18. člen ZPP

Zastaranje je pretrgano tudi z vložitvijo tožbe na (stvarno, krajevno, funkcionalno in po vrsti) nepristojno sodišče (365. - 367. člen OZ), zato je tudi tožba, vložena na nepristojno sodišče pravočasna oziroma vložena pred potekom zastaralnega roka (deveti odstavek v zvezi s prvim odstavkom 112. člena ZPP), čeprav na pristojno sodišče prispe po poteku zastaralnega roka.

Rekonstrukcija ceste sama po sebi ne pomeni "enkratnega dejanja", ki kot tako ne bi moglo upravičevati negatornega varstva. Časovno nezanemarljiv poseg, ki traja tako v času vložitve tožbe kot tudi še v času zaključka obravnavanja, konkretno nekaj let, vsekakor pomeni poseg, ki ga je treba presojati in ustreza tudi kriterijem teorije, da je prepovedano le "trajno ali ponavljajoče se" vznemirjanje. Že zato ni posebej pomembno, koliko časa natančno bo predvidena rekonstrukcija javne ceste, ki meji na tožničino nepremičnino, še trajala. Javne ceste so javno dobro, ki so namenjene splošni rabi in spadajo v upravno premoženje, zato so podvržene javnopravnemu režimu. Pri odločanju o utemeljenosti varstva, kot ga uveljavlja tožnica, je treba upoštevati javni interes, o tem pa se odloča v upravnem postopku.

Škodna posledica tega škodnega dejanja je neizvajanje starševske skrbi v obliki neizvajanja stikov z otrokoma v Bosni in Hercegovini. Ta je nastala na ozemlju Bosne in Hercegovine. Tu je prišlo do neposrednega vpliva na zavarovano dobrino oziroma škodnega delovanja na oškodovanca, saj se stiki tu niso izvajali, pa bi se morali. Dejstvo, da tožnik duševne bolečine zaradi tega trpi v Sloveniji, ne zadošča za sklepanje o pristojnosti slovenskega sodišča.

Za opredelitev mednarodne pristojnosti glede oseb s prebivališčem v EU se BU I bis neposredno uporablja in torej v celoti nadomešča domačo zakonodajo držav članic. Temeljna načela uredbe so načelo enake in enotne razlage, načelo ozke razlage izjem od splošnega pravila in načelo minimalnega tveganja nasprotujočih si odločitev. Nacionalna sodišča morajo avtonomno razlago prava EU v skladu z načelom primarnosti uporabiti v celoti, zato izključijo uporabo nasprotnih nacionalnih razlag, če to ni mogoče, pa morajo po načelu lojalne razlage v največji možni meri celoten nacionalni pravni red razlagati v skladu s pomenom in cilji prava EU. Prebivališče je po bruseljski uredbi temeljna navezna okoliščina za opredelitev pristojnosti. Navedeno je splošno pravilo, od katerega je izjeme - ki so tudi v 24. členu BU I bis urejene izključne pristojnosti - po splošnem načelu uredbe treba ozko razlagati. Ozko v smislu, da je načeloma treba slediti pristojnosti po prebivališču. Če od tega sodišče odstopi, poseže v suverenost drugih držav članic EU, katere del je sodna jurisdikcija nad svojimi prebivalci. Pri izključni mednarodni pristojnosti za izvršbo gre za takšno sodišče, ki ima res

Pritožbene navedbe pa niso utemeljene, ker je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da je kraj običajnega prebivališča otrok v Republiki Avstriji, zaradi česar sodišče v Republiki Sloveniji ni pristojno za odločanje v obravnavani zadevi starševske odgovornosti (prvi odstavek 7. člena Uredbe Sveta (EU) 2029/1111 o pristojnosti, priznavanju in izvrševanju odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o mednarodnem protipravnem odvzemom otrok - prenovitev).

Navedena sistemska navodila kot podzakonski akt, ki so veljala v času neupravičenega odjema, je na podlagi Energetskega zakona (EZ-1) sprejel (torej na podlagi javnih pooblastil) tedaj še C. d.o.o.

Za odločanje o tožbenem zahtevku je podana pristojnost slovenskega sodišča, saj gre v obravnavani zadevi za spor o plačilu obveznosti, ki se nanašajo na uporabo storitev izvajalca gospodarske javne službe, tožnica ima sedež v ..., toženkino nepremično premoženje, iz katerega bo mogoče izvršiti sodbo (v primeru ugoditve tožbenemu zahtevku), pa je prav tako na območju sodišča prve stopnje (drugi odstavek 58. člena ZMZPP).

Tožena stranka je imela ne glede na datum vročitve prepisa skladno s četrtim odstavkom 125.a člena ZPP možnost, da v petih dneh od vročitve prepisa zoper pravilnost prepisa poda ugovor, ki pa ga ni vložila, zato je s temi pritožbenimi navedbami prekludirana (286.a člen ZPP). Plačilo nadomestila za čas do 30 delovnih dni oziroma njegova višina je neposredno vezana na v upravnem postopku (ali socialnem sporu) ugotovljen vzrok začasne nezmožnosti za delo. S tem, ko je sodišče prve stopnje, na podlagi ugotovitve drugačnega vzroka za začasno nezmožnost za delo, tožniku prisodilo vtoževano razliko nadomestila, je dejansko prevzelo odločanje, ki je v pristojnosti osebnega zdravnika in ZZZS. Sodno varstvo, ki pomeni obid pristojnosti osebnega zdravnika in pristojnosti ostalih deležnikov zavoda, ni dopustno (drugi odstavek 18. člena ZPP). Dopuščanje dveh različnih sodnih sporov v zvezi s priznavanjem iste pravice bi povzročilo tudi pravno negotovost, kar bi bilo v neskladju z načelom pravne države iz 2. člena Ustave RS.

V Uredbi Bruselj I je v točki 1 prvega odstavka 24. člena določeno, da so ne glede na stalno prebivališče strank izključno pristojna v postopkih, predmet katerih so stvarne pravice na nepremičninah ali najem/zakup nepremičnin, sodišča držav članic, v katerih se nahaja nepremičnina. Izjema oziroma odstop od tega pravila pa velja zgolj v postopkih, predmet katerih je najem/nakup nepremičnine za začasno zasebno uporabo za največ šest zaporednih mesecev.

Glede na to, da v zadevi II N 77/2023 nasprotni udeleženki (strokovni delavki CSD) nista odločali o pravicah in obveznostih strank, temveč sta podali strokovno mnenje, ki je primerljivo z mnenjem sodnega izvedenca, je treba za odločanje o njuni izločitvi smiselno uporabiti določbo 247. člena ZPP (v zvezi z 42. členom ZNP-1) o izločitvi izvedencev. To pa pomeni, da za odločanje o izločitvi strokovnih delavk CSD, ki sta v sodnem postopku za varstvo koristi otrok (II N 77/2023) pripravili strokovno mnenje, ni pristojen odločati CSD, temveč sodišče (četrti odstavek 247. člena ZPP).

Kot kraj izpolnitve obveznosti je odločilen kraj, kjer se izpolnjuje karakteristična izpolnitev, pri prodajni pogodbi - izročitev stvari oziroma kraj, kamor so bile dostavljene stvari, v povsem dejanskem smislu. To velja, če se stranke ne dogovorijo drugače. Pojem pogodbene obveznosti iz 1. točke člena 7 Uredbe se tolmači v širšem smislu, tako da vključuje tudi korekcijske zahtevke po razveljavitvi pogodbe. Sodišče EU je odločilo, da se pojem "pogodbena zadeva" razteza tudi na razmerje, ki vsebuje tesno vez, ki je enaka tisti, ki obstaja med strankami pogodbe v strogem pomenu besede. Tako sem sodijo tudi obveznosti prodajalca blaga glede njegove kakovosti, obveznosti plačila odškodnine zaradi kršitve pogodbe, saj te izhajajo iz same pogodbe, ki sta jo stranki prostovoljno sklenili in so njen sestavni del.

Obstoj in veljavnost dogovora o mednarodni pristojnosti mora dokazati tista stranka, ki se na tak dogovor sklicuje. Zato mora tudi obstoj pooblastila zatrjevanega pooblaščenca, ki naj bi sklenil dogovor o mednarodni pristojnosti v imenu in za račun ene od strank, dokazati tista stranka, ki uveljavlja dogovor o mednarodni pristojnosti. Mednarodno pravo je res del slovenskega pravnega reda, vendar to ne pomeni, da je njegova pravila in načela mogoče uporabiti tudi v primeru, ko iz narave spornega razmerja izhaja, da le-to ne spada na področje pravnega urejanja mednarodnega javnega prava, ki ureja mednarodna razmerja med subjekti mednarodnega prava. Zasebnopravni posli, ki jih država sklene kot poslovni subjekt (iure gestionis), niso predmet pravnega urejanja mednarodnega javnega prava. Če dogovor o mednarodni pristojnosti ni sklenjen v eni od predpisanih oblik, ga je možno naknadno odobriti samo tako, da se tožena stranka spusti v postopek, ne da bi ugovarjala pristojnosti, ne pa tudi tako, da tožena stranka delno izpolni svoje pogodbene obveznosti. Pravnoposlovnih ravnanj konzulata oziroma konzularnih predstavnikov (sklenitev pogodbe, plačilo posameznih računov)

Če ni z mednarodno pogodbo drugače določeno, imajo tuje javne listine, ki so po predpisih overjene, ob vzajemnosti enako dokazno moč kot domače javne listine (225. člen ZPP, v zvezi z 19. členom ZSReg in 42. členom ZNP-1). Če se zahteva vpis na podlagi tuje listine, mora biti predlogu priložen tudi prevod listine v slovenski jezik, ki ga je overil sodni tolmač (drugi odstavek 3. člena Uredbe). Predmet vtoževane obveznosti je sklenitev pogodbe, ne njena realizacija, zato kraja vpisa spremembe družbenika v sodni register ni mogoče enačiti s krajem izpolnitve vtoževane obveznosti. Vtoževana nedenarna obveznost je glede na drugi odstavek 294. člena OZ iskovina – izpolni se v kraju dolžnikovega prebivališča. Enako kot po pravilu o splošni pristojnosti sodišča je tudi po pravilu iz 1. (a) točke 7. člena Uredbe 1215/2012 za odločanje o tožbenem zahtevku pristojno sodišče države, kjer ima toženec prebivališče.

Četudi gre v posestnem sporu za varstvo dejanske oblasti nad stvarjo ne glede na pravico, je pri presoji mednarodne pristojnosti odločilno, da je posredni predmet spora nepremičnina, oziroma, da se sodno varstvo posesti uveljavlja v zvezi z nepremičnino. Namen zahtevanega sodnega varstva je v prepovedi nadaljnjega motenja posesti oziroma vrnitvi odvzete posesti nepremičnine. Razlog za izključno pristojnost je torej v tesni povezanosti spora s predmetom. Lega nepremičnine je navezna okoliščina, ki izključuje pristojnost slovenskega sodišča za odločanje o posestnem sporu z zvezi z nepremičnino, ki se nahaja v tujini. Takšna razlaga je skladna tako s ciljem pravila o izključni pristojnosti kot tudi z zahtevo po predvidljivosti pravila. Pri utemeljitvi mednarodne pristojnosti ima pomembno težo tudi dejstvo, da se priznanje sodne odločbe, izdane v državi članici, v drugih državah članicah lahko zavrne, če je sodna določba v nasprotju s pravili o izključni pristojnosti.

Tožnik s prikazovanjem uveljavljane terjatve kot čiste denarne terjatve ne more uspeti. V obravnavani zadevi je tožnik s tožbo z dne 27. 5. 2022 zahteval plačilo dodatka za delo v rizičnih razmerah po 11. točki prvega odstavka 39. člena KPJS, ki ta dodatek kot obliko dodatka za nevarnost in posebne obremenitve predvideva za delo v rizičnih razmerah: območje vojne nevarnosti, nevarnosti terorističnih napadov z biološkimi agensi, demonstracij, naravnih nesreč, epidemij in epizootij v višini 65 % urne postavke osnovne plače javnega uslužbenca. Dodatek pripada javnemu uslužbencu samo za čas, ko dela v nevarnih pogojih in pod posebnimi obremenitvami (drugi odstavek 39. člena KPJS). Glede na tako dikcijo KPJS je nepravilno pritožbeno stališče, da naj bi bil dodatek za delo v rizičnih razmerah v tej kolektivni pogodbi že povsem jasno in enoznačno določen tako glede njegove višine (65 % urne postavke osnovne plače javnega uslužbenca) kakor tudi glede obdobja, za katero javnemu uslužbencu dodatek pripada (za ves čas, saj naj bi, tako pritožba, delo v rizičnih razmerah epidemije opravljal ves čas vtoževanega obdobja, ko je bila razglašena epidemija).

O pravici do nadomestila (o višini nadomestila) za obdobje odsotnosti z dela zaradi bolezni nad 30 delovnih dni, odloča zavod po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku (v upravnem postopku). Zavod skladno s Pravilnikom o uveljavljanju izplačila nadomestila plače iz obveznega zdravstvenega zavarovanja povrne delodajalcu nadomestilo plače v višini, ki jo obračuna na podlagi predpisov in splošnih aktov, ki urejajo uresničevanje pravice do nadomestila plače (16. člen Pravilnika). Če se delavec (ali funkcionar kot tožnica), z višino nadomestila, ki gre v breme zavoda, ne strinja, mora varstvo uveljavljati v upravnem postopku pri zavodu in šele po tem pred sodiščem, pri čemer je pristojno sodišče v socialnem sporu (točka 2.a prvega odstavka 7. člena ZDSS-1). Tožnici je torej pravica do pravnega varstva v zvezi s pravilno odmero nadomestila za čas bolniškega staleža nad 30 delovnih dni zagotovljena v ustreznem postopku, zato nasprotne pritožbene navedbe niso utemeljene. Ker je odločanje o pravici do nadomestila plače med začasno zadržanostjo od dela kot pravici iz obveznega zdravstvenega zavarovanja in njeni višini v pristojnosti zavoda, v tem sporu ni podana sodna pristojnost (1

Začasno prebivališče je podlaga za pristojnost sodišča Republike Slovenije le, če toženec nima stalnega prebivališča v nobeni državi (drugi odstavek 48. člena ZMZPP). Ni pa možno pojma stalnega prebivališča razlagati tako široko, da bi zaključili, da je bilo toženčevo prijavljeno začasno prebivališče dejansko njegovo stalno prebivališče. Posebne okoliščine za takšno širšo razlago v obravnavanem primeru, kjer tožeča zavarovalnica proti tožencu kot odgovorni osebi uveljavlja regresni zahtevek, niso podane.