VSL Sodba I Cp 1986/2021

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Toženca sta dolžna tožnici v 15 dneh od vročitve te sodbe nerazdelno povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 279,99 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (1) ugodilo zahtevku za ugotovitev, da od vključno marca do novembra vsako leto za potrebe kmetijske obdelave in urejanja brežine parcele 001 in v korist vsakokratnega lastnika te nepremičnine obstaja služnostna pravica hoje in vožnje z osebnimi vozili, kosilnicami, traktorji in traktorskimi priključki po parceli 002 po trasi, ki je opredeljena v II. točki izreka (I. točka izreka), (2) ugotovilo potek trase služnostne poti (II. točka izreka), (3) ugodilo zahtevku za odstranitev vseh premičnin s trase služnosti poti in objekta, tako da bo mogoče nemoteno izvrševanje služnostne pravice (III. točka izreka), (4) zavrnilo zahtevek, koliko se nanaša na ugotovitev obstoja služnosti v času in za potrebe, ki ne izhajajo iz I. točke izreka (IV. točka izreka), (5) v ostalem delu postopek ustavilo (V. točka izreka) in (5) odločilo, da tožnica krije 20 %, toženca pa 80 % stroškov postopka (VI. točka izreka).

2Toženca v pritožbi zoper navedeno odločbo uveljavljata pritožbene razloge nepopolno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlagata, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zahtevke zavrne.

Sodišče ni imelo podlage za odločitev o obstoju in priposestvovanju služnosti med leti 1900 in 1920. Tožnica o tem ni predlagala dokazov, pravnih prednikov ni poimenovala, navedla rojstnih podatkov in podatkov o smrti, bivališču, ni zatrjevala obstoja kmetije, niti potrebnosti služnosti. Ni zatrjevala in dokazala, kakšna je bila parcela 002 v navedenem obdobju. Stanovanjskega objekta pred 1964 ni bilo, toženka pa je izpovedala o poševnini navedene parcele, ki jo je tekom let izravnala z nasutjem. Tožnica ni izkazala, kje naj bi njeni predniki prehajali parcelo, kaj se je spremenilo po toženkinem nakupu parcele v letu 1964 itd. Ugotovitev, da toženkini pravni predniki niso nasprotovali uporabi poti med 1900 in 1920, ne temelji na dokazih. Ker navedeno ni ugotovljeno, so vsi nadaljnji zaključki nepravilni.

Toženka je predložila pogodbo, da je bila pridobljena nepremičnina v letu 1964 prosta bremen. Gre za objektivno dejstvo iz preteklosti, ki ima gotovo večjo težo kot izpovedbe prič na strani tožnikov, ki imajo interes za zmago v pravdi. Ugotavljanje služnostne pravice za 121 let nazaj, ko sama še ni bila lastnica parcele, ni dopustno.

V izvedenih dokazih tudi ni podlage za časovno dodeljeno služnost. Kmetijska opravila namreč ne potekajo od marca do novembra. Priča F. F. je povedal, da je travo kosil od maja do septembra.

Ker je gospodujoče zemljišče kmetijsko zemljišče in se služnostna pravica ugotavlja za potrebe kmetijske obdelave in urejanja brežine, ni potrebe, da bi bil dopusten dostop z avtomobilom. Splošno znano dejstvo je, s kakšnimi stroji se izvaja kmetijska obdelava. Glede na lokacijo tožničinega bivališča je potrebnost dostopanja z avtom več kot vprašljiva.

V sodbi niso ugotovljene bistvene lastnosti parcele 002. Sodišče ob ogledu ni ugotavljalo njene velikosti, niti mejnih označb med javno cesto 004 in 002, s katerimi bi preverilo dejanski potek poti. Ob poznavanju toženkinih navedb, da se je površina parcele po brežini spuščala proti potoku in da jo je toženka v daljšem obdobju nasula in naredila škarpo, bi to lahko storilo. Ker se sodišče do teh navedb ni opredelilo, je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. S tem si je tožnica otežila izvršljivost sodbe. Glede na zemljiškoknjižno stanje parcele 002 sodbe ne bo mogoče realizirati v zemljiški knjigi.

Napačno je stališče sodbe o dolžnem odmiku poti od brežine glede na Zakon o vodah (v nadaljevanju ZV-1). Toženkina ravnanja v zvezi z odlaganjem premičnin v bližini potoka za odločitev niso pomembna (140. točka obrazložitve). Napačna je primerjava teže traktorja s priključki in avtomobila (49 točka obrazložitve). Presega znanje sodišča.

Napačna je dokazna ocena na 15. strani obrazložitve in dokazni zaključek v 59. točki obrazložitve. Če je bila služnost priposestvovana v 1920, je bil dokazni postopek z zaslišanjem prič nepotreben. Niso razvidni razlogi za nepomembnost dogovorov toženke in tožničine prednika glede uporabe dela parcele 001 za zelenjavni vrt. Dejstvo je, da prehajanja parcele 002 po letu 2005 ni bilo. Tudi najemnik F. F. je povedal, da mu o poteku dostopa niti tožnica niti njen prednik nista povedala in da je parcelo prehajal tedaj, ko toženke ali toženca ni bilo doma. Služnostne poti torej ni uporabljal, saj zanjo ni vedel. Občasna uporaba pa je bila le dva- do trikrat letno. Priča F. F. je povedal, da se s toženko ni želel zapletati in je bil to tudi glavni razlog za opustitev obdelave kmetijske površine. V dogovor o nadaljnjem izvrševanju služnosti ni vključil tožnice. Tožnica ni ne trdila ne izkazala drugačnih lastnih ravnanj v kateremkoli obdobju, s katerimi bi toženko opozorila na svoje pravice in obstoj poti; seveda iz razloga, ker je tako kot njen pravni prednik do leta 1993 vedela, da služnostne pravice nima in da na parcelo 001 zgolj z zlorabo in zvijačo dostopa prek parcele 002.

Toženka je na ogledu pokazala, kje je historično obstajal dostop do travnika v lasti tožnice in njenih prednikov.

V sodbi ni razlogov za omejitev služnosti na določeno obdobje v letu.

Nedopustna sta dokazna ocena in utemeljitev v 141. točki obrazložitve. Sodišče se je lahko na ogledu prepričalo o majhni površini parcele 002 (483 m2), o njeni vpetosti glede na okolico in bližino drugih stanovanjskih objektov in dejstvo opravljanja gospodarske dejavnosti. Odločitev nesorazmerno posega v normalno rabo nepremičnine.

Glede na 121-letno obdobje je nedopustna dokazna ocena o tem, katere dogodke šteje sodišče za upoštevne in katere ne (zaključni stavek v 141. točki obrazložitve). Kaže na nekonsistentnost utemeljitve odločitve zaradi napačne uporabe materialnega prava.

Ker je odločitev o zahtevku napačna, je napačna tudi odločitev o stroških postopka.

3Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5Odločitev o obstoju služnostne pravice v obsegu, navedenem v izreku, temelji na ugotovitvah:

- da je (so)lastnica parcele 001, ki je v naravi travnik, po smrti njenega očeta v letu 1993 postala tožnica,

- da je bila do 25. 9. 2017 lastnica parcele 002, ki je v naravi stanovanjska hiša s pripadajočim zemljiščem in meri 483 m2, toženka, kasneje pa toženec (sin), pri čemer je toženka obdržala pravico užitka in se dogovorila za prepoved odtujitve in obremenitve,

- da ob skrajnem robu parcele 002 ob potoku teče kolovozna pot,

- da so pot kot edini dostop do parcele 001 vsaj od leta 1900 uporabljali že tožničin oče ter prej še njegova stric in teta, po očetovi smrti pa tožnica in njeni sorodniki ter najemnik F. F. in Š. Š.,

- da so jo uporabljali peš ter sprva z vozovi, kasneje pa s traktorji, s traktorji s priključki in z avtomobili in da se je uporabljala za košnjo travnika in urejanje brežine potoka od marca do novembra,

- da je toženka postala lastnica parcele 002 v letu 1965, da je tedaj pot že obstajala in je toženka zanjo vedela in da zapis v pogodbi, po katerem "[d]arovalec jamči za bremen prosto zemljiškoknjižno stanje", odraža le zemljiškoknjižno stanje, ne pa stanja v naravi,

- da do 1978 toženka oziroma njeni predniki niso nasprotovali uporabi poti, v letih 1980, 1993 in 2005 pa so med A. in B. o tem tekli sodni spori,

- da toženka ni dokazala, da bi tožnici oziroma njenemu najemniku v letu 2005 prepovedala uporabo poti,

- da je bila toženkina uporaba dela parcele 001 za zelenjavni vrta le znak medsosedske prijaznosti,

- da je tožnica uporabljala pot tudi po letu 2005,

- da je tožnica obravnavano tožbo vložila v letu 2017,

- da služnost obremenjuje le manjši del parcele in le del leta ter služi le za omejene potrebe gospodujočega zemljišča.

6Na podlagi teh ugotovitev je sodišče prve stopnje zavzelo stališča, (1) da se je dvajsetletna doba za priposestvovanje služnosti iztekla v 1920, (2) da toženka ni pridobila neobremenjene nepremičnine, (3) da toženca nista dokazala, da se pot po zaključku pravde zaradi motenja posesti v 2007 in do 2017 tri leta zapored ni uporabljala, niti da se pot ni uporabljala 20 let, (4) da predpisi ne prepovedujejo uporabe že obstoječe služnostne poti ob potoku in (5) da služnost ne predstavlja nesorazmerne obremenitve služeče nepremičnine.

7Neutemeljeni so očitki o pomanjkljivi dejanski podlagi za ugotovitev izvrševanja služnosti s strani toženkinih prednikov, preden je toženka pridobila v last služečo nepremičnino. Tožnica je podala navedbe o nemoteni uporabi služnostne poti za dostop do travnika na parceli 001, toženka pa je imela možnost, da bi podala nasprotne navedbe. Ob skromnih toženkinih navedbah, ki so se nanašale na obdobje do njene pridobitve služeče nepremičnine, so tožničine navedbe o nemoteni uporabi poti zadostovale. Glede na časovno oddaljenost relevantnega obdobja in pomanjkanje vedenja o tedanjem stanju je sicer toženka imela malo možnosti za obrazloženo nasprotovanje tožničinim trditvam, a je poleg dejstva, da so tožničini predniki uporabljali služnostno pot do 1920 v sodbi ugotovljeno tudi, da je pot v letu 1965, ko je služečo nepremičnino pridobila toženka, že obstajala in da toženka še vsaj nadaljnjih trinajst let ni nasprotovala uporabi poti. O izvrševanju služnosti v tem obdobju je bila toženka seznanjena in je tako imela možnost podati prepričljive dokaze, ki bi utemeljevali bodisi neobstoj bodisi prenehanje služnosti.

8S trditvijo, da je pot potekala ob meji služeče nepremičnine s parcelo, po kateri teče potok, je dovolj natančno opredelila traso služnostne poti. Kakšno je bilo tedaj stanje služeče nepremičnine v naravi in kako se je kasneje spreminjalo, ni pomembno. Morebitno toženkino nasutje poševnine na njeni parceli še ne pomeni, da se je spremenila tudi trasa poti.

9Neutemeljen je očitek o zmotni oceni zapisa v pogodbi, na podlagi katere je toženka pridobila v last služečo nepremičnino. Kot je prepričljivo navedeno že v prvi sodbi, iz zapisa ne izhaja, da služnostna pravica ne obstaja, ampak le, da ni vknjižena.

10Neutemeljen je očitek o ugotovitvi, da se je služnostna pot uporabljala vsako leto od marca do novembra. Pritožba se opira le na izpovedbo priče o košnji travnika, sodba pa se opira tudi na izpovedbe prič, ki so izpovedale o čiščenju brežine potoka na gospodujoči nepremičnini in o pripravi travnika za košnjo, kar se je izvrševalo pred pričetkom in po zaključku košnje. Prepričljivosti te dokazne ocene pritožba ne nasprotuje.

11Neutemeljeno je pritožbeno nasprotovanje uporabi služnostne poti z avtomobilom. Za obseg priposestvovanja ni odločilno, kakšen bi bil najmanjši še potreben obseg obremenitve, ampak kako se je služnost dejansko izvrševala. Sicer pa dostop z avtom poti niti ne obremenjuje bolj kot dostop s traktorjem in priključki.

12Trasa služnostne poti je opredeljena dovolj določno in dovolj natančno. Morebitna nemožnost vpisa v zemljiško knjigo pa ne more iti na škodo tožencev, ampak kvečjemu tožnice. Pravilen je tudi argument v izpodbijani sodbi, da se predpisi o vodah, na katere sta se sklicevala pritožnika, nanašajo le na gradnjo objektov, zahtevek pa se nanaša na pot, ki že obstaja, in zato ne ovirajo odločitve o utemeljenosti zahtevka.

13Neutemeljeni so pritožbeni pomisleki o zmotnosti ugotovitve, da so služnostno pot uporabljali tožničini predniki, tožnica in njeni sorodniki, najemnik F. F., njegova žena in Š. Š. Dokazna ocena je natančna, celovita in prepričljiva. Sodišče je opravilo natančno primerjavo dokazov in podalo razloge za (ne)prepričljivost posameznih od njih. Dokazni postopek z zaslišanjem prič je bil potreben že zaradi presoje toženkine trditve, da je služnost prenehala zaradi njenega neizvrševanja. Poleg tega so priče izpovedovale tudi o izvrševanju služnosti v preteklosti in po toženkini pridobitvi služeče nepremičnine.

14Sodišče je jasno obrazložilo, zakaj toženkine navedbe v zvezi z dogovorom o uporabi parcele 001 za zelenjavni vrt niso pomembne za odločitev. Že toženca sama sta trdila, da je šlo le za medsosedsko prijaznost, kar nasprotuje toženkini navedbi, da je bila uporaba poti po njeni parceli pogojena z uporabo vrta na tožničini parceli. Poleg tega je sodišče v opombi 52 izčrpno ocenilo dokaze v zvezi z zatrjevanim dogovorom in zaključilo, da ta ni dokazan.

15Izpovedba priče F. F., da mu nihče ni pokazal, kje naj dostopa do travnika, ki ga je imel v najemu, in da se s toženko ni želel zapletati, je v pritožbi iztrgana iz konteksta. Priča je namreč povedal tudi, da mu tega ni bilo treba posebej povedati, ker je do travnika obstajal samo en dostop. Poleg tega je povedal, kako pogosto in v katerem obdobju je uporabljal pot. Navedeno ne vodi niti k zaključku, da služnostna pravica ni obstajala, niti k zaključku, da jo je tožnica izvrševala zgolj z zlorabo in zvijačo. Ko je služnostno pot pričela uporabljati priča, je priposestvovalna doba že iztekla. Njegova izpovedba je bila tako pomembna za presojo, ali je tožnica potem, ko je toženka pričela nasprotovati služnostni pravici, tri leta zapored ni izvrševala, tega pa izpovedba priče ni potrdila.

16S primerjavo teže traktorja s priključki in avtomobili je sodišče odgovorilo na eno od toženkinih trditev, s katerimi je utemeljevala svoje stališče, da tožnica ni uporabljala služnostne poti. Ob – po oceni sodišča prve stopnje drugih – trdnih dokazih, ki so podpirali tožničino trditev o uporabi poti, je izpodbijani argument postranskega pomena.

17Sodišče je toženkino izpovedbo o poteku drugega dostopa do gospodujoče nepremičnine ocenilo v primerjavi z drugimi dokazi. Zgolj z opozorilom na vsebino toženkine izpovedbe pritožnika ne moreta vzbuditi dvoma o pravilnosti dokazne ocene.

18Pritožnica ni navedla, kako bi njene trditve o intenzivnosti obremenitve služeče nepremičnine s služnosti vplivala na presojo, ali je bila služnostna pravica priposestvovana, in ali je bila priposestvovana ti. osvoboditev služnosti. Sicer pa je tudi ocena sodišča prve stopnje o teži obremenitve služeče nepremičnine prepričljiva.

19Pritožbene navedbe niso vzbudile dvoma o pravilnosti odločilnih dejstev, iz teh ugotovitev pa je sodišče pravilno sklepalo, da so bile že pred desetletji podane predpostavke za priposestvovanje služnosti in da služnost še vedno obstaja. Kot so že v izpodbijani sodbi podani izčrpni in jasni razlogi o obstoju odločilnih dejstev, so v njej navedene tudi vse relevantne določbe Občega državljanskega zakonika (ODZ), Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) in Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Zato in ker za pritožnika niso sporne, jih pritožbeno sodišče ne ponavlja.

20Po ugotovitvi, da niso podani niti uveljavljeni pritožbeni razlogi, niti razlogi, katerih obstoj pritožbeno sodišče preizkusi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožencev zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

21Ker toženca s pritožbo nista uspela, sta dolžna tožnici povrniti potrebne stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Ti znašajo 279,99 EUR, in sicer gre za strošek odgovora na pritožbo (375 točk x 0,60 EUR) in pavšalni znesek materialnih stroškov (7,5 točke x 0,60 EUR), oboje povečano za 22 % davek na dodano vrednost. Strošek za pregled pritožbe ter korespondenco in posvet s stranko je vključen v sestavo odgovora na pritožbo.