90. člen ZMZPP

Sporni so stroški morebitnega izvedenca, vendar tožeča stranka nekonkretizirano navaja, da glede na naravo spora ne bo potreben. Kakšna sploh je narava spora tožeča stranka ne pojasni. Do izdaje izpodbijanega sklepa tudi še ni dopolnila tožbe, da bi si lahko sodišče ustvarilo sliko o naravi spora in potrebi tožene stranke predlagati dokaz z izvedencem. Zadeva se je začela s sklepom o izvršbi na podlagi verodostojne listine, zoper katerega je tožena stranka obrazloženo ugovarjala. Možno je, da bo res potrebno pritegniti enega ali več izvedencev, kar opravičuje višji znesek.

Razlog, da pri obstoju vzajemnosti ni mogoče govoriti o trditvenem in dokaznem bremenu pravdnih strank v običajnem smislu (ter je bil glede tega v dosedanji obrazložitvi izražen pridržek: če bi obstajali, bi bili ti bremeni sicer na vsakokratnem tožniku), je stališče, da ima tuje pravo (vsaj primarno) značaj prava in ne dejstva. Sodnik lahko spozna vsebino tujega prava tudi zunaj postopka, iz tujih zakonskih besedil, zbirk tujih sodnih odločb, iz domače in tuje literature itn. Ker pa ugotavljanje tujega prava ni nujno preprosto, zakon ponuja pripomoček: zaprosilo ministrstvu za pojasnilo. Ta mehanizem ne bo vedno uspešen. Četudi je ugotavljanje vsebine tujega prava primarno naloga sodišča, stranki nista izključeni iz postopka, s katerim se ta naloga uresničuje. Lahko predložita o vsebini tujega prava "javno ali drugo listino pristojnega tujega organa ali ustanove"; ta ubeseditev zakona pa ni ovira, da bi priskrbeli tudi drugačne spoznavne vire, npr. mnenje kakšne od pravnih pisarn, ki se v ZAE ukvarjajo z gospodarskim pravom. Pomembno je, da se o vsebini tujega prava v vsakem primeru doseže zanesljivost. Šele za primer, da se vsa opisana prizadevanja izjalovijo, dolo

Določba 16. člena BBHPP ne dopušča razlage, za katero se zavzema tožena stranka, in sicer da zgolj okoliščina, da gre za tujega državljana, ki na ozemlju te pogodbenice nima stalnega ali začasnega prebivališča, ne utemeljuje odreditve plačila tožniške varščine, da pa jo lahko kakšna druga, dodatna okoliščina oziroma da je za odreditev plačila tožniške varščine poleg okoliščine, da gre za tujega državljana, ki na ozemlju te pogodbenice nima stalnega ali začasnega prebivališča, potrebno izkazati še druge, dodatne okoliščine.

Pri izvajanju 17. člena BRSPP sta obe državi pogodbenici omejeni na namen tožniške varščine. Ta je v tem, da se olajša toženčev položaj pri prisilnem uveljavljanju stroškovnega zahtevka zoper tožnika, ki ni državljan Republike Slovenije, kadar tožnik v pravdi ne uspe. Če je z mednarodno pogodbo izključeno, da bi se lahko varščina za pravdne stroške naložila tožniku iz države pogodbenice samo zato, ker je tuj državljan in ker na njenem ozemlju nima stalnega prebivališča, potem varščine še toliko bolj ni mogoče naložiti iz kakšnih drugih okoliščin, če te v ničemer ne zmanjšujejo verjetnosti, da bo toženec na koncu postopka uspešen pri uveljavljanju zahteve za poplačilo svojih pravdnih stroškov. Rok, v katerem mora tisti, ki pridobi stvar ali pravico, o kateri teče pravda, vložiti zahtevo za vstop v pravdo namesto tožeče stranke, v zakonu ni določen. Navedeni rok ima zato značaj instrukcijskega roka, kar pomeni, da zamuda ne prepreči poznejše oprave procesnega dejanja. Zato upoštevanje zamujenega procesnega dejanja ne pomeni bistvene kršitve pravil postopka.

Tožnica in toženec sta se dogovorila tako za pristojnost sodišča kot tudi arbitraže, zato je s tem sodna pristojnost izrecno dogovorjena, ne pa izključena. S pogodbo med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško o pravni pomoči v civilnih in kazenskih zadevah sta se državi Republika Slovenija in Republika Hrvaška dogovorili, da od državljana ene države pogodbenice, ki nastopa pred sodiščem druge države pogodbenice kot tožnik, ni dovoljeno zahtevati varščine za pravdne stroške samo zato, ker je tuj državljan in na ozemlju te države nima stalnega prebivališča. Tožena stranka v odgovoru na tožbo pri zahtevi za položitev varščine ni navajala nobenih drugih okoliščin, zato je zmotno pritožbeno stališče, da je tožena stranka upravičena zahtevati od tožeče stranke položitev varščine za svoje pravdne stroške.

Pravilno je stališče, da ZPP materialnopravnih določb, na podlagi katerih bi bilo od tožnika mogoče zahtevati varščino za pravdne stroške toženca, nima. Edine tovrstne določbe vsebuje le ZMZPP v svojem 90. in 91. členu, ki pa tovrstno varščino predvideva le v primerih, ko je tožnik tuj državljan ali oseba brez državljanstva, ki nima stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji, za kar pa v konkretnem primeru ne gre. Slovensko pravo torej tožencu v primerih, kot je konkretni, tj., ko je tožnica pravna oseba s sedežem v Republiki Sloveniji, ne daje pravice zahtevati položitve varščine za povrnitev njegovih pravdnih stroškov.

Res je namen tožniške varščine olajšati toženčev položaj pri prisilnem uveljavljanju stroškovnega zahtevka zoper tožnika, kadar tožnik v pravdi ne uspe, vendar je v našem pravnem redu po izrecni volji zakonodajalca ta ukrep mogoče uporabiti samo zoper tožnike, ki niso državljani Republike Slovenije.

Tožena stranka z zahtevo po tožniški varščini ne more uspeti, ker ZPP izrecno v 152. členu ZPP določa, da vsaka stranka predhodno krije stroške, ki jih povzroči s svojimi dejanji. Primer, ko je določitev tožniške varščine dopustna, pa ureja le ZMZPP v 90. členu, če so izpolnjene v njem opredeljene predpostavke, in sicer, da gre za tožnika, ki je tuj državljan ali osebe brez državljanstva in nima stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji ob dodatno določenih izjemah v prvem odstavku 91. člena. Gre torej za varstvo toženca, če bi se morebitna stroškovna odločba njemu v prid morala izvršiti v tujini, ker bi tak postopek terjal tako priznanje domače odločbe v tujini, kot tudi z izterjavo v tujini povezane dodatne stroške. Morebitna insolventnost tožnika v obravnavanem primeru torej ni primerljiva z okoliščinami iz ZMZPP (obe pravdni stranki sta v obravnavnem primeru domači pravni osebi, morebitna izterjava pravdnih stroškov se bo opravila pred domačim sodiščem). Zato pri predlagani določitvi tožniške varščine prvostopenjsko sodišče ni imelo podlage za smiselno uporabo določb ZMZPP.

Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o zavrnitvi zahteve za plačilo varščine pravilno oprlo na določbo iz 3. točke prvega odstavka 91. člena ZMZPP, po kateri toženec nima pravice do varščine za pravdne stroške, če se tožbeni zahtevek nanaša na tožnikove terjatve iz njegovega delovnega razmerja v Republiki Sloveniji. Tožena stranka neutemeljeno vztraja, da ta določba ne zajema tudi odškodninskih terjatev iz delovnega razmerja. Napačno meni, da bi se določba lahko nanašala npr. na terjatev iz naslova neizplačanih plač (ko je poudarjena lastnost delavca kot šibkejše stranke), ne pa na odškodninsko terjatev delavca iz nesreče pri delu. Po stališču pritožbenega sodišča ni podlage za razlago jasne določbe, ki zajema vse terjatve iz delovnega razmerja, na način, da bi bile odškodninske terjatve izvzete.

Varščina mora zadoščati za poplačilo pravdnih stroškov v celoti. Sodišče mora zato oceniti, kateri stroški in v kakšni višini bodo verjetno nastali tekom konkretnega pravdnega postopka. Kadar slovenski davčni zavezanec opravlja odvetniške storitve zavezancu s sedežem izven Slovenije, je kraj obdavčitve storitev izven Slovenije. Zato sporne odvetniške storitve niso predmet DDV v Sloveniji.

Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožnik (državljan Južnoafriške republike, ki ima dovoljenje za prebivanje na Malti) ni izkazal takega finančnega in premoženjskega stanja, na podlagi katerega bi bilo mogoče sklepati, da v primeru neuspeha s tožbo ne bi obstajala bojazen za poplačilo pravdnih stroškov druge toženke. Drži namreč, da gola dejstva, da ima tožnik na Malti odpr bančni račun, da je tam dvačni zavezanec, da je direktor in zastopnik gospodarske družbe v tej državi, da je v njej plačeval relativno visoko šolnino za šolanje svojih otrok in da je plačal relativno visoko sodno akso za predmetni postopek, sama po sebi ne izkazujejo obstoja zadostnih finančnih sredstev oz. premoženja, na katera bi bila mogoče poseči za poplačilo pravdnih stroškov druge toženke.

Z institutom varščine država varuje tožence pred rizikom neplačanih pravdnih stroškov, ki jih s sprožanjem postopkov v Sloveniji lahko povzročijo tuji državljani. Pravilo je, da je tuj državljan varščino dolžan plačati.

Prebivališče tujca, finančno stanje in ugled tujca so odločilni razlogi, na podlagi katerih sodišče Republike Južne Afrike odloči o utemeljenosti predloga za plačilo tožniške varščine. Smiselna uporaba 1. točke 1. odstavka 91. člena ZMZPP, ki določa, da toženec nima pravice zahtevati varščine za pravdne stroške, če v državi, katere državljan je tožnik, državljani Republike Slovenije niso dolžni dajati varščine, nalaga sodišču v Republiki Sloveniji, da v primeru, če je tožnik državljan Republike Južne Afrike, ugotavlja razloge, zaradi katerih zahteva za plačilo varščine ni utemeljena, ker varščina ni potrebna, ker ne obstaja bojazen, da slovenski državljan v primeru, da v pravdi uspe, ne bi mogel doseči plačila pravdnih stroškov od tožnika oziroma bi bila uveljavitev te terjatve bistveno otežena. Stalno ali začasno bivališče tožnice v Sloveniji, njeno finančno stanje in premoženje v Sloveniji, so lahko razlogi, na podlagi katerih izjemoma kot tuja državljanka ne bo dolžna plačati varščine, kot to določa 1. odstavek 90. člena ZMZPP, če bodo navedene okoliščine zagotavljale realno možnost plačila terjatve toženke za pravdne stroške, če bo v pravdi uspela.

Zgolj z zatrjevanjem, da je izpisek iz spletne strani sodišča skrajno neprimeren in nezanesljiv, pritožnica ne more omajati pravilnosti odločitve prvostopenjskega sodišča, da izjema po 1. točki 1. odstavka 91. člena ZMZPP ni podana. Sodišče prve stopnje je po tem, ko je postalo očitno, da pojasnila ministrstva za pravosodje ne bo prejelo, svojo odločitev utemeljeno gradilo na dokazu, ki ga je predložila tožena stranka, na kateri je v predmetnem postopku (tudi) breme zatrjevanja, da so v državi, katere državljan je tožnik, pravne osebe dolžne dajati varščino. Ker ZPP ne pozna formalnih dokaznih pravil, presoja listinskega dokaza (ki je trditve tožene stranke potrdil) ne more predstavljati nezakonitega načina ugotavljanja pogoja vzajemnosti.

Tožnik (tuj državljan, ki nima stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji) je od tožene stranke vtoževal odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel zaradi nesreče pri delu. Pri delu na gradbišču je padel iz gradbenega odra (ki ni imel prečne varovalne ograje) z višine približno 8 metrov in pri tem padcu utrpel hude telesne poškodbe. Tožena stranka je tožniku objektivno odgovorna zaradi dela na višini in krivdno odgovorna zaradi opustitve dolžnega nadzora za varno delo in zagotavljanja varnih pogojev dela. Tožnik ni imel na razpolago niti čelade niti vrvi, s katero bi se zavaroval pred padcem. Na odru je delal prvič in ni imel izkušenj z odrejenim delom (odstranjevanjem desk iz posušenega betona na višini 8 metrov). Zato tožniku ni mogoče očitati soprispevka k nastanku škode. O posameznih oblikah nepremoženjske škode, ki jo je tožnik vtoževal in odškodnini zanje, je sodišče prve stopnje odločilo le na podlagi tožnikove izpovedbe in medicinske dokumentacije. Na podlagi teh dokazov sodišče prve stopnje, glede na obseg in vrste tožnikov poškodb ter potek zdravljenja, ni moglo pravilno in preverljivo ugotoviti trajanja in intenzivnosti telesnih bolečin, ki jih je utr

Po določbi 16. člena Pogodbe med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško o pravni pomoči v civilnih in kazenskih zadevah zgolj državljanstvo in domicil tožnika res ne zadoščata za določitev varščine, vendar se je toženka v svojem ugovoru sklicevala tudi na tožnikovo slabo premoženjsko stanje.

Sodišče mora od ministrstva, pristojnega za pravosodje, pridobiti odgovor, ali so k plačilu tožniške varščine v ZDA vezane tudi pravne osebe iz RS ter posebej, ali takšna dolžnost obstaja v zvezni državi, v kateri ima tožnik sedež.

Zgradba je sestavina nepremičnine, ki v skladu z načelom specialnosti in načelom povezanosti zemljišča in objekta ne more biti samostojen predmet stvarnih pravic. Zato ni možen zahtevek na ugotovitev, da spada v skupno premoženje zgradba oziroma del zgradbe, temveč le zahtevek, s katerim se ugotavlja, da spada v skupno premoženje zemljišče, na katerem ta stavba stoji. Za obstoj dogovora o skupni gradnji ni predpisana nobena oblika, obstoj takšnega sporazuma pa se lahko ugotovi tudi s konkludentnimi dejanji in načinom življenja, dela in pridobivanja ter odnosov, ki so obstajali med strankami. Sodišče prve stopnje bi moralo ugotoviti vrednost vloženih sredstev toženih strank in tožeče stranke v novo stvar, kar pa je moč ugotoviti s pomočjo izvedenca gradbene stroke, da bi lahko sprejelo zaključek o tem, kakšno je razmerje med novo vrednostjo nepremičnine (nove stvari), v katero so pravdne stranke vlagale, in opravljenimi vlaganji.

Zgradba je sestavina nepremičnine, ki v skladu z načelom specialnosti in načelom povezanosti zemljišča in objekta ne more biti samostojen predmet stvarnih pravic. Zato ni možen zahtevek na ugotovitev, da spada v skupno premoženje zgradba oziroma del zgradbe, temveč le zahtevek, s katerim se ugotavlja, da spada v skupno premoženje zemljišče, na katerem ta stavba stoji. Sodišče prve stopnje bi moralo ugotoviti vrednost vloženih sredstev toženih strank in tožeče stranke v novo stvar, kar pa je moč ugotoviti s pomočjo izvedenca gradbene stroke, da bi lahko sprejelo zaključek o tem, kakšno je razmerje med novo vrednostjo nepremičnine (nove stvari), v katero so pravdne stranke vlagale, in opravljenimi vlaganji. Posebna vložka prve in druge toženke v novo stvar, to je obnovljeno nepremičnino, mora sodišče prve stopnje oceniti v primerjavi z vrednostjo nove stvari.

Če sta država, v kateri ima sedež tožnik, in država, v kateri ima sedež toženec, podpisali konvencijo, ki oprošča tožnika plačila tožniške varščine, sodišče ni dolžno preverjati, ali je podana dejanska vzajemnost.