VSRS Sklep II Ips 218/2017

I. Reviziji se ugodi, sodbi sodišča druge in prve stopnje se v izpodbijanem - ugodilnem - delu razveljavita in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. O stroških revizijskega postopka bo odločeno s končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in ugotovilo, da je darilna pogodba, overjena 15. 4. 1985 pri Temeljnem sodišču v Sežani, Enoti v Sežani, Ov ..., s katero je tožnica podarila ½ solastniškega deleža na parc. št. 3960/105, k. o. ..., tožencu kot obdarjencu, nična in nadalje tožbenemu zahtevku, da je toženec dolžan tožnici plačati 36.188,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 3. 2010 dalje do plačila.

2Sodišče druge stopnje je pritožbi toženca delno ugodilo in izpodbijano sodbo v obrestnem delu tako spremenilo, da obresti tečejo od vložitve tožbe 16. 6. 2011 ter da se višji obrestni zahtevek zavrne (I. točka izreka); sicer je pritožbo zavrnilo in sodbo v preostalem izpodbijanem a nespremenjenem obsegu potrdilo (II. točka izreka).

3Vrhovno sodišče RS je s sklepom II DoR 310/2016 z dne 23. 3. 2017 dopustilo revizijo glede pravnih vprašanj: (ne)pravilnosti pravnomočne presoje o obstoju pasivne stvarne legitimacije v konkretnem primeru; začetka teka roka za vložitev tožbe za vrnitev darila oziroma njegove denarne vrednosti v primeru, ko so tega dali starši enega od zakoncev njegovemu partnerju.

4Zoper sodbo sodišča druge stopnje vlaga dopuščeno revizijo toženec. Izpodbija tisti del sodbe sodišča druge stopnje, v katerem je bila njegova pritožba zavrnjena, pri čemer se osredotoča na dopuščena pravna vprašanja. Uveljavlja razlog iz 3. točke prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter predlaga, da se reviziji ugodi ter spremeni izpodbijana sodba tako, da se tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da sodbi sodišča prve in druge stopnje razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, tožeči stranki pa naloži povrnitev stroškov revizijskega postopka toženi stranki v roku 15 dni. Glede vprašanja pasivne stvarne legitimacije poudarja, da iz samega tožbenega zahtevka ne izhaja, da tožnica uveljavlja le delno ničnost darilne pogodbe, temveč uveljavlja ugotovitev ničnosti darilne pogodbe v celoti. Dikcije tožbenega zahtevka „s katero je tožnica podarila ½ solastniškega deleža na parc. št. 3960/105 k .o. ... tožencu“ namreč ni mogoče razumeti kot opredelitev dela pogodbe, v katerem naj bi bila pogodba nična temveč kot konkretizacijo pogodbe, katere ničnost naj se ugotovi. Zato tožbeni zahtevek ni sklepčen. V postopku je bilo ugotovljeno, da sta toženec in njegova žena zemljišče prejela v last z namenom, da vanj skupaj vlagata ter si na zemljišču ustvarita dom za njuno družino. Zemljišče je bilo torej podarjeno z namenom, da postane skupna stvar obeh obdarjencev, kar izhaja iz samega zatrjevanega nagiba za sklenitev darilne pogodbe. Tako je z daritvijo dejansko postalo skupna lastnina obdarjencev, ne glede na to, da sta bila solastniška deleža s pogodbo sicer določena v alikvotnem deležu. V trenutku, ko je tožnica vložila tožbo, pa skupno premoženje zakoncev še ni bilo ugotovljeno in razdeljeno. Zato je na strani obdarjencev šlo za skupnost lastnikov - toženca in njegove žene, ki sta glede sporne darilne pogodbe enotna in nujna sospornika ter je že iz tega razloga bila tožena napačna stranka. Sklicuje se na sodbo VS RS II Ips 1118/2008 in predvsem na sklep in sodbo VS RS II Ips 114/2000, iz katere izhaja, da so stranke nične pogodbe nujni sosporniki. Tudi iz sodbe in sklepa VS RS II Ips 1187/2008 jasno izhaja, da kadar je ugotovitev ničnosti vsebovana v samem tožbenem zahtevku, mora biti ta naperjen proti vsem pogodbenim strankam. Nina Betetto v Pravdni postopek s komentarjem, Zakon s komentarjem, II. knjiga, na strani 258, navaja, da so nujni sosporniki vse pogodbene stranke, glede katere se zahteva ugotovitev ničnosti ali razveljavitev. Enako stališče je zavzeto tudi v zadevi opr. št. II Ips 57/93. Glede vprašanja začetka teka roka za vložitev tožbe meni, da je zastaranje začelo teči najkasneje v letu 2003, ko je tožnici nedvomno postalo znano, da obdarjenca na sporni parceli ne bosta gradila in ko je izvedela, da je zakonska zveza toženca in njene hčerke dejansko razpadla, saj je že takrat odpadla podlaga za darilo. Zastaranje se je izteklo v letu 2008, tožba pa je bila vložena šele v letu 2011. Zakonska zveza med tožencem in tožničino hčerko je bila pravnomočno razvezana s sodbo Okrožnega sodišča v Kopru, opr. št. P 32/2010 z dne 17. 3. 2010, tožba pa je bila vložena dne 16. 6. 2011. Sodišče druge stopnje tudi ni razlikovalo preklica darilne pogodbe od neveljavnosti (ničnosti) darilne pogodbe. Gre za dva različna instituta, ki se razlikujeta po predpostavkah, namenu in posledicah. VS RS se je v sodbi II Ips 916/2006 že izreklo, da je preklic pravica (upravičenje) darovalca odstopiti od pogodbe. Darovalcu daje le pravno možnost, da z enostransko izjavo volje, naslovljeno na obdarjenca, povzroči prenehanje pogodbe. Vzroki za preklic so pravna dejstva, ki nastopijo po sklenitvi pogodbe, in ne dejstva, ki so obstajala v trenutku sklenitve pogodbe in se nanašajo na predpostavke za veljavno sklenitev pogodbe. Res je, da naknadno odpadla podlaga darilne pogodbe povzroči prenehanje pogodbe, vendar le, če darovalec svoje upravičenje uresniči. Takšno stališče je sprejelo tudi sodišče druge stopnje v tej pravdi. Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ) v 543. členu določa, da se darilna pogodba lahko prekliče v enem letu od dneva, ko je darovalec izvedel za razlog za preklic. Po preteku enega leta darovalec pravice uveljaviti odstopno upravičenje nima več. Kondikcijski zahtevek nastane z uveljavitvijo tega upravičenja. Če darovalec darila ne prekliče, pogodba velja kljub temu, da je podlaga naknadno, po sklenitvi darilne pogodbe, odpadla (takšna pogodba namreč ni nična sama po sebi, kondikcijski zahtevek darovalca pa v tem primeru ne nastane). Tožnica takšnega upravičenja pred pravdo ni podala in tega tudi ni zatrjevala, zato je šteti, da je darilo preklicala z vložitvijo tožbe dne 16. 6. 2011 oziroma dne 17. 8. 2011, ko je toženec odstopno izjavo (tožbo) prejel. Tožnica je sicer za dejanski razpad zakonske skupnosti izvedela že najkasneje leta 2003. Tudi če se upošteva datum 17. 3. 2010, ko je tožnica po svojih trditvah za razvezo zakonske zveze izvedela, je treba zaključiti, da se je rok, v katerem bi lahko uveljavila odstopno upravičenje, iztekel najkasneje dne 17. 3. 2011. Ker je bila tožba vložena šele 16. 6. 2011, toženec pa jo je prejel dne 17. 8. 2011, je tožnica zamudila enoletni prekluzivni rok za preklic darila ter je s tem njena pravica do preklica prenehala, kondikcijski zahtevek pa ni nastal. OZ sicer kot razlog za preklic darila naknadno odpadle podlage za sklenitev darilne pogodbe ne navaja izrecno, gre pa navedeno določbo o roku za preklic darila v zvezi s sodbo VS RS II Ips 916/2006 smiselno upoštevati tudi v spornem primeru. Sicer pa toženec vztraja, da je rok za uveljavljanje preklica ter za vrnitev darila začel teči že, ko je tožnica izvedela, da je zakonska skupnost dejansko razpadla. Kot je bilo ugotovljeno v postopku o delitvi skupnega premoženja, je razpadla v letu 1994, tožnica pa je za to izvedela najkasneje v letu 2003, ko je tožencu zaradi navedenega prepovedala vstop na podarjeno parcelo. Sporna zadeva ni primerljiva s tisto, ki jo navaja pritožbeno sodišče. Odločba VS RS II Ips 218/2014 se namreč nanaša na izpodbijanje očetovstva, pri čemer sodba ugotavlja, da o izpodbijanju očetovstva ni mogoče odločiti kot o predhodnem vprašanju s postavitvijo vmesnega ugotovitvenega zahtevka, pač pa je treba vložiti oblikovalno tožbo. Sklicuje se tudi na komentar dr. Vesne Rijavec, da izjema od pravila, da je predhodno vprašanje vedno predmet odločanja o glavni stvari na matičnem področju, predstavlja ureditev zunajzakonske skupnosti, saj po drugem odstavku 12. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih ni možen samostojni zahtevek za ugotovitev obstoja zunajzakonske skupnosti, temveč je mogoče o tem odločati le v postopku za ugotovitev pravice ali dolžnosti, v katerem je vprašanje obstoja zunajzakonske skupnosti prejudicialnega pomena. Toženec pa ne želi z ugotovitvijo predhodnega vprašanja doseči statusne učinke in zato obstoj oblikovalne odločbe (razvezne sodbe) ni relevanten. V spornem primeru je vprašanje dejanskega razpada zakonske zveze pomembno zaradi začetka teka zastaralnega roka darovalca za uresničitev odstopnega upravičenja in na drugi strani pravne varnosti obdarjenca, saj ta ne more živeti v večni negotovosti, ali bo darovalec odstopno upravičenje uveljavljal. Kljub dejanskemu razpadu zakonske zveze v letu 1994 ni prišlo do formalne razveze zakonske zveze vse do 17. 3. 2010. V sodni praksi je uveljavljeno stališče, da se pravni učinki zakonske zveze oziroma zunajzakonske skupnosti vežejo na čas začetka oziroma dejanskega razpada. Okrožno sodišče v Kopru je v zadevi zaradi ugotovitve obsega in deležev na skupnem premoženju, ki je bila zaključena s pravnomočno sodbo P 457/2015 z dne 16. 11. 2015, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru I Cp 33/2016 z dne 12. 7. 2016, ugotovilo, da je razpadla že v letu 1994. Začetek zastaralnega roka, je v skladu z OZ vezan na trenutek, ko je tožeča stranka imela pravico terjati izpolnitev obveznosti, torej od trenutka, ko je imela pravico uveljavljati odstopno upravičenje ter vrnitev darila oziroma njegove vrednosti. Stališče sodišča druge stopnje, da zastaralni rok prične teči šele z razvezno sodbo, ob dejstvu, da tožnica kot tretja nima aktivne legitimacije za ugotavljanje obstoja in za zahtevek za razvezo zakonske zveze med tretjim, vodi k pravno nevzdržnemu sklepu, da tožnica kljub dejansko odpadli podlagi darilne pogodbe sploh ne bi mogla uveljavljati odstopnega upravičenja ter zahtevati vrnitve darila, če do formalne razveze zakonske zveze ne bi prišlo. V spornem primeru je pogodba prenehala veljati šele, ko je darovalec podal enostransko izjavo volje, da je pogodba zaradi odpadle podlage nična. Tožnica je imela možnost uveljavljati odstopno upravičenje že v trenutku, ko je odpadla podlaga, ko ji je torej postalo znano, da obdarjenca na sporni nepremičnini ne bosta gradila in ko je zakonska skupnost dejansko prenehala. Nastanek pravice zahtevati nazaj je izpolnjen na podlagi pogodbe, ki je nična zaradi odpadle podlage pravnega posla, torej ne more biti vezan na trenutek razvezne sodbe. Sklicuje se tudi na sodbo VSL I Cp 1144/2010, sodbo VS RS II Ips 333/2006, sodbo VS RS III Ips 77/97, sodbo VS RS III Ips 70/2005. Da posel preneha veljati že v trenutku, ko zaradi pozneje nastalih okoliščin odpade podlaga pravnega posla in torej ne šele kasneje z ugotovitvijo ničnosti, izhaja tudi iz sodbe VS RS II Ips 286/97 in sodbe VSL I Cp 407/2013.

5Tožnica je odgovorila na revizijo in predlaga njeno zavrnitev.

6Revizija je utemeljena.

7Glede (ne)pravilnosti pravnomočne presoje o obstoju pasivne stvarne legitimacije:

8V pravdi za ugotovitev ničnosti pogodbe so njene stranke nujni sosporniki.¹ Če pa se vprašanje ničnosti pogodbe reši zgolj kot predhodno vprašanje na podlagi 13. člena ZPP ob obravnavi ustreznega dajatvenega zahtevka iz prvega odstavka 87. člena OZ, navedeno pravilo ne velja. Takšno je načelno pravilo, ki se nanaša na presojo vrste sosporništva, če gre za uveljavljanje ničnosti pravnih poslov, ko gre za več pogodbenikov na eni strani.² Sporni primer sicer ni povsem takšen (tožnica uveljavlja ničnost pogodbe kot prvi tožbeni zahtevek in ne le kot zgolj predhodno vprašanje), vendar pa se njen zahtevek ne razteza na celotno darilno pogodbo, temveč le na del, s katero je tožnica podarila predmetno zemljišče tožencu, torej le na polovični solastninski delež navedene nepremičnine (zahtevek na ugotovitev ničnosti je usmerjen zgolj na tisti del darilne pogodbe, ki se nanaša na podaritev ene polovice solastninskega deleža na nepremičnini tožencu). To pa bistveno spremeni zorni kot presoje vprašanja stvarnopravne pasivne legitimacije v luči ocene, za kakšno vrsto sosporništva gre. Revident vztraja pri stališču, da gre za nujno sosporništvo. To je posebna vrsta enotnega sosporništva, pri čemer morajo biti sosporniki po materialnem pravu v takšni medsebojni zvezi, da lahko le vsi skupaj upravljajo in razpolagajo s pravicami. Iz te skupne pravice upravljanja in razpolaganja pa izhaja zakonita nujnost, da lahko le vsi upravičenci skupaj tožijo in so vsi zavezanci skupaj toženi.³

9Odgovor na prvo dopuščeno vprašanje je v spornem primeru torej odvisen od presoje materialnih predpisov, ki se nanašajo tako na obligacijsko pravno ureditev ničnosti pogodbe kot tudi na stvarno pravno ureditev upravljanja in razpolaganja s solastnino. Glede obligacijskopravne podlage velja, da gre za uveljavljanje delne ničnosti darilne pogodbe, ki je zakonsko urejena (primerjaj določbo 105. člena Zakona o obligacijskih razmerjih; v nadaljnjem besedilu ZOR, oziroma sedaj 88. člena OZ). Takšna delna ničnost se v spornem primeru izkazuje v dveh smereh - ne le v personalnem pomenu (zgolj na enega od obdarjencev, kot tožene stranke), temveč - kar je pravno odločilno - tudi v objektivnem pomenu; nanaša se le na polovico podarjenega premoženja, torej le na tista oz. tisti del pogodbenih določil, ki so (bila) namenjena pogodbenemu dogovoru glede tožencu podarjenega dela nepremičnine (eni solastninski polovici). Za darovalko – tožnico tisti del darilne pogodbe, ki se nanaša na hči kot obdarjenko, namreč ni bil sporen, in je želela (pravno povsem dopustno) pri tem delu darila tudi vztrajati. V takšnem primeru pa ne vzdrži več stališče niti o enotnem, kot tudi ne še strožjem nujnem sosporništvu na strani tožene stranke. Pravilnost stališča o drugačnem - navadnem sosporništvu je namreč mogoče utemeljiti tudi na stvarnopravni podlagi. V spornem primeru sta bila podarjena dva (oba) solastninska deleža na nepremičnini. Sodišče druge stopnje je poudarilo, da ima, upoštevaje določilo 66. člena Stvarnopravnega zakonika solastnik pravico imeti stvar v posesti in jo skupaj z drugimi solastniki uporabljati sorazmerno svojemu idealnemu deležu, ne da bi s tem kršil pravice drugih solastnikov, predvsem pa s svojo pravico lahko razpolaga tudi brez soglasja drugih solastnikov. To pa pomeni, da imajo lahko (le) zoper njega tretji svoje samostojne zahtevke, na podlagi katerih uveljavljajo svoje pravice in pravne koristi, in je torej lahko tudi tožen le on v okviru svojega solastninskega deleža nepremičnine. Gre v bistvu za obrnjeno zrcalno sliko njegove razpolagalne sposobnosti. Prikazano za sporni primer: tožnica je v tej pravdi lahko uperila tožbo zgolj zoper enega od obdarjencev, v zemljiški knjigi na podlagi predmetne darilne pogodbe vpisanega solastnika, v zvezi s katerim je ocenila, da obstajajo pogoji za vrnitev darila. Zato tudi niso pravno relevantne revizijske navedbe, s katerimi se revident sklicuje na zatrjevano voljo darovalke, ki je podarila nepremičnino skupaj obema obdarjencema zato, da bi na njej zgradila bivališče, trditve revidenta o nekakšni transformaciji podarjene solastnine v skupno lastnino oziroma o drugačnih namenih pogodbenih strank pa brez ugotovljene dejanske podlage. Če se strne: Glede na dejanske ugotovitve obeh sodišč sta bila podarjena „le in izključno“ solastninska deleža, in sicer vsakemu obdarjencu do ene polovice, takšna pogodbena volja je bila adekvatno izražena tudi v zemljiškoknjižni realizaciji darilne pogodbe, skladno s tem pa zapisan tudi tožbeni zahtevek predmetne tožbe, ki terja ugotovitev ničnosti le v tistem delu darilne pogodbe, ki se nanaša na toženčev solastninski delež. Odgovor na prvo dopuščeno vprašanje je torej, da je podana pasivna stvarnopravna legitimacija toženca, kot navadnega sospornika.

10Glede začetka teka roka za vložitev tožbe za vrnitev darila oziroma njegovo denarne vrednosti v primeru, ko so tega dali starši enega od zakoncev njegovemu partnerju:

11Revizijsko sodišče pa pritrjuje revidentovemu očitku, da se sodišče druge stopnje ni jasno opredelilo do pravne narave predmetne terjatve oziroma spornega tožbenega zahtevka. Res je sicer, da se sklicuje na odpadlo pravno podlago oziroma razlog (kavzo) darilne pogodbe zaradi naknadnega prenehanja nagiba za sklenitev darilne pogodbe (razveze zakonske zveze). Na sedmi strani v točki 11 obrazložitve pa se sklicuje tudi na sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 916/2006 z dne 9. 10. 2008, v kateri je bilo obravnavano vprašanje preklica darilne pogodbe in izpostavljeno, da je preklic pravica oziroma upravičenje darovalca odstopiti od pogodbe in da ta daje darovalcu le pravno možnost, da z enostransko izjavo volje, naslovljeno na obdarjenca, povzroči prenehanje pogodbe. Čim je tako, pa na podlagi razlogov izpodbijane sodbe tudi več ne more biti gotovo, da je bilo treba v spornem primeru presojati (le ali sploh) zastaranje v luči splošnega petletnega zastaralnega roka, ki velja za kondikcijske zahtevke. Za sam preklic darilne pogodbe namreč velja rok, v katerem ga je bilo treba uveljavljati.⁴ O pravočasnosti vložene tožbe torej ni mogoče odločiti pred jasno opredelitvijo sodišč prve in druge stopnje, za kakšno terjatev in posledično ustrezen tožbeni zahtevek v spornem primeru gre.

12Sodišče druge stopnje je sicer tako kot pred njim sodišče prve stopnje svoje razloge naslonilo tudi na pravno mnenje Vrhovnega sodišča SRS z dne 21. in 22. december 1987.⁵ To mnenje je bilo sprejeto v času, ko je veljala še Ustava SRS in še ni veljal OZ. Vezano je torej na ustavnopravni in zakonski okvir, ki v času nastanka spornega razmerja ni več veljal. Ustava SRS iz leta 1974 zasebne lastnine ni niti omenjala, poudarjala je le družbeno lastnino kot eno od temeljev socialističnega družbenoekonomskega in političnega sistema (primerjaj njena Temeljna načela). Že ustavni amandma IX v Ustavi Socialistične Republike Slovenije pa je določil, da so družbena, zadružna in zasebna lastnina enakopravne (drugi odstavek 6. točke amandmaja IX, Ur. l. SRS, št. 32/89). Ustava RS (Uradni list RS 33/91-I) pa je v 33. členu določila, da je zagotovljena tudi pravica do zasebne lastnine. V času nastanka spornega razmerja (razveze zakonske zveze med tožnico in tožencem v letu 2010) je tako kot ultima ratio prevladal koncept zasebne lastnine iz 33. člena Ustave RS. Na ta način se je spremenil ustavni lastninsko pravni režim, ki je vplival tudi na razlagalno pravno prizmo zakonskega prava. Spremenilo pa se je tudi zakonsko pravo samo. Ni več veljal Zakon o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) temveč OZ. ZOR darilne pogodbe ni uredil, pravno praznino pa je sodna praksa napolnjevala v skladu z merilom iz Zakona o razveljavljenju pravnih predpisov, izdanih pred 6. aprilom 1941 in med sovražnikovo okupacijo, torej tudi z uporabo navedenih pravnih pravil ODZ, ki so poznala preklic darila. S tem, ko je zakonodajalec v OZ za razliko od ZOR uredil razloge za preklic darila ter mednje ni vključil tudi primera odpadlosti pogodbene podlage iz načelnega pravnega mnenja, je tako izkazan tudi položaj prenovljene zakonodajne strukture.

13Na podlagi omenjenega pravnega mnenja se je ustvarila usklajena sodna praksa oziroma je mnenje vanjo preraslo. Glede na opisani spremenjeni ustavno pravni okvir in nujno drugačno – ustavno skladno interpretacijo zakonov pa s sprejemom Ustave RS pred tem sprejeta pravna mnenja za Vrhovno sodišče RS v smislu 110. člena Zakona o sodiščih formalno niso več zavezujoča. Posledično Vrhovno sodišče RS tudi ni vezano na ustvarjeno (ustaljeno) sodno prakso, ki se je oblikovala na podlagi teh mnenj, če ugotovi, da ne predstavlja dobre sodne prakse v luči novih oziroma drugačnih razlogov. Navedeno pravno mnenje in z njim skladna sodna praksa, vsebovana tudi v izpodbijani pravnomočni sodbi, pa najprej v celoti prizna razpolagalne učinke prenosa lastninske pravice na obdarjenca in mu torej prizna tudi učinkovito pridobitev lastninske pravice z vsemi tremi lastninsko pravnimi upravičenji (imeti stvar v posesti, jo uporabljati in uživati na najobsežnejši način ter z njo razpolagati), ki jih določen čas – tudi daljše življenjsko obdobje – uresničuje, kasneje pa mu vsa našteta lastninsko pravna upravičenja kar odreče, torej odvzame pridobitelju pravico, ki je z novo ustavno ureditvijo pridobila pomen ene od osrednjih človekovih pravic, navedenih v III. poglavju Ustave RS, in to - že zgolj na podlagi dejstva, da se ni uresničil nagib darovalca oziroma je ta kasneje odpadel. Sklicevanje na navedeno pravno mnenje oziroma njegova vsebinska uporaba v izpodbijanih sodbah ob povedanem ni materialnopravno pravilna.

14Revizijsko sodišče zaradi usmeritev v novem postopku glede na razloge sodišč prve in druge stopnje nadalje še pojasnjuje: obe sodišči sta v zvezi z navedenim pravnim mnenjem svoji odločitvi utemeljevali tudi na podlagi ničnosti darilne pogodbe. Vendar se že omenjeno pravno mnenje ne naslanja na to obligacijsko sankcijo, temveč „le“ na odpadlost pravne podlage. Argumentaciji sodb sodišč pa poiščeta svojo oporno točko prav v ugotovljeni delni ničnosti darilne pogodbe ter na stališču, da ničnost pogodbe učinkuje tudi za nazaj, ko je minila ne le sklenitvena, temveč tudi že izpolnitvena faza pogodbe. Tudi to stališče materialnopravno ni pravilno. Že v času sklenitve darilne pogodbe veljavni določbi 51. in 52. člena ZOR, kot tudi vsebinsko enaka sedaj veljavna določba 39. člena OZ, sta ničnost pogodbe vezali oziroma jo veže na okoliščino, ko ob sklenitvi pogodbe ni bilo pravne podlage in ne izrecno tudi, če naj bi ta - kot ugotavljata sodišči - odpadla kasneje že po njeni sklenitvi in celo izpolnitvi. Tudi v nasprotju s pravno logiko (pogodbenega prava) je, da bi lahko pogodbena podlaga odpadla potem, ko je bila pogodba ne le sklenjena temveč tudi v celoti realizirana. In še več: z izpodbijano pravnomočno sodbo je imetniku pridobljene lastninske pravice le ta odvzeta na podlagi najstrožje pogodbene sankcije ničnosti, ki je ultima ratio - zadnje sredstvo, ki ga lahko utemelji predvsem le izrazito javni interes ali kršitev temeljnih moralnih norm.⁶ Nobena od teh situacij v izpodbijanih sodbah ni ugotovljena. Tudi prej pravna pravila paragrafov 947, 948, 949 in 954 ODZ, ki so celovito urejala primere in načine prenehanja darilne pogodbe ter sedanja sistemsko in vsebinsko celovita ureditev OZ preklica darilne pogodbe (539. člen, 540. člen in 541. člen), niso urejala oziroma ne ureja prenehanja pogodbe na podlagi ničnosti, kot najstrožje sankcije.

15Ob povedanem torej materialno pravo ni bilo pravilno uporabljeno, posledično pa niso bile v potrebnem obsegu ugotavljane pravno pomembne dejanske okoliščine, na kar utemeljeno opozarja revizija v okviru dopuščenega drugega vprašanja. Ob povedanem je revizijsko sodišče zato reviziji ugodilo, razveljavilo sodbi sodišč druge in prve stopnje ter vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP). V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje oceniti utemeljenost tožbenega zahtevka tudi na podlagi drugih pravnih podlag – predvsem na podlagi vrnitve darila na podlagi preklica, o čemer je že delno svoje stališče izrazilo sodišče druge stopnje. Šele potem bo mogoč pravilen odgovor na drugo dopuščeno vprašanje - začetka teka roka za vložitev tožbe za vrnitev darila oziroma njegovo denarne vrednosti v primeru, ko so tega dali starši enega od zakoncev njegovemu partnerju.

16O stroških revizijskega postopka bo odločeno s končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

¹ Primerjaj na primer odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 114/2000 z dne 6. 9. 2000, II Ips 594/2000 z dne 21. 9. 2001, II Ips 174/2008 z dne 20. 5. 2010.
² Primerjaj tudi v teoriji: N. Betetto v: L. Ude, A. Galič (ur.), Pravdni postopek: zakon s komentarjem, 2. knjiga, Uradni list RS, GV Založba, Ljubljana 2006, str. 257. V sodni praksi glej na primer: odločbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 612/1996 z dne 18. 5. 1998 in II Ips 420/2007 z dne 21. 1. 2010.
³ N. Betetto, Ibid, str. 256.
⁴ 543. člen OZ določa enoletni prekluzivni rok.
⁵ Poročilo o sodni praksi Vrhovnega sodišča SRS štev. II/2017.
⁶ Primerjaj v teoriji : D. Možina: „So diamanti res večni?“, Podjetje in delo 5/2014, stran 839.