21. člen ZVPSBNO

Na prekluzivni rok za vložitev tožbe zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, storjene v postopku stečaja, ne vpliva samo po sebi dejstvo, da je tekel zoper stečajnega upravitelja disciplinski postopek.

Protipravnost je pravni standard, ki ga je potrebno ugotavljati v vsakem posameznem primeru posebej in terja presojo, ali je sodnik ravnal z dolžno profesionalno skrbnostjo in običajno metodo dela. Pri tem je potrebno izhajati iz narave sodnikovega dela, za katerega je značilna prosta dokazna presoja (8. člen ZPP) in neodvisnost pri sojenju, pri čemer je sodnik vezan le na Ustavo in zakon. Za utemeljitev odškodninske odgovornosti države po 26. členu URS se zahteva kvalificirana stopnja napačnosti sodniške odločitve oziroma protipravnost v širšem pomenu, ta pa je podana, kadar sprejeta sodna odločitev pomeni odstop od obstoječe oziroma ustaljene sodne prakse ter pri razlagi ter uporabi zakonskih norm temelji na razumno nesprejemljivih argumentih.

Okrajno sodišče v Celju je štelo, da je podana krajevna pristojnost Okrajnega sodišča v Mariboru, saj je bila po trditvah tožnice v izvršilnem postopku pred tem sodiščem kršena njena pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja - torej naj bi bilo na območju tega sodišča storjeno škodno dejanje. Tožnica se nato zoper sklep o ugovoru krajevne pristojnosti ni pritožila, kar pomeni, da se z navedenim strinja. Zato je na podlagi prvega odstavka 52. člena ZPP podana izbirna krajevna pristojnost Okrajnega sodišča v Mariboru. Ne glede na prej pojasnjeno, pa skladno s sodno prakso Vrhovnega sodišča ni primerno, da bi o odškodninski obveznosti Republike Slovenije zaradi zatrjevanega protipravnega ravnanja pristojnega sodišča odločalo slednje. Z odločanjem o zahtevku pri tem sodišču bi namreč lahko bilo ogroženo zaupanje strank v nepristranskost sojenja v konkretni zadevi in percepcija javnosti o nevtralnosti in neodvisnosti tega sodišča kot nosilca sodne funkcije, kar predstavlja drug tehten razlog za prenos pristojnosti v smislu 67. člena ZPP.

Ugotovitev, ali bi bilo postopek mogoče končati do natančno določenega dne, je pravzaprav rezultat indičnega sklepanja, saj gre za hipotetični scenarij. Po naravi stvari pa je hipotetični scenarij (kaj-bi-bilo-če-bi-bilo) nedokazljiv. Je samo bolj ali manj verjeten. Dan, ko bi moral biti sodni postopek končan, je hipotetičen in zato le namišljen, nestvaren. Zato tu ni naloga sodišč, da z neovrgljivo natančnostjo ugotovijo dan, od katerega dalje se je pričela kršitev pravice iz 23. člena Ustave. Njihova naloga je le presoditi, ali je dan, ki ga kot začetek kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja zatrjuje tožnik, skladen z omenjenimi merili, argumentabilen ter zato sprejemljiv in verjeten.

Za uveljavljanje odškodninske odgovornosti države zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja morajo biti skladno z določili OZ in ZVPSBNO podane vse zakonsko predvidene predpostavke odškodninske odgovornosti kumulativno. Te so: nastala škoda, kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja in vzročna zveza med škodo in kršitvijo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Odgovornost države je, kot že pojasnjeno, ob izpolnjeni predpostavki kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja objektivna. Skladno z določilom 131. člena OZ je trditveno in dokazno breme glede nastanka in višine škode, kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ter vzročne zveze med nastankom škode in kršitvijo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja na tožeči stranki (oškodovancu). Odškodninska odgovornost je vrsta obligacijskega razmerja, v katerem je en subjekt tega razmerja (odgovorna oseba) dolžan povrniti povzročeno škodo drugemu subjektu (oškodovancu), drugi subjekt (oškodovanec) pa je upravičen zahtevati takšno povrnitev. Iz pojasnjenega izhaja, da lahko povrnitev škode zahteva le oseba, ki ji je škoda nastala in še to le v primeru, da

Izvedensko mnenje iz drugega sodnega postopka se lahko upošteva kot dokaz v pravdi, vendar le pod pogojem, da je med strankama postopka o tem doseženo soglasje oziroma če z uporabo dokaza iz drugega postopka ni bila kršena pravica stranke do izjavljanja. Dejstvo, da izvedensko mnenje ne potrjuje vseh trditev tožnice, ni razlog, ki bi upravičeval izvedbo novega dokaza, saj nestrinjanje stranke z ugotovitvami izvedenca ne zadošča.

Upoštevaje dejansko podlago spora bi tako glede na trditve tožnika in izkazano protipravno ravnanje toženke šele ugotovitev obstoja terjatve med tožnikom in stečajnim dolžnikom lahko vzpostavila odškodninsko odgovornost države kot sekundarno (in ne subsidiarno) varstvo njegovih pravic. Sama insolventnost dolžnika je namreč pri odločanju o zahtevku tožnika v razmerju do države relevantna le glede (obsega) nemožnosti izterjave nesporne, to je med upnikom in dolžnikom ugotovljene terjatve, kar povedano drugače pomeni: na tožniku je breme dokazovanja obstoja (in višine) terjatve med njim in stečajnim dolžnikom ter posledično škode, ki mu je nastala zaradi ravnanj toženke, ker te terjatve ni dobil poplačane od svojega dolžnika.

Glede povrnitve premoženjske škode ZVPSBNO v 21. členu posebej predpisuje objektivno odgovornost države in uporabo meril za odmero odškodnine iz 4. in 16. člena tega zakona, v ostalem pa napotuje na uporabo določb obligacijskega zakonika o povrnitvi premoženjske škode. Prav v vseh relevantnih določbah (26. člen Ustave, 131. člen OZ, 21. člen ZVPSBNO) pa je popolnoma jasno predpisana odgovornost za škodo, povzročeno z nedopustnim ravnanjem. Brez vzročne zveze med konkretnim protipravnim ravnanjem državnih organov (v obravnavanem primeru pravdnega sodišča) in nastalo škodo zato ne more biti odškodninske odgovornosti države.

Presoja o obstoju vzročne zveze je pravno vrednotna, saj je treba presoditi, ali je mogoče upravičeno škodni dogodek pripisati konkretnemu protipravnemu (nedopustnemu) ravnanju. Izhodišče za presojo odškodninske odgovornosti države za premoženjsko škodo, ki nastane v zvezi s kršitvijo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, je določilo, da država za nastalo škodo odgovarja objektivno. To določilo terja določeno prilagotiev teorije o adekvatni vzročnisti - pri presoji adekvatnosit so izključene tiste posledice, ki bi jih bilo zaradi velike kavzalne oddaljenosti pripisovati protipranemu stanju že kar arbitrarno. Kršitev pravice do sojenja v razumnem roku je bila v obravnavani zadevi ekscesna - sodni postopek je trajla šestindvajset let. V šestindvajsetih letih stečaj pravne osebe ni neverjeten in nepričakovan, temveč v skladu s spoznanji ekonomske znanosti o neizogibnosti gospodarskih ciklov razmeroma običajen življenjski pojav. To še posebej velja v okoliščinah konkretnega spora, iz katerih izhaja, da je tožnikov dolžnik - gospodarska družba pred začetkom stečaja opravljala dejavnost gradbeništva, ki je med tistimi, na katere ima gospodarska/finančna kriza največji

Zmotno je stališče izpodbijanega sklepa, da zaradi opustitve vložitve pospešitvenih sredstev ni dovoljena tožba v delu, v katerem se nanaša na povrnitev premoženjske škode zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja v zadevi I P 474/2009. Ta procesna predpostavka je določena le za uveljavljanje pravičnega zadoščenja (prvi odstavek 15. člena ZVPSBNO), ne pa tudi za uveljavljanje odškodnine za premoženjsko škodo (21. člen ZVPSBNO).

Pritožba tožene stranke nima prav glede očitka, da ni podana vzročna zveza med ugotovljeno kršitvijo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja in škodo, ki je v izgubi tožnikove nepremičnine. Argumenti tožene stranke, da dolgotrajno sojenje redoma ter življenjsko oziroma razumno pričakovano ne pripelje do prodaje nepremičnine in ob tem sklicevanje na pravilno uporabo teorije o adekvatni vzročnosti, v okoliščinah obravnavane zadeve ne pridejo v poštev. Po tej teoriji je treba med pravno relevantne vzroke za škodo upoštevati tisto ravnanje (dejanje ali opustitev), ki praviloma ustreza nastanku škode. Vzročne zveze ni v primerih, ko gre za nenavadne ali izredne dogodke, za kar pa v tej zadevi ne gre. Prodaja tožnikove nepremičnine v izvršilnem postopku, posebej zato, ker je nanjo tožnik tekom postopka vztrajno opozarjal, ni neka izjemna, vzročno neobičajna posledica, ki je sodišča ne bi mogla pričakovati. Za presojo vzročne zveze je odločilno, da je prepočasno odločanje o veljavnosti izvršilnega naslova povzročilo tožniku škodo, saj če bi bilo o njem odločeno pred koncem izvršbe, bi lahko izvršbo na nepremičnino preprečil. Škoda je tožniku nastala ob izgubi nepremi

Hipotetični scenarij, na katerega se vseskozi sklicuje revident, ne pomeni, da se hipotetičnost razteza na ves dejanski stan izgubljenega dobička. S hipotetičnim scenarijem ni mogoče zajeti vseh možnih ravnanj oškodovanca in z njimi povezanih možnih premoženjskih izgub. Oškodovanec ne more kar poljubno izbirati med tistimi možnostmi, ki se mu ob vložitvi tožbe kažejo kot najbolj ugodne, torej take, ki bi prinesle čim večji izgubljeni dobiček in s tem čim večjo odškodnino. Hipotetičnost pri zatrjevanem investiranju zadeva le posledice investiranja. Sam namen vlaganja pa mora oškodovanec razumno utemeljiti z dejanskimi okoliščinami (npr. s svojim poslovnim načrtom). Ni torej dovolj, če oškodovanec zatrjuje, da bi denarna sredstva investiral, pač pa mora izkazati, da je v resnici imel tak namen in tak namen tudi konkretizirano predstaviti. Tega tožeča stranka ni zmogla.

Ker je tožnica odškodnino, ki bi šla zapustniku, zahtevala zgolj zase oz. v svojo korist in ne v korist vseh dedičev oz. njihove skupnosti, niti niso bili preostali dediči vključeni kot (so)tožniki na aktivni strani oz. zajeti na pasivni strani, je treba tak tožbeni zahtevek kot nesklepčen zavrniti.

Iz izčrpno ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je izvršilna sodnica odločala po vrstnem redu glede na čas vložitve predloga za izvršbo, da zadeva ni veljala za prednostno, a se je zaradi nenehnih urgenc in ugovorov dejansko obravnavala kot taka, ter da sta dolžnica in njen pooblaščenec izkoristila vse procesne možnosti, ki so jima bile na voljo, kar je odločanje o zadevi podaljševalo. Pritožbeno sodišče se nadalje strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da sodnici ni mogoče očitati kršitve procesnih pravil in pomanjkanja profesionalne skrbnosti.

Tožnik ni upravičen do zahtevane odškodnine, ne glede na to, kaj v zvezi z višino odškodnine določa ZVPSBNO. Ta zakon kot lex specialis ureja varstvo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, vključno z možnostjo uveljavljanja pravičnega zadoščenja, med ostalim v obliki denarne odškodnine.

Ker ZVPSBNO kot specialni predpis ne določa posebnih pravil o stvarni pristojnosti za zahtevke za povrnitev premoženjske škode zaradi kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, se stvarna pristojnost določi glede na splošna pravila ZPP o stvarni pristojnosti.

Za odločanje o zahtevkih za povrnitev premoženjske škode zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ni uporabljiva določba 6. odstavka 20. člena ZVPSBNO o uporabi pravil o sporu majhne vrednosti.

Ali pravna oseba izpolnjuje pogoje po pravilniku o pogojih, ki jih morajo izpolnjevati za pridobitev dovoljenja za izdelavo zdravil po Zakonu o zdravilih in medicinskih pripomočkih, je predhodno vprašanje, ki je lahko predmet samostojnega obravnavanja le v upravnem postopku. Gre torej za predhodno vprašanje upravno pravne narave, povezane z upravnim dovoljenjem in sodišče je pri odločanju na to pravno odločbo vezano. Predolgo odločanje upravnega organa ni v vzročni zvezi z nastalo škodo tožeče stranke. Tožeča stranka je vedela in je tudi pisala vloge na ministrstvo v tej smeri, da potrebuje dovoljenje za svojo dejavnost in da to dovoljenje izda upravni organ. V vsem tem času ni odpravila odločilne pomanjkljivosti, in sicer ni zaposlovala odgovornih oseb, kar je zahteval pravilnik v zvezi z zakonom. To je zahteval že prvi Pravilnik in Ur. l. RS 94/00. Zato ni pomembno, da je tožena stranka za krajši čas izdala začasno dovoljenje oziroma pogojno dovolila delo. Tožeča stranka pomanjkljivosti ni odpravila in za pritožbeno sodišče je sedaj odločilna dokončna odločba upravnega organa.

Država je odškodninsko odgovorna za kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ne le v primeru neprimernega postopanja sodišča, temveč tudi v primeru, ko je nerazumno dolgo sojenje posledica objektivnega stanja zaostankov na sodišču. Država je tudi v tem primeru odškodninsko odgovorna, ker ni organizirala pravosodnega sistema tako, da bi sodišča lahko uresničevala zahteve iz 6. člena Evropske konvencije za človekove pravice (v nadaljevanju EKČP) oziroma prvega odstavka 23. člena URS. Določba 26. člena URS na najsplošnejši način zajema vse oblike protipravnega ravnanja države, s katerim država povzroči škodo posamezniku, in je s tega vidika lex generalis. Zato mednje sodita tako odgovornost države za opustitve, ki se nanašajo na določeno ali določljivo osebo, kot tudi odgovornost države za sistemsko pogojene sodne zaostanke.

Ker ZVPSBNO kot specialni predpis ne določa posebnih pravil o stvarni pristojnosti za zahtevke za povrnitev premoženjske škode zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, se stvarna pristojnost določi glede na splošna pravila ZPP o stvarni pristojnosti.