VSRS Sklep Cpg 2/2022

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Nasprotni udeleženec sam krije svoje pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je zaradi pomanjkanja aktivne procesne legitimacije zavrglo predlog za priznanje in razglasitev izvršljivosti sodbe Arbitražnega sodišča v Moskvi z dne 11. 3. 2016 v zadevi št. A40-129892/13-14-1229 (v nadaljevanju sodba ruskega sodišča).

2Predlagatelj sklep izpodbija „iz vseh pritožbenih razlogov“. Predlaga, da višje sodišče (pravilno Vrhovno sodišče) pritožbi ugodi, izpodbijano odločbo spremeni tako, da ugovor nasprotnega udeleženca zavrne ter potrdi sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani I R 42/2019 z dne 28. 11. 2019, s katerim je priznalo pravno veljavnost in za izvršljivo v Republiki Sloveniji razglasilo sodbo ruskega sodišča. Podredno predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Nasprotni udeleženec je v odgovoru na pritožbo primarno predlagal njeno zavrženje, podredno pa zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5O predlogu za priznanje in o ugovoru zoper sklep o priznanju se odloča po določbah Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (v nadaljevanju ZMZPP). V skladu z določbo 111. člena ZMZPP se za vprašanja, ki niso posebej urejena v ZMZPP, smiselno uporabljajo določbe Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP-1), v skladu z določbo 42. člena ZNP-1 pa se za vprašanja, ki niso urejena v ZNP-1, smiselno uporabljajo določbe Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

6V postopku pred sodiščem prve stopnje se je kot ključno za odločitev o predlogu za priznanje ruske sodne odločbe izkazalo že vprašanje aktivne procesne legitimacije, torej vprašanje, ali je predlagatelj (Družba z omejeno odgovornostjo Gradbena družba „B.“ (OOO SK „B.“), ..., ...) predlog za priznanje ruske sodne odločbe sploh upravičen vložiti.

7Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o zavrženju predloga za priznanje sodbe ruskega sodišča utemeljilo z obrazložitvijo, da predlagatelj ni dokazal, da ima po ruskem pravu kot naknadno odkrito premoženje izbrisane pravne osebe sposobnost biti stranka tega postopka. Predlagatelj namreč ni niti trdil še manj pa dokazal, da je bil glede terjatve, ki izvira iz sodbe ruskega sodišča začet postopek za delitev ugotovljenega premoženja izbrisane pravne osebe ali imenovan začasni upravitelj, ki bi tak postopek vodil. Upoštevaje, da predlagatelj ni izkazal, da je kot stranka obstajal že ob vložitvi predloga, na kar je v več vlogah opozarjal nasprotni udeleženec, in njegovo pravno stališče, da ima sposobnost biti stranka že na podlagi zakona, brez izdaje posebne sodne odločbe, ga sodišče prve stopnje ni pozvalo na odpravo napak v smislu 81. člena ZPP.

8Predlagatelj sodišču prve stopnje v pritožbi očita, da ga v nasprotju z 81. členom ZPP nikoli ni pozvalo na predložitev dokazov o tem, da ima po ruskem pravu sposobnost biti stranka postopka. Nadalje trdi, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, natančneje določbo 5.2 odstavka 64. člena Civilnega Zakonika Ruske federacije, ki ne ureja celotne ruske stečajne zakonodaje ter postopka iskanja in unovčevanja premoženja izbrisane pravne osebe. Slednje ureja Federalni zakon O plačilni nesposobnosti z dne 26. 10 2002 N 127-FZ.

9Po prepričanju predlagatelja je arbitražni upravitelj A. A., postavljen in imenovan s sodno odločbo arbitražnega sodišča (tj. stečajno sodišče), v vlogi upravitelja upravičen nastopati vse do unovčitve in izterjave celotnega premoženja predlagatelja, vključno z izterjavo terjatve zoper nasprotnega udeleženca. Zato ni potrebno, da bi bil upravitelj v primeru, ko je stečajni dolžnik izbrisan iz sodnega registra in je stečajni postopek nad njim zaključen, ponovno imenovan z ločeno sodno odločbo. Upravitelj lahko nadaljuje z izterjavo terjatve proti nasprotni stranki pod pogojem, da je to želja lastnika izbrisane pravne osebe, ki zastavi ustrezen predujem. Imenovanje novega upravitelja (z novo sodno odločbo) bi bilo potrebno le v primeru, če bi bila družba izbrisana iz sodnega registra na podlagi likvidacijskega ali drugega postopka, kjer pred tem arbitražni upravitelj ni bil imenovan.

10Nadalje predlagatelj sodišču očita še, da v mednarodnih poizvedbah ni zastavilo ključnega vprašanja, ali je predlagatelj sposoben biti stranka postopka. To vprašanje bi skladno s Pogodbo med Federativno ljudsko republiko Jugoslavijo in Zvezo sovjetskih socialističnih republik o pravni pomoči v civilnih, družinskih in kazenskih zadevah z dne 24. 2. 1962 sodišče lahko zastavilo tudi sodišču, ki je izdalo odločbo in ki je posredovalo zahtevo za njeno priznanje ali izvršitev.

11Nasprotni udeleženec v odgovoru na pritožbo ponavlja svoje trditve, ki jih je podal že v postopku pred sodiščem prve stopnje, to je, da je predlagatelj postopka neobstoječa pravna oseba, ki kot tak ni sposoben biti stranka postopka, da pooblastilo odvetniku, ki ga je v imenu predlagatelja podpisal A. A. ni veljavno, ker neobstoječa pravna oseba nima zakonitega zastopnika, ter da ni bil potreben poseben poziv sodišča predlagatelju k predložitvi dokazov o tem, da ima predlagatelj sposobnost biti stranka postopka, saj je na to ves čas postopka opozarjal nasprotni udeleženec. Nadalje trdi, da je predlagatelj sam v vlogi12. 6. 2020 A. A. označil kot bivšega stečajnega upravitelja, ni pa trdil (na kar se sklicuje v pritožbi), da naj bi A. A. nadaljeval z izterjavo na željo lastnika izbrisane pravne osebe, za kar naj bi založil predujem.

12V Ruski federaciji je od 26. 10. 2002 v uporabi »О несостоятельности (банкротстве)« Zvezni zakon o insolventnosti (stečaju). Ta v drugem odstavku 127. člena v zvezi s prvim odstavkom 129. člena določa, da stečajni upravitelj opravlja svoje pristojnosti od njegovega imenovanja do datuma zaključka postopka zaradi insolventnosti ali ustavitve stečajnega postopka. Četrti odstavek 149. člena istega zakona pa določa, da se šteje, da je postopek zaradi insolventnosti zaključen, od dneva vnosa podatkov o likvidaciji dolžnika v enotnem državnem registru pravnih oseb.

13Predlagatelj je bil iz ruskega enotnega državnega registra pravnih oseb izbrisan 30. 6. 2017. To upoštevaje drugi odstavek 127. člena v zvezi s četrtim odstavkom 149. člena Zveznega zakona o insolventnosti (stečaju) pomeni, da je s tem dnem stečajni upravitelj predlagatelja A. A. prenehal opravljati svoje pristojnosti, ki jih je imel z imenovanjem na mesto stečajnega (in ne arbitražnega kot to trdi predlagatelj) upravitelja (od 18. 7. 2016; priloga A17) po zakonu. Pritožbene trditve, da je bil A. A. upravičen nastopati v vlogi stečajnega upravitelja v zvezi z unovčevanjem in izterjavo dolžnikovega premoženja, držijo le za čas trajanja stečajnega postopka. Po zaključku stečajnega postopka pa stečajni upravitelj teh pristojnosti nima (več). Iz tega logično izhaja, da po izbrisu dolžnika iz registra pravnih oseb, „razrešeni“ stečajni upravitelj ne more nadaljevati z izterjavo in unovčenjem dolžnikovega premoženja, za kar se zavzema pritožnik. Pritožnik trdi, da je bil A. A. dne 18. 7. 2016 imenovan za arbitražnega upravitelja, v dokaz pa predloži odredbo o imenovanju A. A. za stečajnega upravitelja.

14Pritožnik sodišču prve stopnje očita, da ruskemu ministrstvu za pravosodje ni zastavilo ključnega vprašanja, ali je predlagatelj sposoben biti stranka postopka. To ne drži. Sodišče je po mednarodni poti pridobilo vso potrebno relevantno pravno podlago (in njeno razlago) za odločitev o vprašanju aktivne procesne legitimacije za postopek priznanja tuje sodne odločbe.

15Drži sicer, da v Rusiji insolventnost in z njo povezane postopke ureja Zvezni zakon o insolventnosti (stečaju), vendar pa iz odgovora ruskega ministrstva za pravosodje na izrecno vprašanje, „na kakšni pravni podlagi in na kakšen način je po ruskem pravu urejen postopek v primeru unovčitve oz. izterjave premoženja pravne osebe, nad katero je bil stečajni postopek pravnomočno končan in je bila izbrisana iz registra pravnih oseb“, jasno izhaja, da je vprašanje izterjave in unovčenja premoženja izbrisane pravne osebe urejeno v 5.2 točki 64. člena Civilnega Zakonika Ruske federacije. Pritožbene trditve, da naj bi bilo to urejeno v Zveznem zakonu o insolventnosti tako niso utemeljene.

16Civilni Zakonik Ruske federacije v 5.2 točki 64. člena določa, da ima v primeru ugotovitve premoženja likvidirane pravne osebe, ki je bila izključena iz enotnega državnega registra pravnih oseb, vključno s priznanjem takšne pravne osebe v postopku insolventnosti, zainteresirana stranka ali pooblaščeni državni organ pravico, da se na sodišče obrne s prošnjo za določitev postopka za delitev odkritega premoženja med upravičenci. Navedeno premoženje vključuje tudi terjatve likvidirane pravne osebe do tretjih oseb. V tem primeru sodišče imenuje začasnega upravitelja v postopku zaradi insolventnosti, ki je tudi pooblaščen za delitev ugotovljenega premoženja pravne osebe. Predlagatelj v postopku ni niti trdil še manj pa dokazal, da bi bil postopek za delitev premoženja izbrisane pravne osebe sploh začet. Tako začeti postopek bi izbrisani pravni osebi (oziroma njenemu kasneje najdenemu premoženju) dal sposobnost biti stranka postopka priznanja tuje sodne odločbe, imenovanemu začasnemu upravitelju pa pooblastilo za njeno zastopanje.

17Pritožnik nadalje trdi, da bi sodišče prve stopnje skladno z drugim odstavkom51. člena (mišljeno je 53. člena) Pogodbe med Federativno ljudsko republiko Jugoslavijo in Zvezo sovjetskih socialističnih republik o pravni pomoči v civilnih, družinskih in kazenskih zadevah z dne 24. 2. 1962 (Ur. l. FLRJ - MP, št. 5/63), poizvedbe v zvezi z dvomom v predlagateljevo sposobnost biti stranka postopka, lahko opravilo neposredno pri ruskem sodišču. Vsebino tujega prava, ki je potrebna za presojo sposobnosti biti stranka postopka, in je sodišče ne pozna, sodišče ne ugotavlja s pomočjo tujega sodišča, pač pa zahteva obvestilo o vsebini tujega prava od ministrstva, pristojnega za pravosodje, v državi, katere pravo je potrebno uporabiti (drugi odstavek 12. člena ZMZPP).

18Navedbe pritožnika o tem, da mu sodišče ni dalo možnosti, da bi sam poskusil odpraviti pomanjkljivosti, niso utemeljene. Na pomanjkanje aktivne procesne legitimacije je ves čas postopka, od vložitve ugovora dalje, predlagatelja opozarjal nasprotni udeleženec. Predlagatelj bi lahko oziroma bi moral to „pomanjkljivost“ odpraviti brez dodatne intervencije sodišča. Ne gre prezreti, da je bil v postopku zastopan po kvalificiranem pooblaščencu.

19Očitek predlagatelju, da bi stečajni upravitelj lahko že pred izbrisom dolžnika iz registra pravnih oseb začel postopek priznanja ruske sodne odločbe, za odločitev v zadevi ni bistvenega pomena, zato se Vrhovno sodišče do pritožbenih navedb s tem v zvezi ni opredelilo.

20Ker razlogi, zaradi katerih je bila pritožba vložena, niso podani, in prav tako niso podani razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 111. členom ZMZPP in 42. členom ZNP-1), je sodišče pritožbo na podlagi 2. točke 365. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

21Odločitev o stroških temelji na prvem odstavku 40. člena ZNP-1 (II. točka izreka). Predlagatelj pritožbenih stroškov ni priglasil, nasprotni udeleženec pa sam krije svoje pritožbene stroške.

22Senat je odločitev sprejel soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP v zvezi z42. členom ZNP-1).