VSRS Sodba IV Ips 48/2014

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču v novo odločanje.

A.

1Prekrškovni organ je na podlagi ugovora zagovornika storilca T. Z. z odločbo o prekršku odpravil plačilni nalog ter izrekel globo v znesku 333,83 evrov zaradi storitve prekrška po drugem odstavku 6. člena Zakona o varstvu javnega reda in miru (ZJRM-1). Okrajno sodišče na Jesenicah je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevo za sodno varstvo, ki jo je storilčev zagovornik vložil zoper odločbo o prekršku.

2Vrhovni državni tožilec vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti zoper sodbo okrajnega sodišča zaradi kršitve temeljnih jamstev poštenega postopka (22. in 29. člen Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS) in 6. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP)) v zvezi s prvim odstavkom 125. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) oziroma zaradi kršitve četrtega odstavka 65. člena in prvega odstavka 69. člena v zvezi z drugim odstavkom 155. člena ZP-1.

Zagovornik je v zahtevi za sodno varstvo obrazloženo izpodbijal verodostojnost neposrednih ugotovitev uradnih oseb, predlagal zaslišanje treh razbremenilnih prič, oškodovanca in storilca. Sodišče je zahtevo zavrnilo s pavšalno razlago, da ne dvomi v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja. Ker sodišče ni dopolnilo dokaznega postopka niti ni storilcu omogočilo ustne predstavitve njegovih argumentov in opravilo ustne obravnave, je kršilo temeljna jamstva poštenega postopka. Vložnik predlaga Vrhovnemu sodišču, da izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču v novo odločanje.

3Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti vročilo storilcu in zagovorniku, ki je v vlogi z dne 2. 7. 2014 navedel, da je zahteva vložena na njegovo pobudo in se z njo v celoti strinja.

B.

4Iz odločbe o prekršku in izpodbijane sodbe izhaja, da je bila Policijska postaja Radovljica 15. 2. 2012 s strani Zdravstvenega doma Radovljica obveščena,

da se je pri njih oglasil Ž. K., ki je bil pretepen v Dvorski vasi. Patrulja policijske postaje je opravila razgovor z oškodovancem, ki je povedal, da se je zaradi poravnave škode na motorju oglasil na domu T. Z. Le-ta ga je po predhodnem verbalnem sporu s pestjo udaril v predel leve ličnice. Storilec je v telefonskem razgovoru s policijo vse navedbe oškodovanca zanikal, storilčev brat M. Z. pa je potrdil navedbe oškodovanca in povedal, da je oškodovancu sam poravnal škodo. Storilcu je bil očitani prekršek predočen po telefonu, plačilni nalog pa poslan naknadno po pošti.

5Zoper plačilni nalog je storilec po zagovorniku vložil ugovor, v katerem je navedel, da prekrška ni storil. Navedenega dne je bil v času, ko naj bi bil storjen prekršek, doma v savni, kar lahko potrdi priča. Nikoli si ni izposodil mopeda od oškodovanca, niti se tega dne z njim ni pogovarjal ali ga udaril. Gre za popolnoma lažno prijavo domnevnega oškodovanca. Predlagal je zaslišanje svojih staršev, priče T. Č., ki je bila z njim v savni, svoje zaslišanje ter po potrebi soočenje z oškodovancem. Prekrškovni organ je odpravil plačilni nalog in izdal odločbo o prekršku, zoper katero je storilec vložil zahtevo za sodno varstvo, v kateri je ponovil navedbe iz ugovora ter ponovno predlagal iste dokaze.

6Sodišče je o vloženi zahtevi za sodno varstvo odločilo brez dopolnitve dokaznega postopka. Kot izhaja iz obrazložitve sodbe, sodišče ni ponovilo dokaznega postopka, ker je prekrškovni organ v odločbi o prekršku presodil

navedbe v ugovoru, izvedel dokazni postopek, dokaze ocenil ter ustrezno in razumno obrazložil, kako je prišel do svojih ugotovitev, pri čemer se te ugotovitve ujemajo z obvestilom o telesni poškodbi. Zato sodišče ni podvomilo v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja.

7Ugotavljanje odločilnih dejstev poteka v hitrem postopku o prekršku brez odlašanja, hitro in enostavno (prvi odstavek 55. člena ZP-1). Kljub temu morajo biti storilcu tudi v takem postopku zagotovljena temeljna jamstva poštenega postopka, med drugim upravičenje, da se mu sodi v njegovi navzočnosti, da se brani sam ali z zagovornikom in da mu je zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist (22. in 29. člen URS). Ob upoštevanju relevantne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) je Vrhovno sodišče v zadevi IV Ips 106/2012 z dne 21. 5. 2013 (in kasneje v številnih sodbah, npr. IV Ips 63/2013 z dne 4. 7. 2013 in IV Ips 101/2013 z dne 17. 9. 2013) pojasnilo, da je obdolženec v prekrškovnem postopku načelno upravičen do ustne obravnave pred prvim in edinim sodiščem, razen če so podane posebne okoliščine, ki bi utemeljevale, da se obravnava ne izvede. Izvedba dokaznega postopka, ob zagotovitvi vseh jamstev iz 6. člena EKČP oziroma 29. člena URS, je v postopku z zahtevo za sodno varstvo pogojena predvsem z naravo vprašanja, ki ga kršitelj obrazloženo (in ne zgolj pavšalno) izpostavlja v vloženi zahtevi za sodno varstvo. V določenih primerih bo obdolžencu pošten postopek zagotovljen že z možnostjo seznanitve s podatki spisa in možnostjo pisne izjave o pravnih in dejanskih vidikih zadeve. V drugih primerih pa o poštenem postopku ne bo mogoče govoriti, če obdolžencu ne bo omogočeno, da je na sojenju osebno navzoč, da predlaga izvedbo dokazov v svojo korist, da se neposredno seznani z obremenilnimi dokazi ter da zaslišuje obremenilne priče.

8V obravnavani zadevi gre za prav tako zadevo.

Storilec je v zahtevi za sodno varstvo dogodek zanikal in za čas očitanega prekrška podal alibi ter predlagal svoje zaslišanje, zaslišanje priče, ki bi potrdila njegov alibi, zaslišanje svojih staršev in soočenje z oškodovancem, pri čemer je zanikal pravilnost ugotovitev policije, ki so temeljile na izjavi oškodovanca in priče. Glede na navedeno sodišče brez neposredne presoje dokazov na ustni obravnavi ni moglo ustrezno oceniti dejanskega stanja. Sodišče je pritrdilo ugotovitvam policistov, ne da bi storilcu dalo možnost, da pred sodiščem ustno predstavi svoje argumente ter s pomočjo predlaganih dokazov izpodbije pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja. Presojo navedb zahteve za sodno varstvo in ustrezno dokazno oceno bi sodišče lahko napravilo le, če bi kršitelja in avtorje obremenilnih izjav zaslišalo ter kršitelju omogočilo aktivno udeležbo v postopku in izvajanje dokazov v svojo korist. Ker tega ni storilo, je kršilo jamstva poštenega postopka iz 22. in 29. člena URS (oziroma prvi odstavek 6. člena EKČP) v zvezi s

četrtim odstavkom 65. člena ZP-1 in drugim odstavkom 155. člena ZP-1.

C.

9Glede na ugotovljeno kršitev je Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču v novo odločanje. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče dopolniti dokazni postopek po pravilih rednega sodnega postopka, zaslišati obdolženca in odločiti o predlaganih dokazih ter storilcu omogočiti, da pri izvajanju dokazov aktivno sodeluje.