VSC Sklep I Cp 170/2025

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom zavrglo ugovor pristojnosti slovenskega sodišča.

2Toženka vlaga zoper sklep sodišča prve stopnje laično pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP, s katero sklep izpodbija v celoti. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje ali da ga spremeni tako, da izreče slovensko sodišče v tej zadevi kot mednarodno nepristojno sodišče in tožbeni zahtevek zavrže, tožnici pa naloži v plačilo stroške postopka.

Navaja, da mora po tretjem odstavku 18. člena ZPP sodišče samo po uradni dolžnosti paziti na svojo mednarodno pristojnost ves čas postopka; predlog za izrek slovenskega sodišča za nepristojnega je mogoče vložiti ves čas postopka. Toženka je predlog glede mednarodne pristojnosti vložila že v ugovoru zoper sklep o izvršbi in ga je v odgovoru na dopolnitev tožbe samo ponovila. Pravnomočnost sklepa, s katerim je sodišče odločilo o toženkinem ugovoru, in nevložitev toženkine pritožbe zoper njega, za odločanje o mednarodni pristojnosti nima nobenega pomena, saj (izvršilno) sodišče v njem o tem predlogu ni odločilo, ampak je zadevo samo prepustilo (pravdnemu) sodišču prve stopnje. Med pravdnima strankama ne gre za spor iz pogodbenega razmerja, ampak za spor o plačilu storitev na podlagi Odloka o preskrbi s pitno vodo, tožnica pa te vode toženki sploh ne dobavlja. Prav tako ne gre za spor glede nepremičnine. Glede na 48. člen Zakona o mednarodne zasebnem pravu in postopku (v nadaljevanju ZMZPP) je slovensko sodišče pristojno le, če ima toženec stalno prebivališče v RS, toženka pa je že 12 let stalna rezidentka Velike Britanije (Združenega kraljestva). Zato slovensko sodišče ni pristojno za odločanje o tožbenem zahtevku zoper toženko. Priglaša stroške postopka.

3Pritožba je bila na podlagi prvega odstavka 344. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožbeno sodišče je v skladu s prvim in drugim odstavkom 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP sklep sodišča prve stopnje preizkusilo v delu, ki se izpodbija s pritožbo, in v mejah razlogov, ki so v pritožbi navedeni, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 350. člena ZPP in pravilno uporabo materialnega prava.

6Po prvem odstavku 17. člena ZPP sodišče presodi po uradni dolžnosti takoj po prejemu tožbe, ali je sodišče pristojno in v kakšni sestavi je pristojno. Po drugem odstavku 17. člena ZPP se pristojnost presodi na podlagi navedb v tožbi in na podlagi dejstev, ki so sodišču znana. Po prvem odstavku 18. člena ZPP mora sodišče med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali spada odločitev o sporu v sodno pristojnost. Po tretjem odstavku 18. člena ZPP se sodišče, če med postopkom ugotovi, da za odločitev o sporu ni pristojno sodišče RS, po uradni dolžnosti izreče za nepristojno, razveljavi opravljena pravdna dejanja in zavrže tožbo, razen v primerih, ko je pristojnost sodišča RS odvisna od privolitve tožene stranke, ona pa je v to privolila.

7Iz razlogov izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje (ki pritožbeno niso izpodbijani), izhaja:

- tožnica je kot upnica na Okrajno sodišče v Ljubljani (COVL) zoper toženko kot dolžnico (kot njeno prebivališče je navedla naslov v RS) vložila predlog za izvršbo na podlagi verodostojnih listin zaradi plačila zneska v višini 641,58 EUR s pripadki;

- Okrajno sodišče v Ljubljani (COVL) je s sklepom Vl 90387/2023 z dne 22. 11. 2023 upničinemu predlogu ugodilo, Okrajno sodišče v Celju pa je v nadaljnjem izvršilnem postopku s sklepom z dne 6. 2. 2024 izvršbo nadaljevalo z novim izvršilnim sredstvom - prodajo toženkine nepremičnine v k. o. Teharje;

- toženka je 6. 3. 2024 vložila predlog za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti sklepa o izvršbi, predlog, da se sodišče prve stopnje izreče za krajevno (mednarodno) nepristojno, in ugovor zoper sklep o izvršbi;

- Okrajno sodišče v Celju je s sklepom z dne 2024 razveljavilo potrdilo o pravnomočnosti in s sklepom z dne 24. 4. 2024 dolžničinemu ugovoru ugodilo in razveljavilo sklep o izvršbi in sklep o nadaljevanju izvršbe z novim izvršilnim sredstvom ter sklenilo, da bo o zahtevku in stroških odločalo Okrajno sodišče v Celju v pravdnem postopku; tožnica je podala dopolnitev tožbe, toženka pa odgovor na dopolnitev tožbe, kjer je ponovno ugovarjala pristojnosti slovenskega sodišča;

- toženka ima stalno prebivališče v Združenem kraljestvu.

8S sedaj izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo toženkin ugovor pristojnosti slovenskega sodišča. Obrazložilo je, da toženkin ugovor pristojnosti ni dovoljen, ker se nobena od pravdnih strank ni pritožila zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 24. 4. 2024, s katerim je bila določena pristojnost sodišča prve stopnje za nadaljevanje postopka. Dodatno je pojasnilo, da je podana pristojnost slovenskega sodišča za odločitev o tožbenem zahtevku na podlagi drugega odstavka 58. člena ZMZPP.

9Toženka ima v pritožbi sicer prav, da pravnomočnost sklepa z dne 24. 4. 2024, s katerim je sodišče prve stopnje odločilo o toženkinem ugovoru zoper sklep o izvršbi in dolžničinemu ugovoru ugodilo ter razveljavilo sklep o izvršbi in sklep o nadaljevanju izvršbe z novim izvršilnim sredstvom ter sklenilo, da bo o zahtevku in stroških odločalo sodišče prve stopnje v pravdnem postopku, ne pomeni, da je bilo o njenem ugovoru pristojnosti slovenskega sodišča že pravnomočno odločeno. Sodišče prve stopnje je s tem sklepom zgolj odločilo o ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine v skladu z drugim odstavkom 62. člena ZIZ.¹ Zato ni pravilen zaključek sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu, da toženkin ugovor pristojnosti slovenskega sodišča ni dovoljen in ga (zgolj) iz tega razloga ne bi smelo zavreči.

10Vendar pa toženka v pritožbi nima prav, da sodišče prve stopnje ni pristojno za odločanje o tožbenem zahtevku in bi moralo ugovoru pristojnosti ugoditi ter tožbo zavreči. Sodišče RS je namreč pristojno za odločanje o tožbi zoper tožene stranke, ki v RS nimajo niti stalnega niti začasnega prebivališča,² tudi v primerih, ki jih ZMZPP posebej določa. Po drugem odstavku 58. člena ZMZPP je tako v sporih o premoženjskopravnih zahtevkih sodišče RS pristojno tudi tedaj, kadar je na ozemlju RS predmet, na katerega se nanaša tožba. Po drugem odstavku 58. člena ZMZPP pa je sodišče RS, če je na območju RS kakšno toženčevo premoženje, pristojno tudi tedaj, kadar ima tožnik stalno prebivališče oziroma sedež v RS, če tožnik izkaže za verjetno, da bo iz tega premoženja mogoče izvršiti sodbo. Prav za takšen primer (drugi odstavek 58. člena ZMZPP) pa gre v obravnavani zadevi, kot je toženki pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje (glej 10. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa), saj je med pravdnima strankama spor o plačilu obveznosti, ki se nanašajo na uporabo storitev izvajalca gospodarske javne službe (ne gre za pogodbeno obveznost, ampak obveznost plačila storitev obvezne gospodarske javne službe temelji na zakonu in podzakonskih predpisih, ki določajo, da je zavezanec za plačilo uporabnik storitev obvezne gospodarske javne službe), tožnica ima sedež v Celju, toženkino nepremično premoženje, iz katerega bo mogoče izvršiti sodbo (v primeru ugoditve tožbenemu zahtevku, kot je navajala tožnica), pa je prav tako na območju sodišča prve stopnje.

11Pritrditi je tudi zaključku sodišča prve stopnje, da je bilo slovensko sodišče glede na v predlogu navedena izvršilna sredstva krajevno pristojno, saj je upnik v predlogu za izvršbo kot toženkino prebivališče navedel naslov v RS (drugi odstavek 17. člena ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju - v nadaljevanju ZIZ); in zaključku, da je Okrajno sodišča v Celju, ker se je izvršilni postopek potem nadaljeval z novim izvršilnim sredstvom - rubežem in prodajo nepremičnine v k. o. Teharje, izključno krajevno pristojno (glede na tretji odstavek 35. člena ZIZ).³ Pritožbeno sodišče ob tem še dodaja, da je po prvem odstavku 63. člena ZMZPP sodišče RS izključno pristojno za dovolitev in opravo izvršbe, če se ta opravlja na območju RS.

12Glede na navedeno bi moralo sodišče prve stopnje toženkin ugovor pristojnosti slovenskega sodišča zavrniti (namesto zavreči), vendar se je v obravnavani zadevi pritožila zgolj toženka, zavrnitev ugovora pristojnosti pa je za toženko manj ugodna odločitev kot njegovo zavrženje. Ker velja pravilo o prepovedi reformatio in peius (359. člen ZPP v zvezi s 366. členom ZPP), v skladu s katerim pritožbeno sodišče ne sme spremeniti sodne odločbe v škodo stranke, ki se je pritožila, če se je pritožila samo ona, pritožbeno sodišče kljub materialnopravno zmotni odločitvi prvostopenjskega sodišča o zavrženju ugovora nima podlage za poseg v odločitev sodišča prve stopnje. Glede na pojasnjeno je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

13Ker je odločitev o povračilu stroškov odvisna od odločitve o glavni stvari, bo o priglašenih stroških odgovora na pritožbo odločilo sodišče prve stopnje v končni odločbi (šesti odstavek 163. člena ZPP).

¹ Po drugem odstavku 62. člena ZIZ sodišče razveljavi sklep o izvršbi, če ga dolžnik izpodbija v celoti ali samo v delu, v katerem mu je bilo naloženo, naj terjatev plača; sodišče nato nadaljuje postopek kot pri ugovoru zoper plačilni nalog, če za to ni pristojno, pa se izreče za nepristojno in zadevo odstopi pristojnemu sodišču. Pri tem upošteva sporazum o krajevni pristojnosti, če ga je upnik uveljavljal in določno označil v predlogu za izvršbo oziroma če ga je dolžnik uveljavljal v ugovoru zoper sklep o izvršbi in mu ga priložil. Predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, ki je bil podlaga za izdajo razveljavljenega sklepa o izvršbi, se obravnava kot tožba v pravdnem postopku.
² Po prvem odstavku 48. člena ZMZPP je sodišče RS pristojno, če ima toženec stalno prebivališče oziroma sedež v RS. Po drugem odstavku 48. člena ZMZPP pa je sodišče RS, če toženec nima stalnega prebivališča v RS niti v kakšni drugi državi, je sodišče Republike Slovenije pristojno, če ima toženec začasno prebivališče v RS.
³ Če je upnik predlagal za izvršbo več sredstev ali več predmetov, je krajevno pristojno za odločitev o predlogu tisto sodišče, ki je krajevno pristojno za odločanje po prvo navedenem sredstvu izvršbe (drugi odstavek 35. člena ZIZ). Če je v primeru iz prejšnjega odstavka med predlaganimi izvršilnimi sredstvi izvršba na nepremičnine, je izključno krajevno pristojno sodišče, ki je pristojno za odločanje o tem izvršilnem sredstvu (tretji odstavek 35. člena ZIZ).