48. člen ZMZPP

Škodna posledica tega škodnega dejanja je neizvajanje starševske skrbi v obliki neizvajanja stikov z otrokoma v Bosni in Hercegovini. Ta je nastala na ozemlju Bosne in Hercegovine. Tu je prišlo do neposrednega vpliva na zavarovano dobrino oziroma škodnega delovanja na oškodovanca, saj se stiki tu niso izvajali, pa bi se morali. Dejstvo, da tožnik duševne bolečine zaradi tega trpi v Sloveniji, ne zadošča za sklepanje o pristojnosti slovenskega sodišča.

Po razpoložljivih podatkih, ki izhajajo iz predloga, trenutno ni mogoče izključiti mednarodne pristojnosti slovenskega sodišča. Ni znano zadnje prebivališče nasprotnega udeleženca, prav tako ne, da bi bil državljan katere druge države. Vrhovno sodišče je kot pristojno določilo sodišče, na območju katerega leži nepremičnina, ki je glede na podatke iz zemljiške knjige v lasti nasprotnega udeleženca. To je hkrati sodišče, pred katerim postopek razglasitve za mrtvega že poteka.

Zadevna odločba, s katero je oče toženk oproščen plačila stroškov institucionalnega varstva v določeni višini in s katero je ugotovljena višina prispevka toženk, ni upravno izvršilni naslov, na podlagi katerega bi tožnik od toženk lahko terjal plačilo. Če bi bila, bi bila pričujoča tožba odveč in zato nedopustna. Predmet odločbe CSD je odločitev o zahtevi upravičenca (očeta toženk, ki ga je tožnik sprejel v oskrbo) do delne oprostitve plačila socialnovarstvene storitve, oziroma, gledano z druge strani, zahteve, naj se del oskrbnine plača iz javnih sredstev. Ker je višina oprostitve oziroma prispevka iz javnih sredstev odvisna od premoženjskega položaja oskrbovane osebe in drugih oseb, ki so zavezane prispevati k preživljanju te osebe, je v odločbi CSD ugotovljeno tudi, kolikšen je prispevek drugih zavezancev (v našem primeru toženk). Toda odločba CSD toženkama ne nalaga, da morata tožniku kot izvajalcu institucionalnega varstva plačati določen znesek in ni izvršilni naslov, na podlagi katere bi lahko zavod, ki izvaja institucionalno varstvo, terjal plačilo od oseb, ki jih je CSD upošteval pri odločanju o višini prispevka iz javnih sredstev. Odločba CSD sama zase namreč ne vzpost

Za odločanje o tožbenem zahtevku je podana pristojnost slovenskega sodišča, saj gre v obravnavani zadevi za spor o plačilu obveznosti, ki se nanašajo na uporabo storitev izvajalca gospodarske javne službe, tožnica ima sedež v ..., toženkino nepremično premoženje, iz katerega bo mogoče izvršiti sodbo (v primeru ugoditve tožbenemu zahtevku), pa je prav tako na območju sodišča prve stopnje (drugi odstavek 58. člena ZMZPP).

Med pravdnima strankama je spor o obstoju zunajzakonske skupnosti med tožnico in toženkinim pokojnim očetom ter posledično spor o obstoju/obsegu skupnega premoženja (in deležev na njem) in spor o obstoju tožničine dedne pravice. Del dajatvenega zahtevka na izročitev počitniške hišice in izstavitev zemljiškoknjižne listine zaradi vknjižbe solastninske pravice z deležem do 50/100, temelji na premoženjskopravni ureditvi med partnerjema v zunajzakonski skupnosti (67. člen v zvezi s 4. členom DZ), in predstavlja skupaj z ugotovitvenim in oblikovalnim delom zahtevka vsebinsko celoto. Del dajatvenega zahtevka na izročitev počitniške hišice in izstavitev zemljiškoknjižne listine zaradi vknjižbe solastninske pravice z deležem do 25/100, pa temelji na dednopravni ureditvi (10. člen v zvezi s 4.a členom ZD in 223. člen ZD). Dopustna je ločenost pravd, če je posamezne zahtevke mogoče samostojno obravnavati po materialnem pravu. Ugotovitveni del zahtevka po dediščinski tožbi je šteti za vmesni ugotovitveni zahtevek, o katerem je mogoče odločati le v isti pravdi kot o dajatvenem zahtevku. Izkazana je tudi vsebinska povezanost zahtevkov: od vprašanja, ali počitniška hiška sodi v skupno premože

Revizija je bila dopuščena glede vprašanja, ali se za določitev pristojnosti za odločanje o premoženjskih razmerjih v neregistrirani zunajzakonski skupnosti z mednarodnim elementom uporablja Uredba 2016/1103 ali nacionalno mednarodno zasebno pravo. Ker tako uporaba določb Uredbe 2016/1103, kot tudi pravilna uporaba določb ZMZPP pripelje do odločitve, da je za odločanje pristojno slovensko sodišče, izpostavljene dileme v obravnavani zadevi ni. To pa pomeni tudi, da Vrhovno sodišče nima predložitvene obveznosti iz tretjega odstavka 267. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije. Sodišče prve stopnje namreč za presojo, ali je podana pristojnost slovenskega sodišča, ne bi smelo uporabiti 67. člena ZMZPP, temveč 48. člen ZMZZP, ki ureja splošno pristojnost v vseh zadevah z mednarodnim elementom. Po 48. členu ZMZPP je sodišče na območju RS pristojno, če ima toženec ob začetku sodnega postopka stalno prebivališče v RS (forum domicilii). V obravnavani zadevi ima toženec stalno prebivališče v RS, kar pomeni, da je po 48. členu ZMZPP slovensko sodišče pristojno za odločanje o vsem skupnem premoženju, tudi o nepremičninah, ki se nahajajo v tujini.

V skladu z določbo 78. člena ZMZPP je sodišče Republike Slovenije izključno pristojno za razglasitev pogrešanega slovenskega državljana za mrtvega ne glede na to, kje je ta imel stalno prebivališče. Ker po zbranih podatkih predlagateljice v tej fazi ni mogoče izključiti mednarodne pristojnosti slovenskega sodišča (tretji odstavek 48. člena in 78. člena ZMZPP), je Vrhovno sodišče v skladu s šestim odstavkom 11. člena ZNP-1 kot krajevno pristojno sodišče določilo Okrajno sodišče v Tolminu. Pri tem je upoštevalo, da se tam nahaja nepremičnina, pri kateri je pogrešani vpisan kot lastnik.

Začasno prebivališče je podlaga za pristojnost sodišča Republike Slovenije le, če toženec nima stalnega prebivališča v nobeni državi (drugi odstavek 48. člena ZMZPP). Ni pa možno pojma stalnega prebivališča razlagati tako široko, da bi zaključili, da je bilo toženčevo prijavljeno začasno prebivališče dejansko njegovo stalno prebivališče. Posebne okoliščine za takšno širšo razlago v obravnavanem primeru, kjer tožeča zavarovalnica proti tožencu kot odgovorni osebi uveljavlja regresni zahtevek, niso podane.

Tako je v predmetnem postopku, glede določitve pristojnega sodišča za odločanje, povsem nerelevantno, kje prebiva tožnica oz. kje je bilo zadnje skupno prebivališče pravdnih strank. Slednje bo postalo relevantno pri uporabi materialnega prava, ko bo sodišče prve stopnje odločalo o preživninski obveznosti toženca.

Sodišče Republike Slovenije je izključno pristojno za razglasitev pogrešanega slovenskega državljana za mrtvega, ne glede na to, kje je imel stalno prebivališče (78. člen ZMZPP). V obravnavanem primeru ni mogoče ugotoviti niti državljanstva niti (zadnjega) stalnega ali začasnega prebivališča. Ker po tako zbranih podatkih predlagateljice in Okrajnega sodišča v Novi Gorici v tej fazi ni mogoče izključiti mednarodne pristojnosti slovenskega sodišča (tretji odstavek 48. člena in 78. člen ZMZPP), je Vrhovno sodišče v skladu s šestim odstavkom 11. člena ZNP-1 kot krajevno pristojno sodišče določilo Okrajno sodišče v Ajdovščini. Na območju slednjega se namreč nahajajo nepremičnine, pri katerih je pogrešani še vedno vpisan kot lastnik.

Sodišče Republike Slovenije je izključno pristojno za razglasitev pogrešanega slovenskega državljana za mrtvega, ne glede na to, kje je imel stalno prebivališče (78. člen ZMZPP). Ker po zbranih podatkih predlagateljice v tej fazi ni mogoče izključiti mednarodne pristojnosti slovenskega sodišča (tretji odstavek 48. člena in 78. člen ZMZPP), je Vrhovno sodišče v skladu s šestim odstavkom 11. člena ZNP-1 kot krajevno pristojno sodišče določilo Okrajno sodišče v Tolminu. Pri tem je upoštevalo, da se tam nahaja nepremičnina, pri kateri je pogrešani vpisan kot lastnik. Poleg tega je pred Okrajnim sodiščem v Tolminu ta nepravdna zadeva tudi že odprta.

Pravilo o izbirni pristojnosti kompetenčnega sodišča v sporih o neposlovni odškodninski odgovornosti iz prvega odstavka 55. člena ZMZPP je treba razlagati ob upoštevanju posebno tesne zveze med sporom in sodišči kraja, v katerem je prišlo do škodnega dogodka ali škode, kjer je največ dokazov o škodnem dogodku in obsegu škode, kar opravičuje podelitev pristojnosti tem sodiščem, zaradi učinkovitega izvajanja sodne oblasti in organizacije postopka. Tožena stranka na območju Republike Slovenije ni niti izvršila niti opustila nobenega dejanja. Kraj, v katerem ima tožeča stranka sedež in premoženje, oziroma kraj, v katerem je tožeča stranka banki dala nalog za prenos sredstev, v danih okoliščinah ni kraj storitve škodnega dogodka, saj je do škodnega dejanja oziroma opustitve tožene stranke lahko prišlo le na območju Združenega kraljestva, kjer je poslovala tožena stranka. Škoda, ki je v obravnavanem primeru nastala tožeči stranki, ima naravo čiste finančne škode. Premoženje tožeče stranke se je zmanjšalo za znesek, ki je bil nakazan na račun pri toženi stranki. Po nalogu tožeče stranke so bila navedena finančna sredstva prenesena na račun pri toženi stranki v Združenem kra

Ker po doslej zbranih podatkih ni mogoče izključiti mednarodne pristojnosti slovenskega sodišča (tretji odstavek 48. člena in 78. člen ZMZPP), je Vrhovno sodišče na podlagi šestega odstavka 11. člena ZNP-1 kot krajevno pristojno sodišče določilo Okrajno sodišče v Tolminu. Pri tem je upoštevalo, da se na območju tega sodišča nahaja nepremičnina, pri kateri je pogrešana vpisana kot lastnica.

Ker po doslej zbranih podatkih ni mogoče izključiti mednarodne pristojnosti slovenskega sodišča (tretji odstavek 48. člena in 78. člen Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku), je Vrhovno sodišče na podlagi šestega odstavka 11. člena ZNP-1 kot krajevno pristojno sodišče določilo Okrajno sodišče v Tolminu. Pri tem je upoštevalo, da se na območju tega sodišča nahaja nepremičnina, pri kateri je pogrešani vpisan kot lastnik.

Ker po doslej zbranih podatkih ni mogoče izključiti mednarodne pristojnosti slovenskega sodišča (tretji odstavek 48. člena in 78. člen ZMZPP), je Vrhovno sodišče na podlagi šestega odstavka 11. člena ZNP-1 kot krajevno pristojno sodišče določilo Okrajno sodišče v Tolminu. Pri tem je upoštevalo, da se na območju tega sodišča nahaja nepremičnina, pri kateri je pogrešana vpisana kot lastnica.

Ker v konkretnem primeru ni mogoče ugotoviti niti državljanstva niti (zadnjega) stalnega ali začasnega prebivališča nasprotnega udeleženca, po doslej zbranih podatkih ni mogoče izključiti mednarodne pristojnosti slovenskega sodišča (tretji odstavek 48. in 78. člen Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku). Vrhovno sodišče je zato v skladu s šestim odstavkom 11. člena ZNP-1 odločilo, da se kot krajevno pristojno sodišče za odločanje v tej nepravdni zadevi določi Okrajno sodišče v Tolminu. Pri tem je upoštevalo, da je v zemljiško knjigo na območju tega sodišča vpisana lastninska pravica nasprotnega udeleženca.

Sodišče Republike Slovenije je izključno pristojno za razglasitev pogrešanega slovenskega državljana za mrtvega, ne glede na to, kje je imel stalno prebivališče (78. člen ZMZPP). Ker po zbranih podatkih predlagateljice v tej fazi ni mogoče izključiti mednarodne pristojnosti slovenskega sodišča (tretji odstavek 48. člena in 78. člen ZMZPP), je Vrhovno sodišče v skladu s šestim odstavkom 11. člena ZNP-1 kot krajevno pristojno sodišče določilo Okrajno sodišče v Tolminu. Pri tem je upoštevalo, da se tam nahaja nepremičnina, pri kateri je pogrešani vpisan kot lastnik. Poleg tega je pred Okrajnim sodiščem v Tolminu ta nepravdna zadeva tudi že odprta.

Sodišče Republike Slovenije je izključno pristojno za razglasitev pogrešanega slovenskega državljana za mrtvega, ne glede na to, kje je imel stalno prebivališče (78. člen ZMZPP). Ker po zbranih podatkih predlagateljice v tej fazi ni mogoče izključiti mednarodne pristojnosti slovenskega sodišča (tretji odstavek 48. člena in 78. člen ZMZPP), je Vrhovno sodišče v skladu s šestim odstavkom 11. člena ZNP-1, kot krajevno pristojno sodišče določilo Okrajno sodišče v Tolminu. Pri tem je upoštevalo, da se tam nahaja nepremičnina, pri kateri je pogrešani vpisan kot lastnik. Poleg tega je pred Okrajnim sodiščem v Tolminu ta nepravdna zadeva tudi že odprta.

Sodišče Republike Slovenije je izključno pristojno za razglasitev pogrešanega slovenskega državljana za mrtvega, ne glede na to, kje je imel stalno prebivališče (78. člen ZMZPP). Ker po zbranih podatkih predlagateljice v tej fazi ni mogoče izključiti mednarodne pristojnosti slovenskega sodišča (tretji odstavek 48. člena in 78. člen ZMZPP), je Vrhovno sodišče v skladu s šestim odstavkom 11. člena ZNP-1, kot krajevno pristojno sodišče določilo Okrajno sodišče v Tolminu. Pri tem je upoštevalo, da se tam nahaja nepremičnina, pri kateri je pogrešani vpisan kot lastnik. Poleg tega je pred Okrajnim sodiščem v Tolminu ta nepravdna zadeva tudi že odprta.

Sodišče Republike Slovenije je izključno pristojno za razglasitev pogrešanega slovenskega državljana za mrtvega, ne glede na to, kje je imel stalno prebivališče (78. člen ZMZPP). Ker po zbranih podatkih predlagateljice v tej fazi ni mogoče izključiti mednarodne pristojnosti slovenskega sodišča (tretji odstavek 48. člena in 78. člen ZMZPP), je Vrhovno sodišče v skladu s šestim odstavkom 11. člena ZNP-1, kot krajevno pristojno sodišče določilo Okrajno sodišče v Tolminu. Pri tem je upoštevalo, da se tam nahaja nepremičnina, pri kateri je pogrešani vpisan kot lastnik. Poleg tega je pred Okrajnim sodiščem v Tolminu ta nepravdna zadeva tudi že odprta.