100. člen ZMZPP

Kadar se zahteva izvršitev tuje sodne odločbe, ni treba, da bi bil prej izveden postopek za njeno priznanje, ki je predpisan za oblikovalne in ugotovitvene odločbe, zato o tem, ali dajatvena odločba, na podlagi katere se zahteva izvršitev izpolnjuje pogoj za priznanje, odloči izvršilno sodišče samo (prvi odstavek 13. člena ZIZ) kot o predhodnem vprašanju (šesti odstavek 108. člena ZMZP). Slednje pa pomeni, da odločitev o tem ne sodi v izrek sklepa o izvršbi, pač pa mora o tem, ali odločba izpolnjuje pogoje za priznanje sodišče zavzeti stališče le v obrazložitvi sklepa, medtem ko v njegovem izreku le dovoli izvršbo. Pri tem mora tako izvršilno sodišče prav tako, kot bi to storilo pristojno okrožno sodišče v posebnem postopku priznanja (tretji odstavek 108. člena ZMZP), ugotoviti, ali sodna odločba izpolnjuje pogoje za njeno priznanje, kar v sistemu omejenega preizkusa tujih sodnih odločb, ki je uveljavljen v Republiki Sloveniji pomeni, da sodišče preizkusi le, ali v postopku izdaje tuje sodne odločbe niso bile kršene nekatere najpomembnejše predpostavke, in sicer da morda ni podana kršitev načela kontradiktornosti (96. člen ZMZP), da ni podana izključna pristojn

Izvršilni naslov je primeren za izvršbo, če so v njem navedeni upnik in dolžnik ter predmet, vrsta, obseg in čas izpolnitve obveznosti (prvi odstavek 21. člena ZIZ). Obveznost, ki se nalaga v izpolnitev dolžniku, mora biti določena oziroma določljiva in mora izhajati iz izvršilnega naslova, na katerega je izvršilno sodišče v skladu z načelom formalne legalitete vezano. Za določljivost morajo biti podani elementi, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, kaj mora dolžnik dati, storiti ali dopustiti. Primerna opredelitev obveznosti v izvršilnem naslovu ne sme puščati nobenih dvomov o tem, kakšna obveznost je dolgovana, in od izvršilnega sodišča ne sme terjati dodatnega vsebinskega odločanja. Načelo formalne legalitete izvršilnemu sodišču ne dovoljuje, da bi samo dopolnjevalo izvršilni naslov na način, da bi z nadaljnjim pravnim sklepanjem razbralo obveznost, ki neposredno v izreku sodbe kot izvršilnem naslovu ni zapisana. Predmet obveznosti je določen, če je jasno, enopomensko individualiziran, če je po objektivnih merilih določljiv, ali če izvršilni naslov vsebuje podatke, s pomočjo katerih ga je mogoče določiti. Povedano drugače: konkretiziran mora biti do te mere, da je terjatev

Glede na posebno naravo delibacijskega postopka bi bila prepoved objektivne novote neustrezna. Namen takšnega postopka ni v rešitvi spora med strankama z različnimi interesi, temveč v priznanju učinkov tuji odločbi z njenim prenosom v domači pravni red. Postopek je eden od izrazov načela suverenosti, saj državi omogoča, da izvaja sodno oblast na svojem ozemlju. Z vidika namena delibacijskega postopka bi bilo nevzdržno, da bi se kot pravno veljavna priznala nepravnomočna, celo neobstoječa tuja sodna odločba. Neobstoječe sodne odločbe že po naravi stvari ni mogoče priznati.

V nasprotju s trditvami nasprotnega udeleženca je bila glavna obravnava pred tujim sodiščem opravljena, zato ni bilo namreč kršeno niti določilo 96. člena ZMZPP, po katerem se priznanje tuje sodne odločbe zavrne, če nasprotni udeleženec zaradi nepravilnosti v postopku ni mogel sodelovati, niti ni bil kršen (procesni) javni red.

Kaj so zakonski spori, določa ZPP v prvem odstavku svojega 406. člena: to so spori o razvezi ali razveljavitvi zakonske zveze. Vse druge pravde, ki sicer izvirajo iz zakonske zveze, niso zakonske pravde - to velja tudi za premoženjske spore med zakoncema in za spore glede preživljanja (nekdanjega) zakonca, ki se obravnavajo v rednem pravdnem postopku in ne po pravilih poglavja ZPP o postopku v zakonskih sporih ter sporih iz razmerij med starši in otroki. Posledično tudi v postopku priznanja tuje sodne odločbe, s katero je bilo odločeno o preživnini za nekdanjega nepreskrbljenega zakonca, uporaba 68. člena ZMZPP ne pride v poštev.

Vročanje sodnih pisanj med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo, se je v obdobju, ko so bile sporne vročitve opravljene (v letih 2010 in 2011) izvajalo skladno s Haaško konvencijo. Ta v 10. členu določa, da je v državah, ki temu ne nasprotujejo, vročanje mogoče (tudi) neposredno preko pošte. Pravilnosti izdanega potrdila o pravnomočnosti v postopku priznavanja tuje sodne odločbe ni mogoče preverjati. To se presoja po pravu države, v kateri je bilo izdano.

V nepravdnih postopkih pri uporabi določb ZPP o prekluziji treba upoštevati naravo in še posebej tudi vrsto nepravdnega postopka. Postopek priznanja tuje sodne odločbe je predlagalni postopek in v njem je uveljavljeno razpravno načelo, zato ni mogoče na načelni ravni izključiti smiselne uporabe pravil ZPP o prekluziji. Vendar pa mora sodišče določbe ZPP smiselno uporabiti tako, da uravnoteži postopkovne pravice udeležencev. Predlagatelj skuša doseči priznanje tuje sodne odločbe zato, da bi z izvršbo uveljavil pravico do učinkovitega sodnega varstva. Zato nima prav sodišče prve stopnje, ki je absolutno prednost dalo iskanju materialne resnice in je v ponovljenem postopku dopustilo neomejeno navajanje novot. Prav tako nima prav, ko navaja, da ima sodišče tudi v zvezi z vprašanjem vzajemnosti oficiozna pooblastila. Na pridržek vzajemnosti sodišče pazi le na ugovor nasprotnega udeleženca in ne po uradni dolžnosti, tako kot na pridržek javnega reda. Nasprotni udeleženec je ta pridržek dolžan izkazati in zato je prav, da je pri tem časovno omejen. Pomembno pa je, da so časovne omejitve takšne, da je nasprotnemu udeležencu omogočeno, da se opredeli do vseh relevantnih vidik

Učinek priznanja odločitve, v kateri je preživnina za mladoletnega otroka po višini določena na drugačen način (v odstotku mesečnega dohodka preživninskega zavezanca), kot bi to storilo slovensko sodišče po določbah ZZZDR (v opredeljenem denarnem znesku), ni v nasprotju z javnim redom Republike Slovenije. Okoliščine, ki jih navaja nasprotni udeleženec v pritožbi, kažejo na spremembo okoliščin, ki jih je imelo sodišče pred očmi pri določanju višine preživnine, kar pa ni ovira priznanju tuje sodne odločbe. Za prilagoditev višine preživnine spremenjenim razmeram so namreč upravičencem in zavezancem namenjene drugačne pravne poti.

Bistveno je, da pritožnica prek obravnavane neenake uporabe procesnih določb v dveh primerljivih gospodarskih sporih ni izkazala takšne kršitve procesnih jamstev, ki bi preko pridržka javnega reda terjala odrek priznanja sodbe Gospodarskega sodišča v Beogradu.

Nobena država ne priznava vseh tujih sodnih odločb, pač pa države za priznanje določajo omejitve glede na različne kriterije, kot so vrsta pravnega razmerja, ki je neposreden predmet odločbe, vrsta postopka in vrsta sodne odločbe. Glede na prvonavedeni kriterij (vrsto pravnega razmerja) priznanje omejujejo na tuje sodne odločbe, s katerimi so urejena civilna razmerja. Pojem civilnopravnih razmerij za potrebe njihove uporabe določajo mednarodne konvencije in interni predpisi držav; uporabiti je treba predpis države priznanja: tuja sodna odločba se namreč s priznanjem inkorporira v pravni red države priznanja, zato mora presoja, ali gre za civilnopravno razmerje, temeljiti na njenem pravu.

Nasprotni udeleženec zgolj z navedbami, da sporne tuje sodne odločbe ni prejel, še ni izkazal okoliščin v smislu prvega in drugega odstavka 96. člena ZMZPP, saj iz potrdila glede sodnih odločb in sodnih poravnav, ki ga je izdalo kantonsko sodišče Schaffhausen v Švici dne 6. 6. 2013, izhaja, da je bilo pisanje o začetku postopka nasprotnemu udeležencu vročeno 15. 9. 2009.

Določitev preživnine v odstotkih od plače preživninskega zavezanca ni v nasprotju z javnim redom v RS v smislu določbe 100. člena ZMZPP. Nasprotni udeleženec zgolj z navedbami, da sporne tuje sodne odločbe ni prejel ter da se ne spomni, da bi osebno prejel tožbo ali kakršnokoli vabilo na obravnavo v postopku in da je podal odgovor na tožbo, še ni izkazal okoliščin v smislu prvega in drugega odstavka 96. člen ZMZPP, ki bi pomenile oviro za priznanje tuje sodne odločbe.

Javni red Republike Slovenije se nanaša tako na določbe materialnega kot procesnega prava (na presojo, ali je bil postopek v tuji državi v skladu s standardi poštenega sojenja, ki veljajo v naši državi). Tako se nanaša tudi na pravico iz 22. člena URS do enakega varstva pravic, ki pomeni procesno jamstvo. Relevantna je enotnost sodne prakse, ki predpostavlja, da morajo sodišča v enakih zadevah enako uporabiti pravo. Vendar pa kršitev procesnega prava v državi izvora načeloma ne predstavlja ovire za priznanje tuje sodne odločbe, če stranki nista izčrpali pravnih sredstev, ki sta jih imeli na voljo za odpravo kršitev. Tudi domače odločbe navkljub procesnim pomanjkljivostim postanejo pravnomočne, če stranke ne vložijo pravnih sredstev, ki jih imajo na voljo. Naloga strank je, da si z aktivno udeležbo v postopku prizadevajo za to, da se napakam sodišča v postopku izogne. Ni odločilno samo to, kako je pravico do enakega varstva pravic razumelo srbsko sodišče, temveč tudi to, kakšne so bile dejanske možnosti nasprotne udeleženke za učinkovito uveljavitev pravice do enake uporabe procesnega prava, s tem, da je bilo breme, da navede dejstva in predloži dokaze o neenakem odločanju

Odločitev o odškodninski odgovornosti delodajalca (nasprotnega udeleženca) za škodo, ki je predlagatelju nastala zaradi ravnanja delavca nasprotnega udeleženca, v temeljne principe slovenskega pravnega reda ne posega. Ravno nasprotno - določbe o odgovornosti delodajalca za škodo, ki jo povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom tretji osebi, vsebuje tudi slovensko obligacijsko pravo (glej 147. člen OZ).

Določitev preživnine v odstotkih od plače preživninskega zavezanca in z omejitvijo minimalne preživnine na podlagi tujega predpisa, s katerim je določen znesek zajamčene preživnine za otroka, ni v nasprotju z javnim redom v Republiki Sloveniji v smislu določbe 100. člena ZMZPP. Ni vsak kogenten predpis del javnega reda, ampak je to le tisti, katerega kršitev bi ogrozila integriteto domače pravne ureditve, mednarodno običajno pravo, temeljna moralna načela ter vitalni gospodarski in politični interes države. Drugačen način določanja preživnine (katere višina se bo v konkretnem postopku ugotavljala v okviru nadaljnjega izvršilnega postopka) v temeljne principe slovenskega pravnega reda, ki obravnava tematiko določanja preživnin za otroke, ne posega. Ravno nasprotno, eno temeljnih pravnih načel v Sloveniji je varstvo otrok, zato vse, kar služi zadovoljitvi tega načela, ne more biti v nasprotju z javnim redom v smislu ZMZPP.

Priznanje tuje odločbe sodišča države, ki ni članica EU, urejajo določbe 4. poglavja ZMZPP ob smiselni uporabi določb ZNP.

Spričo načela omejenega preizkusa tuje sodne odločbe v delibacijskem postopku se ni dopustno ukvarjati z vprašajem njene pravilnosti v dejanskem in/ali materialnopravnem pogledu. Zakaj naj bi bila odločitev o ugoditvi denarnemu zahtevku kot terjatvi, ki izvira iz četudi z napakami volje pogodbenih strank obremenjene in nikoli pozneje na pravno upošteven način izpodbite oziroma razveljavljene pogodbe, v nasprotju z javnim redom Republike Slovenije, pritožnik ne pojasni. Gre namreč za primerljivo situacijo, ki jo domači javni red izrecno dopušča, saj z enakim ugovorom nasprotni udeleženec tudi pred slovenskim sodiščem ne bi mogel uspeti – na primer v izvršilnem postopku na podlagi z enako „napako“ obremenjenega izvršilnega naslova, izdanega v postopku pred domačim sodiščem. Obstoj vzajemnosti se ugotavlja po stanju ob odločanju o predlogu za priznanje tuje sodne odločbe (in ne po stanju ob njeni izdaji).

Tuja sodna odločba praviloma učinkuje neposredno samo na območju države, katere sodišče jo je izdalo. Da bi učinkovala tudi v drugih državah, jo morajo te v posebnih sodnih postopkih priznati.

Skladno s 106. italijanskega Civilnega procesnega zakonika lahko vsaka stranka pozove v pravdo tretjega, s katerim naj bi bila po njenem zatrjevanju njena zadeva na določen način povezana ("al quale ritiene commune la causa, o dal quale pretende essere garantita"). Posledica ni le ta, da tožena stranka in (z njene strani) pozvani tretji, na katerega se tožba samodejno razširi, nasproti tožeči stranki naknadno postaneta sospornika, temveč tudi ta, da med toženo stranko in tretjim nastane pravda z možnostjo nujnega medsebojnega uveljavljanja zahtevkov (nasprotnih zahtevkov). To pomeni, da priznanje tuje sodbe, ki je bila izdana v skladu s procesnimi možnostmi po italijanskem pravu, samo po sebi ne poraja nobenega učinka zoper pravni red Republike Slovenije.