20. člen ZVPSBNO

Glede na veljavna procesna pravila je pritožnik lahko računal, da bo sodišče bodisi izvedlo predlagani dokaz bodisi ga pozvalo, da predlagani dokaz predloži sam. V pritožbeni opredelitvi nedopustne sodbe presenečenja vsebovan očitek kršitve pravice do izjave je zato utemeljen.

Okrajno sodišče v Celju je štelo, da je podana krajevna pristojnost Okrajnega sodišča v Mariboru, saj je bila po trditvah tožnice v izvršilnem postopku pred tem sodiščem kršena njena pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja - torej naj bi bilo na območju tega sodišča storjeno škodno dejanje. Tožnica se nato zoper sklep o ugovoru krajevne pristojnosti ni pritožila, kar pomeni, da se z navedenim strinja. Zato je na podlagi prvega odstavka 52. člena ZPP podana izbirna krajevna pristojnost Okrajnega sodišča v Mariboru. Ne glede na prej pojasnjeno, pa skladno s sodno prakso Vrhovnega sodišča ni primerno, da bi o odškodninski obveznosti Republike Slovenije zaradi zatrjevanega protipravnega ravnanja pristojnega sodišča odločalo slednje. Z odločanjem o zahtevku pri tem sodišču bi namreč lahko bilo ogroženo zaupanje strank v nepristranskost sojenja v konkretni zadevi in percepcija javnosti o nevtralnosti in neodvisnosti tega sodišča kot nosilca sodne funkcije, kar predstavlja drug tehten razlog za prenos pristojnosti v smislu 67. člena ZPP.

Glede na to, da je bil postopek za preklic pogojne obsodbe in prednostno sojenje brez nepotrebnega odlašanja za tožnika izjemnega pomena in neprecenljiv za vzpostavitev stikov z otrokoma, saj se je izkazalo, da le preko tega postopka lahko (še) uresniči z mednarodnimi konvencijami, Ustavo RS in s pravnomočno sodno odločbo zagotovljeno pravico do družinskega življenja s svojima otrokoma, je tožnik ob še ostalih ugotovljenih okoliščinah ter zakonskih določbah o višini odškodnine iz 16. člena ZVPSBNO, ki jih je sodišče prve stopnje korektno in pravno pravilno upoštevalo, upravičen do prisoje najvišjega limitiranega zneska odškodnine.

Tožnik ni navedel pravno relevantnih trditev, zato je tožba nesklepčna.

Zakonski rok za uveljavljanje pravic, katerih procesni pogoj pravnomočnosti mora biti izpolnjen, ne more začeti teči pred vročitvijo pravnomočne odločbe stranki oziroma preden se stranka ne seznani s pravnomočnostjo odločbe. Nastop pravnomočnosti sklepa o končanju postopka je le ena od procesnih predpostavk za vložitev zahtevka po 19. členu ZVPSBNO, vendar pa hkrati ne predstavlja tudi začetka teka devetmesečnega roka po prvem odstavku 19. člena ZVPSBNO.

Pravočasnost vložitve predloga za poravnavo pri Državnem odvetništvu zakon veže na vročitev pravnomočne odločbe sodišča, s katero se postopek, v zvezi s katerim se uveljavlja pravično zadoščenje zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, konča. Pritožbeno sodišče soglaša s pritožbo, da je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da takšno odločbo sodišča v stečajnem postopku predstavlja objava pravnomočnega končanja postopka na portalu AJPES. Pri tej objavi namreč gre le za objavo tipa procesnega dejanja, ki so ga začela sodišča objavljati šele s 5. 6. 2014, datum pravnomočnega končanja postopka zaradi insolventnosti pa je naveden kot datum dejanja. Predstavlja zgolj objavo podatka, dejstva pravnomočnega končanja postopka, ne pa odločbe, s katero je bil postopek zaradi insolventnosti (v tem konkretnem primeru stečajni postopek) končan. Pravilno je stališče pritožbe, da je takšna odločba sodišča, s katero se stečajni postopek konča, lahko zgolj in samo sklep o končanju stečajnega postopka.

Zmotno je stališče izpodbijanega sklepa, da zaradi opustitve vložitve pospešitvenih sredstev ni dovoljena tožba v delu, v katerem se nanaša na povrnitev premoženjske škode zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja v zadevi I P 474/2009. Ta procesna predpostavka je določena le za uveljavljanje pravičnega zadoščenja (prvi odstavek 15. člena ZVPSBNO), ne pa tudi za uveljavljanje odškodnine za premoženjsko škodo (21. člen ZVPSBNO).

Ker tožnica sama priznava, da ji je bilo sodno pisanje vročeno 20. 9. 2016, kar potrjuje tudi vročilnica, se na kršitev pravil o vročanju oziroma na napačno ravnanje poštne uslužbenke pri vročanju ne more uspešno sklicevati.

Če dolžnik tekom (pravdnega) postopka odtujuje premoženje in je zato kasnejša izvršba ogrožena, ima tožnik na razpolago različna sredstva zavarovanja. Ob tem, da tožnica ni zatrjevala niti izkazala, da se je takšnih sredstev poslužila, dejstva neuspešnosti izvršbe (v pretežnem delu) ne gre šteti v breme toženki. Začasno odredbo je moč izdati ne le pred uvedbo sodnega postopka in med njim, ampak tudi po njegovem koncu oziroma (celo), vse dokler niso podani pogoji za izvršbo.

Ker ZVPSBNO kot specialni predpis ne določa posebnih pravil o stvarni pristojnosti za zahtevke za povrnitev premoženjske škode zaradi kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, se stvarna pristojnost določi glede na splošna pravila ZPP o stvarni pristojnosti.

Za odločanje o zahtevkih za povrnitev premoženjske škode zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ni uporabljiva določba 6. odstavka 20. člena ZVPSBNO o uporabi pravil o sporu majhne vrednosti.

Ker je tožnik tožbo, s katero je uveljavljal plačilo odškodnine zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku, vložil po poteku 18-mesečnega prekluzivnega roka, ki ga za vložitev tožbe določa Zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, je sodišče prve stopnje tožbo pravilno zavrglo.

Ker ZVPSBNO kot specialni predpis ne določa posebnih pravil o stvarni pristojnosti za zahtevke za povrnitev premoženjske škode zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, se stvarna pristojnost določi glede na splošna pravila ZPP o stvarni pristojnosti.

Pristojnost za sojenje o zahtevku za nepremoženjsko škodo zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku se določi po tretjem odstavku 20. člena ZVPSBNO in za sojenje o zahtevku za premoženjsko škodo po splošnih pravilih ZPP, ker specialnega predpisa o pristojnosti za to vrsto škode v ZVPSBNO ni.

Predpostavka za zahtevo za pravično zadoščenje za povzročeno škodo zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja v pravdi je predhodna vložitev pospešitvenih sredstev, in sicer nadzorstvene pritožbe, ki ji je bilo ugodeno s sklepom ali z obvestilom, ali vložitev rokovnega predloga.

Po sedmem odstavku 20. člena ZVPSBNO je v sporih za povrnitev škode po tem zakonu revizija izključena. ZVPSBNO predstavlja pravno podlago za uveljavljanje odškodnine za vso nepremoženjsko škodo, ki je posledica prekomernega trajanja takega sodnega postopka, vključno z nepremoženjsko škodo, ki je posledica njegovega prekomernega trajanja pred 1. 1. 2007.

Tožnikoma, katerih pravdni postopek ni bil zapleten in zanju, razen z vidika trajanja, ni imel velikega pomena, je trajal 12 let, 3 mesece in 14 dni na petih stopnjah, je bila, ob upoštevanju 20 % soprispevka, prisojena odškodnina v višini 1.620,00 EUR. Tožniku, katerega pravdni postopek ni bil zapleten in zanj, razen z vidika trajanja, ni imel velikega pomena, je trajal 14 let in 11 dni na dveh stopnjah, je bila prisojena odškodnina v višini 2.925,00 EUR.

Ob upoštevanju navedenega in zlasti okoliščine, da se je kazenski postopek, kateremu tožnik očita prekomerno trajanje, pravnomočno zaključil šele 6. 12. 2007, revizijsko sodišče zaključuje, da je od začetka uporabe ZVPSBNO 1. 1. 2007 presoja dovoljenosti in utemeljenosti tožnikovega zahtevka v celoti - z materialnopravnega in s procesnopravnega vidika - podvržena določbam ZVPSBNO. To stališče je ključno tudi za odločitev revizijskega sodišča. Vodi namreč k zaključku, da revizija ni dovoljena. Po sedmem odstavku 20. člena ZVPSBNO je v sporih za povrnitev škode po tem zakonu revizija izključena.

Ob upoštevanju zlasti okoliščine, da se je zapuščinski postopek, kateremu tožnika očitata prekomerno trajanje, pravnomočno zaključil šele 12. 7. 2007, revizijsko sodišče zaključuje, da je od začetka uporabe ZVPSBNO 1. 1. 2007 presoja dovoljenosti in utemeljenosti zahtevkov tožnikov v celoti - z materialnopravnega in s procesnopravnega vidika - podvržena določbam ZVPSBNO. To stališče je ključno tudi za odločitev revizijskega sodišča. Vodi namreč k zaključku, da revizija ni dovoljena. Po sedmem odstavku 20. člena ZVPSBNO je v sporih za povrnitev škode po ZVPSBNO revizija izključena.

Ob upoštevanju zlasti okoliščine, da se je pravdni postopek, kateremu tožnik očita prekomerno trajanje, pravnomočno zaključil šele 23. 1. 2008, revizijsko sodišče zaključuje, da je od začetka uporabe ZVPSBNO 1. 1. 2007 presoja dovoljenosti in utemeljenosti tožnikovega zahtevka v celoti - z materialnopravnega in s procesnopravnega vidika - podvržena določbam ZVPSBNO. To stališče je ključno tudi za odločitev revizijskega sodišča. Vodi namreč k zaključku, da revizija ni dovoljena. Po sedmem odstavku 20. člena ZVPSBNO je v sporih za povrnitev škode po ZVPSBNO revizija izključena.