Mednarodno zasebno pravo

Za priznanje sodnih odločb Švicarske konfederacije se del določbe 2. točke 34. člena Luganske konvencije, ki se glasi "razen če toženec ni začel postopka za izpodbijanje sodne odločbe, čeprav je imel to možnost", ne uporablja. Prav ta del določbe pa je tisti, iz katerega bi izhajala dolžnost nasprotnega udeleženca izčrpati obstoječa pravna sredstva v državi izvora. Posledično je v okviru 2. točke 34. člena Luganske konvencije zavrnitev priznanja švicarske sodne odločbe brez izjeme nujna, če začetni procesni akt ali enakovredni akt toženi stranki ni bil vročen pravočasno in tako, da bi ta lahko pripravila obrambo.

Sodišče RS je v konkretnem primeru namreč pristojno za razvezo zakonske zveze udeležencev. MKSOVO v 10. čl. glede tega jasno zahteva dva pogoja: a) da ob uvedbi postopka eden od staršev običajno prebiva v tej državi in ima eden od njiju starševsko odgovornost za otroka, in b) da so se starši oziroma katera koli druga oseba, ki ima starševsko odgovornost za otroka, strinjali, da so ti organi pristojni za sprejetje takih ukrepov, in če je ta pristojnost v skladu z otrokovimi koristmi. Besedilo konvencijske določbe jasno zahteva izpolnjenost obeh pogojev, saj je med navedbo pogoja a in b vezaj in. Neizpolnjenosti obeh pogojev hkratni ne more nadomestiti presoja otrokove večje koristi, ki je le (sicer nujni) del enega od pogojev (b), saj za to ni nobene podlage v določbah MKSOVO.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da gre v obravnavani zadevi za dedovanje z mednarodnim elementom, to je za dedovanje nepremičnine, ki se nahaja v tujini (na Hrvaškem). Zato je treba uporabiti predpise, ki urejajo čezmejno dedovanje. Ker je v obravnavani zadevi zapustnik umrl pred 17. 8. 2015, uporaba Uredbe (EU) številka 650/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 7. 2022 o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju in izvrševanju odločb in sprejemljivosti in izvrševanju javnih listin v dednih zadevah ter uvedbi evropskega potrdila o dedovanju, ne pride v poštev. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo drugi odstavek 79. člena ZMZPP in obrazložilo, da bo treba za nepremično premoženje, ki se nahaja v Republiki Hrvaški, zapuščinski postopek izvesti tam.

Državni posegi za varstvo koristi otroka so zapovedani, kadar je otrok že utrpel škodo ali kadar njegovim koristim grozi obstoječa nevarnost in je mogoče s precejšnjo gotovostjo predvideti, da bo otrok, če sodišče ne bo izreklo ukrepa za varstvo njegove koristi, lahko utrpel škodo.

Nadalje je zmotno sklicevanje predlagatelja na določbe Haaške konvencije iz leta 1996. Pritožbeno sodišče pojasnjuje da Bruseljska uredba IIa v 61. členu izrecno določa, da ima ta uredba v razmerju do Haaške konvencije iz leta 1996 prednost pri uporabi (kar pomeni, da se uporablja uredba, ne pa konvencija), če ima otrok običajno prebivališče na območju države članice EU. V obravnavani zadevi je imela mld. A. A. ob začetku postopka (leta 2021) običajno prebivališče v Sloveniji, ki je država članica EU, zato se uporabijo določbe o mednarodni pristojnosti, ki jih vsebuje Bruseljska uredba IIa, ne pa določbe o mednarodni pristojnosti, ki jih vsebuje Haaška konvencija iz leta 1996. Enako velja za vprašanje priznanja izvršitve odločb iz ene države članice v drugi državi članici. Sodišče druge stopnje pojasnjuje, da se določba 15. člena Bruseljske uredbe IIa uporabi zgolj izjemoma (kot izhaja že iz same dikcije omenjenega člena), kar že samo po sebi pomeni, da jo je treba ozko razlagati. Poleg tega iz besedila 15. člena Bruseljske uredbe IIa izhaja, da sodišče, ki vodi postopek, ni dolžno prekiniti postopka, ampak zgolj lahko prekine. Ne glede na navedeno sodišče druge stopnje me

Odločanje v postopku zavrnitve priznanja in izvršitve tuje sodne odločbe je zamejeno z razlogi iz 45. člena Uredbe Bruselj I bis. Neodločilne so zato vse pritožbene navedbe, ki merijo na vsebinsko nepravilnost tuje sodne odločbe, kot tudi vse trditve, ki se nanašajo na druge postopke. Neutemeljeno je tudi sklicevanje na dodatne, razširjene razloge za zavrnitev priznanja tuje sodne odločbe, ki jih predvideva ZMZPP. Zavrnitveni razlog po točki b prvega odstavka 45. člena Uredbe Bruselj I bis pride v poštev takrat, ko tožena stranka zaradi napak pri vročitvi začetnega pisanja resnično ni imela možnosti seznanitve s postopkom, čeprav je ravnala v dobri veri in storila vse, kar je njeni moči, da bi v postopku sodelovala. Nasprotovanje javnemu redu zaprošene države mora biti tako očitno - razvidno na prvi pogled - da poglobljena vsebinska presoja zadeve sploh ni potrebna.

Vprašanje nasprotovanja nesorazmerno visokih kaznovalnih odškodnin javnemu redu je ob odločanju o priznanju tuje sodne odločbe pomembno pravno vprašanje. Terja ugotavljanje dejstev (kakšen je bil historični dogodek, ki je utemeljil priznanje odškodnine, kakšna premoženjska ali nepremoženjska škoda je nastala, …) in uporabo ter razlago prava (kakšna odškodnina bi glede na ugotovljena dejstva predstavljala popolno odškodnino, ali prisojena odškodnina to presega in koliko, v čem je vzrok preseganja, ali gre pri tem za nasprotovanje javnemu redu).

Če v Republiki Sloveniji ni nobene zapuščine, določi Vrhovno sodišče Republike Slovenije, katero po zakonu je stvarno pristojno redno sodišče krajevno pristojno (četrti odstavek 177. člena ZD). Glede na določbe prvega in drugega odstavka 79. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (v nadaljevanju ZMZPP) v tej fazi postopka ni mogoče izključiti mednarodne pristojnosti slovenskega sodišča. Ker iz predloženega spisa ne izhaja nobena od naveznih okoliščin, na podlagi katerih bi Vrhovno sodišče določilo krajevno pristojno sodišče, je Vrhovno sodišče za krajevno pristojno določilo Okrajno sodišče v Domžalah, saj je postopek pred tem sodiščem že v teku.

Mednarodna litispendenca ni procesna ovira za začetek nove pravde pred slovenskim sodiščem. Ob pogojih iz 88. člena ZMZPP sodišče Republike Slovenije na zahtevo stranke prekine postopek, kadar teče pred tujim sodiščem postopek v isti zadevi in med istima strankama. To seveda pomeni, da ni nobene ovire, da tečeta oba postopka hkrati.

Sodišče prve stopnje je na podlagi potrdil, ki sta jih v spis predložila udeleženca, ugotovilo: da se v Švici ne vodi postopek za razvezo zakonske zveze med udeležencema; da iz potrdila nasprotne udeleženke izhaja le, da je vložila zahtevo za ukrepe za zaščito zakonske zveze zoper predlagatelja, ne pa tudi, da med udeležencema teče postopek razveze. Razlaga nasprotne udeleženke glede postopka ukrepov za zaščito zakonske zveze v povezavi z razvezo zakonske zveze po švicarskem Civilnem zakoniku (Zivilgesetzbuch, ZGB) je zmotna. Postopek ukrepov za zaščito zakonske zveze in razveza sta ločena postopka. Sodišče prve stopnje je tako utemeljeno ugotovilo, da sodišče v Švici ne odloča o isti zadevi med strankama glede na predmet odločanja, in zavrnilo ugovor nasprotne udeleženke glede mednarodne litispendence oziroma njen predlog za prekinitev postopka.

Sklepi o vrnitvi otroka so po vsebini najbližji začasni odredbi. V skladu z določbo 10. člena ZIZ je revizija pod pogoji, ki jih določa ZPP, dovoljena zoper sklepe, izdane na drugi stopnji, s katerimi je pravnomočno odločeno, da se predlog za izvršbo zavrže ali zavrne ali se predlogu za izvršbo ugodi. Revizijo je torej zakonodajalec omejil le na točno določene sklepe, izdane v postopkih izvršbe in zavarovanja. Zoper druge sklepe, izdane v tovrstnih postopkih, vključno s sklepi, s katerimi je odločeno o predlogu za izdajo začasne odredbe, pa revizija ni dovoljena. Takšen je tudi sklep v obravnavani zadevi. Ker podlage za dovoljenost revizije zoper obravnavani sklep sodišča druge stopnje ni, revizije sploh ni mogoče dopustiti.

Škodna posledica tega škodnega dejanja je neizvajanje starševske skrbi v obliki neizvajanja stikov z otrokoma v Bosni in Hercegovini. Ta je nastala na ozemlju Bosne in Hercegovine. Tu je prišlo do neposrednega vpliva na zavarovano dobrino oziroma škodnega delovanja na oškodovanca, saj se stiki tu niso izvajali, pa bi se morali. Dejstvo, da tožnik duševne bolečine zaradi tega trpi v Sloveniji, ne zadošča za sklepanje o pristojnosti slovenskega sodišča.

SEU je pojasnilo, da je treba pojem "očitnega nasprotja z javnim redom države članice" razlagati ozko, ker pomeni oviro za izpeljavo enega od temeljnih ciljev Uredbe št. 1215/2012 - prost pretok sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah. Uporaba določila o javnem redu je upravičena le takrat, ko bi bil s priznanjem ali izvršitvijo sodne odločbe, ki je bila sprejeta v drugi državi pogodbenici, nesprejemljivo kršen pravni red države, v kateri se zahteva priznanje, ker bi ta odločba posegala v eno od temeljnih načel. Da se zagotovi spoštovanje prepovedi preverjanja tuje sodne odločbe glede vsebine, mora poseg pomeniti očitno kršitev pravnega pravila, ki se v pravnem redu države, v kateri se zahteva priznanje, šteje za bistveno ali očitno kršitev pravice, ki je v tem pravnem redu priznana kot temeljna.

Z odločitvijo sodišča v postopku po Haaški konvenciji se zgolj vzpostavlja stanje, ki je bilo porušeno s tem, ko je eden od staršev otroka odpeljal iz kraja običajnega prebivališča. Gre za začasno ureditev, ki naj le zavaruje nemoteno izvedbo postopka, v katerem bo odločeno tudi o pravicah in obveznostih staršev do otroka. S to odločitvijo se ne ureja razmerij med starši in otroki, na kar se nanašajo določbe DZ.

Za presojo spornega pravnega razmerja (najem tovornega vozila) je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo avstrijsko materialno pravo, upoštevaje da pravdni stranki uporabe prava nista pogodbeno izbrali in se zato za njuno pogodbeno razmerje uporabi pravo države, v kateri ima običajno prebivališče pogodbena stranka, ki je dolžna opraviti za posamezno pogodbo značilno izpolnitev. V obravnavani zadevi pa je to tožeča stranka (ki je pravna oseba avstrijskega prava), ki je kot izvajalka storitev dala v najem tovorno vozilo (2. točka 4. člena Uredbe ES številka 593/2008 evropskega parlamenta in sveta z dne 17. 6. 2008 o pravu, ki se uporablja za obligacijska razmerja - Rim I).

Po razpoložljivih podatkih, ki izhajajo iz predloga, trenutno ni mogoče izključiti mednarodne pristojnosti slovenskega sodišča. Ni znano zadnje prebivališče nasprotnega udeleženca, prav tako ne, da bi bil državljan katere druge države. Vrhovno sodišče je kot pristojno določilo sodišče, na območju katerega leži nepremičnina, ki je glede na podatke iz zemljiške knjige v lasti nasprotnega udeleženca. To je hkrati sodišče, pred katerim postopek razglasitve za mrtvega že poteka.

V obravnavanem primeru je zadržanje otrok v Sloveniji in njihova vključitev v tukajšnje okolje posledica voljne odločitve staršev. Predlagatelj je privolil (kar izhaja iz številnih dejanj), da otroka za nedoločen čas bivata v Sloveniji, zato njegova pravica do skrbi zanju, ki vključuje tudi pravico do določitve kraja prebivališča otrok in pravico do stikov, ni bila kršena (3. člen v zvezi s 5. členom Haaške konvencije).

Mednarodno pristojnost sodišča države članice v primeru začasne odredbe ob sklenjenem arbitražnem sporazumu je presojalo Sodišče Evropskih skupnosti v sodbi C-391/95 z dne 17. 11. 1998 v zadevi Van Uden. Ker slovensko sodišče zaradi arbitražnega sporazuma ni mednarodno pristojno po drugih določbah Bruseljske uredbe, je bilo treba njegovo pristojnost utemeljiti z nacionalnimi procesnimi pravili. Za to, da bi bilo zavarovanje z začasno odredbo lahko izvzeto od pristojnosti sodišča, bi to moralo biti v arbitražnem sporazumu povsem jasno in nedvoumno izraženo. Verjetnost kot dokazni standard je pretežnost razlogov v prid obstoja nekega dejstva; s procesnega vidika - ki je pri začasnih odredbah zaznamovan s potrebo po hitrem in fleksibilnem odločanju, prilegajočem se okoliščinam posameznega primera -, pa verjetnost pomeni nevezanost (ali ohlapnejšo vezanost) na sistem pravil ugotavljanja dejstev iz 18. poglavja ZPP o dokazih in izvajanju dokazov. Pravila iz 18. poglavja ZPP v zadevah zavarovanja na podlagi 15. člena ZIZ uporabljajo smiselno. Smiselno pa ni v postopku zavarovanja vztrajati pri vseh pravilih pravdnega postopka o sodnem izvedencu: da ga lahko pos

Stranke, od katerih ima vsaj ena svoje stalno prebivališče v državi članici, se lahko dogovorijo, da je za spore pristojno določeno sodišče ali sodišča določene države članice. Mogoč je torej le dogovor o pristojnosti sodišč držav članic, kamor pa sodišča Republike Srbije, ki ni članica EU, ne spadajo. Prav tako ni podlage za uporabo določb Haaške konvencije o sporazumih o izbiri sodišča iz leta 2005, saj Republika Srbija ni podpisnica navedene konvencije, konvencija pa omogoča le izbiro sodišč držav pogodbenic.

Za odločanje o tožbenem zahtevku je podana pristojnost slovenskega sodišča, saj gre v obravnavani zadevi za spor o plačilu obveznosti, ki se nanašajo na uporabo storitev izvajalca gospodarske javne službe, tožnica ima sedež v ..., toženkino nepremično premoženje, iz katerega bo mogoče izvršiti sodbo (v primeru ugoditve tožbenemu zahtevku), pa je prav tako na območju sodišča prve stopnje (drugi odstavek 58. člena ZMZPP).