96. člen ZMZPP

Kadar se zahteva izvršitev tuje sodne odločbe, ni treba, da bi bil prej izveden postopek za njeno priznanje, ki je predpisan za oblikovalne in ugotovitvene odločbe, zato o tem, ali dajatvena odločba, na podlagi katere se zahteva izvršitev izpolnjuje pogoj za priznanje, odloči izvršilno sodišče samo (prvi odstavek 13. člena ZIZ) kot o predhodnem vprašanju (šesti odstavek 108. člena ZMZP). Slednje pa pomeni, da odločitev o tem ne sodi v izrek sklepa o izvršbi, pač pa mora o tem, ali odločba izpolnjuje pogoje za priznanje sodišče zavzeti stališče le v obrazložitvi sklepa, medtem ko v njegovem izreku le dovoli izvršbo. Pri tem mora tako izvršilno sodišče prav tako, kot bi to storilo pristojno okrožno sodišče v posebnem postopku priznanja (tretji odstavek 108. člena ZMZP), ugotoviti, ali sodna odločba izpolnjuje pogoje za njeno priznanje, kar v sistemu omejenega preizkusa tujih sodnih odločb, ki je uveljavljen v Republiki Sloveniji pomeni, da sodišče preizkusi le, ali v postopku izdaje tuje sodne odločbe niso bile kršene nekatere najpomembnejše predpostavke, in sicer da morda ni podana kršitev načela kontradiktornosti (96. člen ZMZP), da ni podana izključna pristojn

Namen pogoja oziroma potrdila, ki je zahtevano v drugi alineji drugega odstavka 22. člena Pogodbe med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško o pravni pomoči v civilnih in kazenskih zadevah, je v izkazanosti, da je oseba, zoper katero je bila izdana sodba hrvaškega sodišča, imela možnost sodelovanja v postopku. Nemožnost sodelovanja je namreč negativna predpostavka za priznanje tuje sodne odločbe, ki pripelje do odločitve o zavrnitvi priznanja (prim. 96. člen ZMZPP). Gre za izpolnitev temeljnega procesnega pogoja, da je bila stranka oziroma udeleženec o postopku obveščen in iz katerega izvira njegova nadaljnja pravica, da se je imel v postopku možnost izjaviti.

Glede na posebno naravo delibacijskega postopka bi bila prepoved objektivne novote neustrezna. Namen takšnega postopka ni v rešitvi spora med strankama z različnimi interesi, temveč v priznanju učinkov tuji odločbi z njenim prenosom v domači pravni red. Postopek je eden od izrazov načela suverenosti, saj državi omogoča, da izvaja sodno oblast na svojem ozemlju. Z vidika namena delibacijskega postopka bi bilo nevzdržno, da bi se kot pravno veljavna priznala nepravnomočna, celo neobstoječa tuja sodna odločba. Neobstoječe sodne odločbe že po naravi stvari ni mogoče priznati.

V nasprotju s trditvami nasprotnega udeleženca je bila glavna obravnava pred tujim sodiščem opravljena, zato ni bilo namreč kršeno niti določilo 96. člena ZMZPP, po katerem se priznanje tuje sodne odločbe zavrne, če nasprotni udeleženec zaradi nepravilnosti v postopku ni mogel sodelovati, niti ni bil kršen (procesni) javni red.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je moldavsko sodišče tožbo in vabilo na narok za glavno obravnavo vročalo na naslov nasprotne udeleženke v Moldaviji in se je pošiljka vrnila z navedbo, da se nahaja v tujini. Za nov narok je sodišče vabilo vročalo preko moldavskega uradnega lista, odločbo pa na moldavski naslov in se je vrnila z oznako „oseba je v Sloveniji“. Sodišče prve stopnje je ugotovilo tudi, da je predlagatelj že ob začetku postopka vedel, da nasprotna udeleženka živi v tujini, sodišče pa je najkasneje ob vročanju odločbe ugotovilo tudi v kateri državi se nahaja. Tako je pravilna ocena sodišča prve stopnje, da moldavsko sodišče sploh ni skušalo zagotoviti, da bi se nasprotna udeleženka lahko seznanila s postopkom in je zato prekomerno poseglo v njeno pravico do kontradiktornega postopka. Tako je utemeljeno, na podlagi prvega odstavka 96. člena ZMZPP, sklep sodišča prve stopnje razveljavilo in zavrnilo zavrnilo predlog za priznanje moldavske odločbe o preživnini.

Kaj so zakonski spori, določa ZPP v prvem odstavku svojega 406. člena: to so spori o razvezi ali razveljavitvi zakonske zveze. Vse druge pravde, ki sicer izvirajo iz zakonske zveze, niso zakonske pravde - to velja tudi za premoženjske spore med zakoncema in za spore glede preživljanja (nekdanjega) zakonca, ki se obravnavajo v rednem pravdnem postopku in ne po pravilih poglavja ZPP o postopku v zakonskih sporih ter sporih iz razmerij med starši in otroki. Posledično tudi v postopku priznanja tuje sodne odločbe, s katero je bilo odločeno o preživnini za nekdanjega nepreskrbljenega zakonca, uporaba 68. člena ZMZPP ne pride v poštev.

Vročanje sodnih pisanj med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo, se je v obdobju, ko so bile sporne vročitve opravljene (v letih 2010 in 2011) izvajalo skladno s Haaško konvencijo. Ta v 10. členu določa, da je v državah, ki temu ne nasprotujejo, vročanje mogoče (tudi) neposredno preko pošte. Pravilnosti izdanega potrdila o pravnomočnosti v postopku priznavanja tuje sodne odločbe ni mogoče preverjati. To se presoja po pravu države, v kateri je bilo izdano.

Postopek priznanja tuje sodne odločbe je od izvršilnega postopka ločen postopek in vodi do nastanka izvršilnega naslova, na podlagi katerega je mogoče zahtevati izvršbo. Ugovori, ki se nanašajo na dopustnost izvršbe, pa v postopek nastanka izvršilnega naslova ne sodijo. Dejstvo, da je predlagateljica predložila prevod etujih sodnih odločb do obrazložitve, ne pomeni, da je njen predlog nepopoln. Že sodišče prve stopnje je pojasnilo, da je predlagateljica zahtevek za izterjavo neplačane preživnine vložila na podlagi Konvencije OZN z dne 30. 6. 1956, ki predlagateljem ne nalaga obveznosti predložitve celotnega prevoda tujih sodnih odločb, in da takšen zaključek izhaja tudi iz spletne strani Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti.

Priznanje pravnega učinka tuje sodne odločbe predpostavlja, da gre za odločbe, ki so izdane zoper določeno osebo, ki ji je zato treba dati možnost, da sodeluje v postopku priznanja (96. člen ZMZPP). Zoper določeno osebo je odločba izdana tedaj, če ji nalaga kakšno obveznost. Sklep Trgovskega sodišča v Osijeku ne nalaga nobenih obveznosti (in niti ne podeljuje nobenih pravic) nasprotnima udeležencema, saj v postopku prisilne poravnave sploh nista sodelovala.

Sodišče vsakega dokaznega predloga ni dolžno izvesti, svojo odločitev pa mora obrazložiti. Že zato, da se predlagatelj z razlogi za zavrnitev seznani in jim lahko nasprotuje s pravnimi sredstvi.

V skaldu s sodno prakso Vrhovnega sodišča je dokazno breme za ugotovitev dejstev, ki so ovira za priznanje, na strani nasprotne stranke, ki mora dokazati napako v tuji odločbi. Izvedenca grafološke stroke, ki bi po trditvah nasprotnega udeleženca lahko ugotovil, da se podpisi na vročilnicah o prejemu sodnih pisanj v postopku pred srbskim sodiščem razlikujejo od njegovega, ki zato v skladu s tako razporeditvijo dokaznega bremena moral predlagati sam.

Učinek priznanja odločitve, v kateri je preživnina za mladoletnega otroka po višini določena na drugačen način (v odstotku mesečnega dohodka preživninskega zavezanca), kot bi to storilo slovensko sodišče po določbah ZZZDR (v opredeljenem denarnem znesku), ni v nasprotju z javnim redom Republike Slovenije. Okoliščine, ki jih navaja nasprotni udeleženec v pritožbi, kažejo na spremembo okoliščin, ki jih je imelo sodišče pred očmi pri določanju višine preživnine, kar pa ni ovira priznanju tuje sodne odločbe. Za prilagoditev višine preživnine spremenjenim razmeram so namreč upravičencem in zavezancem namenjene drugačne pravne poti.

V skladu z določili ZMZPP je bil predlogu za priznanje tuje sodne odločbe priložen izvirnik tuje sodne odločbe ter njen overjen prevod. Na sodbi se nahaja klavzula o pravnomočnosti in izvršljivosti. Navedeno pomeni, da slovenski organ izhaja iz domneve, da je bila sodba nasprotnemu udeležencu vročena, četudi s fikcijo. Če temu ni bilo tako, mora nasprotni udeleženec doseči razveljavitev klavzule o pravnomočnosti in izvršljivosti pri sodišču, kjer je tekel postopek. V zvezi s pritožbenimi navedbami, ki se nanašajo na izpodbijanje tuje sodne odločbe po vsebini, je treba nasprotnemu udeležencu ponovno pojasniti, da sodišče tuje sodne odločbe ne sme presojati po njeni vsebini, saj je o tem že odločalo Gospodarsko sodišče v Beogradu.

Nasprotni udeleženec zgolj z navedbami, da sporne tuje sodne odločbe ni prejel, še ni izkazal okoliščin v smislu prvega in drugega odstavka 96. člena ZMZPP, saj iz potrdila glede sodnih odločb in sodnih poravnav, ki ga je izdalo kantonsko sodišče Schaffhausen v Švici dne 6. 6. 2013, izhaja, da je bilo pisanje o začetku postopka nasprotnemu udeležencu vročeno 15. 9. 2009.

Določitev preživnine v odstotkih od plače preživninskega zavezanca ni v nasprotju z javnim redom v RS v smislu določbe 100. člena ZMZPP. Nasprotni udeleženec zgolj z navedbami, da sporne tuje sodne odločbe ni prejel ter da se ne spomni, da bi osebno prejel tožbo ali kakršnokoli vabilo na obravnavo v postopku in da je podal odgovor na tožbo, še ni izkazal okoliščin v smislu prvega in drugega odstavka 96. člen ZMZPP, ki bi pomenile oviro za priznanje tuje sodne odločbe.

Podana je subjektivna identiteta med nasprotno udeleženko in Ljubljansko banko Osnovno banko – Ekspozitura Otoka, ki ji je bila naložena izpolnitev obveznosti v sodbi, katere priznanje se predlaga. Ljubljanska banka Osnovna banka je bila nekaj časa samostojna pravna oseba, v relevantnem spornem obdobju pa ne več. Procesno dejanje, ki ga je v zadevi P 1512/91 pred sarajevskim sodiščem opravila Ljubljanska banka Osnovna banka – Ekspozitura Otoka (odgovor na tožbo), učinkuje tudi v razmerju do nasprotne udeleženke, zato ugovor iz 96. člena ZMZPP ni utemeljen. Ne drži namreč, da gre za dve samostojni pravni osebi, temveč je bila Ljubljanska banka, Glavna filiala Sarajevo – Ekspozitura Otoka, del Ljubljanske banke d. d. Ni odločilno, da iz sklepa o dedovanju ni razvidno, da je predmet dedovanja tudi sporna terjatev. Glede na dejstvo, da je tudi v pravu Bosne in Hercegovine uveljavljeno načelo tako imenovanega vesoljnega nasledstva in upoštevaje, da je sklep o dedovanju deklaratorna sodna odločba, Vrhovno sodišče ugotavlja, da je prehod terjatve z zapustnika na zakonitega dediča – predlagatelja izkazan na dovolj kvalificiran način.

V skladu s sodno prakso Vrhovnega sodišča je dokazno breme za ugotovitev dejstev, ki so ovira za priznanje, na strani nasprotne stranke, ki mora dokazati napako v uradnem zaznamku na tuji odločbi. Ob preverjanju, ali so podane predpostavke za priznanje tuje sodne odločbe, je Vrhovno sodišče ugotovilo, da ni izpolnjena že temeljna (pozitivna) predpostavka za priznanje iz prvega odstavka 95. člena ZMZPP, saj odločba ni opremljena s potrdilom o pravnomočnosti.

Toženec je v svojem ugovoru izpodbijal le pravilnost sodbe Občinskega sodišča v Cazinu, ki je bila v tem postopku priznana, ni pa navajal nobenih razlogov iz 96. in naslednjih členov ZMZPP, ki bi lahko predstavljali oviro za priznanje tuje odločbe.

Tuja sodna odločba praviloma učinkuje neposredno samo na območju države, katere sodišče jo je izdalo. Da bi učinkovala tudi v drugih državah, jo morajo te v posebnih sodnih postopkih priznati.