101. člen ZMZPP

Sodišče prve stopnje je na podlagi potrdil, ki sta jih v spis predložila udeleženca, ugotovilo: da se v Švici ne vodi postopek za razvezo zakonske zveze med udeležencema; da iz potrdila nasprotne udeleženke izhaja le, da je vložila zahtevo za ukrepe za zaščito zakonske zveze zoper predlagatelja, ne pa tudi, da med udeležencema teče postopek razveze. Razlaga nasprotne udeleženke glede postopka ukrepov za zaščito zakonske zveze v povezavi z razvezo zakonske zveze po švicarskem Civilnem zakoniku (Zivilgesetzbuch, ZGB) je zmotna. Postopek ukrepov za zaščito zakonske zveze in razveza sta ločena postopka. Sodišče prve stopnje je tako utemeljeno ugotovilo, da sodišče v Švici ne odloča o isti zadevi med strankama glede na predmet odločanja, in zavrnilo ugovor nasprotne udeleženke glede mednarodne litispendence oziroma njen predlog za prekinitev postopka.

Glede na posebno naravo delibacijskega postopka bi bila prepoved objektivne novote neustrezna. Namen takšnega postopka ni v rešitvi spora med strankama z različnimi interesi, temveč v priznanju učinkov tuji odločbi z njenim prenosom v domači pravni red. Postopek je eden od izrazov načela suverenosti, saj državi omogoča, da izvaja sodno oblast na svojem ozemlju. Z vidika namena delibacijskega postopka bi bilo nevzdržno, da bi se kot pravno veljavna priznala nepravnomočna, celo neobstoječa tuja sodna odločba. Neobstoječe sodne odločbe že po naravi stvari ni mogoče priznati.

Predlog se zavrne.

Pooblastilo je zapisano nekoliko nerodno, kljub temu pa ni nejasno. Vrhovno sodišče pritrjuje argumentaciji sodišča prve stopnje, ki je pooblastilo razlagalo tudi v luči 3. in 6. člena Konvencije. Po tretjem odstavku 3. člena Konvencije morajo biti zahtevku priloženi vsi ustrezni dokumenti in tudi pooblastilo za sprejemni organ, da stori vse potrebno v imenu preživninskega upravičenca. In ravno - storiti vse potrebno - iz vsebine pooblastila tudi izhaja. Zato je pravilen zaključek, da pooblastilo Skladu zajema tudi pooblastilo za vodenje postopka priznanja veljavnosti in izvršljivosti tuje sodne odločbe. Domneva vzajemnosti pomeni, da je pogoj za ugotavljanje vzajemnosti najprej trditev katerega od udeležencev, da vzajemnost ne obstaja, ter nadalje, da leži breme dokazovanja neobstoja vzajemnosti na tistem, ki navedeno zatrjuje. Tisti, ki nasprotuje priznanju, mora torej trditi in dokazati, da v državi izvora odločbe zavračajo priznanje slovenskih odločb oziroma da glede na njihova pravila o priznanju tujih sodnih odločb ni mogoče pričakovati, da bi jih priznali. Tem zahtevam nasprotni udeleženec v ugovoru z golim zatrjevanjem neobstoja vzajemnosti ni zadostil.

Nosilna teza pritožbe nasprotne udeleženke je, da med državama Slovenijo in Črno Goro ni bila sklenjena nobena bilateralna pogodba o priznavanju in izvršitvi sodnih odločb. To pa še ni razlog za zavrnitev predloga za priznanje sklepa sodišča Črne Gore v konkretnem primeru. Pomembno je, ali pravila o priznanju tujih sodnih odločb Republike Črne Gore omogočajo priznanje sodnih odločb Republike Slovenije. Kdor nasprotuje priznanju, mora trditi in dokazati, da v državi izvora odločbe zavračajo priznanje slovenskih odločb oziroma da glede na njihova pravila ni mogoče pričakovati, da bi jih priznali.

V nepravdnih postopkih pri uporabi določb ZPP o prekluziji treba upoštevati naravo in še posebej tudi vrsto nepravdnega postopka. Postopek priznanja tuje sodne odločbe je predlagalni postopek in v njem je uveljavljeno razpravno načelo, zato ni mogoče na načelni ravni izključiti smiselne uporabe pravil ZPP o prekluziji. Vendar pa mora sodišče določbe ZPP smiselno uporabiti tako, da uravnoteži postopkovne pravice udeležencev. Predlagatelj skuša doseči priznanje tuje sodne odločbe zato, da bi z izvršbo uveljavil pravico do učinkovitega sodnega varstva. Zato nima prav sodišče prve stopnje, ki je absolutno prednost dalo iskanju materialne resnice in je v ponovljenem postopku dopustilo neomejeno navajanje novot. Prav tako nima prav, ko navaja, da ima sodišče tudi v zvezi z vprašanjem vzajemnosti oficiozna pooblastila. Na pridržek vzajemnosti sodišče pazi le na ugovor nasprotnega udeleženca in ne po uradni dolžnosti, tako kot na pridržek javnega reda. Nasprotni udeleženec je ta pridržek dolžan izkazati in zato je prav, da je pri tem časovno omejen. Pomembno pa je, da so časovne omejitve takšne, da je nasprotnemu udeležencu omogočeno, da se opredeli do vseh relevantnih vidik

Uredba Bruselj I se na podlagi 1. točke prvega člena uporablja v civilnih in gospodarskih zadevah, ne glede na naravo sodišča. Ne zajema pa dejanj pri izvajanju državne oblasti (acta iure imperii). Spori iz ZOPNI niso civilni ali gospodarski spori, kot jih opredeljuje Uredba Bruselj I, ker je njihov temelj v izvajanju državne oblasti, ko država zaradi javnopravnega varstva preko civilnih sankcij izreka ukrepe, s katerimi posega v lastninsko pravico toženca, ki je pridobil premoženje na nezakonit način. Tožba iz ZOPNI, ki jo uveljavlja država zoper toženca, je po svoji vsebini penalna, kar je posledično tudi podlaga za reipersekutorni oziroma vrnitveni zahtevek in prenos lastninske pravice na državo, kar dodatno potrjuje, da pravna podlaga tožbenega zahtevka niso (klasični) civilnopravni oziroma zasebnopravni predpisi. Glede na opisano naravo spora je uporaba Uredbe Bruselj I v sporih iz ZOPNI izključena.

Pritožbeni očitki ne ponudijo argumentov, ki bi za odločitev o preživnini odrezali pristojnost sodišču v BIH. Celo nasprotno, pritožnik se sklicuje na drugo odločbo sodišča v Bihaču, ki ni predmet postopka in v kateri naj bi mu bilo naloženo plačevanje preživnine v nižjem znesku. Vprašanje dejanskega plačila preživnine je okoliščina, ki jo bo pritožnik lahko uveljavil v morebitnem kasnejšem izvršilnem postopku.

Bistveno je, da pritožnica prek obravnavane neenake uporabe procesnih določb v dveh primerljivih gospodarskih sporih ni izkazala takšne kršitve procesnih jamstev, ki bi preko pridržka javnega reda terjala odrek priznanja sodbe Gospodarskega sodišča v Beogradu.

Nasprotni udeleženec zgolj z navedbami, da sporne tuje sodne odločbe ni prejel, še ni izkazal okoliščin v smislu prvega in drugega odstavka 96. člena ZMZPP, saj iz potrdila glede sodnih odločb in sodnih poravnav, ki ga je izdalo kantonsko sodišče Schaffhausen v Švici dne 6. 6. 2013, izhaja, da je bilo pisanje o začetku postopka nasprotnemu udeležencu vročeno 15. 9. 2009.

Zavezanec v postopku priznanja tuje sodne odločbe je lahko samo oseba, zoper katero je tekel postopek, v katerem je bila izdana sodna odločba, katere priznanje se zahteva.

Bistvenega pomena je, da je identiteta osebe nesporna. Minimalne razlike pri zapisu osebnega imena sodišče lahko zanemari. Sodišče lahko v izjemnem primeru, ko se izkaže, da ni sodnega tolmača za določen jezik, kar pomeni, da ni mogoče zagotoviti overjenega prevoda, dopusti dokazovanje z neoverjenim prevodom, če je izkazana strokovnost prevajalca na ravni, ki se zahteva za kandidate za sodne tolmače. Izraelsko Vrhovno sodišče, ki je pri odločitvi upoštevalo tako okoliščine, ki govorijo v prid pristojnosti slovenskega sodišča, kot okoliščine, ki govorijo v prid pristojnosti izraelskega sodišča in na koncu ocenilo, da je težave toženca zaradi pravdanja v Izraelu mogoče v večji meri prebroditi kot težave tožnika, če bi se postopek vodil v Sloveniji, zlasti upoštevajoč njegovo zdravstveno stanje. Ob takšnih ugotovitvah, ki jih nasprotni udeleženec v pritožbi ne izpodbija, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da pristojnost tujega sodišča ni temeljila izključno na osebni vročitvi tožbe. V postopku priznanja tuje sodne odločbe se vzajemnost vselej ugotavlja le na načelni ravni. Sodišču prve stopnje, zaradi ugovora, da ni vzajemnosti, ni b

Okoliščino, da je obveznost prešla na nasprotnega udeleženca (osebo, ki v tuji sodni odločbi ni označena kot dolžnik), bi lahko predlagatelj dokazal na načine, določene v 24. členu ZIZ. Moral bi torej določno označiti javno ali po zakonu overjeno listino (izpisek iz sodnega registra, sklep o ustanovitvi nasprotne udeleženke, akt o preoblikovanju zavarovalne skupnosti v delniško družbo in podobno), s katero lahko dokaže, da je bila obveznost prevzeta ali je na drug način prešla na nasprotnega udeleženca. Kadar to ni mogoče, se prehod obveznosti dokazuje s pravnomočno odločbo, izdano v pravdnem postopku.

Priznanje tuje odločbe sodišča države, ki ni članica EU, urejajo določbe 4. poglavja ZMZPP ob smiselni uporabi določb ZNP.

Spričo načela omejenega preizkusa tuje sodne odločbe v delibacijskem postopku se ni dopustno ukvarjati z vprašajem njene pravilnosti v dejanskem in/ali materialnopravnem pogledu. Zakaj naj bi bila odločitev o ugoditvi denarnemu zahtevku kot terjatvi, ki izvira iz četudi z napakami volje pogodbenih strank obremenjene in nikoli pozneje na pravno upošteven način izpodbite oziroma razveljavljene pogodbe, v nasprotju z javnim redom Republike Slovenije, pritožnik ne pojasni. Gre namreč za primerljivo situacijo, ki jo domači javni red izrecno dopušča, saj z enakim ugovorom nasprotni udeleženec tudi pred slovenskim sodiščem ne bi mogel uspeti – na primer v izvršilnem postopku na podlagi z enako „napako“ obremenjenega izvršilnega naslova, izdanega v postopku pred domačim sodiščem. Obstoj vzajemnosti se ugotavlja po stanju ob odločanju o predlogu za priznanje tuje sodne odločbe (in ne po stanju ob njeni izdaji).

Tuja sodna odločba, ki bi učinkovala tako, da bi nasprotni udeleženci dejansko izgubili zastavno pravico na nepremičnini v Republiki Sloveniji, ki so jo v pridobili na podlagi pravnomočne sodbe odločbe, je v nasprotju z določeno izključno pristojnostjo sodišč Republike Slovenije in se skladno s prvim odstavkom 97. člena ZMZPP ne prizna. Učinek, zaradi katerega bi zastavna pravica nasprotnih udeležencev izgubila ves svoj pomen, pa je tudi v nasprotju z javnim redom Republike Slovenije, saj bi prišlo do onemogočanja izvajanja sodne oblasti slovenskih sodišč na območju Republike Slovenije. Določbam o izključni pristojnosti sodišč Republike Slovenije, kakor tudi slovenskemu javnemu redu, nasprotuje le učinek priznanja tuje sodne odločbe, ki bi vplival na prekinitev izvršilnega postopka, zato se priznanje zavrne le glede posledic začetka stečajnega postopka na postopek izvršbe, ki je v teku pred Okrajnim sodiščem v Kopru, ki se tako ne prekine.

Nedovoljena pritožbena novota.

Pogoj za ugotavljanje vzajemnosti je najprej trditev ene od strank, da vzajemnosti ni. Do uveljavljanja take trditve zadošča domneva iz 3. odstavka 101. člena ZMZPP. Ker je nasproti udeleženec v ugovoru navedel samo, da med državama ni sklenjena bilateralna pogodba, je izpodbijana odločitev materialnopravno pravilna.

V postopku priznanja tuje sodne odločbe ni utemeljen ugovor, da datum pravnomočnosti tuje sodne odločbe ni pavšalno ugotovljen. Datum pravnomočnosti na potrdilu o pravnomočnosti je ugotovil in potrdil pristojen tuj organ. V postopku priznanja tuje sodne odločbe se preizkuša le ali je potrdilo o pravnomočnosti pristojnega organa priloženo.

V postopku o priznanju tuje sodne odločbe ni upošteven ugovor o njeni vsebinski nepravilnosti. Ugovor o prenehanju preživninske obveznosti zaradi nove odločbe o dodelitvi otroka se lahko uveljavlja v morebitnem izvršilnem postopku.