Odz

Glede na to, da so najprej tožnikova pravna prednika in za njima tožnik posest nastopili na podlagi darilne pogodbe, ki predstavlja pravni naslov za pridobitev lastninske pravice; da so sporno nepremičnino ves čas priposestvovalne dobe uporabljali navzven vidno in kot lastniki ter da niti zemljiškoknjižna lastnika niti kdo drug v času trajanja priposestvovalne dobe ni nasprotoval njihovi uporabi, kakor tudi ne oporekal njihovi lastninski pravici, so tako tožnikova pravna prednika kot tožnik upravičeno verjeli, da so lastniki sporne nepremičnine. Tako iz zemljiškoknjižnega izpiska kot iz neprerekanih navedb tožnika izhaja, da je bila zaščitena kmetija zaznamovana v letu 1996. Ker je tožnik lastnik parcele postal v letu 1993, kasnejša izpolnitev pogojev za pridobitev statusa zaščitene kmetije in razglasitev nepremičnine za del zaščitene kmetije ni mogla za nazaj poseči v njegovo lastninsko pravico

Zaradi nacionalizacije je bil tek priposestvovalne dobe (ki se do nacionalizacije ni iztekla) prekinjen in je ob denacionalizaciji priposestvovalna doba začela teči znova. V obravnavanem primeru, ko bi bila uporaba prehoda skozi vežo lahko zaznana le, če bi toženki tožnico pri tem "zalotili", ni mogoče zavzeti stališča, da je bila posest tožnice navzven vidna. Toženki glede uporabe prehodne veže s strani tožnice nista imeli raziskovalne dolžnosti, ker za njeno uporabo nista vedeli vse do leta 2018, ko je tožnica sama kontaktirala toženki zaradi menjave ključavnice. Tožnica bi do takrat že morala poskrbeti za vpis svoje pravice v zemljiško knjigo; dejstvo, da tega ni storila, pa ne sme biti v škodo toženkama, ki sta lastninsko pravico pridobili v dobri veri in v zaupanju v zemljiško knjigo.

Skladno s četrtim odstavkom 44. člena ZVEtL-1 pri ugotavljanju pripadajočega zemljišča, razen v posebej določenih izjemah, ni dopustno poseči v pravice oseb, ki so na takih zemljiščih pridobile pravice na podlagi pravil, ki varujejo dobrovernega pravnoposlovnega pridobitelja pravice, na podlagi zakona ali na podlagi odločbe državnega organa. Pri prehodu zapuščine brez dediča v družbeno lastnino ni šlo za dedovanje - občini je bila zapuščina izročena v upravljanje, vendar (enako kot velja za dedovanje), z omejitvami, ki so veljale za uživalno pravico. Zemljišča, namenjenega oziroma potrebnega za redno rabo stavbe, zaradi kogentne akcesornosti pravic na zemljišču pravicam na stavbi ni mogoče pravno obravnavati ločeno od stavbe (zemljišče deli pravno usodo stavbe). Pravica iz 37. člena ZNNZ se je vedno nanašala le na lastnika stavbe in se brez sočasnega prenosa lastninske pravice na zgradbi ni mogla prenašati na drugega, zato se pritožnica neutemeljeno sklicuje na učinke omenjenega sklepa o dedovanju. Prav tako citirana določba četrtega odstavka 44. člena ZVEtL-1 ne omenja pravic oseb, ki so jih te na pripadajočem zemljišču pridobile z dedovanjem, niti ne varuje kaducitetnega uprav

Z uveljavitvijo ZLNDL v letu 1997 se je pravica uporabe, ki jo je imela Občina A. na stavbi 212, stoječi na parceli 277/2, po samem zakonu transformirala v lastninsko pravico. 1. 1. 2003, ko je stopil v veljavo SPZ, sta imeli tako lastninsko pravico na zemljišču in lastninsko pravico na stavbi različni osebi. Zemljišče parc. št. 277/2 je bilo v lasti pravnih prednikov tožnika, stavba na njej pa je bila v lasti Občine A. Za tak primer pa je SPZ, da bi omogočil nadaljevanje v prejšnjem sistemu nastalih razmerij, v drugem odstavku 271. člena uzakonil nastanek stavbne pravice.

Pritožbeno sodišče je sodbo, ki jo je sodišče prve stopnje izdalo 31. 1. 2023, razveljavilo zaradi ugotovljene kršitve po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter dalo ustrezne napotke za nadaljnje delo (glej točko 17 sklepa II Cp 629/2023). Pritožnika utemeljeno opozarjata, da je sodišče prve stopnje večji del napotkov spregledalo in ponovno zagrešilo enake kršitve kot prvič. Ob razveljavitvi se lahko odredi, da zadevo prevzame drug sodnik (356. člen ZPP). Ker je sodnik, ki je doslej v zadevi odločal, očitno zavzel dokončno stališče, saj napotkom ni sledil, je pritožbeno sodišče tokrat sledilo predlogu pritožnikov in odredilo, da v zadevi v ponovljenem sojenju odloča drug sodnik.

Za obseg priposestvovanja ni odločilno, kakšen bi bil najmanjši še potreben obseg obremenitve, ampak kako se je služnost dejansko izvrševala. Dostop z avtom poti ne obremenjuje bolj kot dostop s traktorjem in priključki.

Za priposestvovanje lastninske pravice na nepremičninah po ODZ, v zvezi z načelnim pravnim mnenjem razširjene seje Zveznega vrhovnega sodišča z dne 4. 4. 1960, pri dvajsetletni priposestvovalni dobi zakonitosti posesti ni bilo treba dokazovati.

Ker so podani pogoji za pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem s strani pravnih prednikov, tožnica pa je vstopila v ta položaj z dedovanjem, ni (več) pomembno, ali je tudi tožnica v zatrjevanem (kasnejšem) obdobju od leta 2004 do 2014, ko naj bi se iztekla priposestvovalna doba dobrovernega lastniškega posestnika, pridobila lastninsko pravico s priposestvovanjem. Gre za ločeni (samostojni) pravni podlagi za pridobitev lastninske pravice.

Sodna praksa je po uveljavitvi novega družbenega in gospodarskega sistema razlago pojma družbenih pravnih oseb, ki je bistven pri presoji subjektivnega kriterija, razširila na vse pravne osebe. Prav tako se je tudi že izrekla, da je mogoče, kljub takšni širši razlagi, določbo 374. člena ZOR uporabiti samo za medsebojne terjatve pravnih oseb, za druge subjekte, ki pravne subjektivitete nimajo, pa je potrebno uporabiti splošni petletni zastaralni rok iz 371. člena ZOR. Ker tožnik in toženec pravne subjektivitete nista imela, je bil za presojo zastaranja tožnikove terjatve pravilno uporabljen petletni zastaralni rok. Da bi moral biti dogovor o delitvi dobička sklenjen v pisni obliki, ODZ ni zahteval. Odgovor na dopuščeno vprašanje ali je sprejet letni obračun in v njem ugotovljen delež družbenika na dobičku predpostavka za nastanek pravice za izplačilo dobička, je nikalen. Odgovorn na dopuščeno vprašanje ali je materialnopravno pravilna odločitev o uporabi 5-letnega zastaralnega roka, je pritrdilen. Tožnik ni zahteval plačila dobička od posameznega posla med trajanjem societete, pač pa plačilo iz paragrafa 1192 ODZ po njenem prenehanju; pri tem ni odločilno,

Revizija se dopusti glede vprašanj: - ali je materialnopravno pravilna presoja, da tožnici ni bilo treba dokazati zakonitosti posesti in da je predpostavka dobre vere izkazana, - ali je procesno in materialnopravno pravilen zaključek o kupčevi nedobrovernosti.

Paragraf 1460 ODZ je za priposestvovanje res zahteval tudi pravično, torej zakonito posest, ki je imela podlago v ustreznem pravnem naslovu. Vendar pa priposestvovalcu pravnega naslova v primeru najdaljše priposestvovalne dobe 30 ali 40 let ni bilo treba navesti, najdaljša priposestvovalna doba pa je bila s pravnim mnenjem Zveznega vrhovnega sodišča skrajšana na 20 let.

Če je priposestvovalna doba začela teči v času uporabe pravnih pravil ODZ, iztekla pa bi se v času veljavnosti ZTLR, in v primeru spremembe zakona med tekom priposestvovalne dobe, so se za roke priposestvovanja, ki so začeli teči pred uveljavitvijo ZTLR, uporabljala določila ZTLR. SPZ ne učinkuje za nazaj in ne posega v stvarne pravice, pri katerih se pogoji za pridobitev spreminjajo. Lastninska pravica, pridobljena s priposestvovanjem, ostane tako veljavna, če so se vsi pogoji za njeno pridobitev izpolnili do 31. 12. 2002. Trditveno in dokazno breme za izpodbijanje dobre vere je oziroma bo v celoti na strani toženca. V tej fazi postopka, ko se o spornem zahtevku slednji še niti ni izjasnil, je sodišče v nasprotju z navedenim materialnopravnim izhodiščem in trditveno podlago tožnic preuranjeno in preobširno ugotavljalo, ali je bila ob neurejenem zemljiškoknjižnem stanju tožnica (oziroma njeni pravni predniki) dobroverna ali ne. Namen določb o priposestvovanju je v izvenknjižni pridobitvi lastninske pravice. Po ustaljenih stališčih sodne prakse dobre vere (to je opravičljive zmote in ustrezne skrbnosti posestnika glede prepričanja o lastninski pravici) ni mogoče izpodbiti z

Določba 8. člena ZPP uzakonja metodo, ki sodnika vodi pri oblikovanju dokazne ocene. Kršitev te postopkovne določbe je podana le, kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene, torej, ko ni vestna, skrbna ter analitično sintetična, ne pa tudi, kadar je morebiti vsebinsko neprepričljiva.

Revizija se dopusti glede vprašanja pravno korektne razlage določb ODZ, in sicer paragrafov 1460 do 1464 in paragrafa 1479, vse glede možnosti priposestvovanja služnosti v javno korist in glede pogojev za priposestvovanje.

Vrhovno sodišče torej ne pritrjuje stališču, da ustavna določba o razlastitvi ali specialne določbe o ustanovitvi služnosti v javno korist v celoti izključujejo uporabo splošnih pravil civilnega prava o priposestvovanju. V primerih, ko se položaj prilega (tudi)7 civilnopravnemu abstraktnemu dejanskemu stanju, je namreč mogoča tudi civilnopravna posledica. Izjema so primeri, ki bi predstavljali obid določb o razlastitvi. Izjemno naravo služnosti v javno korist določa njena javnopravna lastnost, tj. da gre pri njej za razlaščajoč poseg (ne sicer za odvzem, ampak za omejitev lastninske pravice), ki mora biti zato v skladu z ustavnopravnimi varovali. Glede teh situacij je treba uporabo splošnega pravila o priposestvovanju teleološko (z ustavnoskladno razlago) utesniti. Položaj, ko oblastveni, javnopravni subjekt samovoljno (brez pravnega naslova) izvršuje služnost dvajset let, se namreč bistveno razlikuje od položaja, ko to počne civilnopravni subjekt. V duhu take razlage ni mogoče dopustiti pridobitve služnosti v javno korist s priposestvovanjem, ki ne bi bilo dobroverno (še posebej, če ne bi temeljilo na pravnoposlovni podlagi).

Doba, potrebna za priposestvovanje po ODZ, je trajala trideset let. Zvezno vrhovno sodišče je z načelnim pravnim mnenjem 4. 4. 1960 to dobo skrajšalo s trideset na dvajset let, vendar se to „skrajšanje“ ne nanaša na primere, ko je doba, potrebna za priposestvovanje, pričela teči in je tudi iztekla pred 6. aprilom 1941. Doba, potrebna za priposestvovanje, je v tem primeru torej trideset let. Dobre vere pravnih prednikov tožnikov in tožnikov, ki se domneva po SPZ in se je domnevala po ZTLR in tudi po ODZ, toženka ni uspela izpodbiti.

Pogodbene stranke so sklenile pogodbo, po kateri se pogodbene pravice iz obligacijskega razmerja priznajo tudi tretjim osebam, ki niso sodelovale pri sklepanju pogodbe. Namen pogodbe je bil namreč zagotoviti nemoten prehod vsem (tudi kasnejšim) lastnikom novonastalih parcel. Služnostna pogodba se je torej raztezala na vsakokratne lastnike gospodujočih nepremičnin, vključno s tožnico. Zato posledic, ki izhajajo iz služnostne pogodbe ni mogoče razreševati le na podlagi načela relativnosti. Toženci z nakupom služečih nepremičnin, ob že zgrajeni dovozni poti, teh niso mogli pridobiti brez bremen. Na načelo zaupanja v zemljiški knjigi in pridobitev neobremenjenih nepremičnin se ne morejo sklicevati, saj bi morali vedeti, da se zemljiškoknjižno stanje ne ujema z resničnim. Ni torej dvoma, da je treba nuditi varstvo tožnici, saj ji nasproti stoji nepoštena stranka - toženci, ki so za služnost poti (in s tem za pravico tožnice) morali vedeti. Sklenjena in realizirana pogodba zato zavezuje tudi tožence, ki niso univerzalni pravni nasledniki pogodbenih strank. Drugačna razlaga bi namreč pomenila izigravanje dogovora, doseženega v služnostni pogodbi, ki je bil namenjen ureditvi dosto

Glede na dejanske ugotovitve obeh sodišč sta bila podarjena „le in izključno“ solastninska deleža, in sicer vsakemu obdarjencu do ene polovice, takšna pogodbena volja je bila adekvatno izražena tudi v zemljiškoknjižni realizaciji darilne pogodbe, skladno s tem pa zapisan tudi tožbeni zahtevek predmetne tožbe, ki terja ugotovitev ničnosti le v tistem delu darilne pogodbe, ki se nanaša na toženčev solastninski delež. Odgovor na prvo dopuščeno vprašanje je torej, da je podana pasivna stvarnopravna legitimacija toženca, kot navadnega sospornika. Sodišče druge stopnje je sicer tako kot pred njim sodišče prve stopnje svoje razloge naslonilo tudi na pravno mnenje Vrhovnega sodišča SRS z dne 21. in 22. december 1987. To mnenje je bilo sprejeto v času, ko je veljala še Ustava SRS in še ni veljal OZ. Vezano je torej na ustavnopravni in zakonski okvir, ki v času nastanka spornega razmerja ni več veljal. Ustava SRS iz leta 1974 zasebne lastnine ni niti omenjala, poudarjala je le družbeno lastnino kot eno od temeljev socialističnega družbenoekonomskega in političnega sistema (primerjaj njena Temeljna načela). Že ustavni amandma IX v Ustavi Socialistične Republike Slovenije pa je določi

Ni jasno, zakaj naj bi bilo vprašanje glede neobrazloženosti opustitve glavne obravnave pravno vprašanje, ki bi bilo pomembno za obravnavano zadevo. Očitek, da je sodišče prve stopnje ugotavljalo dejansko stanje, kar naj bi bilo razvidno iz 16. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, ne drži. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, na katerega je Vrhovno sodišče v primeru vsebinske presoje revizije vezano, v obravnavani zadevi tudi tretje vprašanje o načinu pridobitve lastninske pravice ni pomembno. Drugo vprašanje ni pomembno pravno vprašanje, ker je Vrhovno sodišče na vprašanje o cerkvenem pravnem subjektu kot upravičencu do denacionalizacije odgovorilo že s sodbo X Ips 67/2008 z dne 10. 7. 2008. Stališče, na katerem temelji izpodbijana sodba, od tega stališča ne odstopa. Sodna praksa, tj. sodba Vrhovnega sodišča II Ips 64/2014 z dne 26. 11. 2015, na katero se revidentka sklicuje, pa se ne nanaša na vprašanje upravičene osebe do denacionalizacije, temveč na vprašanje odgovornosti za škodo.

Tožnik je služnost izvrševal pravično, dobroverno (pošteno) in pristno (paragraf 1460 ODZ), ni zlorabljal zaupanja lastnika, služnosti ni izvrševal s silo ali zvijačo, pri čemer ne pravni prednik toženca ne toženec, izvrševanju služnosti nista nasprotovala (54. člen ZTLR). Kaj drugega tožencu, pri čemer je bilo dokazno breme na njem, ni uspelo izkazati. Sodišče prve stopnje je zaslišalo številne priče in prav nobena ni vedela povedati ničesar o nasprotovanju toženca izvrševanju služnosti s strani tožnika. Pritožbeno analiziranje izpovedb prič dokazne ocene sodišča prve stopnje ne more izpodbiti. Prav tako dejstvo, da je bilo izkazano, da je toženec dvema pričama prepovedal uporabo poti, ne more pomeniti, da je uporabo prepovedal tudi tožniku.