20. člen ZMZPP

Konvencija združenih narodov o pogodbah o mednarodni prodaji blaga (v nadaljevanju CISG) se uporablja, če imata stranki sedeža v različnih državah (člen 1/1 CISG). Konvencija se uporablja neposredno, to je na podlagi avtonomnih predpostavk uporabe, če imata stranki sedeža v državah, ki sta pogodbenici konvencije (v državi članici).

Iz odločbe Sodišča EU C-269/95, na katero se med drugim sklicujeta pritožnika, izhaja ravno zaključek, kot ga je naredilo sodišče prve stopnje na podlagi že citiranega ugotovljenega dejanskega stanja. Med sklenjena razmerja, kjer se uporabljajo pravila o varstvu potrošnikov, spadajo samo tiste pogodbe, sklenjene z namenom zadovoljevanja lastnih potreb posameznika v smislu zasebne potrošnje kot ekonomsko šibkejše stranke. Po drugi strani pa posebna zaščita, ki jo želijo zagotoviti te določbe, ni upravičena v primeru pogodb za trgovinsko ali poklicno dejavnost, kar sta ob sklepanju spornih pogodb počela pritožnika.

Pojem "distribucijska pogodba," v slovenskem materialnem pravu ni opredeljen. Sprejeto je stališče, da gre pri distribucijski pogodbi za kompleksno pogodbo avtonomnega gospodarskega prava. Zanjo je značilno, da lahko vsebuje elemente več pogodb, ki se med seboj prepletajo, na primer: trgovsko zastopanje, komisija, posredovanje, mandat, societeta, delovršna pogodbo, pogodba o pravici uporabe pravic industrijske lastnine. Za tovrstno razmerje je značilen okvirni dogovor, katerega cilj je zaveza dobave in oskrbe, ki vsebuje posebne pogodbene določbe glede distributerjeve distribucije blaga, ki ga proda principal. Cilj tovrstnih pogodb je zagotavljati distribucijo proizvodov principala. Principal se zaveže, da bo distributerju prodajal blago, ki ga bo ta naročil za zadovoljitev povpraševanja svojih strank, medtem ko se distributer zaveže, da bo od principala kupoval blago, ki ga bo potreboval. Vsebina tovrstnih razmerij je v praksi lahko zelo različna, pravno naravo razmerja pa je treba presojati v vsakem posameznem primeru glede na konkretne elemente pogodbe. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da v obravnavanem primeru pri razmerju med pravdnima stra

Distribucijska pogodba se sicer po pravni naravi približuje prodajni pogodbi, vendar poleg elementov slednje vsebuje tudi elemente agencijske pogodbe. Distributer od svojega dobavitelja (dajalca distribucije) kupuje blago običajno v večjih in vnaprej dogovorjenih količinah, z namenom, da ga v svojem imenu in za svoj račun proda nadaljnjim kupcem in ima s prodajo na določenem območju običajno tudi priviligiran položaj, hkrati pa mu dajalec distribucije običajno pri nakupu blaga nudi tudi določene rabate. Ima pa zato distributer na drugi strani tudi določene dolžnosti v zvezi s promocijo in pospeševanjem prodaje blaga ter varstvom interesov dajalca distribucije, pogosto pa tudi z odkupom minimalnih količin blaga. Sodišče prve stopnje je na podlagi navedb in dokazov, ki sta jih pravdni stranki podali v postopku, pogodbo med njima pravilno opredelilo kot prodajno in ne distribucijsko. Zato je pri odločanju o zahtevku glede na sedež tožeče stranke kot prodajalca na podlagi določbe 1a) člena 4 Uredbe Rim I pravilno uporabilo italijansko pravo (Codice Civile - CC). Skladno z določbo člena 2946 CC pa deset letni zastaralni rok za zastaranje terjatev iz gospodarskih pogodb še ni po

Sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno presodilo, da se vsebina razmerja presoja po hrvaškem (materialnem) pravu kot po pravu značilne izpolnitve, ki je v tem primeru obveznost tožeče stranke kot špediterja, pri čemer pa je ureditev špedicijske pogodbe v hrvaškem ZOO v bistvenem enaka ureditvi v OZ. Tožena stranka (in ne družba L. d. o. o.) je s tožečo stranko sklenila špedicijsko pogodbo, na podlagi katere je tožeča stranka poskrbela za uskladiščenje zadržanega blaga, in je s tem z njo vstopila v razmerje, zato se je tožeča stranka upravičeno obrnila nanjo z zahtevkom za plačilo za opravljeno storitev.

Sodišče prve stopnje pravdni stranki v okviru materialnega procesnega vodstva ni seznanilo o svoji odločitvi, da bo sporno razmerje presojalo po Dunajski konvenciji oziroma po Konvenciji o zastaranju terjatev na področju mednarodnega nakupa in prodaje blaga. To bi tudi po mnenju pritožbenega sodišča moralo narediti, ker je tožeča stranka vztrajala, da je sporno razmerje potrebno presojati po madžarskem pravu, tožena stranka pa po slovenskem pravu. Pravdnima strankama tako ni omogočilo, da se izjasnita v zvezi s stališčem sodišča glede uporabe materialnega prava, hkrati pa v izpodbijani sodbi ni obrazložilo, zakaj šteje kot nepomembne navedbe tožene stranke v zvezi s svojim stališčem, da se mora sporno razmerje presojati po slovenskem pravu. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da imata pravdni stranki sedež v državah članicah Evropske Unije in v tem primeru se sporno razmerje presoja pa določbah Uredbe (ES) št. 593/2008 z dne 17. 6. 2008 o pravu, ki se uporablja za pogodbena obligacijska razmerja (Rim I). Po določbi 1.člena Uredbe Rim I se ta uporablja za pogodbena obligacijska razmerja v civilnih in gospodarskih zadevah v primerih, ko pride do kolizije med zakoni več držav. <

Ker predmet postopka predstavlja plačilo zakupnine in ostalih stroškov povezanih z zakupom nepremičnine, je odločitev sodišča prve stopnje, da je za obravnavo zahtevka pristojno hrvaško sodišče, tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilna. Uredba Bruselj I namreč v sporih iz zakupnih razmerjih določa izključno pristojnost sodišča države članice, v katerih se nahaja nepremičnina, ne glede na stalno prebivališče strank. Odločitev o zahtevku zato sodi v jurisdikcijo hrvaškega sodišča, navkljub okoliščini, da sta obe pravdni stranki gospodarska subjekta s statutarnim sedežem na ozemlju Republike Slovenije.

Datum dospelosti menice med pravdnima strankama ni bil določen in ker datum dospelosti menice ni v nasprotju z vsebino poroštvene izjave, so neutemeljene toženčeve navedbe, da bi morala tožnica izpolniti menico najkasneje v dveh delovnih dnevih, pri tem pa se toženec zmotno sklicuje na 37. člen ZM, ki določa roke za predložitev menice v plačilo, ko gre za menico, ki je plačljiva na (vnaprej) določen dan. Terjatev tožnice proti tožencu iz meničnopravnega razmerja ni zastarala, ker je tožnica vložila tožbo v enem letu od dneva dospelosti menice, kot to določa drugi odstavek 78. člena ZM.

Sodišče prve stopnje je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno uporabilo določbe Dunajske konvencije, na katero se v pritožbi sklicuje tožeča stranka, saj gre med pravdnima strankama za spor, ki izvira iz prodajne pogodbe. Ker ta konvencija ne ureja vseh pravnih vprašanj v zvezi z mednarodno prodajno pogodbo, ki so relevantne za ta spor, se upoštevaje določbe Uredbe (ES) št. 593/2008 (Rim I) in ZMZPP, ki obe napotujeta na uporabo prava Republike Slovenije, saj določata, da se uporabi pravo države, v kateri ima stranka, ki je zavezana opraviti za posamezno pogodbo značilno izpolnitev stalen sedež za razrešitev navedenih pravnih vprašanj uporabijo določbe OZ. Ker Dunajska konvencija vprašanja roka za uveljavljanje jamčevalnih zahtevkov ne ureja, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo 480. člena OZ.

Zakon o dedovanju ne pozna instituta ustanovitve dedne pravice za pokojnega dediča. Namesto dediča, ki ob zaključku zapuščinske obravnave ni več živ, vstopijo njegovi dediči. Dediča, ki je bil ob uvedbi dedovanja živ, pred izdajo sklepa o dedovanju pa je umrl, tako ni mogoče razglasiti za dediča, ampak pride do dedne transmisije.

Dogovor med tretjim in upnikom, da bo tretji poravnal upniku dolgove izbrisane družbe, ni nemoralen in v nasprotju s prisilnimi predpisi, ampak ima dopustno kavzo.

Pri najemni pogodbi sta obveznosti strank enakovredni, kar posledično pomeni, da je kriterij karakteristične izpolnitve uravnotežen in sorazmerno porazdeljen med obe pogodbeni stranki, in tako v tej smeri nobena od pogodbenih strank tudi nima tesnejše zveze s svojim pravom od druge. Okoliščine, da sta vozili, ki sta predmet najema registrirani v Sloveniji s slovenskim prometnim dovoljenjem, da sta najemni pogodbi sklenjeni v slovenskem jeziku z navedbo kraja sklenitve pogodbe L., da sta se pogodbeni stranki z najemnima pogodbama dogovorili, da je za vse spore v zvezi s pogodbama pristojno slovensko sodišče, da ima ena od pogodbenih strank (najemojemalec), ki je dolžna opraviti značilno izpolnitev, v Sloveniji sedež, kažejo, da je pogodbeno razmerje pravdnih strank najtesneje povezano s slovenskim pravom.

Za presojo ustreznosti oblike na Dunaju izdane trasirane menice na lastni ukaz, ki jo je toženka sprejela in podpisala (akceptirala) v Mariboru ter s tem postala glavna menična zavezanka, je treba uporabiti slovensko pravo.

Določila 6. odstavka 149. člena ZFPPIPP so povsem jasna in jih ne gre razlagati tako široko, kot to predlagajo pritožniki. Glede na deklaratorno naravo sklepa o ustavitvi postopka ni nobene podlage za stališče, da bi moralo sodišče pri obravnavanju izjave o umiku upoštevati stanje do trenutka sprejema odločitve sodišča o umiku. Izjava o umiku predloga za prisilno poravnavo učinkuje v trenutku, ko je dana oziroma jo sodišče prejme.

Če je toženka iztožila izpolnitev pogodbene obveznosti, je tožbeni zahtevek, s katerim tožnik zahteva izpolnitev nasprotnega izpolnitvenega ravnanja, utemeljen. Če je toženka iztožila predmetno blagovno znamko na drugi pravni podlagi, je s tem (naknadno) odpadla kavza predmetnega dogovora z dne 5.2.2007. Z odpadom kavze je prenehal veljati tudi dogovor z dne 5.2.2007, saj je pogodba brez podlage nična. Pri vzajemnih pogodbah je kavza v vzajemnosti - pogodbena stranka prevzema svojo obveznost zaradi nasprotne izpolnitve.

Ugotovitev, da je odvetnik ravnal v nasprotju z jasnimi navodili, naj vse zneske sprejme zgolj kot akontacijo odškodnine, s čimer mu je stranka omejila pooblastilo za sklepanje poravnave, zadošča za sklep, da je odvetnik, ki je kljub temu sklenil poravnavo, zagrešil grobo napako pri opravljanju svojega dela. To, da sodišče o takojšnjem obravnavanju glavne stvari ni odločilo s sklepom/formalno, je pa takó (de facto) ravnalo, toženi stranki pa je zoper sklep o dovolitvi obnove postopka omogočilo tudi posebno pritožbo, ni take vrste kršitev, ki bi vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve.

Presoja nižjih sodišč, da je podana pristojnost slovenskega sodišča in da se za odločanje v tej zadevi uporabi slovensko pravo, je pravilna in utemeljena v določilih 20., 48., 53. in 56. člena ZMZPP. Ravnanje tožnika v letu 1993 nima značilnosti zahteve za izpolnitev oziroma opomina, ki je enostranska pravnoposlovna izjava (izrecna ali konkludentna) volje, s katero upnik dolžnika pozove, naj opravi izpolnitev, in ki mora biti izražena nedvoumno. Ne gre za nasledstveno vprašanje. Revizijsko sodišče ne vidi razlogov, zakaj naj bi na civilno pravno razmerje vplivalo zatrjevano (neposredno uporabljivo) načelo mednarodnega bančnega prava branch compensating deposit principle. V tem delu gre za sklicevanje na obstoj spremenjenih okoliščin iz 133. člena ZOR, ki jih toženka lahko uveljavlja le z zahtevkom za razvezo ali pravično spremembo pogodbe oziroma z ustrezno nasprotno tožbo, česar ni storila. Navedena stališča veljajo tudi za sicer pravilne razloge nižjih sodišč, da obveznost toženke do tožnika ni prenehala z ukinitvijo podružnice oziroma z ustanovitvijo nove banke brez soglasja toženke (z razlastitvijo s strani tretje osebe) in da ni prišlo do prevzema dol

V postopku zavarovanja terjatve je obligatorno le vročanje ugovora v odgovor upniku, ne pa tudi odgovora na ugovor dolžniku. Načelo kontradiktorosti bi bilo zato lahko kršeno le, če bi sodišče prve stopnje izpodbijano odločitev oprlo na trditev ali dokaz upnika iz odgovora na ugovor, ne da bi dalo prej dalo možnost dolžniku, da se o tem izjavi. Časovno sovpadanje zapadlosti posojila in neodplačnega razpolaganja toženca s svojim premoženjem prej kaže na onemogočanje uveljavljanja tožnikove terjatve, kot na naključje. Neprepričljiva in zlasti prepozna je pritožbena trditev, da so aktivnosti za sklenitev darilne pogodbe potekale že dalj časa pred sklenitvijo posojilne pogodbe, v prid verjetnemu obstoju nevarnosti pa govori tudi dejstvo, da je toženec s premoženjem neodplačno razpolagal v korist ožjih družinskih članov, si pri tem izposloval v svojo korist še prepoved odtujitve in obremenitve ter brezplačno dosmrtno uživanje. Stranki sta navedli, da je pogodba sestavljena na podlagi 1050. člena in nadalje Civilnega zakonika, kar pa še ne pomeni, da sta s tem izbrali albansko pravo. Lahko sta namreč sprejeli le določeno normo nekega pravnega reda, saj mora biti navezna po

V primeru pogodbe o bančnem depozitu mora opraviti za pogodbo značilno izpolnitev depozitar – toženka. Ker imajo v podružnico vložene devize enake pravne učinke, kot če bi bile vložene v toženko na njenem sedežu v Ljubljani, je toženka pasivno legitimirana za izpolnitev obveznosti iz depozitnih pogodb, sklenjenih s tožniki. Listini ni mogoče odreči kredibilnosti zgolj zato, ker je predložena v fotokopiji.

Pravnega položaja zavarovalnice, ki je izplačala odškodnino, do tistega, ki je za škodo odgovoren, ne urejajo določbe o nepogodbeni odškodninski odgovornosti pač pa (splošne, za posamezne vrste zavarovanja pa lahko tudi specialne) določbe o zavarovalni pogodbi, ki dajejo zavarovalnici pravico, da po izplačilu škode na podlagi premoženjskega zavarovanja vstopi v pravni položaj oškodovanca (svojega zavarovanca) na podlagi subrogacije (zakonite cesije). Subrogacijo zavarovalnice za povrnitev stroškov zdravstvenih in z njimi povezanih storitev, stroškov oskrbe z zdravili in medicinsko-tehničnimi pripomočki v primeru poškodbe, pa posebej ureja ZZVZZ. Zdravstvena zavarovalnica, ki je poškodovancem krila izdatke v zvezi z zdravljenjem, lahko glede teh izdatkov proti drugi zavarovalnici uveljavlja pravice, ki bi jih proti njej oziroma njenemu zavarovancu (imetniku oziroma vozniku drugega vozila) imeli poškodovanci. Četrti odstavek 178. člena ZOR določa, da za škodo, ki jo (pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila) pretrpijo drugi, odgovarjata imetnika motornih vozil solidarno. „Drugi“ v smislu navedene zakonske določbe so vsi, razen imetnikov (upravljalcev) v nesreči