VSRS Sodba IV Ips 101/2013

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijana pravnomočna sodba se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču v novo odločanje.

A.

1Policijska postaja Koper (prekrškovni organ) je dne 25. 8. 2011 J. J. izdala plačilni nalog, št. 100241468, zaradi prekrška po četrtem v zvezi s prvim odstavkom 41. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP) ter mu izrekla globo v višini 300,00 EUR in pet kazenskih točk. Okrajno sodišče v Kopru je ugovor storilca z dne 30. 9. 2011, ki ga je obravnavalo kot zahtevo za sodno varstvo, kot neutemeljeno zavrnilo in storilcu naložilo plačilo sodne takse.

2Vrhovni državni tožilec vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve 22. in 29. člena Ustave RS ter prvega odstavka 90. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) v zvezi s tretjim odstavkom 59. člena ZP-1 in drugim odstavkom 155. člena ZP-1 ter zaradi kršitve petega odstavka 57. a člena ZP-1 v zvezi s tretjim odstavkom 59. člena ZP-1 in drugim odstavkom 155. člena ZP-1. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču v novo odločanje.

3Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilcu, ki se v izjavi z dne 28. 8. 2013 pridružuje navedbam v zahtevi.

B.-I

4Iz plačilnega naloga ter kratkega opisa dejanskega stanja izhaja, da je bil storilcu J. J. dne 25. 8. 2011 izdan plačilni nalog, ker je pri tem, ko se je s svojim vlečnim vozilom približeval prehodu za pešce pred vhodom v Luko Koper, spregledal pešca E. P., ki je bil že na prehodu za pešce, in ga zadel z desnim delom vozila (četrti odstavek v zvezi s prvim odstavkom 41. člena ZPrCP). Pešec je utrpel lahke telesne poškodbe, še pred prihodom policijske patrulje pa je odšel v bolnišnico. Po ugotovitvah policistov je bilo iz pregledanih posnetkov varnostnih kamer pred vhodom v Luko Koper jasno razvidno, da je pešec že bil na prehodu za pešce, ko se je voznik vlečnega vozila približeval prehodu za pešce.

5Storilec je v ugovoru (izjavi) z dne 30. 9. 2011 med drugim zanikal takšen potek dogodka z dne 25. 8. 2011 ter podrobno opisal svojo verzijo. Poudaril je, da je na kraju dogodka predlagal, da se opravi pregled varnostnih kamer, kar so policisti in varnostnik nato tudi storili. Sam ni imel možnosti vpogleda v posnetke, policista pa sta mu pojasnila, da se na kamerah ne vidi trka, vidi se tovorno vozilo, ki je ustavljeno pred prehodom za pešce, in osebo, ki je prehod že prečkala. Navedel je tudi, da na tovornem vozilu ni bilo nobene poškodbe ali sledi, pešec pa tudi ni ostal na kraju do prihoda policistov, da bi se razjasnil nastanek poškodbe njegove roke. Predlagal je, da se ponovno pregledajo kamere in da se opravijo razgovori s pričama – varnostnikoma I. - V. F. in P. N., ki sta stala pri zapornicah in opravljala kontrolo vozil.

6Sodišče je ugovor storilca, ki ga je obravnavalo kot zahtevo za sodno varstvo, s sodbo z dne 2. 4. 2013 kot neutemeljen zavrnilo. Presodilo je, da postopka ni treba dopolnjevati, saj je bilo dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno že v postopku s plačilnim nalogom, ki temelji na posredni službeni ugotovitvi policistov ter na prejetem obvestilu o telesnih poškodbah. V nadaljevanju je povzelo ugotovitve policistov glede pregleda posnetkov varnostnih kamer ter navedlo razloge, zakaj storilčevi verziji poteka dogodka, opisani v ugovoru, ni sledilo.

B.-II

Glede zatrjevane kršitve 57.a člena ZP-1

7Vrhovni državni tožilec v zahtevi navaja, da je prekrškovni organ v nasprotju z določbami 57. a člena ZP-1 ugovor, ki ga je storilec vložil zoper plačilni nalog, štel kot zahtevo za sodno varstvo in jo predložil v odločanje sodišču. Tudi sodišče je vloženi ugovor zmotno obravnavalo kot zahtevo za sodno varstvo in o njem odločilo z izpodbijano sodbo. Ker storilcu pred izdajo plačilnega naloga ni bila dana možnost, da se osebno izjavi o prekršku, prekrškovni organ in sodišče njegove vloge ne bi smela obravnavati kot zahteve za sodno varstvo (peti odstavek 57. a člena ZP-1). Storilcu je bila zato po prepričanju vrhovnega državnega tožilca odvzeta možnost izjave pred prekrškovnim organom, hkrati pa tudi možnost vložitve pravnega sredstva zoper odločbo na prvi stopnji.

8V obravnavani zadevi je prekrškovni organ storilcu izdal plačilni nalog po določbah 57. a člena ZP-1, ki je veljal še pred novelo ZP-1H (Ur. l. RS, št. 21/2013).(1) V skladu s citirano določbo se je za kršitve s področja javnega reda in miru, varnosti cestnega prometa, vstopa in zapustitve države ter bivanja in prebivanja tujcev, nadzora državne meje in javnih zbiranj kršitelju lahko izdal in vročil plačilni nalog takoj na kraju prekrška tudi, če niso bili podani pogoji za izdajo plačilnega naloga iz prvega odstavka 57. člena ZP-1, ampak je pooblaščena uradna oseba prekrškovnega organa prekršek ugotovila na podlagi zbranih obvestil in dokazov (prvi odstavek 57. a člena ZP-1). Takšen plačilni nalog je vseboval tudi kratek opis dejanskega stanja z navedbo dokazov. Zoper plačilni nalog iz prvega odstavka 57. a člena ZP-1 je kršitelj lahko vložil ugovor, na podlagi katerega je prekrškovni organ plačilni nalog odpravil in o ugovoru odločil z odločbo o prekršku, ali pa je postopek o prekršku ustavil, pri čemer je ugovor štel kot izjava v hitrem postopku o prekršku (četrti odstavek 57. a člena ZP-1). Zoper odločbo o prekršku, izdano na podlagi ugovora, je bila dovoljena še zahteva za sodno varstvo. Če pa je plačilni nalog prekrškovni organ izdal in vročil kršitelju potem, ko mu je na kraju prekrška omogočil, da se neposredno po storjenem prekršku osebno izjavi o prekršku, kršitelj ni imel pravice do ugovora, lahko pa je zoper plačilni nalog vložil zahtevo za sodno varstvo (peti odstavek 57. a člena ZP-1). Zakon je torej v okviru instituta posebnega plačilnega naloga urejal dve vrsti postopka, ki sta se razlikovali po obliki kontradiktornosti (predhodna ali naknadna), ki je bila zagotovljena storilcu v postopku pred prekrškovnim organom.

9Iz podatkov v spisu je razvidno, da storilcu J. J. ni bila zagotovljena možnost, da bi se neposredno po storjenem prekršku še pred izdajo plačilnega naloga osebno izjavil o prekršku. Prekrškovni organ bi zato moral storilčevo vlogo z dne 30. 9. 2011, poimenovano izjava oziroma ugovor zoper plačilni nalog, obravnavati kot ugovor v smislu četrtega odstavka 57. a člena ZP-1 ter o ugovoru odločiti z odločbo, zoper to odločbo pa bi imel storilec možnost vložiti še zahtevo za sodno varstvo. Prekrškovni organi ni tako ravnal, ampak je ugovor zmotno obravnaval kot zahtevo za sodno varstvo in jo predložil v odločanje sodišču. Ker opisane pomanjkljivosti ni odpravilo niti sodišče, ki je o ugovoru odločilo kot o zahtevi za sodno varstvo, vloženi zoper plačilni nalog, je mogoče pritrditi vrhovnemu državnemu tožilcu, da storilcu pred izdajo odločbe prekrškovnega organa, ki je bila predmet sodnega preizkusa, ni bila zagotovljena možnost izjave. Vendar pa ta kršitev na zakonitost izpodbijane sodbe sama zase ni vplivala.

Glede zatrjevane kršitve 22. in 29. člena Ustave RS

10Vrhovni državni tožilec v zahtevi nadalje navaja, da je sodišče v nasprotju z ustavnimi standardi (22. in 29. člen Ustave) in standardi Evropskega sodišča za človekove pravice (odločba ESČP Milenovič proti Sloveniji, št. 1411/11 z dne 28. 2. 2013) zavrnilo izvajanje dokazov v storilčevo korist, storilcu pa je tudi onemogočilo sodelovanje pri izvedbi obremenilnih dokazov. Sodišče se je namreč glede edinega (obremenilnega) materialnega dokaza (posnetek nadzorne kamere) sklicevalo na ugotovitve policistov, ki so pregledali navedeni posnetek, namesto da bi posnetek samo pogledalo in to omogočilo tudi storilcu. Storilec je v svojem ugovoru med drugim zahteval, da se njegov primer ponovno preuči, in v potrditev svojih navedb predlagal, da se pregledajo varnostne kamere in da se kot priči zaslišita varnostnika I. Sodišče je navedene dokazne predloge zavrnilo in se oprlo izključno na obremenilne izjave policistov, zaradi česar je bila po presoji vrhovnega državnega tožilca kršena tudi določba 68. člena ZP-1.

11Ugotavljanje odločilnih dejstev poteka v hitrem postopku o prekršku brez odlašanja, hitro in enostavno (prvi odstavek 55. člena ZP-1). Kljub temu morajo biti storilcu tudi v takem postopku zagotovljena temeljna jamstva poštenega postopka, med drugim upravičenje, da se mu sodi v njegovi navzočnosti, da se brani sam ali z zagovornikom in da mu je zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist (22. in 29. člen Ustave). Raven navedenih jamstev je v primeru kršitev z manj hudimi posledicami za kaznovano osebo lahko sicer nižja kot v kazenskem postopku. Bistveno je, da so storilcu dane ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskih kot tudi pravnih vidikov nanj naslovljenega očitka.(2)

12Tudi po stališču ESČP morajo biti obdolžencu v prekrškovnem postopku zagotovljena jamstva iz 6. člena EKČP, ki zagotavljajo pravico do poštenega sojenja (fair trial). ESČP kot del jamstev iz prvega odstavka 6. člena EKČP priznava tudi pravico do ustne obravnave (oral hearing). Gre za pravico stranke, da je na sojenju osebno navzoča, da svoje argumente pred sodiščem predstavi ustno, z možnostjo, da predlaga dokaze v svojo korist, da se seznani z obremenilnimi dokazi ter zaslišuje obremenilne priče. Po sodni praksi ESČP je ustna obravnava še posebej pomembna, kadar se odloča o kazenskih obtožbah (kamor ESČP uvršča tudi prekrškovne postopke) ter v primerih, ko je sodni postopek (s polno jurisdikcijo) le enostopenjski. Vendar pravica do ustne obravnave ni absolutna. V kazenskih zadevah, ki ne sodijo v jedro kazenskega prava, garancije iz 6. člena EKČP ne veljajo v vsej strogosti.(3) Ob upoštevanju relevantne prakse ESČP je Vrhovno sodišče že v zadevi IV Ips 106/2012 z dne 21. 5. 2013 pojasnilo,(4) da je izvedba ustne obravnave potrebna zlasti tedaj, ko so edina podlaga za kaznovanje storilca opažanja policistov, storilec pa v zahtevi za sodno varstvo izpodbija verodostojnost njihovih ugotovitev. Izvedba dokaznega postopka, ob zagotovitvi vseh jamstev iz 6. člena EKČP oziroma 29. člena Ustave, je v postopku z zahtevo za sodno varstvo pogojena predvsem z naravo vprašanja, ki ga kršitelj obrazloženo (in ne zgolj pavšalno) izpostavlja v vloženi zahtevi za sodno varstvo. Ob tem ni ključno, ali kršitelj v zahtevi za sodno varstvo tudi izrecno zahteva opravo ustne obravnave oziroma predlaga svoje zaslišanje ali izvajanje dokazov. V primerih, ko je ustni postopek zaradi narave izpostavljenega vprašanja obvezen, je mogoče odločiti na podlagi podatkov spisa le, če se kršitelj pravici do ustne obravnave nedvoumno odpove.

13V citirani odločbi je Vrhovno sodišče tudi poudarilo, da obstoječa zakonska ureditev postopka z zahtevo za sodno varstvo (četrti odstavek 65. člena ZP-1 v zvezi z 69. členom in 90. členom ZP-1) ne pomeni, da je pravica obdolženca do osebne udeležbe v postopku izključena oziroma odvisna zgolj od subjektivne presoje sodnika. Sodnikovo polje presoje o tem, ali je prekrškovni organ dejansko stanje pravilno in popolno ugotovil ter ali je potrebno dokazni postopek dopolniti oziroma ponoviti po pravilih rednega sodnega postopka, je namreč omejeno z obdolženčevo pravico do poštenega postopka.

14Vrhovno sodišče pritrjuje stališču vrhovnega državnega tožilca, da gre v obravnavani zadevi za primerljivo situacijo kot v zadevah, na podlagi katerih se je razvila zgoraj povzeta sodna praksa. Tudi v obravnavanem primeru so bila opažanja uradnih oseb (policistov, ki sta pregledala posnetke varnostne kamere) edina podlaga oziroma izključni vir obremenilnih dejstev, na kateri temelji sklepanje sodišča o poteku dogodka z dne 25. 8. 2011. Storilec je verodostojnost policijskih ugotovitev v zahtevi za sodno varstvo argumentirano izpodbijal. Storitev prekrška je zanikal, predstavil je svojo verzijo dogodka ter v utemeljitev svojih navedb predlagal, da se ponovno pregledajo kamere in opravijo razgovori s pričama – varnostnikoma I. (V. F. in P. N.), ki sta tistega dne stala pri zapornicah in opravljala kontrolo vozil. Sodišče je pritrdilo ugotovitvam policistov, ki so bile zabeležene v opisu dogodka z dne 25. 8. 2011, ne da bi storilcu dalo možnost, da pred sodiščem ustno predstavi svoje argumente ter s pomočjo predlaganih dokazov izpodbije verodostojnost obremenilnih ugotovitev policistov. S takšnim ravnanjem pa je, kot pravilno ugotavlja vrhovni državni tožilec, kršilo zgoraj opisana jamstva poštenega postopka (22. in 29. člen Ustave (oziroma prvi odstavek 6. člena EKČP) v zvezi s četrtim odstavkom 65. člena ZP-1 in drugim odstavkom 155. člena ZP-1).

C.

15Glede na povedano je Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in razveljavilo izpodbijano pravnomočno sodbo (prvi odstavek 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1). Čeprav je o storilčevem ugovoru, vloženem zoper plačilni nalog, namesto prekrškovnega organa odločalo sodišče, Vrhovno sodišče zadeve ni vrnilo v novo odločanje prekrškovnemu organu, temveč sodišču. Obravnavana zadeva je namreč že bila predmet sodnega preizkusa, dopolnitev dokaznega postopka in s tem zagotovitev zgoraj navedenih jamstev poštenega postopka pa je v opisani procesni situaciji mogoče odpraviti tudi v primeru, če to stori (le) sodišče.

----

Op. št. (1): V skladu s šestim odstavkom 30. člena ZP-1H se določbe spremenjenega 57. člena ZP-1, ki po novem ureja tudi institut posebnega plačilnega naloga iz prej veljavnega 57. a člena ZP-1, uporabljajo za zadeve, v katerih do uveljavitve ZP-1H še ni bila izdana odločba o prekršku na prvi stopnji.

Op. št. (2): Prim. npr. odločbo US RS, št. Up-120/97 z dne 18. 3. 1999.

Op. št. (3): Za podrobnejši prikaz stališč ESČP v zvezi z obravnavano problematiko gl. odločbo VS RS IV Ips 106/2012 z dne 21. 5. 2013.

Op. št. (4): Enako tudi odločba VS RS IV Ips 63/2013 z dne 4. 7. 2013.