9. člen SPZ

Dejstvo, da je bil tožnik v opravičljivi zmoti, da sporno zemljišče poleg betoniranega dvorišča obsega tudi ozek pas zelenice, kaže na njegovo dobrovernost in ne na nedobrovernost.

Pričakovanje, da bi člani družinske skupnosti svoja razmerja glede uporabe stanovanja urejali s pogodbo, ne bi bilo razumno. Zadošča, da drug drugemu uporabe niso ovirali. S tem pa so nastopili pogoji za posredno posest. Zmota glede veljavnosti pridobitnega pravnega naslova (dednega dogovora) je tipični primer zmote osebe, ki se sklicuje na dobroverno priposestvovanje.

Zaradi nacionalizacije je bil tek priposestvovalne dobe (ki se do nacionalizacije ni iztekla) prekinjen in je ob denacionalizaciji priposestvovalna doba začela teči znova. V obravnavanem primeru, ko bi bila uporaba prehoda skozi vežo lahko zaznana le, če bi toženki tožnico pri tem "zalotili", ni mogoče zavzeti stališča, da je bila posest tožnice navzven vidna. Toženki glede uporabe prehodne veže s strani tožnice nista imeli raziskovalne dolžnosti, ker za njeno uporabo nista vedeli vse do leta 2018, ko je tožnica sama kontaktirala toženki zaradi menjave ključavnice. Tožnica bi do takrat že morala poskrbeti za vpis svoje pravice v zemljiško knjigo; dejstvo, da tega ni storila, pa ne sme biti v škodo toženkama, ki sta lastninsko pravico pridobili v dobri veri in v zaupanju v zemljiško knjigo.

Na zemljiškoknjižno stanje in dobro vero se lahko sklicuje tisti, ki je na tej podlagi pridobil veljavno pogodbeno zastavno pravico na nepremičnini.

Posebnost predmetnega izvršilnega postopka je, da ne teče na predlog upnika, ampak po uradni dolžnosti. Navedeno pomeni, da se določbe 65. člena ZIZ o postopanju sodišča z ugovorom tretjega lahko uporabljajo le smiselno. Ker ni upnika, odpade vročanje ugovora tretjega upniku v odgovor in posledično ne morejo nastopiti pravne posledice njegove (ne)aktivnosti s tem v zvezi. Tretja nista niti zatrjevala niti izkazala, da razpolagata tako s perfektnim zavezovalnim, kot tudi s perfektnim razpolagalnim pravnim poslom. Iz njune trditvene in dokazne podlage namreč ne izhaja, da imata poleg prodajne pogodbe tudi zemljiškoknjižno dovolilo, ki bi bilo že notarsko overjeno. Le v takem primeru pa bi, upoštevaje ustaljeno sodno prakso, na nepremičninah že imela lastninsko pravico v pričakovanju, ki bi lahko utemeljila ugovor tretjega. Prva zakonska predpostavka za priposestvovanje je obstoj dobroverne lastniške posesti. Dobroverni lastniški posestnik je tisti, ki ima stvar v posesti kot svojo. Praviloma je dobroverni lastniški posestnik tisti, ki je v opravičeni zmoti, da je lastnik stvari. Dokazno breme glede obstoja lastniške posesti je na priposestvovalcu. Ker se dobra vera dom

Raziskovalna dolžnost zajema ravnanje, ki naj odpravi objektivno obstoječ, navzven zaznaven dvom v netočnost zemljiškoknjižnih podatkov ali pa ga, nasprotno, potrdi. Zahteve pa ne smejo biti pretirane, torej takšne, da bi hromile pravno poslovni promet, temelječ na sistemu zemljiške knjige. Iz dejanskih okoliščin konkretne prodaje tako osmemu tožencu ni mogoče očitati, da glede navedenih parcel, ki so nedvomno tudi funkcionalno povezane s stavbo, ni izpolnil svoje raziskovalne dolžnosti s tem, ko ni pomislil na napako pri usklajevanju in prenosu podatkov v računalniško vodeno zemljiško knjigo in pred nakupom ni preveril še ročne zemljiške knjige.

Tožnica ni dokazala, da bi bila (bodisi na pravnoposlovni podlagi bodisi na podlagi pravil o priposestvovanju) izključna lastnica dela parcele, na kateri stoji gospodarsko poslopje. Četudi je nagib za sklenitev darilne pogodbe najti v želji darovalcev, da toženki (hčerki oziroma sestri) omogočita, da v hiši zgradi dom za svojo družino, je odločilno, da darovalca z opredelitvijo solastniškega deleža glede hiše nista omejila toženkinih lastninskih upravičenj na preostalem delu nepremičnine. O takšni omejitvi tudi ni mogoče sklepati na podlagi pogodbenih določil o predkupni pravici in služnosti. Ugotovljena dejstva ne podpirajo tožbene teze o pridobitvi lastninske pravice s priposestvovanjem. Tožnica glede na vsebino darilne pogodbe ni imela pogodbenega temelja za priposestvovanje. Iz dokaznega postopka tudi izhaja, da ni bila v dobri veri, saj ni uživala dolgotrajne mirne (izključne) posesti v prepričanju, da je (izključna) lastnica.

Tožnica uveljavlja zahtevek zoper toženko na podlagi 92. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) in 99. člena SPZ, na podlagi katerih lahko lastnik od vsakega zahteva vrnitev individualno določene stvari, pri tem pa mora lastnik dokazati, da ima na stvari, katere vrnitev zahteva, lastninsko pravico in da je stvar v dejanski oblasti toženca. Uveljavljanje takega zahtevka ne zastara. Na podlagi 99. člena SPZ pa lahko, če kdo tretji protipravno vznemirja lastnika ali domnevnega lastnika, in sicer kako drugačen kot z odvzemom stvari, lastnik oziroma domnevni lastnik s tožbo zahteva, da vznemirjanje preneha in se prepove nadaljnje vznemirjanje. Sodišče verjame toženki, da parkirni prostor po svojih prednikih uporablja več kot 25 let oz. je pridobila lastninsko pravico v skladu s 3. členom ZLNDL (predloga za vpis v zemljiško knjigo ni podala), vendar pa v tem času ni poskrbela za vpis svoje lastninske pravice v zemljiško knjigo v skladu z drugim odstavkom 3. člena ZLNDL, s tem pa lastninske pravice zoper z.k. lastnika - tožnico, ki se je na svojo lastninsko pravico lahko zanesla, ne more več uveljavljati. S vknjižbo lastninske pravice v korist dobrovernega in p

Revizija se dopusti glede vprašanj: (1) Ali sta v primeru zahtevka za izbris neveljavne vknjižbe neposredni pridobitelj (oseba iz prvega odstavka 244. člena ZZK-1) in nadaljnji singularni pridobitelj (oseba iz drugega in tretjega odstavka 244. člena ZZK-1), ki je v razmerju do tožnika - izbrisnega upravičenca tretji, enotna sospornika? (2) Ali je materialnopravno pravilna presoja sodišča druge stopnje, da je v konkretnem primeru podana toženčeva dobra vera? (3) Ali je (bil) v konkretnem primeru tožnikov prenos lastninske pravice na toženko veljaven?

Pritožbeno sodišče je sodbo, ki jo je sodišče prve stopnje izdalo 31. 1. 2023, razveljavilo zaradi ugotovljene kršitve po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter dalo ustrezne napotke za nadaljnje delo (glej točko 17 sklepa II Cp 629/2023). Pritožnika utemeljeno opozarjata, da je sodišče prve stopnje večji del napotkov spregledalo in ponovno zagrešilo enake kršitve kot prvič. Ob razveljavitvi se lahko odredi, da zadevo prevzame drug sodnik (356. člen ZPP). Ker je sodnik, ki je doslej v zadevi odločal, očitno zavzel dokončno stališče, saj napotkom ni sledil, je pritožbeno sodišče tokrat sledilo predlogu pritožnikov in odredilo, da v zadevi v ponovljenem sojenju odloča drug sodnik.

Toženca sta enotna sospornika, ker četrti odstavek 243. člena ZZK-1 določa, da izbrisni upravičenec proti odsvojitelju in pridobitelju kot "nujnima sospornikoma" uveljavlja zahtevek za izbris izpodbijane vknjižbe, ker je tožnik s tožbo zajel oba toženca, ker učinki delne zamudne sodbe posegajo v pravni položaj toženca, ker je tožbeni zahtevek zoper toženko lahko utemeljen le ob predhodni predpostavki, da je utemeljen tožbeni zahtevek zoper toženca, ker je glede na ZZK-1 in naravo spornega razmerja spor mogoče rešiti le na enak način, ker presoja ničnosti pogodb ne predstavlja ločenega zahtevka, temveč je zgolj predhodno vprašanje v kontekstu izbrisnega zahtevka, glede katerega ni mogoče odločiti različno v razmerju do tožencev, ker je ugotovitev ničnosti pogodbe, neveljavnost vknjižbe pridobitve lastninske pravice v korist toženca in izbris te pravice, predpostavka za dopustnost presoje izbrisnega zahtevka zoper toženko. Nepremičninsko stvarno pravo ne dopušča pogojnih ali z rokom omejenih vknjižb lastninske pravice, s tem, da je ničnost pravnega posla skrajna sankcija. Namen prepovedi pogojnega razpolaganja z lastninsko pravico iz drugega odstavka 37. člena SPZ je zaščiti

Dobroverni lastniški posestnik je tisti, ki ima stvar v posesti kot da je njegova, in ne ve in niti ne more vedeti, da ni upravičen do posesti. Priposestvovalec mora biti v opravičljivi zmoti glede pravice do lastniške posesti. Prav tako pa je pomembno, da se tudi od lastnika, ki mu je znano posestno stanje, zahteva skrbno ravnanje, s katerim prepreči priposestvovanje.

Povzemanje izpovedi pravdnih strank in prič ni dokazna ocena. Izvedene dokaze je treba oceniti (ovrednotiti njihovo dokazno vrednost) – vsakega zase in vse skupaj. Sodišče prve stopnje bi se moralo opredeliti do razlik med izpovedmi posameznih prič, ter med izpovedmi prič in drugimi izvedenimi dokazi, posebej v povezavi z ugovorno trditvijo, da je tožnik posest dejansko izvrševal na parcelah 8 in 9, ne na parceli 1. Argumentirano bi moralo pojasniti, zakaj gre (oziroma ne gre) za relevantna razhajanja. Sodbi, ki ne vsebuje takšne dokazne ocene, je utemeljeno mogoče očitati, da ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih.

Dobroverni lastniški posestnik mora biti prepričan, da je stvar njegova, in to tudi po tem, ko je z neko povprečno skrbnostjo razmislil o vseh okoliščinah. Celotno ravnanje priposestvovalca mora utemeljevati sklep, da je ravnal vestno oziroma da ni opustil običajne potrebne skrbnosti. Okoliščine, iz katerih izhaja, da tožnikova posestna prednika za izvajanje posesti na predmetni nepremičnini nista imela pravnega naslova, bi ob potrebni skrbnosti, ki se zahteva ob posedovanju nepremičnine, morala biti znana tudi tožniku samemu. Tožniku bi ob izvrševanju posesti v letu 2005 moralo biti znano, na kakšnem pravnem temelju sta njegova posestna prednika pričela izvrševati posest na nepremičnini, na kateri je bila od leta 2004 dalje v zemljiški knjigi vknjižena lastninska pravica toženke. Tožniku pa je bila informacija o stvarnih pravicah na nepremičnini dostopna tudi prek vpogleda v zemljiško knjigo, kateri vpisi imajo publicitetni učinek.

Za primere, ko je priposestvovalna doba pričela teči v času veljavnosti ZTLR in se do uveljavitve SPZ ni iztekla, priposestvovanje nastopi le, če je posest od uveljavitve SPZ do izteka priposestvovalne dobe (v katero se všteva tudi doba, pretekla v času veljavnosti ZTLR) dobroverna in lastniška. Zgolj dolgotrajna nemotena uporaba zemljišča za pridobitev lastninske pravice ne zadostuje.

Tožena stranka ne zatrjuje pridobitve služnostne pravice na podlagi pravnega posla, na podlagi katerega se služnostna pravica pridobi šele z vknjižbo v zemljiško knjigo, temveč na podlagi zakona, to je s priposestvovanjem, pri katerem se je v skladu s 54. členom ZTLR služnost pridobila na podlagi zakona po preteku v zakonu predpisane 20 letne priposestvovalne dobe. Načelo zaupanja v zemljiško knjigo je opredeljeno tako v 10. členu SPZ, kot tudi v 8. členu Zakona o zemljiški knjigi, ni pa absolutno, pač pa pri poslovnih pridobitvah varuje le poštenega pridobitelja, torej tistega, ki je v dobri veri, pri čemer se slednja domneva (9. člen SPZ). V dobri veri je tisti, ki ne ve oziroma mu ni treba vedeti, da stanje vpisa v zemljiško knjigo ni točno, pri čemer je okoliščine, ki zanikajo dobro vero, treba presojati glede na okoliščine posameznega primera. Oseba, ki so ji te okoliščine znane, se na načelo zaupanja v zemljiško knjigo ne more sklicevati, seveda pa je dokazno breme na tistem, ki zatrjuje, da nekdo ni bil v dobri veri.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da zastavna pravica tožene stranke temelji na pogodbeni podlagi in ni bila pridobljena šele z zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi. Pravilno je pojasnilo, da pridobitev zastavne pravice na nepremičnini na pogodbeni podlagi učinkuje tudi zoper v zemljiško knjigo nevpisanega (originarnega) solastnika pod pogojem, da je pridobitelj zastavne pravice v dobri veri, in glede na podatke v spisu pravilno ugotovilo, da je tožena stranka navedla in utemeljila, da je bila dobroverna in se je v celoti oprla na javne podatke v zemljiški knjigi, tožnica pa teh navedb sploh ni prerekala ali zatrjevala (in dokazovala) nasprotno. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da ima poplačilna pravica tožene stranke prednost pred s strani tožnice zatrjevano originarno pridobitvijo solastninske pravice.

Raziskovalne dolžnosti dedičev (oziroma njihove dolžnosti razčistiti lastninskopravna razmerja) ni mogoče opredeliti kot splošne zahteve, če v teku priposestvovalne dobe ni okoliščin, ki bi pri povprečno skrbnemu posestniku lahko vzbudile sum, da stvar pripada tretjemu. Četudi tožnik in pravni predniki niso ugovarjali obsegu zapuščine in ob dedovanju niso raziskovali lastninskopravnih razmerij, s tem niso postali nedobroverni posestniki. V konkretnem primeru ni bilo podanih drugih posebnih okoliščin, ki bi vzbujale dvom, da tožnik in pravni predniki niso lastniki parcele. Posest tožnikove babice in kasneje pravnih prednikov, ki so vstopili v posestno stanje kot dobroverni dediči, je namreč temeljila na primernem pravnem naslovu za prenos lastninske pravice (prodajna in darilna pogodba). Tudi odsotnost vpisa v zemljiški knjigi in neplačevanje davkov nista okoliščini, ki bi kazali na nedobrovernost posestnika.