43. člen SPZ

Dejstvo, da je bil tožnik v opravičljivi zmoti, da sporno zemljišče poleg betoniranega dvorišča obsega tudi ozek pas zelenice, kaže na njegovo dobrovernost in ne na nedobrovernost.

Bistvo tožbenega zahtevka je v ugotovitvi solastništva tožnikov na spornem deležu, medtem ko je razdelitev tega deleža med tožniki glede na njihove obstoječe deleže zgolj vprašanje njihovega notranjega razmerja in z ničemer ne posega v pravni položaj toženke. Toženka zato s pritožbenimi navedbami, ki se nanašajo na notranje razmerje med solastniki ne more uspeti, saj ta razmerja ne vplivajo na odločitev o obstoju solastninske pravice na spornem deležu.

Zaradi načela povezanosti trditvenega in dokaznega bremena manjkajoče trditvene podlage ne more nadomestiti izvedba dokazov. Sodišče je pri svoji presoji vezano na trditveno podlago strank, ki je izvedeni dokazi, kot je zaslišanje priče oz. stranke, ne morejo nadomestiti. Sodišče mora opraviti ustrezno tehtanje interesov pravega lastnika nepremičnine na eni strani ter na drugi strani dobrovernega tretjega kot pridobitelja. Vendar pa se lahko to tehtanje opravi le ob podanosti ustrezne trditvene podlage. Te pa toženka ni podala.

Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je predmet izročilne pogodbe (in tudi kupoprodajne pogodbe), na katero se sklicuje tožnik, jasno opredeljen kot 5-sobno stanovanje v prvem nadstropju s pripadajočimi pritiklinami v izmeri 198,78 m2. Površina celotnega podstrešja meri 157,70 m2. Že iz splošnega, jezikovnega in življenjskega razumevanja pomena pritikline na podlagi te primerjave logično izhaja, da predmet pogodbe oz. pritiklina k stanovanju ni moglo biti celotno podstrešje. Tožnik neutemeljeno pritožbeno zamegljuje, da je potem nejasno, kako je lahko ravno na podlagi izročilne pogodbe pridobil podstrešni prostor št. 29, ko pa sodišče razlaga, da podstrešje v izročilno pogodbo ni bilo vključeno. Sodišče namreč v svoji obrazložitvi nikoli ni izključilo, da je del podstrešja zajet s pojmom pritiklin k dotičnemu stanovanju (kljub temu, da podstrešje samo v pogodbi ni izrecno omenjeno). Poleg tega več dokumentov potrjuje, da se je podstrešje v preteklosti uporabljalo in razdeljevalo po delih.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je pravilna materialnopravna presoja sodišča druge stopnje glede neobstoja dobroverne posesti tožnikov?

Tožnika namreč ne zahtevata ureditve sporne meje zaradi nejasnosti in neprepoznavnosti mejne linije, temveč lastninsko pravico na točno določenem delu zemljišča. Ker ne gre za primer, kot ga ureja prvi odstavek 21. člena ZPP, jima sodišče ne sme odreči sodnega varstva v pravdi, temveč mora o tožbenem zahtevku odločiti (drugi odstavek 2. člena ZPP). Tudi sicer po sodni praksi nepravdni postopek za ureditev meje ne predstavlja ovire za vložitev lastninske tožbe na podlagi priposestvovanja sporne nepremičnine.

Posebnost predmetnega izvršilnega postopka je, da ne teče na predlog upnika, ampak po uradni dolžnosti. Navedeno pomeni, da se določbe 65. člena ZIZ o postopanju sodišča z ugovorom tretjega lahko uporabljajo le smiselno. Ker ni upnika, odpade vročanje ugovora tretjega upniku v odgovor in posledično ne morejo nastopiti pravne posledice njegove (ne)aktivnosti s tem v zvezi. Tretja nista niti zatrjevala niti izkazala, da razpolagata tako s perfektnim zavezovalnim, kot tudi s perfektnim razpolagalnim pravnim poslom. Iz njune trditvene in dokazne podlage namreč ne izhaja, da imata poleg prodajne pogodbe tudi zemljiškoknjižno dovolilo, ki bi bilo že notarsko overjeno. Le v takem primeru pa bi, upoštevaje ustaljeno sodno prakso, na nepremičninah že imela lastninsko pravico v pričakovanju, ki bi lahko utemeljila ugovor tretjega. Prva zakonska predpostavka za priposestvovanje je obstoj dobroverne lastniške posesti. Dobroverni lastniški posestnik je tisti, ki ima stvar v posesti kot svojo. Praviloma je dobroverni lastniški posestnik tisti, ki je v opravičeni zmoti, da je lastnik stvari. Dokazno breme glede obstoja lastniške posesti je na priposestvovalcu. Ker se dobra vera dom

Kontinuiranost in zunanja vidnost posesti je, zaradi posledic, ki se na posest navezujejo, še posebej pomembna prav pri priposestvovanju, saj šele izvajanje posesti, ki je kontinuirano, predvsem pa navzven vidno, lastniku omogoči, da sploh lahko ugotovi, da si nepremičnino lasti nekdo tretji in ima možnost to preprečiti.

Predlog se zavrne.

Predlog se zavrne.

Zavedanje, da (zaradi formalne pomanjkljivosti prve od listin v verigi prenosov, nastale še v času družbene lastnine) ni vknjižena kot lastnica, tožnici priposestvovanja ni preprečilo. In ker je imela, šteto od sklenitve posla leta 2001, nepremično ves čas v nemoteni lastniški posesti, je postala njena lastnica z iztekom leta 2011 (269. člen SPZ v zvezi z drugim odstavkom 43. člena SPZ). Opustitev vknjižbe je tožnico izpostavila tveganju, da od vknjiženega imetnika kdo s pravnim poslom v dobri veri, da je vknjiženi resnični lastnik, pridobi lastninsko pravico. Prvi toženec pri sklenitvi posla z vknjiženim imetnikom ni bil dobroveren, saj se je zavedal, da je resnična lastnica tožnica. Zato prevlada lastninska pravica slednje.

Prav ima pritožba, ko trdi, da v pravdnem postopku praviloma sodba učinkuje med strankama postopka, kar pomeni, da tudi konkretna ugotovitvena iz postopka P 592/2018, učinkuje inter partes (kot to izhaja iz členov 319, 320 ZPP), in ne predstavlja posebnega primera širjenja pravnomočnosti, kot na primer pri oblikovalni sodbi. Kar pa sodba P 592/2018 ni, in že zato je mogoče v obravnavani pravdi ugotoviti drugačno lastninskopravno stanje kot v postopku pred tem.

Predlog se zavrne.

Tožnik je v pritožbi opozoril na razhajanje med zapisnikom in razlogi sodbe, pritožbeno sodišče pa ni zapisalo niti da očitanega nasprotja ni, niti se ni ukvarjalo z odpravo kršitve. S tem je tožnika prikrajšalo za vsebinski odgovor na njegovo pritožbo in kršilo njegovo pravico do pritožbe.

Revizija se dopusti glede vprašanja: ali se v okoliščinah konkretnega primera tožnica lahko v razmerju do toženke učinkovito sklicuje na načelo zaupanja v zemljiško knjigo oziroma na lastno vknjižbo lastninske pravice v zemljiški knjigi pri spornem parkirnem mestu št. 4?

Ob pravilnih dejanskih ugotovitvah, da so pravni predniki tožnice imeli v dobroverni (pošteni) posesti sporne nepremičnine več kot 20 let pred letom 1980, da so na spornih nepremičninah sekali, spravljali drva in čistili gozd, pa je ob pravilni uporabi materialnega prava, t.j. določil ODZ (paragraf 1460-1477), v skladu s katerimi je za izredno priposestvovanje potrebna poštena (326 ODZ) in pristna (345 ODZ) posest v trajanju 20 let, pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da so pravni predniki tožnice, konkretneje pravna prednica, že pred letom 1980, ko je začel veljati ZTLR, postala lastnica spornih nepremičnin. Pravna prednica tožnice je namreč s potekom priposestvovalne dobe pred letom 1980 avtomatično postala lastnica spornih (delov) nepremičnin. Lastninska pravica pravnih prednikov tožencev pa je takrat ugasnila.

Tožnica ni dokazala, da bi bila (bodisi na pravnoposlovni podlagi bodisi na podlagi pravil o priposestvovanju) izključna lastnica dela parcele, na kateri stoji gospodarsko poslopje. Četudi je nagib za sklenitev darilne pogodbe najti v želji darovalcev, da toženki (hčerki oziroma sestri) omogočita, da v hiši zgradi dom za svojo družino, je odločilno, da darovalca z opredelitvijo solastniškega deleža glede hiše nista omejila toženkinih lastninskih upravičenj na preostalem delu nepremičnine. O takšni omejitvi tudi ni mogoče sklepati na podlagi pogodbenih določil o predkupni pravici in služnosti. Ugotovljena dejstva ne podpirajo tožbene teze o pridobitvi lastninske pravice s priposestvovanjem. Tožnica glede na vsebino darilne pogodbe ni imela pogodbenega temelja za priposestvovanje. Iz dokaznega postopka tudi izhaja, da ni bila v dobri veri, saj ni uživala dolgotrajne mirne (izključne) posesti v prepričanju, da je (izključna) lastnica.