137. člen ZD

Skladno z določbo prvega odstavka 146. člena ZD sme dedič pred delitvijo dediščine prenesti svoj dedni delež, bodisi v celoti bodisi deloma, samo na sodediča. Z ozirom, da pritožnik v času, ko je njegova mama A. A. st. še pred izdajo prvotnega sklepa o dedovanju (18. 6. 1997) dne 29. 1. 1997 podala izjavo o odstopu njenega dednega deleža po pokojnem denacionalizacijskem upravičencu v njegovo korist, ni bil njen sodedič, zato takšna izjava o odstopu dednega deleža nima dednopravnih učinkov. Z ozirom, da se za odpoved neuvedenemu dedovanju (pogodba z dednopravnim značajem) po drugem in tretjem odstavku 137. člena ZD zahteva sporazum med prednikom in potomcem, dedna izvaja pritožnikove mame A. A. st. z dne 29. 1. 1997 že pojmovno takšnih pravnih učinkov ne more imeti. Izpostavljena izjava je bila leta 1997 namreč podana po smrti denacionalizacijskega upravičenca, ki je umrl že leta 1954.

Po določbi drugega odstavka 137. člena ZD se potomec, ki sme samostojno razpolagati s svojimi pravicami, v sporazumu s prednikom odpove dediščini, ki bi bi mu šla po smrti njegovega prednika. Gre le za njuno soglasje k darilnima pogodbama, ki implicira tudi odpoved dedni pravici na predmetu te pogodbe.

Sprememba pravne podlage in zmanjšanje tožbenega zahtevka po uveljavljenih stališčih sodne prakse pa tudi zgolj poprava predloga ali pravilnejša formulacija istega zahtevka (pravilno oblikovanje tožbenega predloga ob nespremenjenem cilju pravde), ne pomeni spremembe tožbe. Pouk prava neuki stranki je omejen na procesne pravice, ne zajema pouka o pravicah stranke iz materialnega prava. Namen materialno procesnega vodstva je, da stranka zgolj zaradi nepravilnega oziroma napačno formuliranega tožbenega predloga ne bi izgubila pravde in prišla ob pravno varstvo, kadar je po uspehu obravnave jasno, da ima prav. V takem primeru je pobuda za spremembo stvarnega tožbenega predloga, ki ostaja v okviru tožbenega zahtevka, pravilna in skladna z 285. členom ZPP. Pogodbeno razpolaganje s pričakovano dediščino ali z dednim deležem je neveljavno. Neveljavna je tudi vsaka pogodba o dediščini po kom drugem, ki je še živ.

Odpoved velja za dediščino ali za dedni delež, ki bi šel potomcu po zakonu, kar pomeni, da pritožnik ni upravičen niti do uveljavljanja nujnega dednega deleža. Pritožnik torej iz zapuščine ne more dobiti ničesar, kar velja tudi za morebitna pozneje najdena denarna sredstva na zapustničinih računih. Prav tako v zapuščinskem postopku ne more uveljavljati svoje denarne terjatve zaradi zatrjevanih vlaganj v zapustničino nepremično premoženje. Če pritožnik meni, da je bila zapustnica kljub sklenjeni pogodbi o preužitku njegova dolžnica, bo moral svoje zahtevke naperiti zoper njene dediče v posebnem (pravdnem) postopku. S posplošeno trditvijo, da je imela zapustnica tudi račun pri HKS L., pritožnica ne more uspeti. Iz pritožbe namreč ni razvidno, ali je bil ta račun odprt tudi v trenutku njene smrti, ko je bilo uvedeno dedovanje. Za povrh pritožnica niti poskuša ne pojasniti, da je za ta račun brez svoje krivde izvedela šele po izdaji sklepa o dedovanju, zato gre za nedopustno pritožbeno novoto, ki je pri odločanju o pritožbi oziroma pri presoji pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa ni mogoče upoštevati. Kako je zapustnica gospodarila s svojimi sredstvi pred smrt

V sporazumu o odpovedi neuvedenemu dedovanju v notarskem zapisu SV 298/01 z dne 28. 5. 20011 ni določeno, da bi odpoved neuvedenemu dedovanju veljala samo za zapustničino hčer B. B., zato velja tudi za njene potomce, torej velja tudi za njeno hčer in zapustničino vnukinjo A. K.

Verjetnost obstoja terjatve se presoja glede na okoliščine, ki izhajajo iz trditev strank v zvezi z začasno odredbo.

S tem, ko dedič v zapuščinskem postopku po očetu s tožbo ni izpodbijal sporazuma o odpovedi neuvedenemu dedovanju, se pravici do morebitnega izpodbijanja sporazuma v zapuščinskem postopku po zapustnici (materi) ni odpovedal. Dejansko gre za dve ločeni zadevi, za pravnomočno končan zapuščinski postopek po očetu in za predmetni zapuščinski postopek po materi udeležencev postopka. Le v primeru, da bi v zapuščinskem postopku po svojem očetu vložil tožbo na ugotovitev ničnosti sporazuma o odpovedi neuvedenemu dedovanju in bi bilo o zadevi pravnomočno odločeno, bi lahko govorili, da je bilo o vprašanju njegove dedne pravice iz navedenega naslova že pravnomočno odločeno.

Tudi pri presoji utemeljenosti ugovora zastaranja sodišče opravlja subsumpcijo dejanskega stanja pod določeno pravno normo. Te trditve pa mora toženec podati pravočasno, to je do konca prvega naroka za glavno obravnavo (286. člen ZPP).

ZD izjemoma dopušča, da se lahko potomec v sporazumu s prednikom odpove dediščini, ki bi mu šla po prednikovi smrti (drugi odstavek 137. člena ZD). Zaradi izjemnosti takšnega sporazuma je za njegovo veljavnost potrebno, da je sestavljen v obliki notarskega zapisa (3. točka prvega odstavka 47. člena ZN), prav tako pa morata pri sestavi notarskega zapisa odpovedi neuvedenemu dedovanju sodelovati dve zapisni priči (1. točka prvega odstavka 52. člena ZN). Iz predloženega dokaza izhaja, da je bilo v obravnavanem primeru zadoščeno vsem obličnostnim zahtevam, dedič D. D. pa pritožnikovim navedbam v pritožbenem postopku ni oporekal. Posledica pogodbe o odpovedi neuvedenemu dedovanju je podobno kot pri odpovedi dediščini, ki je podana po zapustnikovi smrti (133. člen ZD), v tem, da se šteje, kot da je potomec umrl pred zapustnikom. Zato se odpovedujoči potomec ne upošteva pri ugotavljanju kroga oseb, ki so poklicane k dedovanju, prav tako ne pri določanju velikosti in vrednosti dednih deležev.

Pritožbeno sodišče se strinja z oceno sodišča prve stopnje, da je izvedensko mnenje dr. P. P. pravilno in popolno in tudi pritožbeno sodišče nima razlogov, da bi v ugotovitve tega mnenja dvomilo. Izvedenec, postavljen v pravdnem postopku, je tisti, ki sodišču pomaga najti odgovor na strokovna vprašanja, o katerih sodišče nima ustreznega znanja (primerjaj 243. člen ZPP). Torej je za odgovor na strokovna vprašanja najpomembnejše in najbolj merodajno izvedensko mnenje, manj pa izpovedbe posameznih prič, pa četudi so to zdravniki. Zato pritožba ne more omajati ugotovitev sodnega izvedenca, postavljenega v tem postopku, s sklicevanjem na posamezne dele izpovedb zaslišanih zdravnikov.

Zakonec, ki se je odpovedal neuvedenemu dedovanju, se ne upošteva pri ugotavljanju kroga oseb, ki so poklicane k (zakonitemu) dedovanju, niti pri določitvi velikosti in vrednosti dednih deležev.

Sporazum o odpovedi neuvedenemu dedovanju mora imeti obliko notarskega zapisa. Pravni posli, ki niso sklenjeni v obliki notarskega zapisa, če je v zakonu tako določeno, so neveljavni.

Po presoji pritožbenega sodišča pritožnica pravil o prekluziji ne more obiti tako, da v pritožbenem postopku zatrjuje, da kot prava nevešča stranka na zapuščinski obravnavi ni vedela, da mora podati navedbe o odpovedi dedovanju druge dedinje, v pritožbenem postopku pa zastopana po odvetniku, predloži kot dokaz fotokopijo izročilne pogodbe brez zatrjevanj in dokazov, da je izjava o odpovedi neuvedenemu dedovanju sestavljena v skladu z zahtevami takrat veljavnega ZD.

Pravno presojo učinkov dedne izjave, podane do izdaje odločbe o vrnitvi premoženja agrarne skupnosti, je treba opraviti na podlagi ZDen, ker ZPVAS in ZAgrS tega vprašanja ne urejata. Ni razumnih razlogov, da bi bili dediči, ki so se neuvedenemu dedovanju odpovedali, zgolj zaradi specifičnosti pri vračanju določene vrste premoženja v različnih pravnih položajih.

Pritožnica ni dedinja, ker je bil med njo in zapustnikom sklenjen dednopravni sporazum o odpovedi neuvedenemu dedovanju.

V obravnavani zadevi tožnica izpodbija odpoved neuvedenemu dedovanju, ki jo je v notarskem zapisu z dne 27.8.2008 podal tožničin dolžnik A.Š. starejši v zvezi z dedovanjem po svoji materi An.Š.. Zato je za presojo pravočasnosti vložene tožbe odločilno vprašanje, kdaj prične teči rok v primeru izpodbijanja te odpovedi, ki je podlaga za odločanje v zapuščinskem postopku in s tem podlaga za prenos lastninske pravice na tožence in ne na tožničinega dolžnika. Ker sporno razpolaganje ni povzročilo nobenih pravnih učinkov do smrti zapustnice, je po oceni pritožbenega sodišča potrebno šteti kot začetek teka roka za vložitev tožbe začetek učinkovanja izpodbijanega pravnega dejanja, to je od smrti zapustnice tožničinega dolžnika.

Zapuščinsko sodišče, ki je, kljub sklenjenemu dednoodpovednemu sporazumu, dedinji dalo možnost, da okoliščine, ki njeno dedno pravico utemeljujejo, dokaže v pravdnem postopku, je ravnalo pravilno.

Ker odpoved neuvedenemu dedovanju velja za dediščino oz. dedni delež, ki bi šel potomcu po zakonu v trenutku uvedbe dedovanja, se dedna odpoved, čeprav dana že v letu 1992, nanaša na obstoječe zapuščinsko premoženje. Ker ima dedni dogovor vse učinke sodne poravnave, ga ni mogoče preklicati in ga, povzetega v sklepu o dedovanju, tudi s pritožbo ni mogoče izpodbijati. Sodno poravnavo (torej tudi dedni dogovor) je mogoče izpodbijati le s posebno tožbo, za vložitev katere velja trimesečni subjektivni rok. Pritožnik v pritožbi ne trdi, da bi dedni dogovor s takšno tožbo izpodbijal. Ker je subjektivni rok za vložitev tožbe v konkretnem primeru začel teči s trenutkom, ko se pritožnik seznanil s sporazumom o odpovedi neuvedenemu dedovanju, to pa je bilo najkasneje takrat, ko je vložil pritožbo (to je 6. 11. 2015), se je rok torej že iztekel. Navedeno pomeni, da v razdelitev zapuščine ni več mogoče poseči.

Po večinskem stališču pravne teorije in sodne prakse prednik ni pogodbeno zavezan v tem pomenu, da tistemu, ki se je dedovanju vnaprej odpovedal, pozneje ne bi mogel več česa nakloniti. Kljub sklenitvi sporazuma o odpovedi dediščini torej lahko zapustnik potomcu na podlagi poznejše oporoke zapusti celotno ali le del premoženja. Pritožbeno sodišče zato ocenjuje, da niso neveljavna tista oporočna razpolaganja, s katerimi je zapustnica naklonila premoženje hčerki in zetu pod pogojem, da pritožnicam izplačata v oporoki navedene denarne zneske in nadaljnja določila oporoke v primeru, če pritožnic ne bosta izplačala. Nasprotno stališče bi namreč pomenilo prevelik poseg v pravico zapustnice do svobode testiranja.

Sodišče prve stopnje je res navedlo, da se zapustničino premoženje loči od premoženja dediča CC, pri čemer ugotavlja, da gre za edinega dediča, a je pritožbena graja navedenega (četudi nebistvena) neutemeljena, kajti navedena ugotovitev temelji na odpovedi neuvedenemu dedovanju AA po smrti zapustnice v skladu s 137. členom ZD v notarskem zapisu pogodbe o izročitvi in razdelitvi premoženja.