24. člen ZAzil-UPB2

Že zgolj eno neskladje glede pomembnih okoliščin v prosilčevih izjavah, ki ga prosilec v zvezi s svojo zgodbo ne zna logično pojasniti, zadošča za utemeljen sklep, da prosilec zlorablja azilni postopek.

Zgolj eno neskladje glede pomembnih okoliščin v prosilčevih izjavah, ki ga prosilec ne zna logično pojasniti, zadošča za utemeljen sklep, da prosilec zlorablja azilni postopek.

Če so izjave prosilca za azil glede bistvenih okoliščin nasprotujoče si in se teh kontradiktornosti ne da razumno razložiti, je podana splošna neverodostojnost prosilca za azil, kar pomeni, da se o prošnji za azil odloči v pospešenem postopku, ker se šteje, da lažno predstavlja razloge, na katere se sklicuje, to pa pomeni, da prošnja temelji na namernem zavajanju in zlorabi postopka, kar pa je razlog za njeno zavrnitev v pospešenem azilnem postopku.

Če prosilec za azil zavaja organ oziroma zlorablja postopek s tem, da lažno prikazuje okoliščine, na katere se sklicuje oziroma je v Slovenijo prišel izključno iz ekonomskih razlogov, je njegova prošnja očitno neutemeljena in se zavrne v pospešenem postopku.

Tožnik v postopku zaradi splošne neverodostojnosti ni izkazal utemeljenega strahu, da bi bil v izvorni državi preganjan zaradi razlogov iz navedene konvencije. Tožnik je navajal kontradiktorne in nekonsistentne izjave glede bistvenih subjektivnih okoliščin, zaradi česar v postopku ni izkazal zadovoljive stopnje verodostojnosti. S takšnimi izjavami pa je, kot je sodišče prve stopnje in pred njim tožena stranka, pravilno sklepalo, vnesel dvom tudi v resničnost vseh svojih ostalih navedb in trditev, zato jih ni bilo mogoče sprejeti za verodostojne.

Na podlagi tožničine izjave, da je za azil zaprosila zaradi družinskih problemov, ne da bi navedla, da ji bo v primeru vrnitve v izvorno državo grozila resna škoda, tožena stranka abstraktne in nekonkretizirane možnosti preganjanja ni bila dolžna ugotavljati, saj je bilo dokazno breme v tem delu na strani tožnice.

Če subjektivni razlogi za zapustitev izvorne države niso verodostojni, ni mogoče ugotavljati, ali so glede na objektivne razmere v izvorni državi izpolnjeni pogoji za priznanje azila po ZAzil.

Nasilna dejanja, ki pomenijo preganjanje v smislu 2. odstavka 1. člena ZAzil, so sicer lahko fizične ali psihične narave, vendar morajo biti v obeh primerih dovolj intenzivna. Z vidika izpolnjevanja pogojev za azil ni dovolj, da je tožnika strah pred preganjanjem (subjektivni element preganjanja), ampak mora biti njun strah tudi utemeljen (objektivni element preganjanja). V konkretnem primeru pa njun strah ni (objektivno) utemeljen že zaradi tega, ker zatrjujeta dejanja preganjanja, ki ne morejo biti dejanja preganjanja po 2. odstavku 1. člena ZAzil in zato za obstoj utemeljenega strahu pred preganjanjem niti ni bilo potrebno ugotavljati objektivnega stanja v izvorni državi prek določenih poročil. Ni mogoče vnaprej dajati ali odvzeti verodostojnosti nobenemu viru; vsi viri o stanju v izvornih državah so v azilnem postopku načeloma uporabljivi, njihova (ne)verodostojnost pa mora biti konkretno utemeljena. V obravnavanem upravnem sporu je relevantno "zdravstveno stanje" tožnika v Sloveniji in vpliv vrnitve tožnika v izvorno državo na njegovo zdravstveno stanje z vidika standardov iz 3. člena MKVČP. Tudi v tem smislu zdravstveno stanje prosilca za azil lahko pomeni pravno relevantn

Pogoja za vrnitev v prejšnje stanje sodišče v azilnem postopku ne presoja strogo, ker bi bilo lahko s strogo presojo omenjenih dveh pogojev nesorazmerno poseženo v pravico do dostopa do sodišča iz 23. člena Ustave v zvezi s pravico zaprositi za azil po Konvenciji o statusu beguncev in Direktivi EU št. 2004/83/EC ter na to pravico vezane morebitne druge (tudi absolutne) človekove pravice. Prekluzivnega roka za vložitev prošnje za azil glede na datum vstopa v državo ne določa niti Konvencija o statusu beguncev, niti ZAzil, niti Direktiva št. 2004/83/EC. Zato je okoliščina, kdaj prosilec za azil izrazi namero oziroma vloži prošnjo za azil glede na čas vstopa v državo pomembna z vidika presoje verodostojnosti prosilca za azil, to je z vidika ocene utemeljenosti strahu pred preganjanjem. Po 237. členu ZUP je bistvena kršitev pravil postopka podana, če stranki ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah pomembnih za izdajo odločbe. Določilo 2. odstavka 29. člena ZAzil pravi, da se v primeru očitno neutemeljene prošnje za azil izjava prosilca za azil iz 32. alineje 2. odstavka 63.b. člena ZAzil šteje za zaslišanje. Z vidika tožbenega ugovora o bistveni kršitvi določb p

Sodišče okoliščine, ki se v konkretni zadevi nanaša na uporabo 1. alineje 2. odstavka 35. člena ZAzil v zvezi s 5. alinejo 36. člena Zazil, ne šteje za absoluten razlog, ki že sam po sebi pomeni, da je tožena stranka imela podlago, da je v pospešenem postopku zavrnila prošnjo tožnika kot očitno neutemeljeno, ker je treba določilo o pospešenem postopku povezati z oceno o verodostojnosti prosilca za azil oziroma z (ne)obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem. Drugačna razlaga pospešenega postopka bi bila v neskladju s Konvencijo o statusu beguncev, ki implicira pravico zaprositi za azil, nima pa drugih procesnih določb, zato je treba procesne določbe ZAzil razlagati skladno z Ženevsko konvencijo (8. člen Ustave RS in 26., 27. in 1. odstavek 31. člena Dunajske konvencije o pogodbenem pravu. Z vidika tožbenega ugovora o bistveni kršitvi določb postopka to ne pomeni, da v primeru izjave iz 32. alineje 2. odstavka 63.b. člena ZAzil stranka nima možnosti, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembni za odločbo, v primeru, da je prosilec zaslišan v rednem postopku, pa to možnost ima. Sodišče namreč v vsakem posamičnem primeru glede na konkretne okoliščine presoja, ali je

ZAzil ne določa subjektov in tudi ne dejanj preganjanja, zato se glede tega pojma uporablja kot razlagalni pripomoček Direktiva Sveta EU št. 2004/83/EC z dne 29.4.2004. Ne gre za preganjanje v smislu ZAzil, če so prosilca za azil v izvorni državi preganjali "nedržavni" subjekti, če so mu organi nacionalne oblasti oz. mednarodne sile bile sposobne ali so mu celo zagotovile ustrezno zaščito zoper preganjalca.

Ker tožnik v prošnji za azil ni navajal, da bi bil v izvorni državi preganjan zaradi vere, temveč je to začel navajati šele v tožbi, je to nedopustna tožbena novota, saj ni pojasnil, zakaj tega ni navedel že prej. Prvostopno sodišče je torej odločilo pravilno in zakonito, ko je potrdilo odločbo tožene stranke, ki je tožnikovo prošnjo za azil zavrnila kot očitno neutemeljeno v pospešenem azilnem postopku, ker je iz nje očitno, da tožnik v izvorni državi ni bil preganjan v smislu ZAzil.

Pri preganjanju ni nujno, da gre "za trajno in sistematično kršenje osnovnih človekovih pravic"; tožena stranka pa v izpodbijani odločbi to zmotno opredelitev še bolj restriktivno razlaga, ko pravi, da "mora biti oseba mučena ali trajno trpinčena s stalnim povzročanjem mentalnih in fizičnih krutosti". Takšna opredelitev preganjanja je v nasprotju z Direktivo št. 2004/83/EC in Konvencijo o statusu begunca. T.i. zatečeni begunec (sur place) je uveljavljen pravni pojem znotraj azilnega prava in pomeni, da lahko status begunca pridobi tudi tisti, ki v času, ko je zapustil izvorni državo ni bil preganjan (ali pa je bil preganjan), pri čemer je bistveno, da je obstoj preganjanja mogoče ugotoviti kasneje - v času odločanja o prošnji za azil. Stališče sodišča iz zadeve U 1928/05 z dne 5. 10. 2005, ko je za pripadnika romske skupnosti s Kosova ugotovilo, da so podani razlogi splošne narave in pomenijo le odnos večinskega naroda do pripadnikov romske skupnosti, ne more biti odločilna podlaga za rešitev tega upravnega spora, ker to ni splošno sprejeta usmeritev glede odločanja o statusu beguncev, ki so Romi s Kosova (t.i. Country Guidance), ampak je treba vsak primer posamično obravnavati.

Ponovno vložena prošnja za azil po 41. členu ZAzil ne izključuje obveznosti tožene stranke, da ugotavlja pogoje za subsidiarno zaščito, če tožniki za zaščito zaprosijo, a ne izpolnjujejo pogojev za pridobitev statusa begunca.

Motiv, zaradi katerega stranka umakne zahtevek (praviloma) ni pravno pomemben. Motiv bi bil lahko pravno upoštevan le v primeru, če bi bil posledica takšne kršitve pravil upravnega postopka, ki bi lahko vplivala na odločitev, za kar v obravnavanem primeru ne gre.

Za vročanje vabila za zaslišanje prosilca za azil velja po azilnem pravu specifičnost, ki zahteva, da se ZUP v takem primeru uporablja v povezavi z ZAzil in obveznostmi, ki jih ima Slovenija po mednarodni pogodbi Konvenciji o statusu begunca. V skladu z določilom 8. člena Ustave je namreč treba zakon, tudi njegove procesne določbe, razlagati v skladu z mednarodno pogodbo, ki je hierarhično višji pravni akt.

Če stranka vloži v isti zadevi novo vlogo, preden je pravnomočno odločeno o prvi vlogi, mora upravni organ novo vlogo zavreči. Če sodišče prve stopnje iz ugotovljenih dejstev sklepa na obstoj drugih dejstev in se sodba opira na ta dejstva, jo pritožbeno sodišče brez glavne obravnave spremeni in odloči o tožbi samo.

Postopek za pridobitev azila se prične z vložitvijo prošnje za azil, torej na zahtevo stranke, kar pomeni, da če med postopkom do izdaje odločbe razlog, na podlagi katerega je bil postopek začet, preneha, mora organ postopek ustaviti. Motiv, zaradi katerega stranka umakne zahtevek, ni pravno pomemben.

Sodelovanje prosilca za azil v postopku podaje prošnje za azil je po 1. odstavku 63.b. člena ZAzil vezano na obrazec, ki je predpisan s podzakonskim predpisom, in obveznost, da organu poda podatke, ki so navedeni v 33 alinejah 2. odstavka 63.b. člena ZAzil. Tožena stranka torej ne sme odločati v pospešenem postopku, če je za ugotovitev dejanskega stanja potreben vpogled in ocena dejstev v številna poročila o stanju v izvorni državi, kajti v tem primeru tožena stranka z izjavo prosilca ob podaji prošnje za azil dobi le najbolj osnovna pojasnila prosilca za azil, brez da bi prosilec za azil imel možnost dokazovanja ali natančnejšega utemeljevanja in pojasnjevanja. - Sklicevanje tožene stranke na delo J. C. Hathawaya je dejansko nepravilno, sklicevanje na delo omenjenega avtorja skupaj s sklicevanjem na Direktivo pri opredeljevanju pojma preganjanjaje tudi nekonsistentno, ker je opredelitev pojma preganjanja po Hathawayu očitno bistveno bolj široka, kot je opredelitev preganjanja po Direktivi. Sklicevanje na Direktivo, tako kot besedilo Direktive povzema tožena stranka, in sklicevanje na omenjeno teoretično delo pa je nezakonito tudi z vidika prava EU. Ker Direktiva v 1. odstavku 9

Z dejanskega vidika in z vidika zakonodaje z drugih pravnih področij to drži, da je istovetnost prosilca za azil nesporno ugotovljena zgolj v primerih, ko prosilec za azil predloži uradni dokument s sliko, vendar pa po mnenju sodišča v azilnem postopku situacija, ko prosilec za azil svoje identitete ne potrdi z nobenim uradnim dokumentom, ne pomeni, da v vsakem takem primeru obstoji dvom o verodostojnosti identitete oziroma sum o lažni identiteti prosilca za azil, zaradi česar bi bilo nujno potrebno posebno ugotavljanje istovetnosti prosilca za azil v smislu 1. alineje 1. odstavka 27. člena ZAzil. Kajti, dejstvo, da je prosilec za azil brez uradnih dokumentov o njegovi identiteti, je lahko posledica okoliščin njegovega prisilnega (ilegalnega) bega iz izvorne države, zato po ZAzil tudi velja procesno dokazno pravilo, po katerem v azilnem postopku ni formalnih dokaznih pravil (1. odstavek 6. odstavka 24. člena ZAzil, pa tudi določila 2., 3., 4. in 5. odstavek 24. člena, 29. člen in 33. člen ZAzil). Ker tožena stranka ni z ničemer utemeljila, zakaj dvomi v izkazano identiteto tožnika, oziroma je v tem delu odločitev brez razlogov. Šele, če sum o prikrivanju identitete obstoji, mora