94. člen ZMZPP

Sklep o izvršbi, v okviru katerega je bilo odločeno tudi o priznanju tuje sodne odločbe kot o predhodnem vprašanju (torej s pravnimi učinki le za konkretni postopek), je v skladu s svojimi pooblastili iz citiranega 6. člena ZIZ izdala strokovna sodelavka. Zoper sklep o izvršbi je imel dolžnik možnost ugovora, kjer je lahko izpostavil tudi pravilnost presoje spornega priznanja. O njegovem ugovoru je odločala sodnica, torej je bila presoja pravilnosti priznanja dejansko v okviru odločanja o pravnem sredstvu opravljena oziroma preverjena po sodniku. Zahteva po kontradiktornem postopku mora biti spoštovana tudi v postopku priznanja (in izvršitve) tuje sodne odločbe po ZMZPP. Pri opredeljevanju njene vsebine pa je treba upoštevati določene posebnosti, ki izhajajo iz narave tega sodnega postopka. Upoštevati je treba predvsem, da so stranke postopka v tujini že vodile sodni postopek in tako rešile civilnopravni spor z učinkom pravnomočnosti. Slovensko sodišče v okviru priznanja tuje sodne odločbe tako ne preizkuša več pravilnosti uporabe materialnega prava in ugotovitve dejanskega stanja, kot tudi ne same po sebi zakonitosti postopka, v katerem je bila izdana tuja sodna odločba.

Glede na posebno naravo delibacijskega postopka bi bila prepoved objektivne novote neustrezna. Namen takšnega postopka ni v rešitvi spora med strankama z različnimi interesi, temveč v priznanju učinkov tuji odločbi z njenim prenosom v domači pravni red. Postopek je eden od izrazov načela suverenosti, saj državi omogoča, da izvaja sodno oblast na svojem ozemlju. Z vidika namena delibacijskega postopka bi bilo nevzdržno, da bi se kot pravno veljavna priznala nepravnomočna, celo neobstoječa tuja sodna odločba. Neobstoječe sodne odločbe že po naravi stvari ni mogoče priznati.

Obvezna vsebina predloga, s katerim se začne postopek, je predpisana v 23. členu ZNP-1, vložnik zahteve za priznanje pa mora predlogu po 95. členu ZMZPP priložiti tudi tujo odločbo ali njen overjen prepis, potrdilo o pravnomočnosti odločbe po pravu države izdaje ter overjen prevod, če odločba ni v uradnem jeziku sodišča. Šele tak predlog je popoln in sposoben za vsebinsko obravnavo. Če predlog naštetih predpostavk ne vsebuje, mora sodišče uporabiti pravila o ravnanju z nepopolnimi vlogami, ki so določena v 108. členu ZPP, na katerega napotuje 42. člen ZNP-1 v zvezi s 111. členom ZMZPP. To pomeni, da mora sodišče predlagatelja pozvati, naj svoj predlog ustrezno dopolni. Sodišče prve stopnje navedenega postopkovnega pravila ni upoštevalo. Predlog je potem, ko je ugotovilo, da mu ni priložena odločba o razvezi zakonske zveze, temveč zgolj poročni list, brez nadaljnjega zavrglo. S takšno prenagljeno odločitvijo je predlagateljici brez podlage v zakonu odvzelo pravico do obravnavanja v postopku.

Že sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je v skladu s prvim odstavkom 17. člena ZIZ vezano na izvršilni naslov in se v pravilnost postopka pred sodiščem, ki je izdalo izvršilni naslov, ne more spuščati. Na izvršilni naslov pa je sodišče vezano vse dokler ni izvršilni naslov z izrednimi pravnimi sredstvi spremenjen, odpravljen ali razveljavljen. Prav tako je sodišče prve stopnje tudi pravilno pojasnilo, da je na podlagi 94. člena ZMZPP tuja sodna odločba izenačena z odločbo sodišča Republike Sloveniji in ima v Republiki Sloveniji enak pravni učinek kot domača sodna odločba, če jo prizna sodišče Republike Slovenije. Ker je bila sodna odločba priznana, je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da je zadoščeno tudi pogojem iz 13. člena ZIZ, čemur je v ugovoru oporekal dolžnik.

Predhodno vložen predlog za izdajo začasne odredbe oziroma predhodna odločitev o zavrnitvi takega predlog ni ovira za vložitev novega predloga za izdajo začasne odredbe, če je ta utemeljevan spremenjenimi, objektivno novimi dejanskimi okoliščinami, ki ob vlaganju prvega predloga za izdajo začasne odredbe še niso obstajale. V evropskem prostoru v mednarodni pravni teoriji je večinsko uveljavljeno stališče, da pravilo litispendence za začasne ukrepe z mednarodnim elementom ne velja in je zaradi vzpostavljene dvotirnosti mogoče zahtevati več ukrepov pri sodiščih različnih držav (glede na pravila o izključni pristojnosti), saj tuje sodišče ne more določiti uporabe prisilnih sredstev, da bi to zavezovalo tudi slovensko sodišče. Dokler tuja sodna odločba ni priznana, na območju Republike Slovenije ne učinkuje kot pravnomočna sodba in se vprašanje pravnomočno razsojene stvari lahko izpostavi šele po uspešnem priznanju tuje sodne odločbe. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da se za premoženjsko pravna razmerja med strankama, ki sta ruska državljana z zadnjim skupnim prebivališčem v Švici, ne uporablja slovensko, temveč švicarsko pravo. Upnica je uspela verjetn

Podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa o izvršbi je tuja sodna odločba – pravnomočna in izvršljiva sodba Občinskega sodišča na Rabu P 208/10-36 z dne 23. 6. 2010, ki jo je sodišče prve stopnje pred dovolitvijo izvršbe preizkusilo skladno z določbami od 94. do 103. člena ZMZPP in odločilo o njenem priznanju kot o predhodnem vprašanju. Ugotovilo je, da so podani pogoji za priznanje in zato navedeno tujo sodno odločbo priznalo. Sodba hrvaškega sodišča je bila izdana 23. 6. 2010, to je pred pristopom Republike Hrvaške k Evropski uniji, zato se za njeno priznanje in izvršitev uporabljajo nacionalni predpisi oziroma morebitne mednarodne pogodbe. Za vprašanje priznanja in izvršitve sodbe Občinskega sodišča na Rabu P 208/10-36 z dne 23. 6. 2010 je torej treba uporabiti še ZMZPP, to je zakon, ki ureja razmerja z mednarodnim elementom, konkretno vprašanja, katero (materialno) pravo je treba uporabiti pri odločanju v razmerjih z mednarodnim elementom, pristojnost sodišč v takih razmerjih ter pravila priznanja in izvršitve tujih sodnih odločb. Tudi v razmerjih z mednarodnim elementom oziroma tudi, če je treba pri odločanju o samem zahtevku uporabiti tuje materialno pravo, pa sodišče v posto

Tudi ko je tuja sodna odločba priznana v ločenem t. i. delibacijskem postopku, mora upnik v okoliščinah primerov, kot je obravnavani, v izvršilnem postopku predložiti še tuje potrdilo o izvršljivosti. To izhaja iz jasne določbe 103. člena ZMZPP, ki v drugem odstavku določa: "Vložnik zahteve za izvršitev tuje sodne odločbe mora poleg potrdila iz 95. člena tega zakona predložiti tudi potrdilo o njeni izvršljivosti po pravu države, v kateri je bila izdana."

Upnik je zahteval izvršbo za terjatev, kot izhaja iz tujih sodb, ki jima je bila priznana pravna veljavnost v Republiki Sloveniji. Z izvedbo delibacijskega postopka oziroma s priznanjem tujih sodnih odločb sta bili sodbi izraelskega sodišča inkorporirani v slovenski pravni red in sta izenačeni z odločbo sodišča Republike Slovenije in imata v Republiki Sloveniji enak pravni učinek kot domača sodna odločba. Tujo sodno odločbo, ki ji je bila priznana pravna veljavnost v slovenskem pravnem redu, je zato tudi dopustno izvršiti oziroma na njeni podlagi dovoliti in opraviti izvršbo. Kršitev določb postopka mora stranka uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Ob jasni navedbi v dopisu glede vsebine pošiljke bi moral dolžnik ob morebitni ugotovitvi, da priloge v pošiljki niso bile vsebovane, take trditve uveljavljati že takoj v odgovoru na upnikov odgovor na ugovor (že od vsake povprečno skrbne osebe, posebej pa od pravno kvalificiranega pooblaščenca - odvetnika, ki zastopa dolžnika, se namreč pričakuje, da bo preverila, ali se prejeto pisanje ujema z navedbo o njegovi vsebini, in da bo o morebitnih napakah nemudoma obvestila sodišče). V primeru, če je izvršilni naslov odločba,

Če bo sodišče ugotovilo, da s prodajo nepremičnin ni nastalo zmanjšanje dolžnikovega premoženja, potem objektivni pogoj po 255. členu OZ ni podan. Če pa bo ugotovilo, da je s prodajo nepremičnin nastalo zmanjšanje dolžnikovega premoženja, bo moralo ugotavljati tudi subjektivni pogoj iz 256. člena OZ in obstoj drugih okoliščin, ki so predpostavka za izdajo začasne odredbe (272. člen ZIZ).

Dejstvo, da mednarodna litispendenca ni procesna ovira za začetek nove pravde, je tožencu omogočilo, da se (tudi) pred slovenskim sodiščem vodi spor po nasprotni tožbi, ki je vsebinsko enaka tožbi, vloženi pred srbskim sodiščem. Ob pogojih iz 88. člena ZMZPP sodišče Republike Slovenije na zahtevo stranke prekine postopek, kadar teče pred tujim sodiščem postopek v isti zadevi in med istima strankama. Ne gre pa za predhodno vprašanje, temveč za dovoljeno vzporedno vodenje dveh postopkov o isti stvari med istima strankama, pri čemer rešitev enega ne more pomeniti rešitve predhodnega vprašanja za drug postopek. Lahko se pojavi le vprašanje prekinitve postopka, v nadaljevanju pa priznanje tuje odločbe, kar je prav tako urejeno v določbah ZMZPP.

Po prvem odstavku 108. člena ZMZPP se postopek za priznanje tuje sodne odločbe začne na predlog. V šestem odstavku 108. člena pa je vsakemu sodišču dana pristojnost, da odloča o priznanju te odločbe kot o predhodnem vprašanju z učinkom le za ta postopek, če o priznanju tuje sodne odločbe ni bil izdan poseben sklep. Iz vloge drugotožene stranke, v kateri le-ta uveljavlja, da so izpolnjeni vsi pogoji za priznanje pravnomočne sodbe srbskega sodišča, pa implicitno izhaja njen predlog, naj o priznanju te odločbe odloča kar sodišče v predmetnem postopku. Prvostopenjsko sodišče je zato zmotno uporabilo materialno pravo, ker je presodilo, da bi le v posebnem postopku priznana odločba Gospodarskega sodišča v Beogradu po prvem odstavku 94. člena ZMZPP imela enak učinek v Republiki Sloveniji kot domača sodna odločba. Pritožnik zato utemeljeno prvostopenjskemu sodišču očita neizčrpanje zakonskega pooblastila iz šestega odstavka 108. člena ZMZPP, da samo kot predhodno vprašanje reši vprašanje priznanja pravnomočne odločbe srbskega sodišča.

Pritožbeni očitki ne ponudijo argumentov, ki bi za odločitev o preživnini odrezali pristojnost sodišču v BIH. Celo nasprotno, pritožnik se sklicuje na drugo odločbo sodišča v Bihaču, ki ni predmet postopka in v kateri naj bi mu bilo naloženo plačevanje preživnine v nižjem znesku. Vprašanje dejanskega plačila preživnine je okoliščina, ki jo bo pritožnik lahko uveljavil v morebitnem kasnejšem izvršilnem postopku.

Le tuja sodna odločba, ki je zaradi priznanja izenačena z odločbo sodišča Republike Slovenije, ima v Republiki Sloveniji enak pravni učinek kot domača sodna odločba mdr. tudi učinek res iudicata. Okoliščina, da toženka zahteva priznanje tuje sodne odločbe, bi v primeru ugoditve njeni zahtevi oziroma v primeru priznanja vplivala na procesne predpostavke za vodenje te pravde, saj predstavlja negativna procesna predpostavka res iudicata procesno oviro za njen nadaljnji tek in bi pogojevala zavrženje tožbe. Vprašanje, ali odločba sodišča ZDA izpolnjuje pogoje za priznanje v Republiki Sloveniji, bi zato lahko bilo predhodno vprašanje za presojo obstoja navedene negativne procesne predpostavke. Ali gre za predhodno vprašanje, ki ga sodišče reši samo, ali pa sklene, da ga ne bo reševalo samo, kar pogojuje prekinitev postopka, je odvisno od okoliščine, ali je obravnavana pravda prej začeta pravda v isti pravni zadevi.

Upnik, ki želi doseči izvršitev sodne odločbe, izdane v državi nečlanici EU, lahko začne postopek za priznanje te odločbe, lahko pa predlaga, da izvršilno sodišče odloči o priznanju te odločbe kot o predhodnem vprašanju, vendar z učinkom le za ta postopek.

Nedovoljena pritožbena novota.

Same višine preživnine v postopku za priznanje tuje sodbe ni mogoče preizkušati ker ZMZPP uzakonja sistem omejenega preizkusa, po katerem se ugotavlja le, ali so bile pri izdaji obravnavane sodbe izpolnjene z zakonom določene predpostavke, vsebinsko pa le glede vprašanja, ali sodba nasprotuje pravnemu redu Republike Slovenije.

Trditev, da stranki ni bila dana možnost, da sodeluje v postopku pred tujim sodiščem, mora biti podprta z ustreznimi dokazi.

Tuja sodna odločba je z domačo izenačena šele, če jo prizna sodišče v RS (1. odst. 94. čl. ZMZPP). Zato je treba šteti, da dokler tuja sodna odločba ni priznana, na območju RS ne učinkuje kot pravnomočna sodba. Vprašanje pravnomočno razsojene stvari se tako lahko izpostavi šele po uspešnem priznanju tuje sodne odločbe. Ob takšnem izhodišču v konkretnem primeru 2. odst. 319. čl. ZPP ne pride v poštev.

Glede na določbo drugega odstavka 96. člena ZMZPP, da se ne šteje, da prizadeta stranka ni mogla sodelovati v postopku, če se je na kakršenkoli način spustila v obravnavanje glavne stvari na prvi stopnji, je mogoče pritrditi pritožbi, da je dovoljena in pravno korektna lahko tudi drugačna osebna vročitev (npr. s priporočeno poštno pošiljko), vendar pa mora biti po mnenju vrhovnega sodišča v takem primeru brez dvoma izkazano in dokazano, kakšna pošilja je bila prizadeti stranki vročena, predvsem pa, kaj je ta pošiljka vsebovala.