizadetih udeležencih postopka. Upoštevati je namreč treba tudi zahtevo po zakonito izvedenem postopku, ki šele omogoča izrek pravilne sodne odločbe. Sodnik je odgovoren za odločanje v ustreznem času in za odločanje o zahtevanih razumnih pospešitvah. Vendar pa se v primeru, ko se presoja o protipravnem ravnanju sodnika zaradi kršitve te dolžnosti kot podlagi za odškodninsko odgovornost iz 26. člena Ustave, upoštevajo razmere, v katerih se sodniška služba izvaja. Za presojo o protipravnosti sodnikovega ravnanja je namreč odločilno, ali se je sodnik v dani situaciji pregrešil zoper profesionalne standarde, ki veljajo za opravljanje sodniške službe. Odgovor na vprašanje, kater

Ureditev v ZVPSBNO ne pokriva primerov iz 26. čl. URS, tožbo v konkretni zadevi pa je glede na zatrjevano dejansko stanje treba obravnavati prav na navedeni podlagi. Za odločanje o njej pa je po splošnih pravilih ZPP o pristojnosti pristojno Okrožno sodišče v Ljubljani.

Sodno varstvo ustavnih pravic v zvezi z odločanjem o dodelitvi brezplačne pravne pomoči je zagotovljeno v upravnem sporu na podlagi 1. odstavka 2. člena ZUS-1, na podlagi 3. odstavka 5. člena ZUS-1 pa tudi v primeru neizdaje akta, zato posebna tožba na podlagi 1. odstavka 4. člena ZUS-1 ni dopustna.