13. člen ZPP
Kadar je odločba sodišča odvisna od predhodne rešitve vprašanja, ali obstaja kakšna pravica ali pravno razmerje (predhodno vprašanje), pa o njem še ni odločilo sodišče ali kakšen drug pristojen organ, lahko sodišče samo reši to vprašanje, če ni s posebnimi predpisi drugače določeno. Rešitev predhodnega vprašanja ima pravni učinek samo v pravdi, v kateri je bilo vprašanje rešeno.
- VSRS Sodba II Ips 41/2022Vrhovno sodišče RS · 2024
Da bi nastala obveznost toženke tožniku povrniti škodo, bi morale biti izpolnjene vse predpostavke njene odškodninske odgovornosti. Pravnomočnost odločbe o izrednih ukrepih ugotavljanja te odgovornosti ne preprečuje. Že zato ne, ker predmet obravnavanja v postopku, v katerem je Banka Slovenije odredila izredne ukrepe, ni bilo protipravno ravnanje toženke. Učinki pravnomočnosti sporne odločbe se torej ne raztezajo na skupek predpostavk, ki sestavljajo pravni temelj odškodninske odgovornosti toženke. V konkretnem primeru je tožnik zoper toženko v zvezi z izdajo sporne odločbe konkretizirano naslovil le očitek opustitve vložitve pravnega sredstva. Tudi če bi bila tožnikova teza pravilna in bi bila odločba Banke Slovenije nezakonita, očitana opustitev vložitve tožbe zoper sporno odločbo ne bi preprečila škode. Do škode bi prišlo tudi, če bi toženka vložila tožbo skladno s prvim odstavkom 347. člena ZBan-1 in z njo uspela. Odločitev v upravnem sporu bi bila namreč zgolj deklaratorna. Sodišče skladno s 350. členom ZBan-1 ne bi odpravilo sporne odločbe, temveč bi le ugotovilo, da je odločba nezakonita in da niso bili podani pogoji za prenehanje ali za izredni ukrep. Očitana opustitev vložitve pravnega sredstva zoper sporno odločbo zaradi normativne ureditve 350. člena ZBan-1 ni v pravno relevantni vzročni zvezi s škodo, nastalo tožniku. Iz istega razloga morebiten uspeh toženke v upravnem sporu ne bi mogel povzročiti, da bi odpadel pravni temelj obogatitve toženke. Odgovor na prvo dopuščeno revizijsko vprašanje je zato lahko le pritrdilen: stališče nižjih sodišč v izpodbijanih odločbah, da presoja zakonitosti in ustavnosti odločbe Banke Slovenije ni predhodno vprašanje pri odločanju o odškodninski odgovornosti toženke kot izdajateljice podrejene obveznice NLB26, je pravilno. Toženka ni bila dolžna seznaniti tožnika z možnostjo sprejetja reorganizacijskih ukrepov, saj slovenska zakonodaja v času sklenitve sporne pogodbe o prodaji podrejenih obveznic ni omogočala sprejetja takšnih ukrepov, prav tako tudi evropska ureditev državam ni nalagala sprejetja zakonske podlage za takšne ukrepe. S tem, ko ga je seznanila s tveganostjo finančnega instrumenta, ki je bila posledica njegove podrejenosti v razmerju do navadnih terjatev v primeru stečaja, je v konkretnem primeru izpolnila svojo pojasnilno dolžnost.
- VSRS Sodba in sklep II Ips 15/2023Vrhovno sodišče RS · 2023
Sodišče mora paziti, da stranki ne naloži obveznosti, ki je pravno nemogoča, prepovedana oziroma ni v njeni dispoziciji, saj bi s tem povzročilo pravno negotovost in nezaupanje v pravo ter tako kršilo načela pravne države. Zato je vprašanje (ne)dopustnosti brvi preko obravnavanega dela ... z vidika javnopravnih omejitev posegov na vodnih in priobalnih zemljiščih pomembno tudi v pravdnem postopku. Ker o tem vprašanju na matičnem (upravnem) področju ni bilo odločeno in glede na ugovore tožencev, bi sodišči prve in druge stopnje morali preveriti, ali ni morda izgradnja brvi, ki jo zahtevata tožnika, v nasprotju s prisilnimi določbami ZV-1 o posegih na vodno in priobalno zemljišče.
- VSRS Sklep II Ips 218/2017Vrhovno sodišče RS · 2018
Glede na dejanske ugotovitve obeh sodišč sta bila podarjena „le in izključno“ solastninska deleža, in sicer vsakemu obdarjencu do ene polovice, takšna pogodbena volja je bila adekvatno izražena tudi v zemljiškoknjižni realizaciji darilne pogodbe, skladno s tem pa zapisan tudi tožbeni zahtevek predmetne tožbe, ki terja ugotovitev ničnosti le v tistem delu darilne pogodbe, ki se nanaša na toženčev solastninski delež. Odgovor na prvo dopuščeno vprašanje je torej, da je podana pasivna stvarnopravna legitimacija toženca, kot navadnega sospornika. Sodišče druge stopnje je sicer tako kot pred njim sodišče prve stopnje svoje razloge naslonilo tudi na pravno mnenje Vrhovnega sodišča SRS z dne 21. in 22. december 1987. To mnenje je bilo sprejeto v času, ko je veljala še Ustava SRS in še ni veljal OZ. Vezano je torej na ustavnopravni in zakonski okvir, ki v času nastanka spornega razmerja ni več veljal. Ustava SRS iz leta 1974 zasebne lastnine ni niti omenjala, poudarjala je le družbeno lastnino kot eno od temeljev socialističnega družbenoekonomskega in političnega sistema (primerjaj njena Temeljna načela). Že ustavni amandma IX v Ustavi Socialistične Republike Slovenije pa je določil, da so družbena, zadružna in zasebna lastnina enakopravne (drugi odstavek 6. točke amandmaja IX, Ur. l. SRS, št. 32/89). Ustava RS (Uradni list RS 33/91-I) pa je v 33. členu določila, da je zagotovljena tudi pravica do zasebne lastnine. V času nastanka spornega razmerja (razveze zakonske zveze med tožnico in tožencem v letu 2010) je tako kot ultima ratio prevladal koncept zasebne lastnine iz 33. člena Ustave RS. Na ta način se je spremenil ustavni lastninsko pravni režim, ki je vplival tudi na razlagalno pravno prizmo zakonskega prava. Spremenilo pa se je tudi zakonsko pravo samo. Ni več veljal ZOR temveč OZ. ZOR darilne pogodbe ni uredil, pravno praznino pa je sodna praksa napolnjevala v skladu z merilom iz Zakona o razveljavljenju pravnih predpisov, izdanih pred 6. aprilom 1941 in med sovražnikovo okupacijo, torej tudi z uporabo navedenih pravnih pravil ODZ, ki so poznala preklic darila. S tem, ko je zakonodajalec v OZ za razliko od ZOR uredil razloge za preklic darila ter mednje ni vključil tudi primera odpadlosti pogodbene podlage iz načelnega pravnega mnenja, je tako izkazan tudi položaj prenovljene zakonodajne strukture. Glede na spremenjeni ustavno pravni okvir in nujno drugačno – ustavno skladno interpretacijo zakonov pa s sprejemom Ustave RS pred tem sprejeta pravna mnenja za Vrhovno sodišče RS v smislu 110. člena Zakona o sodiščih formalno niso več zavezujoča. Posledično Vrhovno sodišče RS tudi ni vezano na ustvarjeno (ustaljeno) sodno prakso, ki se je oblikovala na podlagi teh mnenj, če ugotovi, da ne predstavlja dobre sodne prakse v luči novih oziroma drugačnih razlogov. Navedeno pravno mnenje in z njim skladna sodna praksa, vsebovana tudi v izpodbijani pravnomočni sodbi, pa najprej v celoti prizna razpolagalne učinke prenosa lastninske pravice na obdarjenca in mu torej prizna tudi učinkovito pridobitev lastninske pravice z vsemi tremi lastninsko pravnimi upravičenji (imeti stvar v posesti, jo uporabljati in uživati na najobsežnejši način ter z njo razpolagati), ki jih določen čas – tudi daljše življenjsko obdobje – uresničuje, kasneje pa mu vsa našteta lastninsko pravna upravičenja kar odreče, torej odvzame pridobitelju pravico, ki je z novo ustavno ureditvijo pridobila pomen ene od osrednjih človekovih pravic, navedenih v III. poglavju Ustave RS, in to - že zgolj na podlagi dejstva, da se ni uresničil nagib darovalca oziroma je ta kasneje odpadel. Sklicevanje na navedeno pravno mnenje oziroma njegova vsebinska uporaba v izpodbijanih sodbah ob povedanem ni materialnopravno pravilna. Že v času sklenitve darilne pogodbe veljavni določbi 51. in 52. člena ZOR, kot tudi vsebinsko enaka sedaj veljavna določba 39. člena OZ, sta ničnost pogodbe vezali oziroma jo veže na okoliščino, ko ob sklenitvi pogodbe ni bilo pravne podlage in ne izrecno tudi, če naj bi ta - kot ugotavljata sodišči - odpadla kasneje že po njeni sklenitvi in celo izpolnitvi. Tudi v nasprotju s pravno logiko (pogodbenega prava) je, da bi lahko pogodbena podlaga odpadla potem, ko je bila pogodba ne le sklenjena temveč tudi v celoti realizirana. In še več: z izpodbijano pravnomočno sodbo je imetniku pridobljene lastninske pravice le ta odvzeta na podlagi najstrožje pogodbene sankcije ničnosti, ki je ultima ratio - zadnje sredstvo, ki ga lahko utemelji predvsem le izrazito javni interes ali kršitev temeljnih moralnih norm.
Povezano: sklici 3Pokaži ▾
Kaj je na tej strani: besedilo člena, pod njim vse sodne odločbe, ki ga navajajo. Odločbe so lahko starejše od trenutnega besedila; povezave so izpeljane iz navedb pravne podlage.
Sodna praksa
764 odločb navaja ta člen · zadnja 20. 5. 2026Filtri: vsa sodišča · vsa letaSpremeni ▾
Da bi nastala obveznost toženke tožniku povrniti škodo, bi morale biti izpolnjene vse predpostavke njene odškodninske odgovornosti. Pravnomočnost odločbe o izrednih ukrepih ugotavljanja te odgovornosti ne preprečuje. Že zato ne, ker predmet obravnavanja v postopku, v katerem je Banka Slovenije odredila izredne ukrepe, ni bilo protipravno ravnanje toženke. Učinki pravnomočnosti sporne odločbe se torej ne raztezajo na skupek predpostavk, ki sestavljajo pravni temelj odškodninske odgovornosti toženke. V konkretnem primeru je tožnik zoper toženko v zvezi z izdajo sporne odločbe konkretizirano naslovil le očitek opustitve vložitve pravnega sredstva. Tudi če bi bila tožnikova teza pravilna in bi bila odločba Banke Slovenije nezakonita, očitana opustitev vložitve tožbe zoper sporno odločbo ne bi preprečila škode. Do škode bi prišlo tudi, če bi toženka vložila tožbo skladno s prvim odstavkom 347. člena ZBan-1 in z njo uspela. Odločitev v upravnem sporu bi bila namreč zgolj deklaratorna. Sodišče skladno s 350. členom ZBan-1 ne bi odpravilo sporne odločbe, temveč bi le ugotovilo, da je odločba nezakonita in da niso bili podani pogoji za prenehanje ali za izredni ukrep. Očitana opustitev vložitve pravnega sredstva zoper sporno odločbo zaradi normativne ureditve 350. člena ZBan-1 ni v pravno relevantni vzročni zvezi s škodo, nastalo tožniku. Iz istega razloga morebiten uspeh toženke v upravnem sporu ne bi mogel povzročiti, da bi odpadel pravni temelj obogatitve toženke. Odgovor na prvo dopuščeno revizijsko vprašanje je zato lahko le pritrdilen: stališče nižjih sodišč v izpodbijanih odločbah, da presoja zakonitosti in ustavnosti odločbe Banke Slovenije ni predhodno vprašanje pri odločanju o odškodninski odgovornosti toženke kot izdajateljice podrejene obveznice NLB26, je pravilno. Toženka ni bila dolžna seznaniti tožnika z možnostjo sprejetja reorganizacijskih ukrepov, saj slovenska zakonodaja v času sklenitve sporne pogodbe o prodaji podrejenih obveznic ni omogočala sprejetja takšnih ukrepov, prav tako tudi evropska ureditev državam ni nalagala sprejetja zakonske podlage za takšne ukrepe. S tem, ko ga je seznanila s tveganostjo finančnega instrumenta, ki je bila posledica njegove podrejenosti v razmerju do navadnih terjatev v primeru stečaja, je v konkretnem primeru izpolnila svojo pojasnilno dolžnost.
Sodišče mora paziti, da stranki ne naloži obveznosti, ki je pravno nemogoča, prepovedana oziroma ni v njeni dispoziciji, saj bi s tem povzročilo pravno negotovost in nezaupanje v pravo ter tako kršilo načela pravne države. Zato je vprašanje (ne)dopustnosti brvi preko obravnavanega dela ... z vidika javnopravnih omejitev posegov na vodnih in priobalnih zemljiščih pomembno tudi v pravdnem postopku. Ker o tem vprašanju na matičnem (upravnem) področju ni bilo odločeno in glede na ugovore tožencev, bi sodišči prve in druge stopnje morali preveriti, ali ni morda izgradnja brvi, ki jo zahtevata tožnika, v nasprotju s prisilnimi določbami ZV-1 o posegih na vodno in priobalno zemljišče.
Glede na dejanske ugotovitve obeh sodišč sta bila podarjena „le in izključno“ solastninska deleža, in sicer vsakemu obdarjencu do ene polovice, takšna pogodbena volja je bila adekvatno izražena tudi v zemljiškoknjižni realizaciji darilne pogodbe, skladno s tem pa zapisan tudi tožbeni zahtevek predmetne tožbe, ki terja ugotovitev ničnosti le v tistem delu darilne pogodbe, ki se nanaša na toženčev solastninski delež. Odgovor na prvo dopuščeno vprašanje je torej, da je podana pasivna stvarnopravna legitimacija toženca, kot navadnega sospornika. Sodišče druge stopnje je sicer tako kot pred njim sodišče prve stopnje svoje razloge naslonilo tudi na pravno mnenje Vrhovnega sodišča SRS z dne 21. in 22. december 1987. To mnenje je bilo sprejeto v času, ko je veljala še Ustava SRS in še ni veljal OZ. Vezano je torej na ustavnopravni in zakonski okvir, ki v času nastanka spornega razmerja ni več veljal. Ustava SRS iz leta 1974 zasebne lastnine ni niti omenjala, poudarjala je le družbeno lastnino kot eno od temeljev socialističnega družbenoekonomskega in političnega sistema (primerjaj njena Temeljna načela). Že ustavni amandma IX v Ustavi Socialistične Republike Slovenije pa je določil, da so družbena, zadružna in zasebna lastnina enakopravne (drugi odstavek 6. točke amandmaja IX, Ur. l. SRS, št. 32/89). Ustava RS (Uradni list RS 33/91-I) pa je v 33. členu določila, da je zagotovljena tudi pravica do zasebne lastnine. V času nastanka spornega razmerja (razveze zakonske zveze med tožnico in tožencem v letu 2010) je tako kot ultima ratio prevladal koncept zasebne lastnine iz 33. člena Ustave RS. Na ta način se je spremenil ustavni lastninsko pravni režim, ki je vplival tudi na razlagalno pravno prizmo zakonskega prava. Spremenilo pa se je tudi zakonsko pravo samo. Ni več veljal ZOR temveč OZ. ZOR darilne pogodbe ni uredil, pravno praznino pa je sodna praksa napolnjevala v skladu z merilom iz Zakona o razveljavljenju pravnih predpisov, izdanih pred 6. aprilom 1941 in med sovražnikovo okupacijo, torej tudi z uporabo navedenih pravnih pravil ODZ, ki so poznala preklic darila. S tem, ko je zakonodajalec v OZ za razliko od ZOR uredil razloge za preklic darila ter mednje ni vključil tudi primera odpadlosti pogodbene podlage iz načelnega pravnega mnenja, je tako izkazan tudi položaj prenovljene zakonodajne strukture. Glede na spremenjeni ustavno pravni okvir in nujno drugačno – ustavno skladno interpretacijo zakonov pa s sprejemom Ustave RS pred tem sprejeta pravna mnenja za Vrhovno sodišče RS v smislu 110. člena Zakona o sodiščih formalno niso več zavezujoča. Posledično Vrhovno sodišče RS tudi ni vezano na ustvarjeno (ustaljeno) sodno prakso, ki se je oblikovala na podlagi teh mnenj, če ugotovi, da ne predstavlja dobre sodne prakse v luči novih oziroma drugačnih razlogov. Navedeno pravno mnenje in z njim skladna sodna praksa, vsebovana tudi v izpodbijani pravnomočni sodbi, pa najprej v celoti prizna razpolagalne učinke prenosa lastninske pravice na obdarjenca in mu torej prizna tudi učinkovito pridobitev lastninske pravice z vsemi tremi lastninsko pravnimi upravičenji (imeti stvar v posesti, jo uporabljati in uživati na najobsežnejši način ter z njo razpolagati), ki jih določen čas – tudi daljše življenjsko obdobje – uresničuje, kasneje pa mu vsa našteta lastninsko pravna upravičenja kar odreče, torej odvzame pridobitelju pravico, ki je z novo ustavno ureditvijo pridobila pomen ene od osrednjih človekovih pravic, navedenih v III. poglavju Ustave RS, in to - že zgolj na podlagi dejstva, da se ni uresničil nagib darovalca oziroma je ta kasneje odpadel. Sklicevanje na navedeno pravno mnenje oziroma njegova vsebinska uporaba v izpodbijanih sodbah ob povedanem ni materialnopravno pravilna. Že v času sklenitve darilne pogodbe veljavni določbi 51. in 52. člena ZOR, kot tudi vsebinsko enaka sedaj veljavna določba 39. člena OZ, sta ničnost pogodbe vezali oziroma jo veže na okoliščino, ko ob sklenitvi pogodbe ni bilo pravne podlage in ne izrecno tudi, če naj bi ta - kot ugotavljata sodišči - odpadla kasneje že po njeni sklenitvi in celo izpolnitvi. Tudi v nasprotju s pravno logiko (pogodbenega prava) je, da bi lahko pogodbena podlaga odpadla potem, ko je bila pogodba ne le sklenjena temveč tudi v celoti realizirana. In še več: z izpodbijano pravnomočno sodbo je imetniku pridobljene lastninske pravice le ta odvzeta na podlagi najstrožje pogodbene sankcije ničnosti, ki je ultima ratio - zadnje sredstvo, ki ga lahko utemelji predvsem le izrazito javni interes ali kršitev temeljnih moralnih norm.
- VSLJ Sklep II Cp 2364/2025Višje sodišče v Ljubljani · 20. 5. 2026
Ustavna pravica do sodnega varstva ni neomejena. Kot vsako pravico jo je treba izvrševati skladno z njenim namenom, ki je pri institutu ugotovitvene tožbe v tem, da se zagotovi sodno varstvo tožnikom, ki imajo pravni interes za pozitivno odločitev sodišča, dajatvenega oziroma oblikovalnega zahtevka pa ne morejo učinkovito postaviti.
- VSCE Sklep V Cp 110/2026Višje sodišče v Celju · 8. 5. 2026
Primeri, v katerih je prekinitev postopka obligatorna, so taksativno našteti v prvem odstavku 205. člena ZPP. Vsi ostali primeri prekinitve (po 206. členu ZPP), vključno z reševanjem predhodnega vprašanja, so fakultativne narave.
- VSL Sklep III Cp 1106/2025Višje sodišče v Ljubljani · 7. 5. 2026
Zapuščina preide na dediče po samem zakonu že v trenutku zapustnikove smrti (132. člen ZD) in ne šele s sklepom o dedovanju. Ta je le deklaratorne narave. Ker je dedovanje podlaga za dedičev vstop v zapustnikov položaj tako glede pravic kot glede obveznosti, pravdno sodišče lahko samo reši predhodno vprašanje glede okoliščin nasledstva, torej kdo so zapustnikovi dediči (13. člen ZPP). Stališče pritožbe, da vložitev tožbe ni možna, dokler zapuščinsko sodišče pravnomočno ne odloči, kdo so dediči, zato ni pravilno. Tožnik bo namreč tožbo zaradi smrti C. B. lahko naperil zoper njegove dediče.
- VSMB Sodba I Cp 872/2025Višje sodišče v Mariboru · 24. 3. 2026
Ob tem sodišče druge stopnje dodaja, da je odobritev pravnega posla s strani pristojne upravne enote po 19. členu (in z njim povezanih določbah) Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ) dodaten pogoj k predpostavkam za veljaven nastanek zavezovalnega pravnega posla (kupoprodajne pogodbe za kmetijska zemljišča), ki pa ga sodišče tudi ne more nadomestiti tako, da bi o tem odločalo kot o predhodnem vprašanju, zlasti, če je o tem že pravnomočno odločeno na matičnem (upravnem področju), kot v predmetni zadevi.
- VSL Sklep III Cp 1732/2025Višje sodišče v Ljubljani · 20. 3. 2026
Obveznost odgovorne osebe temelji na pravilih o nepogodbeni odškodninski obveznosti, medtem ko obveznost zavarovalnice temelji na zavarovalni pogodbi. Gre torej za dve različni pravni razmerji, ki temeljita na različnih pravnih podlagah. Okoliščina, da oba postopka izvirata iz istega historičnega dogodka, zato sama po sebi še ne pomeni, da je odločitev v enem postopku predhodno vprašanje za odločitev v drugem. Prav tako na odločitev ne vpliva dejstvo, da je bila v pravdi zoper zavarovalnico izdana sodba o temelju zahtevka. Ta učinkuje le med strankama tistega postopka in ne veže sodišča v tej pravdi.
- VSL Sklep V Cp 341/2026Višje sodišče v Ljubljani · 16. 3. 2026
Obstoj oz. določitev etažne lastnine na stavbi ni vprašanje, od katerega bi bilo odvisno določanje pripadajočega zemljišča k tej stavbi.
- VSL Sklep Cst 41/2026Višje sodišče v Ljubljani · 26. 2. 2026
Gre za sklep, ki se nanaša na postopek delitve posebne razdelitvene mase. Ker zakon upravitelju ne daje procesne legitimacije za izpodbijanje sklepa o razdelitvi posebne razdelitvene mase, to pomeni, da upravitelj nima pravice do pritožbe zoper izpodbijani sklep, saj se ta nanaša na omenjeni postopek delitve.
- VSM Sklep I Cp 846/2025Višje sodišče v Mariboru · 27. 1. 2026
Pritožbeno sodišče v tej zvezi še pojasnjuje, da je sicer dopustna prekinitev postopke v primeru, ko drugo sodišče predloži SEU vprašanje za predhodno odločanje, vendar zgolj, če je odločitev sodišča odvisna od rešitve istega vprašanja glede razlage prava Evropske unije, kot ga je SEU postavilo predložitveno sodišče (koneksnost).
- VSL Sklep III Cp 2324/2025Višje sodišče v Ljubljani · 7. 1. 2026
Ali je tožena stranka tožniku dolžna vrniti zahtevani znesek, ker ga je s svojimi ravnanji "preslepila" oziroma "ogoljufala", sme pravdno sodišče avtonomno presojati v okviru pravnih pojmov obligacijskega prava, med njimi nemoralnosti. O tem lahko razsodi ne glede na vprašanje, ali iz takega dejanskega stanja morda izhajajo tudi znaki storitve kaznivega dejanja. Odločitev pravdnega sodišča torej ni odvisna od okoliščine, ali bo tožena stranka v kazenskem postopku pravnomočno obsojena ali ne. Povedano drugače: obstoj kaznivega dejanja ni predhodno vprašanje za odločitev o tožnikovi tožbi.
- VSL Sklep I Cpg 465/2025Višje sodišče v Ljubljani · 5. 11. 2025
Skladno s 13. členom ZPP lahko sodišče v položaju, kadar je odločba sodišča odvisna od predhodne rešitve vprašanja, ali obstaja kakšna pravica ali pravno razmerje, pa o njem še ni odločilo sodišče ali kakšen drug pristojen organ, če ni s posebnimi predpisi drugače določeno, tudi samo reši to vprašanje (z učinkom le v konkretni pravdi). Reševanje predhodnega vprašanja bo sodišče prepustilo matičnemu postopku zlasti takrat, ko je pričakovati, da bo tam zadeva kmalu rešena.
- VSL Sklep I Cpg 343/2025Višje sodišče v Ljubljani · 23. 9. 2025
Po stališču višjega sodišča vprašanje odprave protipravnosti, s katero sodišče prve stopnje utemeljuje odločitev o prekinitvi postopka, vpliva le na vrsto škode in posledično na pravno podlago zahtevka. Odločitev sodišča prve stopnje ni odvisna od nadaljnjih ravnanj toženke oziroma od izvršitve obveznosti, ki jo je toženki naložilo ustavno sodišče. V vsakem primeru bo moralo sodišče ugotavljati predpostavke odškodninske odgovornosti, kamor spada tudi protipravnost ravnanja toženke. Za ponovno prekinitev postopka v tej fazi postopka torej ni pravne podlage.
- VSL Sodba V Cpg 108/2025Višje sodišče v Ljubljani · 11. 9. 2025
Glede dopustitve izjeme iz drugega odstavka 10. člena ZKUASP je treba upoštevati, da je obvezno kolektivno upravljanje izjema, ki jo morajo upravičiti tehtni razlogi. Takšnih razlogov v konkretnem primeru ni. Družba A. je namreč imetnica vseh avtorskih in sorodnih pravic na glasbenih delih in ima nad posnetki tudi popoln nadzor.
- VSM Sklep I Cpg 82/2025Višje sodišče v Mariboru · 4. 9. 2025
Vprašanje, ali bi toženka z ukrepanjem proti predhodnim odredbam Banke Slovenije lahko preprečila izdajo Odločbe in nastalo škodo, lahko sodišče prve stopnje reši samo. Dejanske okoliščine, ki jih bo v zvezi s tem moralo ugotoviti, nimajo narave predhodnega vprašanja, ki bi utemeljevalo prekinitev postopka v smislu 1. odstavka 206. člena ZPP v zvezi s 13. členom ZPP.
- VSL Sodba I Cp 762/2025Višje sodišče v Ljubljani · 3. 9. 2025
Pravilen je zaključek, da je izkazan tako splošni objektivni pogoj za izpodbijanje dolžnikovih pravdnih dejanj (obstoj zapadle terjatve in neplačevitost dolžnika), kot tudi je izpolnjen subjektivni pogoj iz tretjega odstavka 256. člena OZ.
- VSL Sklep II Cp 446/2025Višje sodišče v Ljubljani · 28. 8. 2025
Pravni učinek neuveljavljanja nujnega dednega deleža je enak, kot če bi se dediščini odpovedal, kar šteje za neodplačno razpolaganje. Neuveljavljanje nujnega dednega deleža s strani dolžnika v izreku sklepa o dedovanju ni zajeto. Posledično tudi ni vezanosti na vsebino sklepa o dedovanju v skladu s 13. členom ZPP. Poleg tega sklep o dedovanju ne veže z učinki pravnomočnosti oseb, ki niso sodelovale kot stranke v zapuščinskem postopku.
- VSL Sodba I Cpg 269/2024Višje sodišče v Ljubljani · 20. 8. 2025
Razmerje prejudicialnosti v smislu 13. člena ZPP in 1. točke prvega odstavka 206. člena ZPP je podano samo, če pravno razmerje oziroma pravica, od obstoja katerih je odvisna odločba o glavni stvari, že obstaja v času odločanja. Ne gre za predhodno vprašanje v smislu navedenih zakonskih določb, če se bo to razmerje oziroma pravica šele oblikovalo. Pravdni stranki sta v služnostni pogodbi uredili njeno trajanje (za določen čas do 19. 3. 2021) in možnost avtomatičnega podaljševanja vsakokrat za dodatno leto ter določili pravico obeh strank do odpovedi pogodbe in način postopanja pogodbenih strank v primeru, ko ena od njiju želi preprečiti avtomatično podaljšanje trajanja služnostne pogodbe za dodatno leto. Dejstvo, da sta se stranki pogajali o sklenitvi nove služnostne pogodbe po zaključku rekonstrukcije tožničinega objekta za stalno bazno postajo z večletnim trajanjem, zaradi česar je tožena stranka pričakovala, da bo takšna pogodba tudi sklenjena, ne spremeni zaključka, da je tožeča stranka služnostno pogodbo odpovedala v skladu s pogodbeno predvidenim postopkom, zaradi česar po 19. 3. 2022 ni prišlo do podaljšanja trajanja služnostne pogodbe za dodatno leto, temveč je služ
- VSC Sodba Cpg 61/2025Višje sodišče v Celju · 13. 8. 2025
Z vidika uporabe 13. člena ZPP je vprašanje pravnomočnosti odločbe drugega sodišča dejstvo in drži zavzemanje tožnika v odgovoru na pritožbo, da je sodišče prve stopnje lahko uporabilo 214. člen ZPP. Po drugem odstavku 214. člena ZPP se štejejo za priznana dejstva, ki jih stranka ne prereka. Tožnik je zatrjeval, da je bilo predhodno vprašanje rešeno v smislu 13. člena ZPP, medtem ko toženec na prvi stopnji sojenja tega z ničemer ni prerekal. Bilo je pojasnjeno, da se družba v konkretnem primeru ne ustanavlja; da vanjo le vstopa nov družbenik; da je ZGD-1 glede urejanja akta o ustanovitvi pomanjkljiv in je treba uporabiti tudi določbe OZ; ter da je vstop družbenikov v enoosebno d.o.o. specifična situacija, v kateri le-ti morajo soglasno sprejeti družbeno pogodbo in z njo nadomestiti prej s strani edinega družbenika enostransko sprejet ustanovitveni akt. Že predmetno izkazuje pravno podlago za postavitev oblikovalnega zahtevka. Hkrati sam ZGD-1 določa obveznost vpisa novega družbenika v sodni register, kar narekuje v običajni d.o.o. predložitev čistopisa družbene pogodbe, v konkretni situaciji pa seveda sprejem družbene pogodbe. Ker toženec zavrača sklenitev družbene pogodbe