39. člen ZAzil-UPB2

Pogoje za odločanje v pospešenem postopku je potrebno restriktivno razlagati. Vsaka neskladnost v izjavi prosilca še ne pomeni zlorabe oziroma zavajanja postopka.

Strankin predlog za izvajanje dokazov mora biti obrazložen in utemeljen, kar pomeni, da mora stranka navesti konkretne okoliščine, ki bi jih bilo z izvajanjem določenega dokaza, v obravnavanem primeru z zaslišanjem tožnika, mogoče utemeljiti, kot tudi utemeljiti, v čem in kako naj bi izvedba dokazov vplivala na odločitev.

Dublinska uredba ureja pravila, v skladu s katerimi se države članice dogovorijo o tem, katera izmed držav je pristojna za reševanje prošenj; prosilcem za azil pa ne omogoča izbiro pristojne (odgovorne) države za obravnavo njihovih prošenj za azil.

Presoja sodišča prve stopnje je utemeljena, saj iz podatkov in listin v upravnih spisih izhaja, da je ocena tožene stranke, da v obravnavani zadevi ni objektivnega elementa, ker je tožnikov strah oprt le na dejstvo, da je v skoraj 13. letih le enkrat dobil opozorilo, in to posredno, da ga določena oseba išče zaradi maščevanja, korektna in pravilna. V zvezi s tem sodišče prve stopnje utemeljeno sklepa, da je mogoče sicer razumeti vpliv preteklih dogodkov (v srbskem taborišču), ki jih opisuje tožnik, na njegov subjektiven občutek strahu, vendar se pojem utemeljenega strahu ne more nanašati izključno na vzroke, ki so sicer obstajali v preteklosti, objektivno pa ne obstajajo več.

Po presoji pritožbenega sodišča, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, ki pritrjuje toženi stranki, so bili razlogi za omejitev gibanja tožniku že ugotovljeni in obrazloženi v sklepu tožene stranke z dne 24.7.2007. Sodišče prve stopnje pravilno navaja, kar izhaja iz sodnih spisov, da je tožnik zoper ta sklep vložil tožbo, ki jo je sodišče prve stopnje zavrnilo s sodbo (opr. št. U 1533/2007 z dne 3.8.2007), to sodbo pa je s svojo sodbo (opr. št. I Up 542/2007 z dne 20.8.2007) potrdilo tudi pritožbeno sodišče. Pritožbeno sodišče pritrjuje oceni sodišča prve stopnje, da obe sodbi v celoti pritrjujeta ugotovitvam tožene stranke, da dejansko obstaja sum, da tožnik zavaja in zlorablja azilni postopek.

Po mnenju pritožbenega sodišča pa je sodišče prve stopnje pravilno sklepalo, kar izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih, da ob ugotovljenih neskladjih in neprepričljivih ter neverodostojnih izjavah tožnika tožena stranka utemeljeno sklepa, da tožnik ni izkazal splošne verodostojnosti, kot tudi, v zvezi z njegovim predlogom za zaslišanje, tudi po presoji pritožbenega sodišča ni navedel v tožbi, kot tudi sedaj v pritožbi zoper izpodbijano sodbo, prav nobene okoliščine ali trditve, na podlagi katere bi bilo mogoče sklepati, da bo na ta način dejansko stanje dopolnjeno z ugotovitvami, ki bi utegnile biti pomembne za odločitev.

Pritožbeno sodišče meni, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je ključen razlog, da je tožena stranka lahko utemeljeno štela, da tožnik zlorablja postopek, v tem da bi moral tožnik že ob prihodu v Slovenijo v decembru leta 2006 (14.12.) izraziti namero zaprositi za azil, ne pa šele potem, ko je ob ponovnem prihodu v Slovenijo, potem ko je bil vrnjen iz Avstrije, zaprosil za azil.

Strankin predlog za izvajanje dokazov mora biti obrazložen, obstoj in pravna pomembnost predlaganih dokazov pa morata biti utemeljena. To pomeni, da mora stranka navesti konkretne okoliščine, ki bi jih bilo z izvajanjem določnega dokaza, v konkretnem primeru z zaslišanjem tožnikov, mogoče ugotoviti in utemeljiti, v čem in kako naj bi vplivale na odločitev.

Po presoji pritožbenega sodišča so ugotovitve sodišča prve stopnje, ki temeljijo na podatkih in listinah v upravnih spisih in na izjavah tožnika v dokaznem postopku na glavni obravnavi dne 14.9.2007, pravilne in dejansko kažejo na neskladja in neprepričljive ter neverodostojne izjave tožnika o pomembnih dejstvih. Zato je tudi po presoji pritožbenega sodišča tožena stranka utemeljeno sklepala, da tožnik ni izkazal splošne verodostojnosti in da obstaja sum, da postopek zlorablja.

Tožnikova utemeljitev, da je postopek za nastanitev v Italiji drugačen, sama po sebi ne more predstavljati argumenta za obstoj zlorabe postopka ob upoštevanju konkretnih okoliščin primera, ko je tožnik sam odšel na policijsko postajo takoj po prihodu v Ljubljano in v sprejemljivo kratkem času po prihodu v Slovenijo. Dejstvo, da je tožnik v navedenih okoliščinah prišel iz varne tretje države, ima lahko pomen v postopku odločanja o prošnji za azil, ne pa v konkretnem postopku presoje zakonitosti izpodbijanega sklepa. Ni mogoče od prosila za azil zahtevati, da pozna pravni pomen instituta varne tretje države, in da če le-tega ne pozna, da gre za zlorabo postopka.

Tožnikova utemeljitev, da je postopek za nastanitev v Italiji drugačen, sama po sebi ne more predstavljati argumenta za obstoj zlorabe postopka ob upoštevanju konkretnih okoliščin primera, ko je tožnik sam odšel na policijsko postajo takoj ob prihodu v Ljubljano in v sprejemljivo kratkem času po prihodu v Slovenijo. Dejstvo, da je tožnik v navedenih okoliščinah prišel iz varne tretje države, ima lahko pomen v postopku odločanja o prošnji za azil, ne pa v konkretnem postopku presoje zakonitosti izpodbijanega sklepa. Ni mogoče od prosila za azil zahtevati, da pozna pravni pomen instituta varne tretje države, in da če le-tega ne pozna, da gre za zlorabo postopka.

Sodišče prve stopnje je odločilo brez glavne obravnave na nejavni seji na podlagi razloga, da ni mogoče sklepati, da bo dejansko stanje mogoče dopolniti z ugotovitvami, ki bi utegnile biti pomembne za odločitev. Prav ugotovitev o psihičnem stanju tožnika, s postavitvijo izvedenca ustrezne stroke, pa je po mnenju pritožbenega sodišča taka dopolnilna ugotovitev, ki bi utegnila biti pomembna za odločitev. To pa iz razloga, ker je, glede na dosedanji upravni postopek, lahko podan dvom, v zvezi s opisanim psihičnim stanjem tožnika, ali je bil tožnik sploh opravilno sposoben v upravnem postopku (glej tudi določbe 80., 81. in 11. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, v zvezi z 1. odstavkom 22. člena, 2. točko 1. odstavka in 3. odstavkom 27. člena in 3. točko 1. odstavka 64. člena ZUS-1) in ali je tožnik opravilno sposoben tudi sedaj. Po mnenju pritožbenega sodišča bi zaradi tega moralo sodišče prve stopnje, da bi razčistilo to okoliščino, v ponovnem postopku razpisati glavno obravnavo.

Prosilcu za azil se lahko omeji gibanje oziroma osebno svobodo samo v skladu z določilom 27. člena ZAzil. Določilo 40.a člena ZAzil ne daje samostojne - to je od določila 27. člena ZAzil neodvisne - pravne podlage za omejitev gibanja oziroma osebne svobode, saj mora biti po ustavno-pravni praksi in po praksi Evropskega sodišča za človekove pravice (člen 5(1)(f) MKVČP, načelo proporcionalnosti in prepoved arbitrarnega odločanja) omejitev osebne svobode določno opredeljena v zakonu, tako da ureditev ne dopušča samovoljnega poseganja v omenjeno pravico. Iz določila 19. člena Ustave in 3. odstavka 15. člena Ustave izhaja, da je treba pri uporabi določila 19. člena Ustave uporabiti tudi načelo sorazmernosti. To pa izrecno zahteva tudi določilo 1. odstavka 27. člena ZAzil, ki določa, da se gibanje lahko omeji, "če je to potrebno" /.../. Iz tega sledi, da tožena stranka sicer ima možnost, da bodisi omeji gibanje oziroma prostost osebi ali pa ne, čeprav so pogoji za omejitev gibanja oziroma prostosti podani. Vendar pa v primeru, če tožena stranka tak ukrep izda, mora biti iz sklepa razvidno, da je bila takšna odločitev potrebna. Tožena stranka mora načelo sorazmernosti v navedenem obseg

Tožena stranka je ugotovila številne razlike glede osnovnih podatkov med prvo in drugo prošnjo za azil tožnika, zato je tudi po presoji pritožbenega sodišča utemeljen dvom v resničnost njegovih navedb glede razlogov, zaradi katerih je prosil za azil.

Iz sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Saadi proti Veliki Britaniji izhaja, da za tujce, ki pridejo brez ustreznega dovoljenja v državo podpisnico Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ne glede na to, ali zaprosijo za azil, ali ne, dokler ni odločeno o njihovem zakonitem bivanju v državi podpisnici MKVČP, ni mogoče šteti, da imajo upravno dovoljenje za bivanje v državi in da so zakonito na ozemlju države podpisnice MKVČP. Iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice posledično tudi izhaja, da omejitev gibanja osebam, ki trdijo, da so zaprosile za azil, ni mogoče obravnavati po določilu 2. člena Protokola št. 4 k MKVČP (pravica do svobode gibanja), saj niso zakonito na ozemlju, ampak je treba obravnavane situacije obravnavati po določilu 5. člena MKVČP. Če gre za omejitev gibanja zaradi interesov vodenja azilnega postopka, potem je pravna podlaga za omejitev pravice do prostosti prvi del določila 5(1)(f) člena MKVČP (preprečitev nedovoljenega vstopa v državo). Če ne gre za omejitev pravice do prostosti zaradi interesov azilnega postopka, potem je pravna podlaga za takšno odločitev drugi del določila 5(1)(f) člena MKVČP (ker te

Nasilna dejanja, ki pomenijo preganjanje v smislu 2. odstavka 1. člena ZAzil, so sicer lahko fizične ali psihične narave, vendar morajo biti v obeh primerih dovolj intenzivna. Z vidika izpolnjevanja pogojev za azil ni dovolj, da je tožnika strah pred preganjanjem (subjektivni element preganjanja), ampak mora biti njun strah tudi utemeljen (objektivni element preganjanja). V konkretnem primeru pa njun strah ni (objektivno) utemeljen že zaradi tega, ker zatrjujeta dejanja preganjanja, ki ne morejo biti dejanja preganjanja po 2. odstavku 1. člena ZAzil in zato za obstoj utemeljenega strahu pred preganjanjem niti ni bilo potrebno ugotavljati objektivnega stanja v izvorni državi prek določenih poročil. Ni mogoče vnaprej dajati ali odvzeti verodostojnosti nobenemu viru; vsi viri o stanju v izvornih državah so v azilnem postopku načeloma uporabljivi, njihova (ne)verodostojnost pa mora biti konkretno utemeljena. V obravnavanem upravnem sporu je relevantno "zdravstveno stanje" tožnika v Sloveniji in vpliv vrnitve tožnika v izvorno državo na njegovo zdravstveno stanje z vidika standardov iz 3. člena MKVČP. Tudi v tem smislu zdravstveno stanje prosilca za azil lahko pomeni pravno relevantn

Ker pooblaščenec tožnikov zaradi neizpolnjevanja pogoja iz tretjega odstavka 87. člena ZPP (v postopku pred okrožnim, višjim in vrhovnim sodiščem je pooblaščenec lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit) ni smel zastopati tožnikov, tožniki pa glede na navedeno ob vložitvi pooblaščenčevega predloga za vrnitev v prejšnje stanje niso še sami navedli utemeljenih okoliščin, zakaj so zamudili zakonski rok za tožbo, čeprav bi to morali ob sami vložitvi pooblaščenčevega predloga za vrnitev v prejšnje stanje, je sodišče prve stopnje utemeljeno izdalo izpodbijani sklep o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje.

Po odločbi Ustavnega sodišča RS št. U-I-238/06 z dne 6. 12. 2006, s katero je bila presojana določba 1. odstavka 43. člena ZAzil, morajo pristojni organi, v času do odprave ugotovljene neskladnosti z ustavo, pri oceni spremenjenih okoliščin, ki omogočajo ponovno uvedbo azilnega postopka, upoštevati tako odločilna dejstva, ki so nastala po izdaji odločbe v predhodnem postopku, kot tudi tista dejstva, ki so nastala še pred izdajo predhodne odločbe, vendar jih prosilec za azil iz upravičenih razlogov ni navedel.

Pogoja za vrnitev v prejšnje stanje sodišče v azilnem postopku ne presoja strogo, ker bi bilo lahko s strogo presojo omenjenih dveh pogojev nesorazmerno poseženo v pravico do dostopa do sodišča iz 23. člena Ustave v zvezi s pravico zaprositi za azil po Konvenciji o statusu beguncev in Direktivi EU št. 2004/83/EC ter na to pravico vezane morebitne druge (tudi absolutne) človekove pravice. Prekluzivnega roka za vložitev prošnje za azil glede na datum vstopa v državo ne določa niti Konvencija o statusu beguncev, niti ZAzil, niti Direktiva št. 2004/83/EC. Zato je okoliščina, kdaj prosilec za azil izrazi namero oziroma vloži prošnjo za azil glede na čas vstopa v državo pomembna z vidika presoje verodostojnosti prosilca za azil, to je z vidika ocene utemeljenosti strahu pred preganjanjem. Po 237. členu ZUP je bistvena kršitev pravil postopka podana, če stranki ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah pomembnih za izdajo odločbe. Določilo 2. odstavka 29. člena ZAzil pravi, da se v primeru očitno neutemeljene prošnje za azil izjava prosilca za azil iz 32. alineje 2. odstavka 63.b. člena ZAzil šteje za zaslišanje. Z vidika tožbenega ugovora o bistveni kršitvi določb p

S sklicevanjem na poročila in druge dokaze, pridobljene v upravnem postopku, je organ, pristojen za azil, napravil v zadostni meri sklepanje, presojo in svoje opredelitve, da je odločbo mogoče preizkusiti v sodnem postopku.