97. člen ZMZPP

Kadar se zahteva izvršitev tuje sodne odločbe, ni treba, da bi bil prej izveden postopek za njeno priznanje, ki je predpisan za oblikovalne in ugotovitvene odločbe, zato o tem, ali dajatvena odločba, na podlagi katere se zahteva izvršitev izpolnjuje pogoj za priznanje, odloči izvršilno sodišče samo (prvi odstavek 13. člena ZIZ) kot o predhodnem vprašanju (šesti odstavek 108. člena ZMZP). Slednje pa pomeni, da odločitev o tem ne sodi v izrek sklepa o izvršbi, pač pa mora o tem, ali odločba izpolnjuje pogoje za priznanje sodišče zavzeti stališče le v obrazložitvi sklepa, medtem ko v njegovem izreku le dovoli izvršbo. Pri tem mora tako izvršilno sodišče prav tako, kot bi to storilo pristojno okrožno sodišče v posebnem postopku priznanja (tretji odstavek 108. člena ZMZP), ugotoviti, ali sodna odločba izpolnjuje pogoje za njeno priznanje, kar v sistemu omejenega preizkusa tujih sodnih odločb, ki je uveljavljen v Republiki Sloveniji pomeni, da sodišče preizkusi le, ali v postopku izdaje tuje sodne odločbe niso bile kršene nekatere najpomembnejše predpostavke, in sicer da morda ni podana kršitev načela kontradiktornosti (96. člen ZMZP), da ni podana izključna pristojn

Glede na posebno naravo delibacijskega postopka bi bila prepoved objektivne novote neustrezna. Namen takšnega postopka ni v rešitvi spora med strankama z različnimi interesi, temveč v priznanju učinkov tuji odločbi z njenim prenosom v domači pravni red. Postopek je eden od izrazov načela suverenosti, saj državi omogoča, da izvaja sodno oblast na svojem ozemlju. Z vidika namena delibacijskega postopka bi bilo nevzdržno, da bi se kot pravno veljavna priznala nepravnomočna, celo neobstoječa tuja sodna odločba. Neobstoječe sodne odločbe že po naravi stvari ni mogoče priznati.

Ker je imel mladoletni otrok ob rojstvu v soglasju staršev stalno prebivališče določeno v Sloveniji, predlagateljica stalnega prebivališča otroku ni mogla enostransko spremeniti s prijavo pred razvezo zakonsko zveze brez soglasja nasprotnega udeleženca, ki je selitvi otroka v Rusijo nasprotoval. Predlagateljica s tem, ko je samovoljno, brez pristanka nasprotnega udeleženca, odpeljala otroka v Rusijo, ni mogla vplivati na pravno priznano stalno prebivališče otroka, tako da bi nasprotnemu udeležencu onemogočila sklicevanje na izključno pristojnosti slovenskih sodišč.

Kaj so zakonski spori, določa ZPP v prvem odstavku svojega 406. člena: to so spori o razvezi ali razveljavitvi zakonske zveze. Vse druge pravde, ki sicer izvirajo iz zakonske zveze, niso zakonske pravde - to velja tudi za premoženjske spore med zakoncema in za spore glede preživljanja (nekdanjega) zakonca, ki se obravnavajo v rednem pravdnem postopku in ne po pravilih poglavja ZPP o postopku v zakonskih sporih ter sporih iz razmerij med starši in otroki. Posledično tudi v postopku priznanja tuje sodne odločbe, s katero je bilo odločeno o preživnini za nekdanjega nepreskrbljenega zakonca, uporaba 68. člena ZMZPP ne pride v poštev.

Uredba Bruselj I se na podlagi 1. točke prvega člena uporablja v civilnih in gospodarskih zadevah, ne glede na naravo sodišča. Ne zajema pa dejanj pri izvajanju državne oblasti (acta iure imperii). Spori iz ZOPNI niso civilni ali gospodarski spori, kot jih opredeljuje Uredba Bruselj I, ker je njihov temelj v izvajanju državne oblasti, ko država zaradi javnopravnega varstva preko civilnih sankcij izreka ukrepe, s katerimi posega v lastninsko pravico toženca, ki je pridobil premoženje na nezakonit način. Tožba iz ZOPNI, ki jo uveljavlja država zoper toženca, je po svoji vsebini penalna, kar je posledično tudi podlaga za reipersekutorni oziroma vrnitveni zahtevek in prenos lastninske pravice na državo, kar dodatno potrjuje, da pravna podlaga tožbenega zahtevka niso (klasični) civilnopravni oziroma zasebnopravni predpisi. Glede na opisano naravo spora je uporaba Uredbe Bruselj I v sporih iz ZOPNI izključena.

Pritožbeni očitki ne ponudijo argumentov, ki bi za odločitev o preživnini odrezali pristojnost sodišču v BIH. Celo nasprotno, pritožnik se sklicuje na drugo odločbo sodišča v Bihaču, ki ni predmet postopka in v kateri naj bi mu bilo naloženo plačevanje preživnine v nižjem znesku. Vprašanje dejanskega plačila preživnine je okoliščina, ki jo bo pritožnik lahko uveljavil v morebitnem kasnejšem izvršilnem postopku.

Za presojo, ali sodba nasprotuje javnemu redu Republike Slovenije, ni relevantna okoliščina, da je preživnina v izreku tuje sodne odločbe določena oziroma dotedanja preživnina spremenjena na drugačen način, kot bi bila (glede na ustaljeno sodno prakso) v izreku sodbe sodišča Republike Slovenije. Eno od procesnih ovir za priznanje tuje sodne odločbe predstavlja izključna pristojnost sodišča ali organa Republike Slovenije. Pri utemeljevanju izključne pristojnosti slovenskega sodišča se nasprotni udeleženec sklicuje na tretji odstavek 50. člena ZPP, ki pa take pristojnosti ne predpisuje, pač pa določa krajevno pristojno sodišče le za primer, ko je sodišče Republike Slovenije mednarodno pristojno zaradi premoženja tožene stranke v Republiki Sloveniji, torej za primer, če bi upravičenka do preživnine v sporu izkoristila pristojnost, urejeno v 75. členu ZMZPP.

Nasprotni udeleženec zgolj z navedbami, da sporne tuje sodne odločbe ni prejel, še ni izkazal okoliščin v smislu prvega in drugega odstavka 96. člena ZMZPP, saj iz potrdila glede sodnih odločb in sodnih poravnav, ki ga je izdalo kantonsko sodišče Schaffhausen v Švici dne 6. 6. 2013, izhaja, da je bilo pisanje o začetku postopka nasprotnemu udeležencu vročeno 15. 9. 2009.

Priznanje tuje odločbe sodišča države, ki ni članica EU, urejajo določbe 4. poglavja ZMZPP ob smiselni uporabi določb ZNP.

Skladno s 106. italijanskega Civilnega procesnega zakonika lahko vsaka stranka pozove v pravdo tretjega, s katerim naj bi bila po njenem zatrjevanju njena zadeva na določen način povezana ("al quale ritiene commune la causa, o dal quale pretende essere garantita"). Posledica ni le ta, da tožena stranka in (z njene strani) pozvani tretji, na katerega se tožba samodejno razširi, nasproti tožeči stranki naknadno postaneta sospornika, temveč tudi ta, da med toženo stranko in tretjim nastane pravda z možnostjo nujnega medsebojnega uveljavljanja zahtevkov (nasprotnih zahtevkov). To pomeni, da priznanje tuje sodbe, ki je bila izdana v skladu s procesnimi možnostmi po italijanskem pravu, samo po sebi ne poraja nobenega učinka zoper pravni red Republike Slovenije.

Tuja sodna odločba, ki bi učinkovala tako, da bi nasprotni udeleženci dejansko izgubili zastavno pravico na nepremičnini v Republiki Sloveniji, ki so jo v pridobili na podlagi pravnomočne sodbe odločbe, je v nasprotju z določeno izključno pristojnostjo sodišč Republike Slovenije in se skladno s prvim odstavkom 97. člena ZMZPP ne prizna. Učinek, zaradi katerega bi zastavna pravica nasprotnih udeležencev izgubila ves svoj pomen, pa je tudi v nasprotju z javnim redom Republike Slovenije, saj bi prišlo do onemogočanja izvajanja sodne oblasti slovenskih sodišč na območju Republike Slovenije. Določbam o izključni pristojnosti sodišč Republike Slovenije, kakor tudi slovenskemu javnemu redu, nasprotuje le učinek priznanja tuje sodne odločbe, ki bi vplival na prekinitev izvršilnega postopka, zato se priznanje zavrne le glede posledic začetka stečajnega postopka na postopek izvršbe, ki je v teku pred Okrajnim sodiščem v Kopru, ki se tako ne prekine.

V postopku, v katerem se odloča, ali bo tuja sodna odločba učinkovala na območju Republike Slovenije, je povsem nepomembno, v kakšnem materialnopravnem razmerju je bil predlagatelj z družbo D. L. d.o.o. oziroma D. L. G.. Za presojo identitete med sodbo, katere priznanje se zahteva, in predlogom z dne 7.10.2003, naperjenim zoper D. L. d.o.o., je odločilno le, kako je bila subjektivno opredeljena tožena stranka v sodbi Delovnega sodišča v Münchnu z dne 7.11.2001 opr. št. 30 Ca 14169/01.

V prvem odstavku 64. člena ZMZPP je določena izključna pristojnost sodišča Republike Slovenije v sporih o stvarnih pravicah na nepremičnini, če je nepremičnina na ozemlju Republike Slovenije. Tak spor je tudi spor razvezanih zakoncev o njunem skupnem nepremičnem premoženju. Zato ni mogoče priznati pravne veljavnosti odločbe srbskega sodišča o nepremičnini, ki se nahaja v Ljubljani.

Nedovoljena pritožbena novota.

V postopku priznanja tuje sodne odločbe ni utemeljen ugovor, da datum pravnomočnosti tuje sodne odločbe ni pavšalno ugotovljen. Datum pravnomočnosti na potrdilu o pravnomočnosti je ugotovil in potrdil pristojen tuj organ. V postopku priznanja tuje sodne odločbe se preizkuša le ali je potrdilo o pravnomočnosti pristojnega organa priloženo.

Nosilni razlog za ugoditev ugovoru nasprotnega udeleženca proti priznanju tujih sodnih odločb glede nepremičnine v Ljubljani je bil razlog iz prvega odstavka 97. člena, po katerem se tuja sodna odločba ne prizna, če je za zadevo, za katero gre, izključno pristojno sodišče ali drug organ Republike Slovenije. Tudi samo pristojnost v zadevah z mednarodnim elementom ureja ZMZPP. V prvem odstavku 64. člena določa, da je sodišče Republike Slovenije izključno pristojno v sporih o stvarnih pravicah na nepremičnini, če je nepremičnina na ozemlju Republike Slovenije. Navedena določba velja tudi za spore (razvezanih) zakoncev o skupnem nepremičnem premoženju, saj 67. člen ZMZPP ne pomeni izbirne pristojnosti za spore o nepremičninah.

Same višine preživnine v postopku za priznanje tuje sodbe ni mogoče preizkušati ker ZMZPP uzakonja sistem omejenega preizkusa, po katerem se ugotavlja le, ali so bile pri izdaji obravnavane sodbe izpolnjene z zakonom določene predpostavke, vsebinsko pa le glede vprašanja, ali sodba nasprotuje pravnemu redu Republike Slovenije.

Stranka zaradi nenavedbe organizacijske oblike ni izgubila svoje istovetnosti. Nasprotna stranka ni izpodbijala (dejanske) ugotovitve, da je šlo za spor iz pogodbenega razmerja. Zato je pravilen (pravni) zaključek, da je za spor izključno pristojno sodišče (Republike Slovenije) po kraju izpolnitve pogodbene obveznosti.

Pri presoji, ali bi bil učinek priznanja tuje sodne odločbe v nasprotju z javnim redom Republike Slovenije, prihaja v poštev tim. mednarodni javni red. Ta pa ne vključuje vseh prisilnih določb domačega prava, ampak le tiste imperativne pravne norme in moralna pravila, katerih kršitev bi ogrožila pravno in moralno integriteto slovenske pravne ureditve. S preširoko razlago pojma javni red bi se namreč lahko izjalovilo bistvo instituta priznavanja tujih sodnih odločb, ki je v tem, naj stranke ne bodo postavljene pred zahtevo, da bodo morale v sporih z mednarodnim elementom večkrat dokazovati utemeljenost svojih zahtevkov.