111. člen ZMZPP

Namen pogoja oziroma potrdila, ki je zahtevano v drugi alineji drugega odstavka 22. člena Pogodbe med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško o pravni pomoči v civilnih in kazenskih zadevah, je v izkazanosti, da je oseba, zoper katero je bila izdana sodba hrvaškega sodišča, imela možnost sodelovanja v postopku. Nemožnost sodelovanja je namreč negativna predpostavka za priznanje tuje sodne odločbe, ki pripelje do odločitve o zavrnitvi priznanja (prim. 96. člen ZMZPP). Gre za izpolnitev temeljnega procesnega pogoja, da je bila stranka oziroma udeleženec o postopku obveščen in iz katerega izvira njegova nadaljnja pravica, da se je imel v postopku možnost izjaviti.

Z vidika preizkusa izpodbijanega sklepa o prekinitvi postopka zaradi vložitve zahteve za oceno ustavnosti je bistveno, da je sodišče prve stopnje ocenilo, da je obstoječa zakonska ureditev pravdnega postopka, ki ne omogoča obnove postopka na podlagi sodbe ESČP, v neskladju s 15. členom URS. Stališče je utemeljeno z razumnimi argumenti in ni arbitrarno. Njegova pravilnost pa ne more biti predmet preizkusa v tem pritožbenem postopku. Odločitev o tem namreč spada med pristojnosti Ustavnega sodišča (1. alineja prvega odstavka 160. člena URS). Glede na zavzeto stališče o protiustavnosti obstoječe ureditve obnovitvenih razlogov in okoliščino, da so procesne predpostavke obnove (dovoljenost, pravočasnost in popolnost predloga) po ZPP tesno povezane s posameznimi obnovitvenimi razlogi, kot jih določa navedeni zakon, kakršnikoli dokončni zaključki o neobstoju teh predpostavk (še) niso možni, zato pritožbene navedbe v tej smeri niso pravno pomembne.

Glede na posebno naravo delibacijskega postopka bi bila prepoved objektivne novote neustrezna. Namen takšnega postopka ni v rešitvi spora med strankama z različnimi interesi, temveč v priznanju učinkov tuji odločbi z njenim prenosom v domači pravni red. Postopek je eden od izrazov načela suverenosti, saj državi omogoča, da izvaja sodno oblast na svojem ozemlju. Z vidika namena delibacijskega postopka bi bilo nevzdržno, da bi se kot pravno veljavna priznala nepravnomočna, celo neobstoječa tuja sodna odločba. Neobstoječe sodne odločbe že po naravi stvari ni mogoče priznati.

Obvezna vsebina predloga, s katerim se začne postopek, je predpisana v 23. členu ZNP-1, vložnik zahteve za priznanje pa mora predlogu po 95. členu ZMZPP priložiti tudi tujo odločbo ali njen overjen prepis, potrdilo o pravnomočnosti odločbe po pravu države izdaje ter overjen prevod, če odločba ni v uradnem jeziku sodišča. Šele tak predlog je popoln in sposoben za vsebinsko obravnavo. Če predlog naštetih predpostavk ne vsebuje, mora sodišče uporabiti pravila o ravnanju z nepopolnimi vlogami, ki so določena v 108. členu ZPP, na katerega napotuje 42. člen ZNP-1 v zvezi s 111. členom ZMZPP. To pomeni, da mora sodišče predlagatelja pozvati, naj svoj predlog ustrezno dopolni. Sodišče prve stopnje navedenega postopkovnega pravila ni upoštevalo. Predlog je potem, ko je ugotovilo, da mu ni priložena odločba o razvezi zakonske zveze, temveč zgolj poročni list, brez nadaljnjega zavrglo. S takšno prenagljeno odločitvijo je predlagateljici brez podlage v zakonu odvzelo pravico do obravnavanja v postopku.

Predlagatelj sicer res ni zahteval neposredne izvršbe odločbe o stikih, kjer bi bili – upoštevaje odločbo Sodišča EU v zadevi C-491/10 – ugovori nasprotne udeleženke glede zaslišanja otroka docela neupoštevni. Vendar pa je v okoliščinah primera, kjer se zahteva razglasitev izvršljivosti zgolj tistega dela sodbe, ki se nanaša na stike, primerno temu prilagojeno obravnavati pritožbene očitke.

Sodišče v Gorici je z odločbo (s sklepom o izvršbi; decreto ingiuntivo) opr. št. 297/2001 dolžniku (v tem postopku predlagatelju) naložilo, da upniku (v tem postopku nasprotnemu udeležencu) v 40-ih dneh od vročitve odločbe plača 152.711.250 lir s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in 1.919.600 lir stroškov postopka. Dolžnik je zoper sklep o izvršbi vložil ugovor (opposizione a decreto ingiuntivo) in v ugovornem postopku vložil tudi nasprotni zahtevek. O ugovoru predlagatelja (ne o pritožbi kot je zmotno zapisano v prevodu; točka a) izreka) in njegovem nasprotnem zahtevku (točka b) izreka) je isto sodišče, ki je odločilo že o predlogu za izvršbo, odločilo z odločbo opr. št. 537/09. Iz obrazloženega tako sledi, da je postopek, ki se je končal z odločbo opr. št. 537/09, izšel iz postopka, ki se je zaključil z odločbo opr. št. 297/2001.

Pooblastilo je zapisano nekoliko nerodno, kljub temu pa ni nejasno. Vrhovno sodišče pritrjuje argumentaciji sodišča prve stopnje, ki je pooblastilo razlagalo tudi v luči 3. in 6. člena Konvencije. Po tretjem odstavku 3. člena Konvencije morajo biti zahtevku priloženi vsi ustrezni dokumenti in tudi pooblastilo za sprejemni organ, da stori vse potrebno v imenu preživninskega upravičenca. In ravno - storiti vse potrebno - iz vsebine pooblastila tudi izhaja. Zato je pravilen zaključek, da pooblastilo Skladu zajema tudi pooblastilo za vodenje postopka priznanja veljavnosti in izvršljivosti tuje sodne odločbe. Domneva vzajemnosti pomeni, da je pogoj za ugotavljanje vzajemnosti najprej trditev katerega od udeležencev, da vzajemnost ne obstaja, ter nadalje, da leži breme dokazovanja neobstoja vzajemnosti na tistem, ki navedeno zatrjuje. Tisti, ki nasprotuje priznanju, mora torej trditi in dokazati, da v državi izvora odločbe zavračajo priznanje slovenskih odločb oziroma da glede na njihova pravila o priznanju tujih sodnih odločb ni mogoče pričakovati, da bi jih priznali. Tem zahtevam nasprotni udeleženec v ugovoru z golim zatrjevanjem neobstoja vzajemnosti ni zadostil.

Predlog se zavrže.

Zmotna uporaba nacionalnega prava ali prava EU (ali drugega mednarodnega prava) ne predstavlja dopustnega razloga za zavrnitev priznanja in izvršljivosti, saj je reševanje materialnopravnih vprašanj predvideno v okviru sistema pravnih sredstev v državi izvora, kar šteje kot zadostno pravno varstvo. Enako velja za pritožnikove argumente (dejanske narave). Uredba Bruselj I izrecno prepoveduje ponovno preverjanja ugotovljenega dejanskega stanja v postopku priznanja in izvršitve. Nasprotni udeleženec zato ne more doseči ponovne obravnave teh istih vprašanj v postopku priznanja in izvršitve tuje sodne odločbe v okviru (oziroma pod krinko) pridržka javnega reda.

Ker je imel mladoletni otrok ob rojstvu v soglasju staršev stalno prebivališče določeno v Sloveniji, predlagateljica stalnega prebivališča otroku ni mogla enostransko spremeniti s prijavo pred razvezo zakonsko zveze brez soglasja nasprotnega udeleženca, ki je selitvi otroka v Rusijo nasprotoval. Predlagateljica s tem, ko je samovoljno, brez pristanka nasprotnega udeleženca, odpeljala otroka v Rusijo, ni mogla vplivati na pravno priznano stalno prebivališče otroka, tako da bi nasprotnemu udeležencu onemogočila sklicevanje na izključno pristojnosti slovenskih sodišč.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je moldavsko sodišče tožbo in vabilo na narok za glavno obravnavo vročalo na naslov nasprotne udeleženke v Moldaviji in se je pošiljka vrnila z navedbo, da se nahaja v tujini. Za nov narok je sodišče vabilo vročalo preko moldavskega uradnega lista, odločbo pa na moldavski naslov in se je vrnila z oznako „oseba je v Sloveniji“. Sodišče prve stopnje je ugotovilo tudi, da je predlagatelj že ob začetku postopka vedel, da nasprotna udeleženka živi v tujini, sodišče pa je najkasneje ob vročanju odločbe ugotovilo tudi v kateri državi se nahaja. Tako je pravilna ocena sodišča prve stopnje, da moldavsko sodišče sploh ni skušalo zagotoviti, da bi se nasprotna udeleženka lahko seznanila s postopkom in je zato prekomerno poseglo v njeno pravico do kontradiktornega postopka. Tako je utemeljeno, na podlagi prvega odstavka 96. člena ZMZPP, sklep sodišča prve stopnje razveljavilo in zavrnilo zavrnilo predlog za priznanje moldavske odločbe o preživnini.

Z določbo (b) točke prvega odstavka 45. člena Uredbe št. 1215/2012 je evropski zakonodajalec želel zaščititi pravico do obrambe; ta pa je še posebej spoštovana, kadar je tožena stranka dejansko začela postopek za izpodbijanje zamudne sodbe, v katerem ji je bilo omogočeno uveljavljati, da ji pisanje o začetku postopka ali enakovredno pisanje ni bilo vročeno pravočasno in na tak način, da bi lahko pripravila obrambo. V slednjem primeru zato ni mogoče zavrniti izvršitve sodne odločbe.

Priznanje tujih sodnih odločb ne pomeni zgolj priznanja obstoja tuje sodne odločbe, pač pa tudi (in predvsem) priznanje pravnih učinkov tujih sodnih odločb na območju Republike Slovenije. V konkretnem primeru gre za priznanje pravnih učinkov tujega postopka izredne uprave (ne pa še morebitnega sklepa o potrditvi poravnave, sklenjene v postopku izredne uprave), torej pravnih posledic, ki se nanašajo na začetek tujega postopka izredne uprave kot tujega postopka zaradi insolventnosti. Vendar pa je izjemoma mogoče ob odločanju o priznanju tujega postopka zaradi insolventnosti presojati tudi pravne posledice v zvezi z zaključkom tega postopka, v zadevnem primeru okoliščine v zvezi z vsebino poravnave. Če (zaradi procesnih ali vsebinskih razlogov) ob odločanju o predlogu za priznanje tujega postopka ni videti pravno utemeljenih možnosti za priznanje poravnave, preko katere naj bi se v postopku izredne uprave poplačali upniki, oziroma za uspešen zaključek postopka izredne uprave, namreč obstaja tehtna ovira za priznanje takšnega postopka v Republiki Sloveniji. V primeru, ko je zakonodajalec (na zunaj sistemski) predpis sprejel prav zaradi reševanja določenega gospodarskega subjek

V nepravdnih postopkih pri uporabi določb ZPP o prekluziji treba upoštevati naravo in še posebej tudi vrsto nepravdnega postopka. Postopek priznanja tuje sodne odločbe je predlagalni postopek in v njem je uveljavljeno razpravno načelo, zato ni mogoče na načelni ravni izključiti smiselne uporabe pravil ZPP o prekluziji. Vendar pa mora sodišče določbe ZPP smiselno uporabiti tako, da uravnoteži postopkovne pravice udeležencev. Predlagatelj skuša doseči priznanje tuje sodne odločbe zato, da bi z izvršbo uveljavil pravico do učinkovitega sodnega varstva. Zato nima prav sodišče prve stopnje, ki je absolutno prednost dalo iskanju materialne resnice in je v ponovljenem postopku dopustilo neomejeno navajanje novot. Prav tako nima prav, ko navaja, da ima sodišče tudi v zvezi z vprašanjem vzajemnosti oficiozna pooblastila. Na pridržek vzajemnosti sodišče pazi le na ugovor nasprotnega udeleženca in ne po uradni dolžnosti, tako kot na pridržek javnega reda. Nasprotni udeleženec je ta pridržek dolžan izkazati in zato je prav, da je pri tem časovno omejen. Pomembno pa je, da so časovne omejitve takšne, da je nasprotnemu udeležencu omogočeno, da se opredeli do vseh relevantnih vidik

Postopek priznanja tuje sodne odločbe je od izvršilnega postopka ločen postopek in vodi do nastanka izvršilnega naslova, na podlagi katerega je mogoče zahtevati izvršbo. Ugovori, ki se nanašajo na dopustnost izvršbe, pa v postopek nastanka izvršilnega naslova ne sodijo. Dejstvo, da je predlagateljica predložila prevod etujih sodnih odločb do obrazložitve, ne pomeni, da je njen predlog nepopoln. Že sodišče prve stopnje je pojasnilo, da je predlagateljica zahtevek za izterjavo neplačane preživnine vložila na podlagi Konvencije OZN z dne 30. 6. 1956, ki predlagateljem ne nalaga obveznosti predložitve celotnega prevoda tujih sodnih odločb, in da takšen zaključek izhaja tudi iz spletne strani Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti.

Priznanje pravnega učinka tuje sodne odločbe predpostavlja, da gre za odločbe, ki so izdane zoper določeno osebo, ki ji je zato treba dati možnost, da sodeluje v postopku priznanja (96. člen ZMZPP). Zoper določeno osebo je odločba izdana tedaj, če ji nalaga kakšno obveznost. Sklep Trgovskega sodišča v Osijeku ne nalaga nobenih obveznosti (in niti ne podeljuje nobenih pravic) nasprotnima udeležencema, saj v postopku prisilne poravnave sploh nista sodelovala.

Če iz pritožbene sodne odločbe, ki je po pravu države izvora formalno izvršljiva, sama izvršljiva vsebina ni natančno razvidna, jo je pa mogoče (s pomočjo sodne odločbe sodišča prve stopnje) ugotoviti, je sodišče države, v kateri se zahteva razglasitev izvršljivosti, dolžno pozvati predlagatelja, da dopolni svoje navedbe in predloži dokaze (sodno odločbo sodišča prve stopnje) v smeri konkretizacije pritožbene sodne odločbe, torej v smeri natančne opredelitve obveznosti, ki jo mora dolžnik izpolniti v korist upnika.

Določba 468. člena ZFPPIPP pooblašča sodišče, ki odloča o priznanju tujega postopka zaradi insolventnosti, da sme pri določitvi pravnih posledic, ki jih določi po 465. ali 467. členu, le-te ustrezno omejiti in s tem zavarovati interese upnikov in drugih oseb, vključno z dolžnikom, za katere pravne posledice učinkujejo. Sodišče lahko tako ravna po uradni dolžnosti ali na predlog tujega upravitelja ali osebe, za katero učinkujejo pravne posledice. Nasprotni udeleženec v pritožbi utemeljeno opozarja, da zakon roka, po katerem lahko sodišče v takšnem primeru postopa, ne določa. Navedeno tudi pomeni, da ni mogoče z rokom omejiti predloga, ki ga lahko zainteresirana oseba poda sodišču, da bi postopalo po določbi 468. člena ZFPPIPP. ZFPPIPP v prvem odstavku 463. člena določa, da se mora sklep o priznanju tujega postopka zaradi insolventnosti objaviti na spletnih straneh za objave v postopkih zaradi insolventnosti. Določba predstavlja v razmerju do splošnih procesnih pravil o vročanju sodnih odločb posebno ureditev. Namen pravila o javnem objavljanju na spletnem portalu je, da se lahko vnaprej nedoločno zainteresiranih število oseb seznani s postopkom oziroma procesnimi dejanji, o