35. člen ZAzil-UPB2

Kljub opozorilu, da morata prvi tožnik in druga tožnica organu predložiti vse razpoložljive dokaze, s katerimi utemeljujeta svoji prošnji in da morata dati vse osebne podatke in podatke o svojih preteklih doživljajih in okoliščinah, ki so pomembne za postopek, sta podala nasprotujoče in neprepričljive izjave, ki jih tudi pritožbeno sodišče šteje za neverodostojne.

Tožnikove izjave, podane ob prijetju, in izjave, podane v prošnji za azil, so v tolikšni meri nasprotujoče in med seboj izključujoče, prav tako pa na splošno neprepričljive, neskladne in nepovezane, da je na tej podlagi mogoče z gotovostjo trditi, da tožnik namerno zavaja in zlorablja postopek, s tem, da lažno predstavlja razloge, na katere se sklicuje oziroma, da so podani razlogi za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene iz prve alinee drugega odstavka 35. člena ZAzil v povezavi z drugo alineo 36. člena ZAzil.

Okoliščina, da so tožniki vložili prošnjo za azil osmi dan po prihodu v Republiko Slovenijo (6.12.2005), ni sama po sebi sestavni in nujni del prošnje za azil, ampak gre za "dejstvo oziroma okoliščino, ki je pomembna za odločitev", ali je izpolnjen pogoj iz 5. alinee 36. člena ZAzil, ki omogoča toženi stranki odločanje po 1. alinei 2. odstavka 35. člena ZAzil. Po mnenju pritožbenega sodišča je zato tudi pravilno stališče sodišča prve stopnje, da prošnje za azil ni mogoče zavrniti kot očitno neutemeljene, v skladu z določbo 1. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil zgolj na podlagi okoliščine, da je bila podana osmi dan po prihodu v državo, ne da bi bilo prosilcu omogočeno, da pojasni okoliščine, v katerih je podal prošnjo za azil ter v zvezi s tem pojasni tudi, zakaj je prošnjo za azil vložil šele osmi dan po prihodu v Republiko Slovenijo.

Prosilec je sam povedal, da v izvorni državi ni bil preganjan zaradi rase, narodnosti, vere, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini, prav tako ni niti zatrjeval utemeljenega strahu, da bi bil v izvorni državi preganjan zaradi razlogov, ki so določeni v Ženevski konvenciji. Zato dve vabili za mobilizacijo v AKSH, ki jih je navedel kot razlog, zaradi katerega je zapustil izvorno državo, ne more šteti kot strah pred preganjanjem po navedeni Direktivi Sveta EU št. 2004/83/EC z dne 29.4.2004.

Ocene o neverodostojnosti tožnikov, sprejete na podlagi konkretnega in podrobnega opisa vseh kontradiktornosti, tožniki ne morejo izpodbiti le s pavšalnim zatrjevanjem, da so preganjani.

Pogoje za odločanje v pospešenem postopku je potrebno restriktivno razlagati. Vsaka neskladnost v izjavi prosilca še ne pomeni zlorabe oziroma zavajanja postopka.

Tožena stranka bo morala odločitev o tožnikovi prošnji za azil sprejeti v rednem azilnem postopku, v katerem ne bo odločala samo na podlagi tožnikove prošnje, ampak bo izvedla tudi druge dokaze.

Če dejanje, ki ga navaja prosilec za azil, ne pomeni dejanja preganjanja v smislu Direktive sveta EU, je tožena stranka s tem, ko je njegovo prošnjo zavrnila kot očitno neutemeljeno, pravilno uporabila določbo 2. alineje 2. odstavka 35. člena Zakona o azilu.

Pravilna je ugotovitev tožene stranke, da je tožnik podal prošnjo za azil samo zato, da bi odložil prisilno odstranitev iz države (5. alinea 36. člena ZAzil). Na to kažejo okoliščine, ugotovljene v tej zadevi, in sicer način njegovega vstopa v državo, čas, ko je izrazil namero zaprositi za azil ter v zvezi s tem njegove nekonsistentne navedbe, da ni vedel kje se nahaja.

Če so izjave prosilca za azil glede bistvenih okoliščin nasprotujoče si in se teh kontradiktornosti ne da razumno razložiti, je podana splošna neverodostojnost prosilca za azil, kar pomeni, da se o prošnji za azil odloči v pospešenem postopku, ker se šteje, da lažno predstavlja razloge, na katere se sklicuje, to pa pomeni, da prošnja temelji na namernem zavajanju in zlorabi postopka, kar pa je razlog za njeno zavrnitev v pospešenem azilnem postopku.

V pospešenem postopku je možno odločati le tedaj, če že iz prošnje prosilca za azil izhaja, da sploh ne gre za preganjanje na podlagi narodnosti, rase, vere, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini.

Če so izjave prosilcev glede ključnih okoliščin za priznanje azila, to je razlogov za zapustitev izvorne države, nasprotujoče si do take mere, da niso sposobne za razumno pojasnitev, so neverodostojne in je podan dvom v splošno verodostojnost prosilcev, to pa je razlog za zavrnitev prošnje za azil v pospešenem postopku zaradi zavajanja oziroma zlorabe postopka.

Strankin predlog za izvajanje dokazov mora biti obrazložen, obstoj in pravna pomembnost predlaganih dokazov pa morata biti utemeljena. To pomeni, da mora stranka navesti konkretne okoliščine, ki bi jih bilo z izvajanjem določenega dokaza, v konkretnem primeru z zaslišanjem tožnika, mogoče ugotoviti in utemeljiti, v čem in kako naj bi vplivale na odločitev.

Če je prosilec za azil prišel izključno iz ekonomskih razlogov, se prošnja za azil zavrne kot očitno neutemeljena.

Lažna predstavitev razlogov, na katere se prosilec za azil sklicuje, ni podana le tedaj, kadar so izjave do take mere nasprotujoče si, da jim ni mogoče verjeti, oziroma kadar prosilec zatrjuje eno, dokazi pa kažejo drugo, temveč tudi tedaj, če so si prosilčeve izjave in njegovo ravnanje v takšnem nasprotju, da izjavam glede na ravnanje ni mogoče verjeti.

Če prosilec za azil zavaja organ oziroma zlorablja postopek s tem, da lažno prikazuje okoliščine, na katere se sklicuje oziroma je v Slovenijo prišel izključno iz ekonomskih razlogov, je njegova prošnja očitno neutemeljena in se zavrne v pospešenem postopku.

Pravilno je bilo presojeno, da je tožnik navajal kontradiktorne izjave glede svojih osebnih podatkov ter v prošnji za azil navedel tudi drugačne razloge, kot jih je navajal na zaslišanju z dne 11.9.2007. Tožena stranka je zaradi navedenega utemeljeno dvomila v resničnost njegovih izjav in jih zato tudi po presoji Vrhovnega sodišča ni mogla sprejeti za verodostojne.

Tožnik v postopku zaradi splošne neverodostojnosti ni izkazal utemeljenega strahu, da bi bil v izvorni državi preganjan zaradi razlogov iz navedene konvencije. Tožnik je navajal kontradiktorne in nekonsistentne izjave glede bistvenih subjektivnih okoliščin, zaradi česar v postopku ni izkazal zadovoljive stopnje verodostojnosti. S takšnimi izjavami pa je, kot je sodišče prve stopnje in pred njim tožena stranka, pravilno sklepalo, vnesel dvom tudi v resničnost vseh svojih ostalih navedb in trditev, zato jih ni bilo mogoče sprejeti za verodostojne.

Presoja sodišča prve stopnje je utemeljena, saj iz podatkov in listin v upravnih spisih izhaja, da je ocena tožene stranke, da v obravnavani zadevi ni objektivnega elementa, ker je tožnikov strah oprt le na dejstvo, da je v skoraj 13. letih le enkrat dobil opozorilo, in to posredno, da ga določena oseba išče zaradi maščevanja, korektna in pravilna. V zvezi s tem sodišče prve stopnje utemeljeno sklepa, da je mogoče sicer razumeti vpliv preteklih dogodkov (v srbskem taborišču), ki jih opisuje tožnik, na njegov subjektiven občutek strahu, vendar se pojem utemeljenega strahu ne more nanašati izključno na vzroke, ki so sicer obstajali v preteklosti, objektivno pa ne obstajajo več.

Lažna predstavitev razlogov je zadostna podlaga za zavrnitev prošnje za azil kot očitno neutemeljene.