45. člen SPZ

Pričakovanje, da bi člani družinske skupnosti svoja razmerja glede uporabe stanovanja urejali s pogodbo, ne bi bilo razumno. Zadošča, da drug drugemu uporabe niso ovirali. S tem pa so nastopili pogoji za posredno posest. Zmota glede veljavnosti pridobitnega pravnega naslova (dednega dogovora) je tipični primer zmote osebe, ki se sklicuje na dobroverno priposestvovanje.

Zaradi nacionalizacije je bil tek priposestvovalne dobe (ki se do nacionalizacije ni iztekla) prekinjen in je ob denacionalizaciji priposestvovalna doba začela teči znova. V obravnavanem primeru, ko bi bila uporaba prehoda skozi vežo lahko zaznana le, če bi toženki tožnico pri tem "zalotili", ni mogoče zavzeti stališča, da je bila posest tožnice navzven vidna. Toženki glede uporabe prehodne veže s strani tožnice nista imeli raziskovalne dolžnosti, ker za njeno uporabo nista vedeli vse do leta 2018, ko je tožnica sama kontaktirala toženki zaradi menjave ključavnice. Tožnica bi do takrat že morala poskrbeti za vpis svoje pravice v zemljiško knjigo; dejstvo, da tega ni storila, pa ne sme biti v škodo toženkama, ki sta lastninsko pravico pridobili v dobri veri in v zaupanju v zemljiško knjigo.

Ob pravilnih dejanskih ugotovitvah, da so pravni predniki tožnice imeli v dobroverni (pošteni) posesti sporne nepremičnine več kot 20 let pred letom 1980, da so na spornih nepremičninah sekali, spravljali drva in čistili gozd, pa je ob pravilni uporabi materialnega prava, t.j. določil ODZ (paragraf 1460-1477), v skladu s katerimi je za izredno priposestvovanje potrebna poštena (326 ODZ) in pristna (345 ODZ) posest v trajanju 20 let, pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da so pravni predniki tožnice, konkretneje pravna prednica, že pred letom 1980, ko je začel veljati ZTLR, postala lastnica spornih nepremičnin. Pravna prednica tožnice je namreč s potekom priposestvovalne dobe pred letom 1980 avtomatično postala lastnica spornih (delov) nepremičnin. Lastninska pravica pravnih prednikov tožencev pa je takrat ugasnila.

Različni načini ureditve meje po zakonskem določilu niso določeni enakovredno, ampak v podrednem zaporedju. Primarno sodišče mejo uredi na podlagi močnejše pravice. Predlagatelja zatrjujeta priposestvovanje spornega dela parcele prvih dveh nasprotnih udeležencev po svojih pravnih prednikih od leta 1938 vse do leta 2016, ko naj bi nasprotna udeleženca njuni posesti pričela nasprotovati. V obravnavanem primeru zato pridejo v poštev določila ODZ, ZTLR in SPZ. Po določilih navedenih zakonov je bilo dopustno priposestvati zasebno lastnino, zato je ključno vprašanje, ki ga pritožba pravilno izpostavlja, in ki je bilo izpostavljeno tekom postopka v vlogah predlagateljev in nasprotnih udeležencev, ali je bilo priposestvovanje dopustno v času, ko je bila parcela nasprotnih udeležencev državna oziroma družbena lastnina. Državne in kasneje družbene lastnine ni bilo dopustno priposestvovati. Lastninjenje družbene lastnine je potekalo postopoma na podlagi različnih zakonov za različna področja (lastninjenje podjetij, družbenih stanovanj, kmetijskih površin in gozdov, športnih objektov, denacionalizacijski postopki, ponovno vzpostavljanje agrarnih skupnosti,...) v različnih

Kot je zgoraj obrazloženo, je ukrep prepustitve hiše toženki ter prepovedi vstopanja in približevanja hiši veljal do 29. 9. 2022, ukrep prepovedi približevanja se toženki na razdaljo, krajšo od 200 m, navezovanja stikov z njo in vzpostavljanja kakršnihkoli srečanj pa do 10. 10. 2023. Sodišče prve stopnje je obravnavanje v tej zadevi zaključilo 6. 9. 2023, ko je še veljal ukrep prepovedi približevanja tožnika toženki na manj kot 200 m in srečevanja z njo. Zato tožniku ni mogoče nuditi posestnega varstva, saj bi sodišče z ugoditvijo zahtevku poseglo v odločbo drugega sodišča, ki mu prepoveduje približevanje toženki. Gre za položaj, ko je toženka zaradi odločbe nepravdnega sodišča dejansko pridobila pravico do izključne posesti hiše tudi po času, ko za tožnika ni več veljal ukrep prepovedi vstopa in približevanja hiši (to je po 29. 9. 2022). Ali povedano drugače, zaradi osnovne pravice do pravnega varstva je nedopustno, da bi pravdno sodišče s tem, ko bi tožniku dalo posestno varstvo, v celoti izničilo ukrep nepravdnega sodišča, to je prepoved približevanja toženki na razdaljo krajšo od 200 m in vsakršno srečevanje z njo. Po splošno znanih podatkih sodišču je življenjsko logično, d

Za odločanje o predmetnem tožbenem zahtevku ni bilo ključno pravno pomembno vprašanje, ali se uživalne meje (ne) skladajo s katastrskimi mejami. Glede na postavljen tožbeni zahtevek je bil tožnik dolžan dokazati tudi, da je še pred vpisom tožencev kot lastnikov spornih gozdnih zemljišč v zemljiško knjigo pridobil na delu teh zemljišč lastninsko pravico s priposestvovanjem zaradi svoje dolgoletne, nemotene dobroverne posesti. Da bi v pravdi uspel, bi torej tožnik moral dokazati, da je izpolnil vse zakonske predpostavke za priposestvovanje spornega zemljišča. Tega mu tudi po oceni pritožbenega sodišča ni uspelo dokazati.

Dobroverni lastniški posestnik mora biti prepričan, da je stvar njegova, in to tudi po tem, ko je z neko povprečno skrbnostjo razmislil o vseh okoliščinah. Celotno ravnanje priposestvovalca mora utemeljevati sklep, da je ravnal vestno oziroma da ni opustil običajne potrebne skrbnosti. Okoliščine, iz katerih izhaja, da tožnikova posestna prednika za izvajanje posesti na predmetni nepremičnini nista imela pravnega naslova, bi ob potrebni skrbnosti, ki se zahteva ob posedovanju nepremičnine, morala biti znana tudi tožniku samemu. Tožniku bi ob izvrševanju posesti v letu 2005 moralo biti znano, na kakšnem pravnem temelju sta njegova posestna prednika pričela izvrševati posest na nepremičnini, na kateri je bila od leta 2004 dalje v zemljiški knjigi vknjižena lastninska pravica toženke. Tožniku pa je bila informacija o stvarnih pravicah na nepremičnini dostopna tudi prek vpogleda v zemljiško knjigo, kateri vpisi imajo publicitetni učinek.

Navedba sodišča prve stopnje, da je C. C. (eden od dedičev in sedaj eden od tožnikov) pri podaji predloga za izdajo dodatnega sklepa o dedovanju "slepo sledil uradni osebi" je povsem neprepričljiva. Nadalje velja, da je bilo tako v tem predlogu, kot v izdanem sklepu o dedovanju jasno in očitno navedeno, da se nanaša na določene parcele, ki so bile v lasti zapustnika zgolj do 1/2. Da se dediča s tem podatkom ne bi seznanila in da dodatnega sklepa o dedovanju nista prebrala, je neverjetno ter s stališča zahtevane skrbnosti nesprejemljivo. Neutemeljeno je zato stališče izpodbijane sodbe, da tedaj nista pridobila nobene informacije, ki bi od njiju terjala kakšno "posebno skrbnost". Po oceni pritožbenega sodišča so bile opisane okoliščine takšne, da so pri C. C. in B. B. zagotovo vzbudile dvom glede izključnega lastništva po očetu podedovanih nepremičnin. Že to je dovolj, da bi morala reagirati z ustreznim raziskovanjem teh dejstev. Ker tako (kot sama zatrjujeta) nista ravnala, njuna zmota o izključni pripadnosti predmetnih nepremičnin ni mogla biti več opravičljiva. Posest je še pred iztekom priposestvovalne dobe izgubila značaj dobrovernosti. Pogoji za priposestvovanje zato niso po

Posestnik mora biti v dobri veri ves čas trajanja priposestvovalne dobe. Če je bil najprej dobroveren, potem pa je izvedel za dejstva in/ali okoliščine, ki kažejo na to, da ni lastnik stvari, se priposestvovanje prekine. Tožeča stranka najkasneje s prejemom izbrisne tožbe ni bila več v opravičljivi zmoti o tem, da je lastnica spornih nepremičnin. Ker do takrat desetletna priposestvovalna doba še ni pretekla, tožeča stranka ni pridobila lastninske pravice na spornih nepremičninah.

Pogoji iz 367.a člena ZPP za dopustitev revizije niso izpolnjeni.

Za pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja je tako po ZTLR kot tudi po SPZ ena izmed predpostavk čas, ki je potreben za priposestvovanje. Za presojo obstoja te predpostavke predstavljata odločilni dejstvi na eni strani začetek teka priposestvovalne dobe, t.j. trenutek, ko je posestnik nastopil posest nepremičnine in na drugi strani njen zaključek, kot trenutek pridobitve lastninske pravice na podlagi samega zakona. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi sicer zaključilo, da je tožnica dokazala obstoj lastninske pravice na spornih nepremičninah na podlagi priposestvovanja kot lastniška dobroverna posestnica, v obdobju od leta 1980 do 2015 (skupaj 35 let)3 pri tem pa, na kar pravilno opozarja tudi pritožba, ni navedlo prav nobenih razlogov, zakaj je ravno leto 1980 štelo kot ključno leto pričetka teka priposestvovalne dobe. Ker izpodbijana sodba o tem odločilnem dejstvu ne vsebuje nobenih razlogov, se v tem delu sploh ne da preizkusiti, zato je obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. S to absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka izpodbijana sodba obremenjena tud

Ker so podani pogoji za pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem s strani pravnih prednikov, tožnica pa je vstopila v ta položaj z dedovanjem, ni (več) pomembno, ali je tudi tožnica v zatrjevanem (kasnejšem) obdobju od leta 2004 do 2014, ko naj bi se iztekla priposestvovalna doba dobrovernega lastniškega posestnika, pridobila lastninsko pravico s priposestvovanjem. Gre za ločeni (samostojni) pravni podlagi za pridobitev lastninske pravice.

V medsebojnem razmerju strank zavezovalnega posla, ki je podlaga za prenos lastninske pravice, je za dobrovernega lastniškega posestnika treba šteti tudi tisto pogodbeno stranko, ki se je lahko zanesla, da je nasprotna stranka izpolnila svojo obveznost in prenesla lastninsko pravico na način, da je predlagala vknjižbo v zemljiško knjigo. Navedeno pravilo se nanaša na položaj, ko je med strankama zavezovalnega posla dogovorjeno, da bo za prenos lastninske pravice oziroma vknjižbo lastninske pravice v zemljiško knjigo poskrbel odsvojitelj.

Tožnik bi se moral zavedati, da ded do svoje smrti (2.3.2008, priloga B6) vpisa ni uredil (tožniku ni povedal, da je vse urejeno). Zato bi moral tožnik najkasneje leta 2008, ko je ded umrl, preveriti, ali je ded uresničil svojo obljubo, da bo v zvezi s to parcelo vse uredil, da bo njegova. Ker tega ni storil, najkasneje od dedove smrti dalje ni bil v dobri veri.

Gornji očitek zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je lastnik gospodujoče stvari dejansko izvrševal služnost 20 let (upoštevaje njegovega pravnega prednika), lastnik služeče stvari pa temu ni nasprotoval, in da je vtoževano stvarno služnost tožnik pridobil s priposestvovanjem. Ob taki obrazložitvi je jasno, da je sodišče odločitev o pridobitvi služnosti s priposestvovanjem oprlo na drugi odstavek 217. člena SPZ, ki ga je povzelo v 13. točki obrazložitve in ki določa, da nastane stvarna služnost s priposestvovanjem, če je lastnik gospodujoče stvari dejansko izvrševal služnost 20 let, lastnik služeče stvari pa temu ni nasprotoval. Za tak način pridobitve tožeči stranki v pravdi ni potrebno izkazati dobre vere, kot je to določeno za način pridobitve po prvem odstavku 217. člena SPZ.

Posest tožeče stranke je temeljila na Pogodbi o ustanovitvi delniške družbe, v kateri je lastnica nepremičnine to vložila kot stvarni vložek. Tak naslov daje podlago za pridobitev lastninske pravice (ne le pravico uporabe stvari).

Po v našem pravu uveljavljenem sistemu ipso iure dedovanja sta druga in tretja toženka s smrtjo moža oziroma očeta kot zakoniti dedinji po njem glede podedljivih pravic in obveznosti v celoti vstopili v njegov pravni položaj (132. člen ZD) in sta zato v razmerju do tožnice kot prikrajšane dedinje dolžni izpolniti zgolj to, kar bi v odnosu do nje moral izpolniti zapustnik, v kolikor ne bi umrl že pred vložitvijo predmetne tožbe.

Kadar ni prave pogodbene volje strank darilne pogodbe, v tem delu pogodba ni nastala.

Ker se novi toženec po določbi petega odstavka 301. člena ZFPPIPP razširitvi tožbe nanj ne more upirati, zanj tudi ne velja pravilo, da mora pravdo prevzeti v tistem stanju, v katerem je, ko vstopi vanjo. Priposestvovanje je kot izvirni način pridobitve lastninske pravice že pojmovno izključeno, kadar je domnevni priposestvovalec že lastnik stvari na drugi podlagi (npr. s pridobitvijo lastninske pravice na izveden način).