VSRS Sklep Cpg 15/2025

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Predlagatelj in nasprotni udeleženec sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Odločitev in nosilni razlogi sodišča prve stopnje

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za zavrnitev priznanja sodbe Višjega sodišča v Györu št. Gf.II.20.058/2022/27/I z dne 27. 4. 2023 (I. točka izreka); zavrnilo predlog za zavrnitev izvršitve sodbe Višjega sodišča v Györu št. Gf.II.20.058/2022/27/I (II. točka izreka); odločilo, da predlagatelj sam nosi svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2Zavzelo je stališče, da okoliščina, da Višje sodišče v Györu pred spremembo odločbe sodišča prve stopnje ni opravilo pritožbene obravnave - pri čemer predlagatelj ne trdi, da bi zaslišanje v pritožbenem postopku sploh predlagal - sama po sebi ni v nasprotju z javnim redom Republike Slovenije. Prvi odstavek 347. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) določa, da lahko sodišče druge stopnje odloča o pritožbi brez obravnave, če oceni, da za odločitev o zadevi ni potrebna. Izjema javnega reda je po stališču Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) izjema, ki se jo mora uporabljati restriktivno. Glede očitka, da mu sodba Višjega sodišča v Györu ni bila vročena v slovenskem jeziku, pa je sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da je imel predlagatelj v postopku pred sodiščem prve in druge stopnje pooblaščenca na Madžarskem (ki mu je nato pred vročitvijo sodbe Višjega sodišča v Györu odpovedal pooblastilo, zato mu je bila sodba omenjenega sodišča vročena neposredno). Tožba v postopku mu je bila vročena pravilno in je imel možnost sodelovati v postopkih pred sodišči prve in druge stopnje. Pravilna vročitev sodbe v tem položaju pa ne pomeni kršitve b) točke prvega odstavka člena 45 Uredbe Bruselj I (prenovitev). V postopku izvršbe je bilo tuji sodni odločbi priloženo potrdilo o izvršljivosti v skladu z Uredbo Bruselj I (prenovitev), kar pomeni, da slovenski organi izhajajo iz domneve, da je bila sodba predlagatelju vročena; če temu ni bilo tako, mora predlagatelj doseči razveljavitev klavzule izvršljivosti pri sodišču, kjer je tekel postopek.

Povzetek pritožbenih navedb in odgovora na pritožbo

3Zoper sklep o zavrnitvi ugovora je predlagatelj vložil pritožbo in Vrhovnemu sodišču predlagal spremembo izpodbijane odločitve tako, da se tuje sodne odločbe ne prizna oziroma da se njena izvršitev zavrne oziroma da se izpodbijani sklep razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Sodišču prve stopnje očita, da se ni opredelilo do tega, ali je nasprotni udeleženec na predlog predlagatelja odgovoril; če odgovora na predlog ni bilo, bi moralo sodišče šteti, da se nasprotni udeleženec s predlogom strinja in bi mu moralo ugoditi. Sodišče bi lahko o predlogu odločilo šele po opravljenem naroku za glavno obravnavo. Nadalje je navedel, da mu sodba Višjega sodišča v Györu št. Gf.II.20.058/2022/27/I, s katero je omenjeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v škodo predlagatelja, ni bila vročena v slovenskem, temveč le v madžarskem jeziku. Predlagatelj je šele v izvršilnem postopku prejel sodbo Višjega sodišča v Györu tudi v slovenskem jeziku, zato se je šele tedaj lahko seznanil z vsebino sodbe. Dokler predlagatelju sodba ni bila vročena v slovenskem jeziku, ni mogla postati izvršljiva. Teh navedb sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni upoštevalo, temveč je zmotno zaključilo, da bi moral sodbo Višjega sodišča v Györu izpodbijati na Madžarskem, česar ni mogel storiti, saj mu vsebina sodbe ni bila znana. Stanje, ko bi slovensko sodišče dovolilo izvršbo na podlagi tujega izvršilnega naslova, ne da bi bila sodba, ki pomeni izvršilni naslov, pravilno vročena dolžniku, je v očitnem nasprotju z javnim redom v Republiki Sloveniji, v nasprotju s temeljnimi načeli kontradiktornega postopka, v nasprotju z Ustavo RS, ter predstavlja razlog za zavrnitev priznanja tuje odločbe po določbi tč. a) in b) prvega odstavka 45. člena prenovljene Uredbe (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (v nadaljevanju Uredba št. 1215/2012). Prav tako je v nasprotju z javnim redom v Republiki Sloveniji dejstvo, da je Višje sodišče v Györu odločbo sodišča prve stopnje spremenilo, ne da bi pred tem opravilo obravnavo v pritožbenem postopku, kjer bi imel predlagatelj možnost ustno podati svoja stališča. Takšno ravnanje je bilo v nasprotju s splošno ustaljeno sodno prakso slovenskih sodišč, ki temelji na sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP), in pravicami, ki bi jih imel predlagatelj, če bi sodni postopek tekel pred slovenskimi sodišči. S takim ravnanjem je prišlo do kršitve 22. in 25. člena Ustave in 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP) ter pomeni razlog za zavrnitev priznanja po določbi tč. a) prvega odstavka 45. člena Uredbe št. 1215/2012.

4Nasprotni udeleženec je v odgovoru na pritožbo nasprotoval pritožbenim navedbam, predlagal zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega sklepa. Navaja, da predlagatelj v pretežnem delu zgolj ponavlja argumente, ki jih je podal pred sodiščem prve stopnje in ki jih je sodišče prve stopnje pravilno presodilo kot neutemeljene.

5Predlagatelj je v nadaljevanju vložil odgovor na odgovor nasprotnega udeleženca, slednji pa je vložil svoj odgovor na predlagateljevo vlogo. Vrhovno sodišče nobene od nadaljnjih vlog ni upoštevalo, saj sta bili vloženi po izteku roka za vložitev pritožbe oziroma odgovora na pritožbo.

Presoja utemeljenosti pritožbe

6Pritožba ni utemeljena.

Pravna podlaga

7V obravnavani zadevi se je predlagatelj skliceval na odklonilna razloga iz točke a) in b) prvega odstavka 45. člena Uredbe št. 1215/2012. Ta določata, da se priznanje sodne odločbe na zahtevo katere koli zainteresirane stranke zavrne, če: a) je priznanje v očitnem nasprotju z javnim redom v zaprošeni državi članici ali b) je bila sodna odločba izdana v odsotnosti toženca, če mu ni bilo vročeno pisanje o začetku postopka ali enakovredno pisanje pravočasno in na tak način, da bi lahko pripravil obrambo, razen če toženec ni začel postopka za izpodbijanje sodne odločbe, čeprav je imel to možnost. Na podlagi 46. člena Uredbe št. 1215/2012 se izvršitev sodne odločbe zavrne na podlagi tega, da obstaja eden iz razlogov, ki utemeljujejo zavrnitev priznanja.

8Po drugem odstavku 47. člena Uredbe št. 1215/2012 se za postopek zavrnitve izvršitve, kolikor ga ne določa ta uredba, uporablja pravo zaprošene države članice. Na podlagi četrtega odstavka 45. člena Uredbe št. 1215/2012 velja enako pravilo tudi za postopek zavrnitve priznanja. Ker ureditev v Uredbi št. 1215/2012 ni izčrpna, se subsidiarno uporablja nacionalna zakonodaja, ki mora ponuditi konkretne postopke, s katerimi se uresničuje pravica do preskusa priznanja in izvršitve.¹ Tak postopek je v slovenski zakonodaji urejen v a42.b členu Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Sedmi odstavek omenjenega člena določa, da je zoper sklep sodišča prve stopnje, s katerim je odločilo o predlogu, dovoljena pritožba, o kateri odloči Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Vrhovno sodišče ima torej v postopku odločanja o zavrnitvi priznanja ali izvršitve položaj pritožbenega sodišča.

9Po desetem odstavku a42.b člena ZIZ se glede postopka po tem členu smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja mednarodno zasebno pravo in postopek, o postopku za priznanje in izvršitev tujih sodnih odločb. Zakon o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (v nadaljevanju ZMZPP) v 111. členu določa, da se za postopek priznanja in izvršitev tujih sodnih odločb, če ni drugače določeno, uporabljajo določbe zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP-1). 42. člen ZNP-1 pa določa, da se smiselno uporabljajo določbe ZPP. V pritožbenem postopku je pritožbeno sodišče dolžno izpodbijano odločbo preizkusiti v okviru pritožbeno zatrjevanih razlogov, ob tem pa po uradni dolžnosti paziti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP, oba v zvezi z desetim odstavkom a42.b členom ZIZ, 111. členom ZMZPP in 42. členom ZNP-1).

Glede odgovora nasprotnega udeleženca

10Za stališče pritožnika, da bi moralo sodišče prve stopnje opustitev odgovora na predlog šteti, kot da se nasprotni udeleženec s predlogom strinja in mu zato ugoditi, ni podlage. Takšna sankcija za opustitev odgovora bi morala biti v zakonu neposredno določena, v a42.b členu ZIZ, ki ureja postopek odločanja o zavrnitvi priznanja oziroma izvršitve po Uredbi št. 1215/2012, pa take določbe ni.

Glede neizvedbe naroka

11Šesti odstavek a42.b člena ZIZ določa, da sodišče odloči po opravljenem naroku, če je odločitev odvisna od spornih dejstev. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da odločitev v konkretnem primeru ni bila odvisna od spornih dejstev, nasprotno pa pritožnik trdi, da so bila sporna dejstva, vendar jih ne konkretizira, temveč zapiše le, da naj bi obstoj spornih dejstev potrdili "drugi pritožbeni razlogi". Takšen pavšalen zapis ne zadošča za uspeh s pritožbenim argumentom.

Glede zavrnitve priznanja

12Pritožnik v pritožbi ni posebej konkretiziral, katere pritožbene navedbe se nanašajo na predlog za zavrnitev priznanja in katere na podrejeni predlog za zavrnitev izvršitve. Iz predloga za zavrnitev priznanja izhaja, da ga pritožnik utemeljuje s tem, da naj ne bi bila opravljena pritožbena obravnava pred Višjim sodiščem v Györu, ki je odločilo v njegovo škodo.

13Najprej je treba poudariti, da je v obravnavani zadevi sporna izvedba pritožbene obravnave pred Višjim sodiščem v Györu. Predlagatelj niti ni trdil, da tudi pred sodiščem prve stopnje na Madžarskem ne bi bil izveden kontradiktoren postopek, v katerem je imel predlagatelj pravico podajati svoje navedbe in predlagati dokaze. Ta ločnica je pomembna, saj je posledično procesni položaj predlagatelja drugačen od položajev, obravnavanih v posameznih odločbah Vrhovnega sodišča, Ustavnega sodišča in Evropskega sodišča za človekove pravice, ki jih je predlagatelj navedel.² V citiranih odločbah je bila sporna izvedba glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje.

14SEU je pojasnilo, da je treba pojem "očitnega nasprotja z javnim redom države članice" razlagati ozko, ker pomeni oviro za izpeljavo enega od temeljnih ciljev Uredbe št. 1215/2012 - prost pretok sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah.³ Uporaba določila o javnem redu je upravičena le takrat, ko bi bil s priznanjem ali izvršitvijo sodne odločbe, ki je bila sprejeta v drugi državi pogodbenici, nesprejemljivo kršen pravni red države, v kateri se zahteva priznanje, ker bi ta odločba posegala v eno od temeljnih načel. Da se zagotovi spoštovanje prepovedi preverjanja tuje sodne odločbe glede vsebine, mora poseg pomeniti očitno kršitev pravnega pravila, ki se v pravnem redu države, v kateri se zahteva priznanje, šteje za bistveno ali očitno kršitev pravice, ki je v tem pravnem redu priznana kot temeljna.⁴ V konkretnem primeru predlagatelj očita, da je neizvedba pritožbene obravnave v primeru, ko sodišče druge stopnje spremeni odločbo sodišča prve stopnje, kršitev, ki ustreza tej opredelitvi.

15ZPP v prvem odstavku 347. člena ZPP določa, da sodišče druge stopnje odloča o pritožbi brez obravnave, kadar oceni, da ta za odločitev ni potrebna. Drugi in tretji odstavek 347. člena ZPP pa določata, v katerih primerih mora sodišče druge stopnje izvesti obravnavo. Sprememba sodbe sodišča prve stopnje, četudi iz ugodilne v zavrnilno, sama po sebi ni razlog, ki bi utemeljeval izvedbo pritožbene obravnave. Podlago za spremembo odločbe sodišča prve stopnje predstavlja 358. člen ZPP in na podlagi določbe druge, tretje, četrte, pete in delno tudi šeste alineje 358. člena ZPP sodišče druge stopnje lahko na seji senata spremeni sodbo sodišča prve stopnje. Razlog za to je v tem, da je sodišče druge stopnje v teh situacijah v isti spoznavni situaciji kot sodišče prve stopnje.⁵ Ker ZPP v določenih okoliščinah dopušča spremembo prvostopenjske sodbe na seji senata, ne da bi bilo za to treba izvesti pritožbeno obravnavo, sklicevanje na posamezne odločbe Vrhovnega sodišča,⁶ v katerih je Vrhovno sodišče zavzelo stališče, da sodišče druge stopnje v okoliščinah obravnavane zadeve ni moglo odločati brez pritožbene obravnave, ne more pripeljati do drugačne presoje.

16Na podlagi ugotovitve, da v določbah ZPP ni podlage za sklep, da sme sodišče druge stopnje sodbo prvostopenjskega sodišča spremeniti le po predhodno izvedeni pritožbeni obravnavi, očitek neizvedene pritožbene obravnave sam po sebi še ne pomeni, da je prišlo do kršitve načela enakega varstva pravic v postopkih iz 22. člena Ustave RS, kršitve pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS ali kršitve pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS.

17Ker je del javnega reda v Republiki Sloveniji tudi EKČP, je Vrhovno sodišče predlagateljeve navedbe preizkusilo še z vidika določbe 6. člena EKČP, katere kršitev je predlagatelj prav tako očital. V zvezi z izvedbo ustne obravnave na drugi ali tretji stopnji je ustaljena praksa ESČP, da dejstvo, da ni bila izvedena pritožbena obravnava z neposrednim zaslišanjem stranke, samo po sebi ne pomeni kršitve določbe 6. člena EKČP, upoštevajoč okoliščine posamezne zadeve.⁷ Standard presoje ustnega zaslišanja na drugi in tretji stopnji je manj strog, še zlasti v primeru, ko je bilo zaslišanje izvedeno na prvi stopnji. Torej tudi iz prakse ESČP izhaja, da je presoja, ali ravnanje sodišča druge stopnje glede neizvedbe pritožbene obravnave, krši 6. člen EKČP, odvisna od okoliščin primera, konkretno glede spornih vprašanj pred sodiščem druge stopnje. Predlagatelj pa v svojih navedbah ni konkretiziral nobenih spornih vprašanj, ki jih je odpiralo Višje sodišče v Györu in na podlagi katerih bi bilo mogoče presojati obveznost izvedbe. Golo dejstvo, da je bila pred sodiščem druge stopnje sodba sodišča prve stopnje spremenjena, ni pravno odločilna okoliščina.

18Predlagatelj torej ni uspel dokazati, da naj bi ravnanje Višjega sodišča v Györu pomenilo ravnanje, ki bi bilo v očitnem nasprotju z javnim redom Republike Slovenije. Posledično je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da razlogi za zavrnitev priznanja niso podani.

Glede zavrnitve izvršitve

19Predlog za zavrnitev izvršitve je predlagatelj utemeljil na okoliščini, da odločba Višjega sodišča v Györu naj ne bi postala izvršljiva, ker mu naj ne bi bila vročena v slovenskem jeziku.

20SEU je glede razloga, navedenega v 2. točki 34. člena Uredbe št. 44/2001 (ki je enakovreden ureditvi iz točke b) prvega odstavka 45. člena Uredbe št. 1215/2012) zapisalo, da je njegov namen prek sistema dvojnega nadzora zagotoviti spoštovanje pravic toženca, ki se ni spustil v postopek, v postopku, ki poteka v državi članici izvora. V skladu s tem sistemom mora sodišče zaprošene države članice zavrniti ali, v primeru vložitve pravnega sredstva, preklicati izvršljivost tuje zamudne sodne odločbe, če pisanje o začetku postopka ali enakovredno pisanje tožencu ni bilo vročeno pravočasno in tako, da bi se ta lahko branil, razen če je vložil pravno sredstvo zoper to odločbo pri sodišču države članice izvora, če je to lahko storil.⁸

21Na podlagi navedene razlage v obravnavani zadevi niso podane okoliščine, ki bi utemeljevale uporabo določbe točke b) prvega odstavka 45. člena Uredbe št. 1215/2012. Ta določba se uporabi v primerih, ko se toženec ni spustil v postopek, ker mu pisanje o začetku postopka ni bilo vročeno, zaradi česar mu ni bila omogočena možnost obrambe. V obravnavani zadevi pa se je predlagatelj spustil v postopek in je v njem sodeloval vse do sporne odločitve Višjega sodišča v Györu z dne 27. 4. 2023. Ves čas postopka ga je zastopal kvalificirani pooblaščenec, ki mu je pooblastilo odpovedal 19. 6. 2023, kar je po datumu odločanja Višjega sodišča v Györu. Okoliščina, da predlagatelju sodba drugostopenjskega sodišča naj ne bi bila vročena v slovenskem jeziku, pa ni v nobeni zvezi z okoliščinami, v katerih se uporablja določba točke b) prvega odstavka 45. člena Uredbe št. 1215/2012.

22Ali je bila vročitev pravilno opravljena, je v tem postopku pravno vprašanje, zato je dokazni predlog za zaslišanje zakonitega zastopnika predlagatelja in priče neprimeren in teh dokazov sodišče utemeljeno ni izvedlo.

23V skladu s prvim odstavkom 42. člena Uredbe št. 1215/2012 vlagatelj predloga za izvršbo predloži izvod sodne odločbe, ki izpolnjuje pogoje, potrebne za potrditev njegove verodostojnosti in potrdilo, ki potrjuje izvršljivost sodne odločbe. Prvi odstavek 43. člena Uredbe št. 1215/2012 pa določa, da se pred prvim izvršilnim ukrepom osebi, zoper katero se zahteva izvršitev, vroči potrdilo o izvršljivosti, ki mu je priložena sodna odločba, če mu še ni bila vročena.

24S predložitvijo potrdila o izvršljivosti odločbe Višjega sodišča v Györu je v skladu z 39. členom v zvezi s prvim odstavkom 42. člena Uredbe ta odločba izvršljiva tudi v Sloveniji. To pa pomeni, da predlagatelj zavrnitve priznanja oziroma izvršitve ne more utemeljevati na trditvi, da odločba Višjega sodišča v Györu naj ne bi postala izvršljiva. Ta očitek bi lahko uveljavljal zgolj pred madžarskim sodiščem. Drugačno stališče bi določbo 39. člena Uredbe v celoti izvotlilo, saj bi terjalo ločen postopek priznanja oziroma razglasitve izvršljivosti v Sloveniji.

25Sodna praksa rednih sodišč, ki jo je citiral predlagatelj,⁹ se nanaša na vprašanje pravilne vročitve tožbe kot ene izmed predpostavk zakonite izdaje zamudne sodbe. V obravnavani zadevi pa ni sporno vprašanje pravilnost vročitve tožbe, niti se ne preizkuša zakonitost izdaje zamudne sodbe. Tudi citirani odločbi Ustavnega sodišča¹⁰ nista primerljivi, saj je v obeh odločbah Ustavno sodišče ugotovljeno dejansko stanje presojalo na podlagi določb Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku, ki pa se v obravnavani zadevi ne uporabljajo, saj se zaradi dejstva, da sta tako Slovenija kot Madžarska članici Evropske Unije, uporablja Uredba, ki pa določa, da za priznanje oziroma izvršitev odločbe, izdane v drugi državi članici, ni potreben poseben postopek priznanja oziroma razglasitve izvršljivosti.

26Ker je bilo torej postopanje sodišča glede vročanja sodbe Višjega sodišča v Györu v skladu z določbami Uredbe, ki se v slovenskem pravnem redu neposredno uporablja, ni podan odklonilni razlog očitnega nasprotja z javnim redom Republike Slovenije.

Odločitev o pritožbi

27Ker pritožbeni razlogi in razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, niso podani, je Vrhovno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z a42.b členom ZIZ, 111. členom ZMZPP in 42. členom ZNP-1).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka

28Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 40. člena ZNP-1, ki se uporablja na podlagi a42.b člena ZIZ in 111. členom ZMZPP, in po kateri vsak udeleženec krije svoje stroške.

29Sklep je bil sprejet soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP v zvezi z a42.b členom ZIZ, 111. členom ZMZPP in 42. členom ZNP-1).

¹ Rijavec, V., Zakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) z novelo ZIZ-L: razširjena uvodna pojasnila s podrobnim prikazom evropskega naloga za zamrznitev bančnih računov, GV Založba, Ljubljana 2019, str. 197-198.
² Sodba ESČP v zadevah Cerovšek in Božičnik proti Sloveniji (št. 68939/12 in 68949/2012) z dne 7. 3. 2017, sodba ESČP v zadevi Mirovni inštitut proti Sloveniji (št. 32303/13) z dne 13. 3. 2018, sodba ESČP v zadevi Produkcija plus storitveno podjetje d. o. o. proti Sloveniji (št. 47072/15) z dne 23. 10. 2018, sklep Ustavnega sodišča Up-135/19 z dne 4. 4. 2019, sklep VSRS Cp 11/2023 z dne 5. 4. 2023.
³ Sodba C-568/20 v zadevi J. proti H. Limited z dne 7. 4. 2022.
⁴ Sodba C-7/98 v zadevi Dieter Krombach proti André Bamberski z dne 28. 3. 2000.
⁵ Zobec, J. v: Pravdni postopek - zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 380.
⁶ Sklep VSRS VIII Ips 46/2021 z dne 10. 3. 2022.
⁷ Sodba Helmers proti Švedski (št. 11826/85) z dne 29. 10. 1991, sodba Salomonsson proti Švedski (št. 38978/97) z dne 12. 11. 2002 in sodba Miller proti Švedski (št. 55853/00) z dne 8. 2. 2005.
⁸ Sodba C-70/15 v zadevi Emmanuel Lebek proti Januszu Dominu z dne 7. 7. 2016.
⁹ Sodbi VSRS II Ips 245/2008 z dne 16. 6. 2011 in III Ips 86/2011 z dne 19. 11. 2013, sodba VSM I Cpg 411/2015 z dne 7. 1. 2016,.
¹⁰ Odločbi Ustavnega sodišča Up-645/13 z dne 3. 3. 2016 ter U-I-473/19 in U-I-400/20 z dne 4. 2. 2021.