VSRS Sklep Cpg 13/2022

I. Pritožbi nasprotne udeleženke se ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se ugovoru nasprotne udeleženke ugodi in se:

- zavrne predlog za priznanje pravne veljavnosti v Republiki Sloveniji za sodbo Gospodarskega sodišča v Zagrebu opr. št. 2 P-222/2013 z dne 13. 5. 2013 v delu, v katerem je odločeno, da se zavrne tožbeni zahtevek zaradi plačila 800.453,29 kn s pripadki (I. točka izreka), ter da je tožeča stranka (nasprotna udeleženka v tem postopku) dolžna povrniti toženi stranki (predlagateljici tega postopka) pravdne stroške v znesku 176.410,00 kn, v roku 8 dni (II. točka izreka) ter

- zavrne predlog za priznanje izvršljivosti za II. točko izreka sodbe, navedene v prejšnji alineji.

II. Predlagateljica je dolžna v roku 15 dni od vročitve tega sklepa povrniti nasprotni udeleženki njene stroške celotnega postopka v znesku 944,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka.

1Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor nasprotne udeleženke zoper sklep, s katerim je isto sodišče priznalo pravno veljavnost v Republiki Sloveniji za sodbo Gospodarskega sodišča v Zagrebu 2 P-222/2013 z dne 13. 5. 2013 (v nadaljevanju hrvaška prvostopenjska sodba) v delu, v katerem je odločeno, da se zavrne tožbeni zahtevek zaradi plačila 800.453,29 kn s pripadki (I. točka izreka), ter da je tožeča stranka (nasprotna udeleženka) dolžna povrniti toženi stranki (predlagateljici) pravdne stroške v znesku 176.410,00 kn, v roku 8 dni (II. točka izreka), in razglasilo izvršljivost za II. točko izreka te sodbe. Z izpodbijanim sklepom je nasprotni udeleženki naložilo še plačilo stroškov postopka v znesku 373,32 EUR.

2Nasprotna udeleženka je zoper sklep o ugovoru vložila pritožbo iz razloga zmotne uporabe 6. točke prvega odstavka 21. člena pogodbe, sklenjene med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško, ki je bila ratificirana z Zakonom o ratifikaciji Pogodbe med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško o pravni pomoči v civilnih in kazenskih zadevah (Ur. l. RS, št. 10/94; v nadaljevanju Pogodba). Meni, da priznanje in izvršitev tu obravnavane sodbe hrvaškega sodišča nasprotuje ustavi in pravnemu redu zaprošene države pogodbenice. Podrobno utemeljuje, da je razlaga Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I in 45/95; v nadaljevanju UZITUL), ki so jo sprejela hrvaška sodišča, samovoljna in zato zmotna. Pojasnjuje tudi, zakaj ji je bila pred hrvaškimi sodišči kršena pravica do izjave in da je sodba, ki naj se prizna brez razumne pravne obrazložitve. Meni, da razlaga UZITUL pomeni razlago ustavne materije Republike Slovenije in da bi priznanje sodbe hrvaških sodišč, ki temelji na zmotni razlagi UZITUL, v Republiki Sloveniji pomenilo neposredno kršitev ustavne ureditve Republike Slovenije. Zavzema se za tako razlago kriterijev iz 6. točke Pogodbe, po kateri je preizkus poštenosti postopka, v katerem je bila izdana sodba, ki naj se prizna, zaobsežen v kriteriju pravnega reda, in dodaja, da je treba upoštevati standarde, ki veljajo v Republiki Sloveniji, med katere spadajo tudi stališča Evropskega sodišča za človekove pravice, sprejeta v okviru razlage 6. člena Evropske konvencije za človekove pravice. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni ter ugodi njenemu ugovoru zoper sklep o priznanju in izvršljivosti sodbe hrvaškega sodišča. Podredno temu pa, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3Pritožba je bila vročena predlagateljici, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. V odgovoru pojasnjuje, da obrazložitev hrvaške sodbe ni v nasprotju s pravnim redom Republike Slovenije, ker se določbi 22.b in 22.d člena UZITUL razlagata enako pred slovenskimi sodišči. Pri tem se sklicuje na obrazložitev Višjega sodišča v Ljubljani v sodbi I Cp 1527/2012 z dne 19. 12. 2021. Opozarja nadalje, da so bile upoštevane izjeme, navedene v 22.b členu UZITUL, da obrazložitev hrvaške sodbe ni samovoljna, in da je vprašanje, kam spada konkretna terjatev, dejansko in ne pravno vprašanje. Tega vprašanja pa sodišče prve stopnje ni smelo presojati. Pojasnjuje tudi, zakaj nasprotni udeleženki pred hrvaškimi sodišči niso bila kršena ustavna procesna jamstva. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

Presoja pritožbe

4Pritožba je utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je priznalo hrvaško zavrnilno sodbo (in v stroškovnem dajatvenem delu še potrdilo izvršljivost), izdano v civilnem (gospodarskem) sporu pred pristopom Republike Hrvaške k Evropski Uniji, po tem, ko je zavrnilo ugovorne navedbe nasprotne udeleženke po 6. točki prvega odstavka 21. člena Pogodbe, po kateri se civilne odločbe priznajo in izvršijo, če priznanje in izvršitev odločbe ni v nasprotju z ustavo in pravnim redom zaprošene države pogodbenice (v konkretnem primeru Republike Slovenije).

6Nasprotna udeleženka v pritožbi (med drugim) navaja, da je izpolnjen razlog za zavrnitev priznanja in izvršljivosti, ker je v hrvaški prvostopenjski sodbi oziroma v odločbah, izdanih v postopku s pravnimi sredstvi (sodba Visokega gospodarskega sodišča Republike Hrvaške Pž-5524/13-3 z dne 17. 7. 2013 – v nadaljevanju sodba hrvaškega pritožbenega sodišča, sodba Vrhovnega sodišča Republike Hrvaške Revt 34/14-2 z dne 8. 1. 2015 – v nadaljevanju sodba hrvaškega revizijskega sodišča in odločba Ustavnega sodišča U-III-1466/2015 z dne 30. 3. 2016 – v nadaljevanju hrvaška ustavna odločba), samovoljno, torej zmotno razložen UZITUL in zato je zmotna tudi presoja o pomanjkanju njene aktivne stvarne legitimacije za vtoževanje terjatve po Pogodbi o kratkoročnem kreditu iz primarne emisije v dolgoročni kredit št. 51010/1-95/1 z dne 1. 6. 1990 (v nadaljevanju kreditna pogodba). Zato naj bi bilo priznanje in izvršitev tu obravnavane hrvaške sodbe v nasprotju s slovenskim pravnim redom v smislu 6. točke prvega odstavka 21. člena Pogodbe.

I. Obseg preizkusa v okviru priznanja in izvršitve sodne odločbe druge države pogodbenice

7Predpostavke za priznanje in izvršitev sodne odločbe druge države pogodbenice vsebuje 21. člen Pogodbe. Ena izmed teh, izpolnjenost katere je sporna v obravnavanem primeru, je, da se sodne odločbe priznajo in izvršijo, če priznanje in izvršitev odločbe ni v nasprotju z ustavo in pravnim redom zaprošene države pogodbenice (6. točka prvega odstavka 21. člena Pogodbe).

8Vsebinski obseg presoje v okviru pogoja, ali priznanje in izvršitev odločbe nasprotuje ustavi in pravnemu redu zaprošene države pogodbenice, v Pogodbi ni določneje opredeljen. V dosedanji praksi Vrhovnega sodišča se je že izoblikovalo stališče, da je preizkus po citiranem določilu Pogodbe širši od presoje klasičnega (za postopke priznanj tipičnega) ugovornega razloga nasprotovanja javnemu redu, saj je pravni red širši pojem in kot tak vključuje celoto pravnih pravil iz pravnih aktov v najširšem smislu.¹ Zato glede na vsebino Pogodbe ne zadostuje, da bi priznanje in izvršitev tuje odločbe privedlo do „nevzdržnega stanja“ oziroma ali gre za „očitno nasprotovanje temeljnim pravilom in načelom ustavnega reda RS“, kot si to zmotno razlaga predlagateljica. Sklep VS RS Cpg 5/2013 z dne 10. 9. 2013, na katerega se v tej zvezi sklicuje, ne vsebuje razlage Pogodbe, zato ni uporabljiv v konkretnem primeru.

9Vrhovno sodišče mora najprej odgovoriti na vprašanje dometa kriterijev iz 6. točke prvega odstavka 21. člena Pogodbe, ki lahko (med drugim) v zaprošeni državi pomenita oviro za priznanje sodbe, izdane pred sodiščem druge države pogodbenice. Gre za vprašanje, ali kriterija »nasprotovanje ustavi in pravnemu redu zaprošene države« v kontekstu navedene določbe Pogodbe, zaobjemata preizkus sodbe, izdane pred sodiščem druge države pogodbenice, z vidika ustave in pravnega reda zaprošene države; da bi se sodišče zaprošene države v tem procesu lahko prepričalo, ali sodba, izdana pred sodišči druge države pogodbenice nasprotuje ustavi in pravnemu redu zaprošene države.

10Vrhovno sodišče je na to vprašanje že odgovorilo pritrdilno. Iz sklepa Vrhovnega sodišča III R 40/2000 z dne 18. 1. 2001 je namreč razvidno, da je sodbo hrvaškega sodišča v postopku priznanja preizkušalo z vidika stališča o višini zamudnih obresti iz razmerij s tujim elementom, ki se je izoblikovalo pred slovenskimi sodišči, ker je to stališče del pravnega reda Republike Slovenije.

11Smiselno enako mora veljati v primeru, ko sodba, izdana pred sodiščem druge države pogodbenice, temelji na razlagi prava zaprošene države in se v postopku priznanja te sodne odločbe preizkušajo ovire za priznanje z vidika kriterijev iz 6. točke prvega odstavka 21. člena Pogodbe. V takem primeru preizkus zahteva naslednje: (1) opredelitev vsebine relevantne ustavne norme ali druge vsebine pravnega reda zaprošene države, (2) opredelitev teh vsebin, ki jo je z razlago razprla sodba, izdana v drugi državi pogodbenici, in (3) presoja o morebitnem nasprotju med tako opredeljenima prvinama tega preizkusa. Ta proces sodišču zaprošene države omogoči presojo, ali so podane ovire za priznanje sodne odločbe druge države pogodbenice iz 6. točke drugega odstavka 21. člena Pogodbe. V obravnavanem primeru je zato treba upoštevati, da sodba, katere priznanje in izvršitev se zahteva (skupaj z odločbami, izdanimi v postopku s pravnimi sredstvi), temelji na razlagi UZITUL, saj se nosilni razlogi opirajo na 22.b člen UZITUL.². Gre za predpis, ki se mu v slovenskem pravnem redu priznava ustavna raven.³

12Sodišče prve stopnje je zmotno sklepalo o obsegu preizkusa, ki ga je treba opraviti za presojo, ali obravnavana sodna odločba nasprotuje ustavi in pravnemu redu zaprošene države. V okviru presoje o oviri za priznanje iz 6. točke prvega odstavka 21. člena Pogodbe se namreč glede na obrazloženo ni mogoče zadovoljiti le s preizkusom, ali so sodišča v državi pogodbenici (v večkratnem sojenju) presojala, če je nasprotna udeleženka po 22.b členu UZITUL obdržala terjatev ali pa je ta prešla na novoustanovljeno banko, in da iz zaključkov hrvaških sodišč izhaja, da terjatve ni obdržala nasprotna udeleženka. Tako oluščen preizkus izvotli oviro nasprotovanja sodne odločbe, izdane pred sodišči države pogodbenice, ustavi in pravnemu redu zaprošene države v kontekstu 6. točke prvega odstavka 21. člena Pogodbe.

II. Ureditev prehoda terjatev po UZITUL (22.b člen)

13Prvi odstavek 22.b člena UZITUL določa med drugim, da LB d. d. (to je nasprotna udeleženka; v nadaljevanju tudi LB) prepusti poslovanje novi banki (to je NLB d. d.; v nadaljevanju tudi NLB), ustanovljeni po določbah tega ustavnega zakona. V drugem odstavku 22.b člena UZITUL je v delu, ki je relevanten v tem postopku, določeno, da ne glede na določbo prejšnjega odstavka LB obdrži:

- celotne potencialne obveznosti iz naslova solidarne odgovornosti po NFS in druge potencialne obveznosti iz razmerij do NBJ in nekdanje SFRJ za tisti del, za katerega so dolžniki v drugih republikah nekdanje SFRJ;

- ustrezni del potencialnih terjatev iz teh naslovov;

- celotne obveznosti za devize na deviznih računih in deviznih hranilnih knjižicah, za katere Republika Slovenija ni prevzela jamstva po 19. členu tega ustavnega zakona;

- obveznosti do NBJ in tiste obveznosti do tujih upnikov, za katere je dala jamstvo nekdanja SFRJ, sredstva pa so porabili končni koristniki iz drugih republik nekdanje SFRJ;

- pripadajoče terjatve iz teh naslovov.

Tretji odstavek 22.b člena UZITUL določa, da LB obdrži odnos do sedanjih podružnic in hčere LB s sedežem v drugih republikah na ozemlju nekdanje SFRJ s tem, da obdrži tudi ustrezen delež terjatev do NBJ iz naslova deviznih hranilnih vlog. Prvi del citiranega odstavka o razmerju do podružnic in hčerinskih družb je pojasnilne narave glede na to, da je v UZITUL opredeljena razdelitev premoženjske celote med LB in NLB in da ne gre za statusno preoblikovanje v smislu prava družb (npr. izčlenitev). Drugi del tega odstavka pa določa terjatve, ki jih obdrži nasprotna udeleženka v razmerju do NBJ iz naslova deviznih hranilnih vlog. Ker v obravnavanem primeru nasprotna udeleženka pred hrvaškim sodiščem ni uveljavljala terjatve, povezane z deviznimi hranilnimi vlogami, je ta del citiranega določila UZITUL za obravnavani primer nepomemben.

14Povzeto besedilo drugega odstavka 22.b člena UZITUL določa obveznosti in terjatve, ki niso prešle na NLB po prvem odstavku istega člena (in so posledično ostale kot del premoženja nasprotne udeleženke). Sklepanje o prehodu neke terjatve z LB na NLB po prvem odstavku zahteva zato najprej opredelitev, katere vrste terjatev in obveznosti obdrži LB po drugem odstavku tega člena. Šele ugotovitev, da terjatev ni ostala nasprotni udeleženki, omogoča nadaljnje sklepanje, da je prešla na NLB.

15V drugem odstavku 22.b člena UZITUL je to, kar je obdržala nasprotna udeleženka, opredeljeno takole. Obveznosti so določene zgolj po vrsti („generično“). Vezane so na druge pravne akte (npr. NFS) ali neke dejanske okoliščine (potencialne obveznosti iz razmerij do NBJ in nekdanje SFRJ za tisti del, za katerega so dolžniki v drugih republikah nekdanje SFRJ, jamstvo SFRJ, vloge na deviznih računih ipd.). Terjatve so opredeljene na način, da so vezane na sklop obveznosti nasprotne udeleženke, opredeljen na opisani generični način in vezane na različne pravne ali dejanske navezne okoliščine.

16Terjatve, ki jih obdrži LB, so opredeljene na navedeni način v drugi in peti alineji drugega odstavka 22.b člena UZITUL. Ker so vezane na sklop obveznosti iz prve oziroma četrte alineje iste določbe, opredeljevanje terjatev v drugem odstavku 22.b člena UZITUL po logiki stvari same predpostavlja najprej nadaljnjo konkretizacijo obveznosti. Zgolj pojasniti velja, da s tretjo alinejo drugega odstavka 22.b člena UZITUL, kjer so opredeljene devizne obveznosti nasprotne udeleženke, ustavni zakon ne povezuje nobenih terjatev. Zato je ta določba z vidika presoje v tem sklepu nepomembna. Iz obrazloženega je mogoče izpeljati, da presoja o aktivni legitimaciji zatrjevane upnice za vtoževano terjatev predpostavlja nadaljnjo konkretizacijo obveznosti in nato ugotavljanje povezave med njimi in vtoževano terjatvijo, tj. presojo o povezavi med prvo in drugo alinejo oziroma četrto in peto alinejo drugega odstavka 22.b člena UZITUL.

17V prvi alineji drugega odstavka 22.b člena UZITUL je opredeljena odgovornost nasprotne udeleženke; vezana je na vsebino njene solidarne odgovornosti, ki je opredeljena v NFS. Glede drugih potencialnih obveznosti pa se zahtevajo ugotovitve, katera so bila njena razmerja do NBJ in nekdanje SFRJ v tistem delu, za katerega se dolžniki nahajajo v drugih republikah SFRJ. V opredeljenem obsegu se zahteva ugotovitev obveznosti, ki jih je imela nasprotna udeleženka po omenjenih aktih (NFS) oziroma do omenjenih subjektov (NBJ, SFRJ). Enako velja za potencialne terjatve, ki so nasprotni udeleženki nastale na podlagi tistega, za kar je po prvi alineji sama odgovarjala. Ali gre le za pravico do povračila solidarno odgovornega od NBJ in SFRJ za tisto, kar je upniku izpolnil (prim. prvi odstavek 404. člena Obligacijskega zakonika - OZ oziroma prvi odstavek 423. člena Zakona o obligacijskih razmerjih – ZOR), ali pa je vsebina njenih terjatev iz teh naslovov kako drugačna, je v celoti vezano na ugotovitve o vsebini obveznosti iz prve alineje, ki so le generično opredeljene.

18V četrti alineji drugega odstavka 22.b člena UZITUL so definirane dodatne obveznosti nasprotne udeleženke poleg tistih iz prve alineje. Gre za lastne obveznosti nasprotne udeleženke do NBJ in ne tiste iz naslova solidarne odgovornosti. Poleg tega ista alineja ureja še obveznosti LB do tujih upnikov z jamstvom SFRJ, porabniki teh sredstev pa so bili končni koristniki iz drugih republik nekdanje SFRJ. Iz tako opredeljenih obveznosti peta alineja drugega odstavka 22.b člena UZITUL ureja obdržanje pripadajočih terjatev tudi nasprotni udeleženki.

19Nasprotna udeleženka je poslovna banka in je bila zato kot taka vpeta v bančni sistem nekdanje SFRJ. V prej obravnavanih alinejah drugega odstavka 22.b člena UZITUL so obveznosti in terjatve nasprotne udeleženke opredeljene upoštevaje strukturo bančnega sistema, ki jo tvorijo poleg nasprotne udeleženke (poslovne banke) še centralna banka (NBJ), država (SFRJ) in gospodarstvo (v terminologiji obravnavanega člena „končni koristniki“). Določba je glede na njeno terminologijo in navedene subjekte zasnovana, upoštevaje razmerja med udeleženci denarnega trga, in je ni mogoče tolmačiti zgolj kot določbe obligacijskega prava, čeprav je njen končni cilj delitev terjatev in obveznosti, ki naj jih obdrži nasprotna udeleženka (drugi odstavek), in tistih, ki preidejo na novo banko (prvi odstavek).

20Razmejitev terjatev in obveznosti ob ustanovitvi NLB je z UZITUL določena z opredelitvijo sklopov razmerij iz bančnega sistema, katerega del je nasprotna udeleženka kot poslovna banka in glede katerih nasprotna udeleženka ostane imetnica obveznosti (obligacij) in terjatev (obligacijskih pravic) v odnosu do svojih komitentov, to je v relativnih razmerjih obligacijskega prava.

21Za vtoževano terjatev po kreditni pogodbi je treba ugotoviti njen izvor. Lahko je njen izvor v terjatvah nasprotne udeleženke, ki jih je ta na podlagi pravnih poslov bančnega poslovanja pridobila do gospodarskih subjektov iz drugih republik nekdanje SFRJ, pri čemer je šlo za plasma sredstev z jamstvom nekdanje SFRJ, sredstva pa so porabili končni koristniki iz drugih republik nekdanje SFRJ, in pripadajočih terjatev iz teh naslovov (prim. četrto in peto alinejo drugega odstavka 22.b člena UZITUL). Lahko pa gre za obveznosti in terjatve z jamstvom nasprotne udeleženke v razmerju do centralne banke ali nekdanje države, pri čemer gre za denarna sredstva, katerih dolžniki so v drugih republikah nekdanje SFRJ (prim. prvo in drugo alinejo drugega odstavka 22.b člena UZITUL). Za kateregakoli od teh položajev morda gre, presoja o tem predpostavlja podrobno ugotavljanje dejanskega stanja izvora in nato pripadnosti posamične terjatve poslovne banke, ki je nastala na ozemlju drugih republik nekdanje SFRJ. Gre torej za ugotavljanje vsebinske in časovne povezanosti terjatve poslovne banke do gospodarskih subjektov, nastale na podlagi ostalih razmerij banke do drugih udeležencev v monetarnem sistemu iz omenjenega določila UZITUL.

22Šele v primeru, ko opisan preizkus pokaže, da neka konkretna terjatev ne pripada nobenemu izmed navedenih sklopov, je mogoče nadalje sklepati, da je bila predmet zakonske cesije po prvem odstavku 22.b člena UZITUL, s čimer je prešla v premoženjsko sfero novoustanovljene banke.

23Na podlagi besedila prvega in drugega odstavka 22.b člena UZITUL se tako kot bistveno izkaže, da obveznosti in terjatve, ki so predmet urejanja, niso opredeljene na način, ki bi brez nadaljnje konkretizacije omogočal odgovor na vprašanje, ali je konkretna terjatev ostala v premoženju nasprotne udeleženke, ali pa je prešla v premoženje NLB. Ali neka terjatev potemtakem pripada ali ne pripada generično opredeljenem sklopu terjatev iz drugega odstavka 22.b člena UZITUL, ni že samo po sebi razvidno iz določbe ustavnega zakona, kar je pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu (19. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa).

III. Ostale določbe UZITUL z vidika obsega prenesenih terjatev z LB na NLB (22.c, 22.č in 22.d člen)

24V 22.c in 22.č členu UZITUL so predvsem določbe o ustanovitvi in vsebini registrskih vpisov novih in starih bank ter njihove bilančno-pravne obveznosti. Z vidika vsebine in obsega prenosa terjatev in obveznosti v razmerju med LB in NLB sta določbi pravno nepomembni. Nadalje še prvi odstavek 22.d člena UZITUL določa, da novi banki prevzameta vso ostalo aktivo, vključno s preostankom terjatev in obveznosti bank iz 22.b člena tega ustavnega zakona. V prvem odstavku 22.d člena UZITUL je preostanek, kar naj bi še prevzeli novoustanovljeni banki, opredeljen na način, da »tisto«, kar še ni bilo predmet razdelitve – kar zadeva predmetni postopek – med LB in NLB že po 22.b členu UZITUL, preide na NLB. V drugem odstavku 22.d člena UZITUL je navedeno, da novi banki iz prejšnjega odstavka prevzameta še:

- delež terjatev do NBJ iz naslova izplačanih deviznih vlog varčevalcem v Republiki Sloveniji in

- delež potencialne obveznosti do tujih upnikov po NFS za končne koristnike s sedežem v Republiki Sloveniji, ki v skladu s sporazumom s tujimi komercialnimi bankami postane neposredna obveznost novih bank.

Ker se besedilo prvega odstavka 22.d člena sklicuje na 22.b člen UZITUL, je vsebina prvega odstavka 22.d soopredeljena z vsebino 22.b člena UZITUL. To pomeni, da prvega odstavka 22.d člena UZITUL ni mogoče razlagati brez ozira na 22.b člen UZITUL. Zato razlage dometa prvega odstavka 22.d člena UZITUL in s tem odgovora na vprašanje prehoda terjatev na NLB po tej določbi ustavnega zakona, ni mogoče iskati brez opredelitve vsebine drugega odstavka 22.b člena UZITUL. Drugi odstavek 22.d člena je z vidika terjatev nasprotne udeleženke v Republiki Hrvaški nepomemben.

25Glede na doslej podano razlago se izkaže, da je osrednje določilo z vidika ostanka terjatev v premoženju nasprotne udeleženke drugi odstavek 22.b člena UZITUL. Šele tako definiran obseg terjatev (v svojem bistvu vezanih pravzaprav na obveznosti nasprotne udeleženke, ki jih je ta obdržala) omogoča sklepanje, kateri del njenega premoženja, tj. preostanek premoženja, je prešel na NLB po prvem odstavku istega člena ali po katerem drugem določilu UZITUL, ki je zapisan tako, da kot predmet prehoda definira „preostanek od preostanka“ (gl. prvi odstavek 22.d člena UZITUL).

VI. Sprejeta razlaga UZITUL v sodnih odločbah države pogodbenice in presoja ugovornega razloga iz 6. točke prvega odstavka 21. člena Pogodbe

26Za razmerje med terjatvami, ki so ostale nasprotni udeleženki in tistimi, ki so prešle na NLB, je glede na obrazloženo ključen drugi (in šele posledično prvi) odstavek 22.b člena UZITUL. Pomembna je zato sprejeta razlaga navedene določbe ustavnega zakona Republike Slovenije. Ker je postopek s pravnimi sredstvi v državi pogodbenici sestavni del presoje predmetne sodbe hrvaškega sodišča in jo tako dopolnjuje, velja enako z vidika (dokončno podane) razlage drugega (in prvega) odstavka 22.b člena UZITUL v odločbah hrvaških instančnih sodišč. Sprejeto razlago UZITUL v hrvaških sodnih odločbah Vrhovno sodišče v nadaljevanju povzema.

27V hrvaški prvostopenjski sodbi je vsebina relevantnega dela 22b. člena UZITUL, ki je po obrazloženem odločilen z vidika prehoda terjatev z LB na NLB, podana oziroma obrazložena takole. Prvi odstavek tega člena je povzet v celoti (sedmi odstavek na strani 4 sodbe), medtem ko je glede vsebine drugega odstavka istega člena v tej sodbi navedeno, da stari banki obdržita „določene obveznosti do Narodne banke Jugoslavije in nekdanje SFRJ ter obveznosti za devize na deviznih računih in deviznih hranilnih knjižicah“. Nato v nadaljevanju obrazložitve sledi utemeljitev, da to sodišče sledi praksi instančnih sodišč, po kateri nasprotna udeleženka ni upravičenec terjatev iz tožbenega zahtevka ter da gre za terjatev, ki predstavlja premoženje stare banke, ki je z dnem uveljavitve UZITUL postala premoženje novoustanovljene banke, ker ne spada „v obveznosti in terjatve, ki so navedene v določbi 22.b člena (obveznosti za devize na deviznih računih in deviznih hranilnih knjižicah).“ V obrazložitvi je še zapisano, da sodišče odločitve ne temelji na v tem postopku izvedenih dokazih (knjigovodsko-finančno izvedenstvo).

28Vrhovno sodišče ne najde razlagalnega argumenta, s katerim bi bilo mogoče s stališčem, da »ne spada v obveznosti in terjatve, ki so navedene v določbi 22.b člena (obveznosti za devize na deviznih računih in deviznih hranilnih knjižicah)“ utemeljiti, da konkretna vtoževana terjatev nasprotne udeleženke ne spada med terjatve, ki so predmet urejanja v drugem odstavku 22.b člena UZITUL. Vrhovno sodišče znova pojasnjuje, da je 22.b člen UZITUL razčlenjen na odstavke, drugi odstavek je nadalje razčlenjen na alineje. Predmet urejanja so, kot je že bilo obrazloženo, različni abstraktni dejanski stanovi. Spomniti je treba tudi, da vsebine prvega odstavka 22.b člena ustavnega zakona ni mogoče razpreti, ne da se prej opredeli pomen drugega odstavka, natančneje vsebina besedila, ki je razčlenjeno v petih alinejah.

29V pritožbenem postopku zoper navedeno prvostopenjsko sodbo je bila s sodbo hrvaškega pritožbenega sodišča zavrnjena pritožba nasprotne udeleženke. V njej je prvi in drugi odstavek 22.b člena UZITUL povzet v celoti (zadnji odstavek na strani 3 in prvi odstavek na strani 4). Razlaga teh določil tu ni ponujena, pač pa v nadaljevanju v okviru zavračanja pritožbenih navedb. Prehod terjatve naj bi izhajal še posebej iz prvega odstavka 22.b člena UZITUL, iz katerega da nesporno izhaja, „da je na novoustanovljeno Novo Ljubljansko banko d. d. preneseno celokupno premoženje tožeče stranke (z izjemami, predpisanimi z določbo 2. odstavka tega člena), tako tudi terjatev, ki je predmet tega spora.“ Nato je zavrnjeno še pritožnikovo sklicevanje na drugi in tretji odstavek 22.b člena UZITUL, ker da „se ta zakonska določba [drugi odstavek 22.b člena] nanaša na obveznosti in terjatve, ki izhajajo iz razmerja z Narodno banko Jugoslavije in SFRJ ter na obveznosti na deviznih računih in deviznih hranilnih knjižicah, za katere Republika Slovenija ni prevzela jamstva po 19. členu Ustavnega zakona. Prav tako se določba tretjega odstavka 22.b člena ne more tolmačiti tako, da bi stara banka zadržala terjatve iz obligacijskih razmerij na podlagi pogodbe o bančnih akreditivih in pogodbe o konverziji kratkoročnega kredita iz primarne emisije v dolgoročni kredit številka 51027/1-95/3 z dne 1. julija 1990, kot je primer tukaj.“

30Vrhovno sodišče iz povzete obrazložitve ne more izluščiti razlagalnega argumenta, ki bi lahko utemeljil razlog za izključitev vtoževane terjatve nasprotne udeleženke iz dometa urejanja drugega odstavka 22.b člena UZITUL. K argumentativni moči v kontekstu presoje o aktivni stvarni legitimaciji nasprotne udeleženke glede konkretne vtoževane terjatve ne pripomore stališče, da se ta določba nanaša na obveznosti iz deviznih računov in deviznih hranilnih knjižic, za katere Republika Slovenija ni prevzela jamstva po 19. členu Ustavnega zakona, tj. UZITUL. Smiselno enako velja za stališče, da se določba drugega odstavka 22.b člena UZITUL nanaša na obveznosti in terjatve, ki izhajajo iz razmerja z Narodno banko Jugoslavije in nekdanjo SFRJ. To stališče zaobide besedilo navedene določbe, ki se nanaša na dolžnike v drugih republikah nekdanje SFRJ in porabo končnih koristnikov iz drugih republik nekdanje SFRJ, in s tem v abstraktnem dejanskem stanu očrtani kontekst predmeta urejanja, pomemben za opredelitev pripadajočih terjatev. Četudi drži, da so predmet urejanja v drugem odstavku 22.b člena UZITUL tudi obveznosti iz deviznih računov in deviznih hranilnih knjižic, za katere Republika Slovenija ni prevzela jamstva po 19. členu UZITUL, je očitno in na prvi pogled jasno, da je predmet urejanja, kot je bilo že obrazloženo, širši.

31Po vsebini enaka kot v sodbi hrvaškega pritožbenega sodišča je razlaga 22.b člena UZITUL v sodbi hrvaškega revizijskega sodišča, s katero je bila zavrnjena revizija nasprotne udeleženke. Zato veljajo ugotovitve iz prejšnje točke tudi glede te instančne sodne odločbe.

32Hrvaška ustavna odločba se osredotoča na presojo, da ustavna procesna jamstva glede poštenega sojenja niso bila kršena. To z vidika presoje, ki je predmet tega sklepa in je pojasnjena uvodoma, ni odločilno.

33Glede na obrazloženo za Vrhovno sodišče pomen drugega odstavka 22.b člena UZITUL, ki ga je razprla razlaga te določbe pred hrvaškimi sodišči, z vidika ustave in pravnega reda RS ni sprejemljiv. Vrhovno sodišče dodaja, da je zmotno stališče predlagateljice, da slovenska sodišča obstoj aktivne stvarne legitimacije LB glede vprašanja prehoda terjatev na NLB interpretirajo enako kot hrvaška. Odločitev VSL I Cp 1527/2012 z dne 19. 12. 2012 ne vsebuje obsega presoje terjatev nasprotne udeleženke kot upnice, temveč terjatev varčevalcev zoper njo kot domnevno dolžnico.

34UZITUL je del (ustavnega) pravnega reda Republike Slovenije. Sprejeta razlaga relevantnih določb tega predpisa v sodni odločbi, ki izvira iz civilne zadeve, obravnavane pred sodišči druge države pogodbenice, je predmet preizkusa v postopku priznanja v okviru ovire za priznanje iz 6. točke prvega odstavka 21. člena Pogodbe, ker sicer ni mogoče dogovoriti na vprašanje, ali sodba druge države pogodbenice nasprotuje ustavi in pravnemu redu Republike Slovenije. To pomeni, kot je bilo že obrazloženo, da je uspešnost predlagatelja v postopku priznanja odvisna tudi od odgovora na vprašanje, ali sodna odločba, katere priznanje in izvršitev se zahteva, temelji morda na razlagi določb predpisa zaprošene države, ki z vidika ustave in pravnega reda te države ni sprejemljiva. Če je odgovor pritrdilen, se priznanje in izvršitev takšne sodne odločbe zavrne.

35Sodišče prve stopnje je v okviru presoje ugovora zoper priznanje in izvršljivost spregledalo, da je nosilni razlog za izdajo sodbe hrvaškega sodišča, ki je predmet postopka priznanja, oprt na razlago UZITUL, tj. predpisa, ki ima v Republiki Sloveniji pomen ustavne ravni. V tej bistveni okoliščini se obravnavani primer razlikuje od tistih primerov, v katerih so sodbe, izdane v drugi državi pogodbenici, temeljile na pravu te države. Upoštevati je treba zato dvoje. Prvič, da je bila zgornja premisa v sodbah hrvaških sodišč slovenski predpis, tj. UZITUL, in drugič, da so hrvaška sodišča z razlago relevantnih določb UZITUL razprla pomen ustavnega zakona Republike Slovenije, ki z gledišča slovenske ustave in slovenskega pravnega reda ni sprejemljiv. Spomniti je treba, da je tudi sodišče prve stopnje po razlagi upoštevanih določb UZITUL zavzelo stališče, da iz določb UZITUL ni že samo po sebi razvidno, ali je neka konkretna terjatev po drugem odstavku 22.b člena UZITUL ostala pri nasprotni udeleženki in torej ni bila prenesena na NLB. Prav nasprotno pa izhaja iz obrazložitve hrvaške sodbe, ki je predmet obravnavanega postopka priznanja. To pomeni, da je bila razlaga slovenskega predpisa, ki ima pomen ustavne ravni, tudi nosilni razlog za sodbo, ki je predmet postopka priznanja.

36Sodišče prve stopnje je zaradi zmotne razlage 6. točke prvega odstavka 21. člena Pogodbe zmotno presodilo neobstoj ugovornega razloga iz navedene določbe Pogodbe. Vrhovno sodišče je po ugotovitvi, da je ugovorni razlog utemeljen, pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, kot izhaja iz I. točke izreka tega sklepa (prvi odstavek 23. člena Pogodbe v zvezi s 111. členom ZMZPP, 42. členom ZNP-1, peto alinejo 358. člena in 3. točko 365. člena ZPP).

37Ker že navedeno utemeljuje obstoj zavrnilnega razloga za priznanje in izvršljivosti, Vrhovno sodišče ostalih razlogov nepravdnih strank iz njunih vlog ni obravnavalo (na primer vprašanje arbitrarnosti postopanja hrvaških sodišč glede položaja nasprotne udeleženke v postopkih pred sodišči države pogodbenice in vprašanje vpletanja tamkajšnjih izvršilnih oblasti v delo sodišč).

Odločitev o stroških postopka

38Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 110. členu ZMZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena, 154. členom in 155. členom ZPP. Predlagateljica v skladu z načelom uspeha sama nosi svoje stroške postopka, dolžna pa je nasprotni udeleženki povrniti njene stroške, nastale v postopku pred sodiščem prve stopnje in v pritožbenem postopku, ki jih je Vrhovno sodišče odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo z vrednostjo točke 0,60 EUR (OT) in priloženimi stroškovniki. Vrhovno sodišče je zaradi spremembe izpodbijanih odločb (I. točka) stroške celotnega postopka odmerilo povsem na novo (II. točka izreka tega sklepa).

39Nasprotna udeleženka je za postopek pred sodiščem prve stopnje upravičena do 463,98 EUR (600 točk za ugovor, 12 točk pavšala za izdatke, 22% DDV in 16 EUR takse za ugovor). Za pritožbeni postopek pa do 480,98 EUR (600 točk za pritožbo, 12 točk pavšala za izdatke, 22% DDV in 33 EUR takse za pritožbo). Skupaj znašajo priznani stroški nasprotne udeleženke 944,96 EUR, kar ji mora povrniti predlagateljica.

40Sklep je bil sprejet soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

¹ Tako že VS RS v odločbah III R 40/2000 z dne 18. 1. 2001 in Cp 23/2009 z dne 23. 12. 2009.
² V hrvaških sodbah so omenjeni še 22.c, 22.č in 22.d člen UZITUL.
³ Prim. na primer sklep Ustavnega sodišča U-I-184/96 z dne 20. 6. 1996.