1. člen ZAzil-UPB2

Kljub opozorilu, da morata prvi tožnik in druga tožnica organu predložiti vse razpoložljive dokaze, s katerimi utemeljujeta svoji prošnji in da morata dati vse osebne podatke in podatke o svojih preteklih doživljajih in okoliščinah, ki so pomembne za postopek, sta podala nasprotujoče in neprepričljive izjave, ki jih tudi pritožbeno sodišče šteje za neverodostojne.

Ob upoštevanju časovne oddaljenosti posameznih dogodkov in njihovega subjektivnega dojemanja le-teh ne gre za takšne neskladnosti v izjavah tožnikov (glede dogodka posilstva, vremenskih razmer in trajanja vojne v matični državi), ki bi bile lahko podlaga za ugotovitev splošne neverodostojnosti tožnikov kot prosilcev za azil, kar je bilo v tej zadevi edini razlog za zavrnitev njunih prošenj za azil. Določba o brezplačni pravni pomoči prosilcem za azil, ki jo vsebuje ZAzil, ne izključuje uporabe 3. odstavka 25. člena ZUS-1.

Če so izjave prosilca za azil glede bistvenih okoliščin nasprotujoče si in se teh kontradiktornosti ne da razumno razložiti, je podana splošna neverodostojnost prosilca za azil, kar pomeni, da se o prošnji za azil odloči v pospešenem postopku, ker se šteje, da lažno predstavlja razloge, na katere se sklicuje, to pa pomeni, da prošnja temelji na namernem zavajanju in zlorabi postopka, kar pa je razlog za njeno zavrnitev v pospešenem azilnem postopku.

Če prosilec za azil zavaja organ oziroma zlorablja postopek s tem, da lažno prikazuje okoliščine, na katere se sklicuje oziroma je v Slovenijo prišel izključno iz ekonomskih razlogov, je njegova prošnja očitno neutemeljena in se zavrne v pospešenem postopku.

Stabilno psihično stanje stranke se v upravnem in sodnem postopku praviloma predpostavlja in se te domneve ne da izpodbiti z enostavno izjavo oziroma tožbeno oziroma pritožbeno navedbo, pač pa šele s predložitvijo relevantnih dokazov, ki bi bile lahko podlaga za začetek izvajanja dokazov, ki bi lahko ovrgle domnevo psihične stabilnosti stranke v postopku. Zato bo v ponovljenem postopku tožena stranka morala v rednem ugotovitvenem postopku ugotoviti in preveriti vsa dejstva, ki so pomembna za odločanje, zlasti pa podrobneje zaslišati prvo tožnico, in če se bo pojavil dvom o tožničinem zavedanju njenih izjav pri podaji prošnje za azil kot tudi na njenem zaslišanju, bo morala v nadaljevanju postopka, vsekakor pa pred dokončno odločitvijo o zadevi, postopati po določbah 2. in 3. odstavka 33. člena ZAzil.

Strankin predlog za izvajanje dokazov mora biti obrazložen, obstoj in pravna pomembnost predlaganih dokazov pa morata biti utemeljena. To pomeni, da mora stranka navesti konkretne okoliščine, ki bi jih bilo z izvajanjem določnega dokaza, v konkretnem primeru z zaslišanjem tožnikov, mogoče ugotoviti in utemeljiti, v čem in kako naj bi vplivale na odločitev.

Če subjektivni razlogi za zapustitev izvorne države niso verodostojni, ni mogoče ugotavljati, ali so glede na objektivne razmere v izvorni državi izpolnjeni pogoji za priznanje azila po ZAzil.

V pospešenem azilnem postopku je potrebno določbe ZAzil kombinirati s pravili skrajšanega ugotovitvenega postopka po določbah 144. člena ZUP.

V pospešenem azilnem postopku je mogoče prošnjo za azil zavrniti kot očitno neutemeljeno, ker da ne gre za preganjanje le, če okoliščine oziroma dejanja, ki jih prosilec zatrjuje, v nobenem primeru ne morejo biti preganjanje. Dejanja, ki jih v tem primeru opisuje prosilec, bi se lahko štela za preganjanje, če bi bila resnična. Ker pa prosilčeve izjave glede teh dejanj po presoji tožene stranke in prvostopnega sodišča niso verodostojne, bi morala svojo odločitev opreti na določbo 1. alineje 2. odstavka 35. člena ZAzil v zvezi z 2. alinejo 36. člena ZAzil. Odločitev je pravilna, le da temelji na drugi pravni podlagi.

Določbo tretjega odstavka 33. člena ZAzil je treba razlagati tako, da mora pristojni organ pridobiti izvedensko mnenje, če se to izkaže za potrebno. Prvostopno sodišče se je do pooblaščenčevega predloga o postavitvi izvedenca opredelilo in pri tem navedlo razloge, zakaj postavitev izvedenca ni bila potrebna, zato očitana kršitev določb postopka upravnega spora ni podana.

Pritožbeno sodišče se, glede na ugotovljeno dejansko stanje po dopolnjenem dokaznem postopku pred sodiščem prve stopnje na glavni obravnavi, v katerem tožniki niso navedli nobenih drugih dogodkov ali dokazov, ki bi lahko bistveno vplivali na ugotovljeno dejansko stanje, strinja s sklepanjem tožene stranke v izpodbijani odločbi, ki ga je sprejela po vsebinski oceni navedb prvega tožnika in druge tožnice, opravljene na podlagi izvedenega rednega azilnega postopka, da tožnikom v njihovi izvorni državi ne grozi preganjanje, ki bi bilo lahko podlaga za priznanje azila na podlagi določbe 2. odstavka 1. člena ZAzil, ter da se tožniki, tudi v primeru vrnitve v izvorno državo, lahko zanesejo na zaščito oblastnih organov UNMIK, KFOR in kosovskih policijskih sil.

Za priznanje azila morajo biti izpolnjeni z ZAzil predpisani pogoji. Sklicevanje na psihično stanje prosilca in zatrjevanje dvoma v njegovo procesno sposobnost mora biti izkazano na prepričljiv način in podkrepljeno z ustreznimi dokazi (mnenje strokovnjakov, začetek postopka za ugotovitev procesne nesposobnosti), kar pa v tem primeru ni podano.

Družinsko nasilje bi sicer lahko bilo razlog za zaščito v obliki azila, če bi to nasilje bilo osnovano na podlagi vere, narodnosti, rase, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini ter če obstojijo drugi pogoji, relevantni po ZAzil. V obravnavanem primeru (mačeha muslimanske vere je domnevno preganjala pastorko, ki si je našla partnerja Srba pravoslavne vere) pa ni pogojev za azil, ker prosilka niti ni prosila za zaščito v izvorni državi Srbiji, ki dokazano nudi tudi zaščito pred tovrstnim preganjanjem.

Tožnika sta svoji izjavi v postopku spreminjala tako glede narodnosti, domnevnega preganjanja v izvorni državi kot tudi glede kraja življenja v izvorni državi. Tudi zdravstveni razlogi prve tožnice ne morejo biti razlog za priznanje azila. Glede na dejansko stanje, ugotovljeno v upravnem postopku, se tudi pritožbeno sodišče strinja, da so izjave tožnikov tako nekredibilne, da vnašajo dvom v resničnost njunih izjav.

Le na kakršen koli način prizadeto zdravstveno stanje prosilca za azil ni zadostna podlaga za podelitev subsidiarne zaščite po ZAzil, saj mora nehumano ravnanje dosegati določeno stopnjo intenzivnosti (resnosti), da pride v okvir določila 3. člena MKVČP, 18. člena Ustave in 3. odstavka 1. člena ZAzil. Določilo 1. odstavka 3. člena MKOP je programske narave, kar v konkretnem primeru pomeni, da bi sodišče lahko presodilo, da je odstranitev dveh mladoletnih tožnikov (skupaj z ostalimi člani družine) iz Slovenije in njihova napotitev v BiH "nehumano ravnanje" v smislu točke b. 8 alineje 1. odstavka 2. člena ZAzil (v zvezi z določilom 2(e) in 15. in 18. člena Direktive št. 2004/83/EC) oziroma v smislu 3. člena MKVČP, če bi slabo zdravstveno stanje mladoletnih tožnikov, nujnost in zahtevnost procesa zdravljenja v Sloveniji, in možnosti za ustrezno nadaljevanje zdravljenja v izvorni državi izkazovale okoliščine, ki bi bile zadosti primerljive z dejanskimi okoliščinami iz citiranih primerov Salkić in drugi proti Švedski, Hukić proti Švedski, Rrustemaj in ostali proti Švedski. Odločitev o tem, ali je izvedensko mnenje v konkretnem sodnem postopku potrebno ali ne, je stvar argumentirane o

Tožena stranka se ni opredelila do izraženih subjektivnih opažanj nasilja in ni z dodatnimi vprašanji oziroma podvprašanji poskušala pridobiti odgovore na vse tiste okoliščine, za katere misli, da so bistvene in da so ostale sporne. Tožena stranka ni sledila napotkom sodbe sodišča prve stopnje, v posledici česar je ostalo dejansko stanje glede omenjenih dejstev in okoliščin nepopolno ugotovljeno. Zato sodišče prve stopnje pravilno navaja, da bo morala v ponovnem postopku tožena stranka ponovno zaslišati tožnika z namenom ugotovitve pravega dejanskega stanja. Pri tem bo morala vsakemu od tožnikov predočiti neskladnost izjav in po možnosti ugotoviti, zakaj so te izjave neskladne. Prav tako bo morala soočiti oba tožnika med seboj, če se bo izkazalo, da se njune izjave v bistvenih okoliščinah razlikujejo.

Tožnik, ki je Rom, in tožnica, ki je Aškal, oba s Kosova, ne izpolnjujeta pogojev za priznanje azila v Sloveniji, saj se sklicujeta na razloge, ki ne pomenijo preganjanja; prihajata iz kraja na Kosovu, kjer se razmere izboljšujejo in zato tudi ne izpolnjujeta pogojev za subsidiarno zaščito v Sloveniji.

V tovrstnih primerih, ko je po zatrjevanjih tožnika akter preganjanja nedržavni subjekt, je večja odgovornost (dokazno breme) na tožniku, da dokaže, da država ne zagotavlja zaščite, razen če tožnik ne bi utemeljil, da ima objektivne ovire za dostop do določenega dokaza. Tožnik tega v tožbi ne utemeljuje.

O prošnji za azil se odloči takoj in se jo kot očitno neutemeljeno zavrne, če je bila vložena zaradi zavajanja oziroma zlorabe postopka, za kar se šteje tudi, če je vložena zaradi odložitve odstranitve iz Slovenije. To pa je podano tudi takrat, kadar je imel prosilec možnost vložiti prošnjo preje, pa jo vloži šele peti dan bivanja v centru za tujce, po tem, ko je bil s strani avstrijskih organov, zaradi poskusa ilegalnega prehoda v Avstrijo, vrnjen v Slovenijo, kjer pa je pred tem 1 mesec prebival ilegalno, še pred tem pa na podlagi začasnega dovoljenja za bivanje in je v Slovenijo prišel legalno.

Tožena stranka je ravnala pravilno, ko je tožnika soočila z mednarodnimi poročili, na katera je oprla svojo odločitev. S tem, ko se je o poročilih lahko izjasnil, mu je bila zagotovljena možnost sodelovanja v postopku.