29. člen ZPP

Pristojnost slovenskega sodišča za odločanje o varstvu in vzgoji ter stikov mladoletnega otroka s staršema je prvo sodišče pravilo utemeljilo na prvem odstavku 7. člena Uredbe IIb, ki veže pristojnost na otrokovo običajno prebivališče v trenutku, ko je sodišče začelo postopek. Tudi pristojnost za preživninske zahtevke je pravilno oprlo na Uredbo Sveta (ES) št. 4/2009 z dne 18. decembra 2008 o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju in izvrševanju sodnih odločb ter sodelovanju v preživninskih zadevah, ki v točki b prvega odstavka 3. člena ureja splošno sodno pristojnost, in sicer določa pristojnost sodišča, kjer ima upravičenec običajno prebivališče. Osrednja navezna okoliščina za določitev pristojnosti je torej otrokovo običajno prebivališče.

Pojem običajnega prebivališča je potrebno razlagati tako, da to prebivališče ustreza kraju, ki pomeni neko integracijo otroka v družbeno in družinsko življenje oziroma je za otroka središče njegovih življenjskih interesov.

Arbitražna klavzula v pogodbi ne izključuje sodne pristojnosti v zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe na prepoved unovčitve menic, ki so bile dolžniku izročene na podlagi te pogodbe. Vsebina arbitražne klavzule v konkretnem primeru ni takšna, da bi se z njo stranke izrecno in nedvoumno odpovedale sodnemu varstvu za izdajo začasnih ukrepov. Sodišče vedno uporabi svoje lastno procesno pravo (lex fori), kar velja tudi za pogoje za izdajo začasne odredbe.

Mednarodno pristojnost sodišča države članice v primeru začasne odredbe ob sklenjenem arbitražnem sporazumu je presojalo Sodišče Evropskih skupnosti v sodbi C-391/95 z dne 17. 11. 1998 v zadevi Van Uden. Ker slovensko sodišče zaradi arbitražnega sporazuma ni mednarodno pristojno po drugih določbah Bruseljske uredbe, je bilo treba njegovo pristojnost utemeljiti z nacionalnimi procesnimi pravili. Za to, da bi bilo zavarovanje z začasno odredbo lahko izvzeto od pristojnosti sodišča, bi to moralo biti v arbitražnem sporazumu povsem jasno in nedvoumno izraženo. Verjetnost kot dokazni standard je pretežnost razlogov v prid obstoja nekega dejstva; s procesnega vidika - ki je pri začasnih odredbah zaznamovan s potrebo po hitrem in fleksibilnem odločanju, prilegajočem se okoliščinam posameznega primera -, pa verjetnost pomeni nevezanost (ali ohlapnejšo vezanost) na sistem pravil ugotavljanja dejstev iz 18. poglavja ZPP o dokazih in izvajanju dokazov. Pravila iz 18. poglavja ZPP v zadevah zavarovanja na podlagi 15. člena ZIZ uporabljajo smiselno. Smiselno pa ni v postopku zavarovanja vztrajati pri vseh pravilih pravdnega postopka o sodnem izvedencu: da ga lahko pos

Predlog za odločitev o varstvu in vzgoji ter stikih otroka je bil vložen skupaj s predlogom za razvezo zakonske zveze otrokovih staršev. V takih primerih 10. člen MKSOVO določa pritegnitev postopka o varstvu, vzgoji in stikih otroka k sodišču, pristojnemu za razvezo zakonske zveze otrokovih staršev.

Obstoj in veljavnost dogovora o mednarodni pristojnosti mora dokazati tista stranka, ki se na tak dogovor sklicuje. Zato mora tudi obstoj pooblastila zatrjevanega pooblaščenca, ki naj bi sklenil dogovor o mednarodni pristojnosti v imenu in za račun ene od strank, dokazati tista stranka, ki uveljavlja dogovor o mednarodni pristojnosti. Mednarodno pravo je res del slovenskega pravnega reda, vendar to ne pomeni, da je njegova pravila in načela mogoče uporabiti tudi v primeru, ko iz narave spornega razmerja izhaja, da le-to ne spada na področje pravnega urejanja mednarodnega javnega prava, ki ureja mednarodna razmerja med subjekti mednarodnega prava. Zasebnopravni posli, ki jih država sklene kot poslovni subjekt (iure gestionis), niso predmet pravnega urejanja mednarodnega javnega prava. Če dogovor o mednarodni pristojnosti ni sklenjen v eni od predpisanih oblik, ga je možno naknadno odobriti samo tako, da se tožena stranka spusti v postopek, ne da bi ugovarjala pristojnosti, ne pa tudi tako, da tožena stranka delno izpolni svoje pogodbene obveznosti. Pravnoposlovnih ravnanj konzulata oziroma konzularnih predstavnikov (sklenitev pogodbe, plačilo posameznih računov)

Če ni z mednarodno pogodbo drugače določeno, imajo tuje javne listine, ki so po predpisih overjene, ob vzajemnosti enako dokazno moč kot domače javne listine (225. člen ZPP, v zvezi z 19. členom ZSReg in 42. členom ZNP-1). Če se zahteva vpis na podlagi tuje listine, mora biti predlogu priložen tudi prevod listine v slovenski jezik, ki ga je overil sodni tolmač (drugi odstavek 3. člena Uredbe). Predmet vtoževane obveznosti je sklenitev pogodbe, ne njena realizacija, zato kraja vpisa spremembe družbenika v sodni register ni mogoče enačiti s krajem izpolnitve vtoževane obveznosti. Vtoževana nedenarna obveznost je glede na drugi odstavek 294. člena OZ iskovina – izpolni se v kraju dolžnikovega prebivališča. Enako kot po pravilu o splošni pristojnosti sodišča je tudi po pravilu iz 1. (a) točke 7. člena Uredbe 1215/2012 za odločanje o tožbenem zahtevku pristojno sodišče države, kjer ima toženec prebivališče.

Četudi gre v posestnem sporu za varstvo dejanske oblasti nad stvarjo ne glede na pravico, je pri presoji mednarodne pristojnosti odločilno, da je posredni predmet spora nepremičnina, oziroma, da se sodno varstvo posesti uveljavlja v zvezi z nepremičnino. Namen zahtevanega sodnega varstva je v prepovedi nadaljnjega motenja posesti oziroma vrnitvi odvzete posesti nepremičnine. Razlog za izključno pristojnost je torej v tesni povezanosti spora s predmetom. Lega nepremičnine je navezna okoliščina, ki izključuje pristojnost slovenskega sodišča za odločanje o posestnem sporu z zvezi z nepremičnino, ki se nahaja v tujini. Takšna razlaga je skladna tako s ciljem pravila o izključni pristojnosti kot tudi z zahtevo po predvidljivosti pravila. Pri utemeljitvi mednarodne pristojnosti ima pomembno težo tudi dejstvo, da se priznanje sodne odločbe, izdane v državi članici, v drugih državah članicah lahko zavrne, če je sodna določba v nasprotju s pravili o izključni pristojnosti.

Ker je nasprotna udeleženka državljanka Republike Hrvaške je na podlagi 6. člena Uredbe Bruselj IIb izključena možnost uporabe pravila o subsidiarni pristojnosti in določanja pristojnosti v skladu s slovensko nacionalno zakonodajo (ZMZPP).

Ker gre pri izvršbi na podlagi verodostojne listine za kombiniran postopek, pri katerem sta njegova vsebinska dela neločljivo povezana, odločanje o predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine pred sodiščem Republike Slovenije ni mogoče, če ni podana pristojnost slovenskega sodišča tako za odločanje o dovolitvi izvršbe kot tudi za odločanje o plačilnem nalogu. Upnik v predlogu za izvršbo ni navedel številke transakcijskega računa dolžnika, na katerem naj se opravi izvršba, prav tako ni podal identifikacijskih podatkov, na podlagi katerih bi sodišče lahko po uradni dolžnosti preverilo obstoj premoženja dolžnika v Republiki Sloveniji. Posledično je sodišče prve stopnje ugotovilo, da krajevne pristojnosti slovenskega sodišča, ki bi po pravnomočnosti sklepa o izvršbi opravljalo izvršbo, ni mogoče določiti, kar pomeni, da predlagane izvršbe v Republiki Sloveniji ni mogoče opraviti.

Po spremembi tožbe tožnica uveljavlja v zvezi s prodano nepremičnino v Republiki Hrvaški denarni zahtevek iz naslova realne subrogacije, zato v tem delu ne gre za spor z mednarodnim elementom, kot je pravilno ugotovilo prvo sodišče. Predmet tožbenega zahtevka so sicer še vedno tudi premičnine, ki se po tožbenih navedbah nahajajo delno v Republiki Sloveniji, delno pa tudi v Republiki Hrvaški, v vikend stanovanju. Ne glede na to je podana pristojnost sodišča Republike Slovenije, saj njegova pristojnost izhaja (tudi) iz določb mednarodne pogodbe (29. člen ZPP), in sicer iz 6. člena (točke a) Uredbe Sveta (EU) 2016/1103 (ki je začela veljati 28. 7. 2016), v zvezi s 1. točko 69. člena te uredbe (tožba je bila vložena 29. 7. 2022, torej po 29. 1. 2019). Določbe ZMZPP za to zadevo niso uporabne (4. člen tega zakona).

Dolžnik je pravna oseba s sedežem v Veliki Britaniji, zato je sodišče prve stopnje najprej pravilno presojalo, ali je sodišče v Republiki Sloveniji sploh (mednarodno) pristojno za dovolitev in opravo izvršbe. Po 63. členu ZMZPPP je slovensko sodišče izključno pristojno za dovolitev in opravo izvršbe, če se ta opravlja na območju Republike Slovenije. Pravno pomembno je, ali je izpolnitev uveljavljane nedenarne obveznosti prenosa kripto sredstev z dolžnikovega računa na upnikov račun vezana na Republiko Slovenijo. Če bi bil odgovor pritrdilen, bi bila podana pristojnost slovenskega sodišča za dovolitev in opravo izvršbe za uveljavitev te nedenarne terjatve. Povedano drugače, obstajati mora neka realna zveza oziroma dejanska povezava med vsebino dovoljene izvršbe in državo dovolitve izvršbe. Ta pogoj je lahko izpolnjen tudi v primeru, ko se dolžniku nalaga opravo ali opustitev določenih ravnanj, ki so omejena na območje države izdaje, njegov obstoj pa je manj jasen, ko gre za plačilo določenega zneska. Teritorialna opredeljenost take izpolnitve je namreč težko določljiva, prav tako pa je težko določiti, s katerim denarjem bo obveznost poravnana in kje se ta nahaja. Pogo

Sodišče prve stopnje pojem stalno prebivališče tolmači pretogo oziroma preveč restriktivno. Razume ga le v upravnopravnem smislu (nepravilno ga enači s pojmom prijavljeno stalno prebivališče), in ne odgovori na vprašanje, ali je v Republiki Sloveniji središče življenjskih interesov nasprotne udeleženke. Namen skrbništva, v povezavi z okoliščinami konkretnega primera (skrbništvo predlaga mati za svojo 19 – letno hči, ki zaradi motnje v duševnem razvoju potrebuje stalno skrb in nadzor), utemeljuje širšo razlago pojma stalno prebivališče v smislu drugega odstavka 86. člena ZMZPP, in sicer razlago, ki je bližje pojmu običajnega prebivališča (habitual residence).

Sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom ni odločalo o odvzemu otrok. Pritožbene trditve, ki nasprotujejo odvzemu mladoletnega A. A. so zato brezpredmetne in v ničemer ne morejo vplivati na pravilnost in zakonitost odločitve, ki jo je sodišče prve stopnje sprejelo z izpodbijanim sklepom.

Skladno s sodno prakso Sodišča EU mora tožena stranka ugovarjati mednarodni pristojnosti ob prvi priložnosti, ki jo dopuščajo nacionalna pravila države članice EU, pred katero poteka postopek. Vrhovno sodišče je zavzelo stališče, da lahko tožena stranka v primeru, ko se postopek začne kot izvršba na podlagi verodostojne listine, ugovor o nepristojnosti slovenskega sodišča uveljavlja najkasneje v ugovoru zoper sklep o izvršbi, v nasprotnem primeru se šteje, da je privolila v pristojnost slovenskega sodišča.

Praksa evropskih sodišč pojem običajnega prebivališča opredeljuje kot kraj, kjer je center posameznikovih interesov. Vendar zaključka, da je imela tožnica v času škodnega dogodka običajno prebivališče v Avstriji, ni moč narediti ne na podlagi podatkov iz uradnih evidenc in tudi ne na podlagi navedb o tožničinem bivanju v času nezgode in takoj po njej.

Pravna podlaga tožbe za ugotovitev prerekane izločitvene pravice izhaja neposredno iz postopka insolventnosti in je z njim tesno povezana v smislu prvega odstavka člena 6 Insolvenčne uredbe. Pri presoji pravne podlage tožbe, ki se opravi za potrebe določanja pristojnosti ne gre za presojo pravne podlage nastanka terjatve, pač pa za presojo, na kakšnem temelju je vložena tožba oz. na kakšni pravni podlagi sloni (oz. je začet) postopek, glede katerega je treba določiti pristojno sodišče za njegovo reševanje. Zato se pristojnost določi po Insolvenčni uredbi in ne po Bruseljski uredbi I.

Sodišče Republike Slovenije je pristojno za sojenje, kadar je njegova pristojnost v sporu z mednarodnim elementom izrecno določena z zakonom ali z mednarodno pogodbo. Če v zakonu ali mednarodni pogodbi ni izrecne določbe o mednarodni pristojnosti za določeno vrsto spora, je sodišče Republike Slovenije pristojno za sojenje v tovrstnem sporu tudi tedaj, kadar njegova pristojnost izvira iz določb o krajevni pristojnosti (29. člen ZPP). Kot izhaja iz podatkov spisa, sta pravdni stranki državljana Republike Slovenije in imata oba tu stalno prebivališče. Sporno posojilno pogodbo sta sklenila pred albansko notarko v Republiki Albaniji. ZMZPP v 48. členu določa, da je sodišče Republike Slovenije v zadevah z mednarodnim elementom pristojno, če ima toženec stalno prebivališče oziroma sedež v Republiki Sloveniji. Po tem pravilu je podana pristojnost sodišča Republike Slovenije. Stranki se pod določenimi pogoji sicer smeta sporazumeti o pristojnosti tujega sodišča (52. člen ZMZPP), a ti pogoji v obravnavani zadevi niso izpolnjeni.