44. člen SPZ

Zaradi nacionalizacije je bil tek priposestvovalne dobe (ki se do nacionalizacije ni iztekla) prekinjen in je ob denacionalizaciji priposestvovalna doba začela teči znova. V obravnavanem primeru, ko bi bila uporaba prehoda skozi vežo lahko zaznana le, če bi toženki tožnico pri tem "zalotili", ni mogoče zavzeti stališča, da je bila posest tožnice navzven vidna. Toženki glede uporabe prehodne veže s strani tožnice nista imeli raziskovalne dolžnosti, ker za njeno uporabo nista vedeli vse do leta 2018, ko je tožnica sama kontaktirala toženki zaradi menjave ključavnice. Tožnica bi do takrat že morala poskrbeti za vpis svoje pravice v zemljiško knjigo; dejstvo, da tega ni storila, pa ne sme biti v škodo toženkama, ki sta lastninsko pravico pridobili v dobri veri in v zaupanju v zemljiško knjigo.

Zaradi načela povezanosti trditvenega in dokaznega bremena manjkajoče trditvene podlage ne more nadomestiti izvedba dokazov. Sodišče je pri svoji presoji vezano na trditveno podlago strank, ki je izvedeni dokazi, kot je zaslišanje priče oz. stranke, ne morejo nadomestiti. Sodišče mora opraviti ustrezno tehtanje interesov pravega lastnika nepremičnine na eni strani ter na drugi strani dobrovernega tretjega kot pridobitelja. Vendar pa se lahko to tehtanje opravi le ob podanosti ustrezne trditvene podlage. Te pa toženka ni podala.

Trditveno in dokazno breme za navedbe o tem, kdaj je bil zgrajen kanalizacijski priključek čez tožničini nepremičnini ter ali je za to obstajalo soglasje tedanjih lastnikov teh nepremičnin, je bilo na strani tožencev in temu bremenu nista zadostila.

Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je predmet izročilne pogodbe (in tudi kupoprodajne pogodbe), na katero se sklicuje tožnik, jasno opredeljen kot 5-sobno stanovanje v prvem nadstropju s pripadajočimi pritiklinami v izmeri 198,78 m2. Površina celotnega podstrešja meri 157,70 m2. Že iz splošnega, jezikovnega in življenjskega razumevanja pomena pritikline na podlagi te primerjave logično izhaja, da predmet pogodbe oz. pritiklina k stanovanju ni moglo biti celotno podstrešje. Tožnik neutemeljeno pritožbeno zamegljuje, da je potem nejasno, kako je lahko ravno na podlagi izročilne pogodbe pridobil podstrešni prostor št. 29, ko pa sodišče razlaga, da podstrešje v izročilno pogodbo ni bilo vključeno. Sodišče namreč v svoji obrazložitvi nikoli ni izključilo, da je del podstrešja zajet s pojmom pritiklin k dotičnemu stanovanju (kljub temu, da podstrešje samo v pogodbi ni izrecno omenjeno). Poleg tega več dokumentov potrjuje, da se je podstrešje v preteklosti uporabljalo in razdeljevalo po delih.

Posebnost predmetnega izvršilnega postopka je, da ne teče na predlog upnika, ampak po uradni dolžnosti. Navedeno pomeni, da se določbe 65. člena ZIZ o postopanju sodišča z ugovorom tretjega lahko uporabljajo le smiselno. Ker ni upnika, odpade vročanje ugovora tretjega upniku v odgovor in posledično ne morejo nastopiti pravne posledice njegove (ne)aktivnosti s tem v zvezi. Tretja nista niti zatrjevala niti izkazala, da razpolagata tako s perfektnim zavezovalnim, kot tudi s perfektnim razpolagalnim pravnim poslom. Iz njune trditvene in dokazne podlage namreč ne izhaja, da imata poleg prodajne pogodbe tudi zemljiškoknjižno dovolilo, ki bi bilo že notarsko overjeno. Le v takem primeru pa bi, upoštevaje ustaljeno sodno prakso, na nepremičninah že imela lastninsko pravico v pričakovanju, ki bi lahko utemeljila ugovor tretjega. Prva zakonska predpostavka za priposestvovanje je obstoj dobroverne lastniške posesti. Dobroverni lastniški posestnik je tisti, ki ima stvar v posesti kot svojo. Praviloma je dobroverni lastniški posestnik tisti, ki je v opravičeni zmoti, da je lastnik stvari. Dokazno breme glede obstoja lastniške posesti je na priposestvovalcu. Ker se dobra vera dom

Za odločitev o tožbenem zahtevku na ugotovitev lastninske pravice na delu nepremičnine s priposestvovanjem glede na okoliščine konkretnega primera ni pravno pomembno, ali je sporno nepremičnino uporabljala izključno tožnica oz. njeni pravni predniki. Sporna nepremičnina namreč predstavlja pripadajoče zemljišče k stavbi in na tem zemljišču priposestvovanje ni mogoče. Glede na status sporne nepremičnine pa tudi ni bistveno, ali je bila tožnica med ugotovljeno dolgoletno izključno uporabo celotne nepremičnine dobroverna ter ali je toženec pridobil solastninsko pravico na nepremičnini v dobri veri in v zaupanju v javne knjige.

Predlog se zavrne.

Vendar pa določb ZPP o prekluzijah ni mogoče nekritično prenesti v nepravdni postopek, zlasti če udeleženci postopka niso bili opozorjeni na posledice nepravočasnega navajanja dejstev oziroma predlaganja dokazov. A contrario lahko udeležence zadenejo sankcije prekluzije tudi v nepravdnih predlagalnih postopkih, če so bili dovolj jasno opozorjeni, do kdaj morajo opraviti posamezna procesna dejanja (t.j. določitev roka) in kakšne bodo posledice, če tega ne bodo storili. Prav tako bi po presoji sodišča druge stopnje pridobivanje sporne geodetske dokumentaciji s strani sodišča in zaslišanje izvedenca dodatno zavleklo spor. V primerih, kot je obravnavani, ko se zatrjuje poseg v javno dobro, ima v postopkih sodnega določanja meje javno dobro status močnejše pravice, le-ta pa se ugotavlja po stanju, kot ga izkazuje kataster.

Ob pravilnih dejanskih ugotovitvah, da so pravni predniki tožnice imeli v dobroverni (pošteni) posesti sporne nepremičnine več kot 20 let pred letom 1980, da so na spornih nepremičninah sekali, spravljali drva in čistili gozd, pa je ob pravilni uporabi materialnega prava, t.j. določil ODZ (paragraf 1460-1477), v skladu s katerimi je za izredno priposestvovanje potrebna poštena (326 ODZ) in pristna (345 ODZ) posest v trajanju 20 let, pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da so pravni predniki tožnice, konkretneje pravna prednica, že pred letom 1980, ko je začel veljati ZTLR, postala lastnica spornih nepremičnin. Pravna prednica tožnice je namreč s potekom priposestvovalne dobe pred letom 1980 avtomatično postala lastnica spornih (delov) nepremičnin. Lastninska pravica pravnih prednikov tožencev pa je takrat ugasnila.

Toženca nista enotna sospornika. O enotnem sosporništvu namreč govorimo samo, kadar je po zakonu ali po naravi pravnega razmerja mogoče spor rešiti samo na enak način za vse sospornike (196. člen ZPP), čemur pa v danem primeru ni tako. Prvo in tretjo točko tožbenega zahtevka, ki se nanašata na ugotovitev priposestvovanja in vpis tožničine lastninske pravice v zemljiško knjigo lahko namreč tožnica uspešno uveljavlja le zoper toženca, kot zemljiškoknjižnega lastnika predmetne nepremičnine, ne pa tudi zoper toženko.

Predlog za dopustitev revizije se zavrne.

Tožnica uveljavlja zahtevek zoper toženko na podlagi 92. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) in 99. člena SPZ, na podlagi katerih lahko lastnik od vsakega zahteva vrnitev individualno določene stvari, pri tem pa mora lastnik dokazati, da ima na stvari, katere vrnitev zahteva, lastninsko pravico in da je stvar v dejanski oblasti toženca. Uveljavljanje takega zahtevka ne zastara. Na podlagi 99. člena SPZ pa lahko, če kdo tretji protipravno vznemirja lastnika ali domnevnega lastnika, in sicer kako drugačen kot z odvzemom stvari, lastnik oziroma domnevni lastnik s tožbo zahteva, da vznemirjanje preneha in se prepove nadaljnje vznemirjanje. Sodišče verjame toženki, da parkirni prostor po svojih prednikih uporablja več kot 25 let oz. je pridobila lastninsko pravico v skladu s 3. členom ZLNDL (predloga za vpis v zemljiško knjigo ni podala), vendar pa v tem času ni poskrbela za vpis svoje lastninske pravice v zemljiško knjigo v skladu z drugim odstavkom 3. člena ZLNDL, s tem pa lastninske pravice zoper z.k. lastnika - tožnico, ki se je na svojo lastninsko pravico lahko zanesla, ne more več uveljavljati. S vknjižbo lastninske pravice v korist dobrovernega in p

Predlog za dopustitev revizije se zavrne.

Pritožba ima sicer prav, da mora sodišče obrazložiti zavrnitev dokaznih predlogov, saj to narekuje pravica strank do izjave v postopku. Vendar to ne pomeni, da sodišče prve stopnje tega v predmetni zadevi ni ustrezno storilo. Ob koncu glavne obravnave je namreč sklenilo, da se "preostali dokazni predlogi zavrnejo kot nepotrebni, saj iz izvedenih dokazov v zadostni meri izhajajo relevantna dejstva." Pritrditi je pritožbi, da je takšna zavrnitev dokaznih predlogov pavšalna, vendar je zadostna v primerih, če želi stranka s predlaganim dokazom dokazati trditev, ki je že dokazana. Za tak primer gre v predmetni zadevi v primeru dokaza z zaslišanjem prič in ogleda na kraju samem, saj je tožnik z navedenimi dokaznimi predlogi želel dokazati, da sta njegov oče in on del sporne nepremičnine imela v posesti in uporabljala 42 let, da sta v navedeno nepremičnino vlagala in vzdrževala, uredila infrastrukturo sporni nepremičnini in na njej postavila stavbo ter jo v celoti prenovila, enako pa velja za gospodarsko poslopje. Ta dejstva so bila med strankama nesporna, kot je razvidno že iz 5. točke obrazložitve izpodbijane sodbe (pa tudi iz podatkov spisa), nespornih dejstev pa ni treba dokazovati

Pri presoji, da se toženca neutemeljeno sklicujeta na načelo zaupanja v zemljiško knjigo, je bila ključna ugotovitev, da je bilo izvrševanje služnosti navzven zaznavno. Na podlagi zunanjih znakov o uporabi (to so: zvonec ob vhodu na severni strani tožničine hiše, nadstrešek nad tem vhodom, predvsem pa v naravi vidna enotno tlakovana pot, ki se ne zaključi pred vhodom v hišo tožencev, temveč se nadaljuje proti vhodu v tožničino hišo) bi morala toženca podvomiti o pravilnosti zemljiškoknjižnih podatkov (glede neobremenjenosti nepremičnine). Hiša tožencev je del četvorčka, torej hiša s podobno arhitekturno zasnovo kot hiša tožnice, kar pomeni, da jima je bilo ob nakupu znano, da iz garaže do stanovanjskih prostorov vodijo strme in ozke stopnice (kar vzbuja dvom o tem, da gre za edini vhod oziroma dostop). Situacija v naravi je torej tožencema nalagala večjo skrbnost pri nakupu in temeljitejše poizvedovanje o (ne)skladnosti zemljiškoknjižnega in posestnega stanja (v smeri, čemu/komu je namenjena pot, ki poteka po parceli 107/11 in se nadaljuje na tožničino parcelo). Posebej ob upoštevanju dejstva, da dobre vere nista mogla črpati iz zagotovila prodajalca, da lahko pot uporablja le o

Novejša sodna praksa je zavzela stališče, da nevknjižena stvarna pravica tretjega preneha ob upoštevanju dveh pogojev: načela zaupanja v zemljiško knjigo in odsotnosti zlorabe postopka s strani kupca (t. i. kvalificirane nedobrovernosti).

Sporno zemljišče predstavlja posebni skupni del v korist gostinskega lokala. S pridobitvijo gradbenega dovoljenja in zgraditvijo terase je namreč pravni prednik udeleženca na zemljišču, kjer stoji sporna pokrita terasa, pridobil pravico uporabe, ki se je po prvem odstavku 2. člena ZLNDL spremenila v lastninsko pravico.

Intervenient lahko vstopi v pravdo ves čas postopka vse do pravnomočnosti odločbe o tožbenem zahtevku ter ves čas postopka, ki se nadaljuje, ker je bilo vloženo izredno pravno sredstvo. V tej zadevi je stranski intervenient (na strani toženke) v pravdo vstopil potem, ko je tožnica podala tožbo, toženka pa na tožbo odgovorila, tudi že po prvem naroku za glavno obravnavo. Intervenient mora sprejeti pravdo v stanju, v katerem je, ko vstopi vanjo (199. do 201. člen ZPP). To velja tako za primer, ko je bil intervenient od začetka seznanjen z vložitvijo tožbe in tekom pravde, pa tudi za primer, ko izve za tekočo pravdo šele kasneje. Iz navedenega sledi, da stranski intervenient lahko navaja nova dejstva in nove dokaze tekom postopka pod istimi pogoji, kot jih lahko stranka (primerjaj 286. člen ZPP), zato so bili njegovi pomisleki o podani aktivni legitimaciji tožnice prepozni. Ker je bila sporna nepremičnina v letu 2002 vpisana v zemsljiško knjigo kot vodno zemljišče oz. konkretno vodotok ter je bila pri lastniku vpisana družbena lastnina v splošni rabi in v uporabi ObLO Koper, se je po prvem odstavku 182. člena ZV-1 olastninila, prešla v last Republike Slovenije, ki je

Predlog za dopustitev revizije se zavrne. Iz podatkov spisa je razvidno, da je tožnikova pooblaščenka sodbo in sklep sodišča druge stopnje prejela 10. 2. 2023. Rok za vložitev predloga za dopustitev revizije je tako začel teči 11. 2. 2023 in se je iztekel 13. 3. 2023. Dopolnitev predloga, ki jo je tožnikova pooblaščenka vložila neposredno pri Vrhovnem sodišču dne 14. 4. 2023, je vložena po izteku 30-dnevnega roka iz prvega odstavka 367.b člena ZPP, zato jo je Vrhovno sodišče kot prepozno zavrglo.