108. člen ZMZPP

Kadar se zahteva izvršitev tuje sodne odločbe, ni treba, da bi bil prej izveden postopek za njeno priznanje, ki je predpisan za oblikovalne in ugotovitvene odločbe, zato o tem, ali dajatvena odločba, na podlagi katere se zahteva izvršitev izpolnjuje pogoj za priznanje, odloči izvršilno sodišče samo (prvi odstavek 13. člena ZIZ) kot o predhodnem vprašanju (šesti odstavek 108. člena ZMZP). Slednje pa pomeni, da odločitev o tem ne sodi v izrek sklepa o izvršbi, pač pa mora o tem, ali odločba izpolnjuje pogoje za priznanje sodišče zavzeti stališče le v obrazložitvi sklepa, medtem ko v njegovem izreku le dovoli izvršbo. Pri tem mora tako izvršilno sodišče prav tako, kot bi to storilo pristojno okrožno sodišče v posebnem postopku priznanja (tretji odstavek 108. člena ZMZP), ugotoviti, ali sodna odločba izpolnjuje pogoje za njeno priznanje, kar v sistemu omejenega preizkusa tujih sodnih odločb, ki je uveljavljen v Republiki Sloveniji pomeni, da sodišče preizkusi le, ali v postopku izdaje tuje sodne odločbe niso bile kršene nekatere najpomembnejše predpostavke, in sicer da morda ni podana kršitev načela kontradiktornosti (96. člen ZMZP), da ni podana izključna pristojn

Izvršilni naslov je primeren za izvršbo, če so v njem navedeni upnik in dolžnik ter predmet, vrsta, obseg in čas izpolnitve obveznosti (prvi odstavek 21. člena ZIZ). Obveznost, ki se nalaga v izpolnitev dolžniku, mora biti določena oziroma določljiva in mora izhajati iz izvršilnega naslova, na katerega je izvršilno sodišče v skladu z načelom formalne legalitete vezano. Za določljivost morajo biti podani elementi, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, kaj mora dolžnik dati, storiti ali dopustiti. Primerna opredelitev obveznosti v izvršilnem naslovu ne sme puščati nobenih dvomov o tem, kakšna obveznost je dolgovana, in od izvršilnega sodišča ne sme terjati dodatnega vsebinskega odločanja. Načelo formalne legalitete izvršilnemu sodišču ne dovoljuje, da bi samo dopolnjevalo izvršilni naslov na način, da bi z nadaljnjim pravnim sklepanjem razbralo obveznost, ki neposredno v izreku sodbe kot izvršilnem naslovu ni zapisana. Predmet obveznosti je določen, če je jasno, enopomensko individualiziran, če je po objektivnih merilih določljiv, ali če izvršilni naslov vsebuje podatke, s pomočjo katerih ga je mogoče določiti. Povedano drugače: konkretiziran mora biti do te mere, da je terjatev

Sklep o izvršbi, v okviru katerega je bilo odločeno tudi o priznanju tuje sodne odločbe kot o predhodnem vprašanju (torej s pravnimi učinki le za konkretni postopek), je v skladu s svojimi pooblastili iz citiranega 6. člena ZIZ izdala strokovna sodelavka. Zoper sklep o izvršbi je imel dolžnik možnost ugovora, kjer je lahko izpostavil tudi pravilnost presoje spornega priznanja. O njegovem ugovoru je odločala sodnica, torej je bila presoja pravilnosti priznanja dejansko v okviru odločanja o pravnem sredstvu opravljena oziroma preverjena po sodniku. Zahteva po kontradiktornem postopku mora biti spoštovana tudi v postopku priznanja (in izvršitve) tuje sodne odločbe po ZMZPP. Pri opredeljevanju njene vsebine pa je treba upoštevati določene posebnosti, ki izhajajo iz narave tega sodnega postopka. Upoštevati je treba predvsem, da so stranke postopka v tujini že vodile sodni postopek in tako rešile civilnopravni spor z učinkom pravnomočnosti. Slovensko sodišče v okviru priznanja tuje sodne odločbe tako ne preizkuša več pravilnosti uporabe materialnega prava in ugotovitve dejanskega stanja, kot tudi ne same po sebi zakonitosti postopka, v katerem je bila izdana tuja sodna odločba.

Za zavrnitev priznanja avstrijske zamudne sodbe niso izpolnjeni pogoji iz točk a), b) in e) prvega odstavka 45. člena Uredbe. Ni šlo za spor v zvezi z zavarovanjem, potrošniški spor ali spor iz individualne pogodbe o zaposlitvi, toženec pa bi bil zavarovalec, zavarovanec, upravičenec iz zavarovanja, oškodovanec, potrošnik ali delavec, niti ni bila sodna odločba v državi izvora izdana v nasprotju z določilom o izključni pristojnosti. Drugih pristojnosti sodišča izvora ni dovoljeno preverjati. Nasprotovanja javnemu redu kot razlog za zavrnitev priznanja iz a točke prvega odstavka 45. člena Uredbe ni mogoče utemeljevati z razlogi, ki zapolnjujejo dejanski stan specialnih (posebnih) odklonitvenih razlogov iz nadaljnjih točk prvega odstavka tega določila. Za uveljavitev pridržka javnega reda kot razlog za zavrnitev priznanja tuje sodne odločbe morebitna nedoločenost in neizvršljivost izreka tuje sodbe ne zadošča. Taka pomanjkljivost sodbe bo lahko ovira za njeno izvršitev, ker ne bo izpolnjevala zahtev iz 21. člena ZIZ. Za zavrnitev priznanja iz b točke prvega odstavka 45. člena Uredbe mora biti izpolnjenih več predpostavk, tj. 1) da je bila sodba izdana v odsotnosti tože

Podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa o izvršbi je tuja sodna odločba – pravnomočna in izvršljiva sodba Občinskega sodišča na Rabu P 208/10-36 z dne 23. 6. 2010, ki jo je sodišče prve stopnje pred dovolitvijo izvršbe preizkusilo skladno z določbami od 94. do 103. člena ZMZPP in odločilo o njenem priznanju kot o predhodnem vprašanju. Ugotovilo je, da so podani pogoji za priznanje in zato navedeno tujo sodno odločbo priznalo. Sodba hrvaškega sodišča je bila izdana 23. 6. 2010, to je pred pristopom Republike Hrvaške k Evropski uniji, zato se za njeno priznanje in izvršitev uporabljajo nacionalni predpisi oziroma morebitne mednarodne pogodbe. Za vprašanje priznanja in izvršitve sodbe Občinskega sodišča na Rabu P 208/10-36 z dne 23. 6. 2010 je torej treba uporabiti še ZMZPP, to je zakon, ki ureja razmerja z mednarodnim elementom, konkretno vprašanja, katero (materialno) pravo je treba uporabiti pri odločanju v razmerjih z mednarodnim elementom, pristojnost sodišč v takih razmerjih ter pravila priznanja in izvršitve tujih sodnih odločb. Tudi v razmerjih z mednarodnim elementom oziroma tudi, če je treba pri odločanju o samem zahtevku uporabiti tuje materialno pravo, pa sodišče v posto

Če bo sodišče ugotovilo, da s prodajo nepremičnin ni nastalo zmanjšanje dolžnikovega premoženja, potem objektivni pogoj po 255. členu OZ ni podan. Če pa bo ugotovilo, da je s prodajo nepremičnin nastalo zmanjšanje dolžnikovega premoženja, bo moralo ugotavljati tudi subjektivni pogoj iz 256. člena OZ in obstoj drugih okoliščin, ki so predpostavka za izdajo začasne odredbe (272. člen ZIZ).

Tako imenovano „incidenter priznanje“, ko lahko o priznanju in izvršitvi odloči izvršilno sodišče kot o predhodnem vprašanju s sklepom o izvršbi, je možno le v primeru izvršitev izvršilnih naslovov iz tretjih držav, ki niso članice EU. Pri izvršitvi tuje sodne odločbe na podlagi Uredbe Bruselj I pa je priznanje in razglasitev izvršljivosti v posebnem delibacijskem postopku pred okrožnim sodiščem pogoj, da lahko izvršilno sodišče s sklepom dovoli in opravi izvršbo. Izvršilni naslov ni v Republiki Sloveniji neizvršljiv že zaradi golega dejstva, da je upnik hrvaški državljan. Dolžnika veže izvršilni naslov, pri čemer je imel ves čas od izdaje izvršilnega naslova dovoljenja, ki (dokler) so bila potrebna in katerih obstoj je prerekal, možnost za upnika pridobiti sam.

Sodišče mora počakati s priznanjem tuje sodne odločbe, če je pred sodiščem Republike Slovenije v teku prej začeta pravda v isti zadevi med istima strankama, dokler ni ta pravda pravnomočno končana (drugi odstavek 99. člena ZMZPP).

Po prvem odstavku 108. člena ZMZPP se postopek za priznanje tuje sodne odločbe začne na predlog. V šestem odstavku 108. člena pa je vsakemu sodišču dana pristojnost, da odloča o priznanju te odločbe kot o predhodnem vprašanju z učinkom le za ta postopek, če o priznanju tuje sodne odločbe ni bil izdan poseben sklep. Iz vloge drugotožene stranke, v kateri le-ta uveljavlja, da so izpolnjeni vsi pogoji za priznanje pravnomočne sodbe srbskega sodišča, pa implicitno izhaja njen predlog, naj o priznanju te odločbe odloča kar sodišče v predmetnem postopku. Prvostopenjsko sodišče je zato zmotno uporabilo materialno pravo, ker je presodilo, da bi le v posebnem postopku priznana odločba Gospodarskega sodišča v Beogradu po prvem odstavku 94. člena ZMZPP imela enak učinek v Republiki Sloveniji kot domača sodna odločba. Pritožnik zato utemeljeno prvostopenjskemu sodišču očita neizčrpanje zakonskega pooblastila iz šestega odstavka 108. člena ZMZPP, da samo kot predhodno vprašanje reši vprašanje priznanja pravnomočne odločbe srbskega sodišča.

Pritožba pravilno opozarja, da sodišče prve stopnje na odločitev hrvaškega sodišča v kazenskem postopku, torej na tujo kazensko sodbo, ne more biti vezano v smislu določbe 14. člena ZPP, saj predmetna tuja sodna odločba ni bila priznana v Republiki Sloveniji v predpisanem postopku. Vzročno zvezo je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilno ugotovilo. Vožnja z več kot 0,5 g/kg alkohola v krvi namreč v razmerju med pogodbenima strankama pomeni kršitev pogodbene obveznosti. Zaradi te kršitve obveznosti je tožbeni zahtevek zavarovalnice odškodninske narave. V Splošnih pogojih je zato dogovorjena zavarovalčeva obveznost vrniti zavarovalnici del zneska, ki ga je morala zaradi obvezne narave zavarovanja plačati oškodovanki in sorodnikom umrlega. Te svoje pogodbeno dogovorjene obveznosti v primeru kršitve pogodbe se toženec razbremeni le, če on, in ne tožnica, dokaže neobstoj vzročne zveze med svojo alkoholiziranostjo in nastankom škode. Izjema od pravila o izgubi zavarovalnih pravic je namreč določena v korist zavarovanca, zato je tudi dogovorjeno, da je to njegovo dokazno breme.

Nasprotni udeleženec zgolj z navedbami, da sporne tuje sodne odločbe ni prejel, še ni izkazal okoliščin v smislu prvega in drugega odstavka 96. člena ZMZPP, saj iz potrdila glede sodnih odločb in sodnih poravnav, ki ga je izdalo kantonsko sodišče Schaffhausen v Švici dne 6. 6. 2013, izhaja, da je bilo pisanje o začetku postopka nasprotnemu udeležencu vročeno 15. 9. 2009.

Le tuja sodna odločba, ki je zaradi priznanja izenačena z odločbo sodišča Republike Slovenije, ima v Republiki Sloveniji enak pravni učinek kot domača sodna odločba mdr. tudi učinek res iudicata. Okoliščina, da toženka zahteva priznanje tuje sodne odločbe, bi v primeru ugoditve njeni zahtevi oziroma v primeru priznanja vplivala na procesne predpostavke za vodenje te pravde, saj predstavlja negativna procesna predpostavka res iudicata procesno oviro za njen nadaljnji tek in bi pogojevala zavrženje tožbe. Vprašanje, ali odločba sodišča ZDA izpolnjuje pogoje za priznanje v Republiki Sloveniji, bi zato lahko bilo predhodno vprašanje za presojo obstoja navedene negativne procesne predpostavke. Ali gre za predhodno vprašanje, ki ga sodišče reši samo, ali pa sklene, da ga ne bo reševalo samo, kar pogojuje prekinitev postopka, je odvisno od okoliščine, ali je obravnavana pravda prej začeta pravda v isti pravni zadevi.

Podan je po uradni dolžnosti upošteven pritožbeni razlog (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP in s 111. členom ZMZPP) bistvene kršitve določb postopka iz 2. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je pri izdaji izpodbijanega sklepa senata okrožnega sodišča sodelovala kot predsednica senata sodnica, ki je kot sodnica posameznica odločila v isti zadevi o predlogu za potrditev izvršljivosti tuje sodne odločbe (tretji odstavek 108. člena ZMZPP) in ki bi torej morala biti izločena pri odločanju o pravnem sredstvu zoper sklep, ki ga je izdala (izločitveni razlog po 5. točki 70. člena ZPP).

Upnik, ki želi doseči izvršitev sodne odločbe, izdane v državi nečlanici EU, lahko začne postopek za priznanje te odločbe, lahko pa predlaga, da izvršilno sodišče odloči o priznanju te odločbe kot o predhodnem vprašanju, vendar z učinkom le za ta postopek.

Neuspeh stranke v delibacijskem postopku ne more predstavljati razloga za obnovo prvotnega postopka, v katerem se je vprašanje pravilne uporabe materialnega prava izčrpalo s pravnomočnostjo odločbe. Rešitev predhodnega vprašanja namreč v konkretni pravdi veže stranke postopka, četudi se to vprašanje kasneje v glavnem postopku reši drugače.

Okrajno sodišče, ki se je izreklo za stvarno nepristojno in odstopilo zadevo Okrožnemu sodišču, se je napačno oprlo, na 42b. člen ZIZ, saj je spregledalo, da je bila sodna odločba, ki jo je izdalo hrvaško sodišče že pravnomočno priznana. Pogodba o pravni pomoči med R Slovenijo in R Hrvaško v civilnih in kazenskih zadevah z dne 7.2.1994 ne določa posebej stvarne pristojnosti sodišča, ki je pristojno za izvršbo tuje sodne odločbe, zato je potrebno uporabiti ZMZPP, ki v V. odstavku 108. člena določa, da je za izvršitev tuje sodne odločbe krajevno pristojno okrajno sodišče, na območju katerega je treba opraviti izvršbo.

Nasprotni udeleženec v obravnavanem postopku je družba D. d.o.o. V tej fazi postopka ni več sporno, da se sodba Delovnega sodišča v Münchnu 30 Ca 14169/01 z dne 7.11.2001 glasi na toženo stranko D. GmbH. Ker gre za dva subjekta, ne obstoji identiteta med sodbo, katere priznanje se zahteva, in predlogom z dne 7.10.2003, naperjenim zoper D. d.o.o.,

V postopku priznanja tuje sodne odločbe ni utemeljen ugovor, da datum pravnomočnosti tuje sodne odločbe ni pavšalno ugotovljen. Datum pravnomočnosti na potrdilu o pravnomočnosti je ugotovil in potrdil pristojen tuj organ. V postopku priznanja tuje sodne odločbe se preizkuša le ali je potrdilo o pravnomočnosti pristojnega organa priloženo.

Ob izdaji sklepa o izvršbi je tuje sodišče poleg ostalih pogojev za izdajo takega sklepa preverilo tudi vprašanje izvršljivosti in šele nato dovolilo predlagano izvršbo. To vprašanje je presojalo po pravu svoje države, ki je tudi izdala izvršilni naslov. Gre za Zakon o izvršilnem postopku, ki je v 16. členu določal kot izvršilni naslov izvršljivo sodno odločbo. Sklep o dovolitvi izvršbe je v taki situaciji več kot potrdilo o izvršljivosti. Dovoljena izvršba poleg izpolnjevanja ostalih pogojev pomeni tudi, da je sodna odločba, ki je v konkretni zadevi izvršilni naslov, izvršljiva. Zato je materialnopravno zmotna presoja obeh sodišč, da upnik ni predložil potrdila v smislu drugega odstavka 103. člena ZMZPP.

Če je sodišče 1. stopnje namesto uredbe sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22.12.2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah nepravilno uporabilo Zakon o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP), je mogoče sklep o ugovoru potrditi, če je rezultat uporabe v pritožbenem postopku isti. Potrditev sklepa se samo obrazloži z drugimi razlogi.