Matične knjige

Vložitev tožbe proti osebi, ki je umrla pred njegovo vložitvijo, ni dopustna. Ker je smrt posameznika pomembno pravno dejstvo tudi za druge osebe in razmerja, mora biti zanesljivo ugotovljeno. Ob dejstvu, da slovenski matični register ne izkazuje toženčeve smrti, na ta podatek pa se tožnica izrecno sklicuje, bi moralo sodišče od pooblaščenca domnevno umrlega toženca zahtevati bodisi izpisek iz matičnega registra oziroma matične knjige pristojnega tujega organa ali vsaj originalno potrdilo o smrti oziroma njegov overjen prepis, eno in drugo pa (skladno z drugim odstavkom 226. člena ZPP) prevedeno v slovenski jezik.

Sposobnost biti stranka je ena od temeljnih predpostavk za dopustnost vložitve tako tožbe kot predloga v nepravdnem postopku. Fizična oseba to sposobnost izgubi s smrtjo. Zato vložitev predloga proti osebi, ki je umrla pred njegovo vložitvijo, ni dopustna. Univerzalno pravno nasledstvo ne more nadomestiti pomanjkanja pravne subjektivitete (kot stranke označene) osebe v času vložitve tožbe. Enako velja za stranko v nepravdnem postopku. Bistveno je, da fizična oseba s smrtjo izgubi sposobnost biti stranka, te sposobnosti pa ne more spet pridobiti. To velja ne glede na to, da ima sicer fizična oseba dediče, saj gre pri dedičih s stališča identitete za drugo osebo, kot je prvotna stranka in ne zgolj za drugačno (pravilno ali popolno) označbo osebe, ki je že ves čas stranka postopka. Pri delitvi stvari so vsi solastniki nujni sosporniki in morajo vsi sodelovati v postopku (118. člen ZNP, 65., 70. člen SPZ). Zavrženje predloga zoper enega od solastnikov pomeni, da predlog ni vložen proti vsem solastnikom, kar pomeni, da ni vložen zoper pravo stranko. Obstoj pasivne legitimacije pa ni procesna predpostavka, temveč materialnopravni pogoj za utemeljenost predloga, zato bi mor

Izkustveno sprejemljiv je zaključek upravnih organov, da izdaja tako velikega števila izpiskov pomeni za upravni organ veliko obremenitev, ki vpliva na njegovo poslovanje do drugih udeležencev v upravnih postopkih oziroma drugih strank. Tožeča stranka razloga, zakaj potrebuje tolikšno število izpiskov iz matičnega registra, ni pojasnila. Res ji tega nasploh in v običajnih okoliščinah ni treba pojasnjevati, kot to navaja tožba, a izdaja 697 izpiskov iz matičnega registra niso običajne okoliščine. Trditev tožeče stranke je, da tarifna št. 4 ZUT govori samo o upravni taksi za potrdila, zato je tožeča stranka za izpisek ni dolžna plačati in iz tega razloga zahteva vračilo. Po presoji sodišča temu ni mogoče pritrditi. Res ZUP in ZMatR govorita o potrdilih in izpiskih iz uradnih evidenc, pri tem pa ni nobenega dvoma, da gre v obeh primerih za potrdila in druge listine (izpiske, certifikate itd.) o dejstvih, o katerih se vodi uradna evidenca (179. člen ZUP).

Sposobnost biti stranka je ena od temeljnih predpostavk za dopustnost vložitve tako tožbe kot tudi predloga v nepravdnem postopku. Fizična oseba to sposobnost izgubi s smrtjo. Zato vložitev predloga proti osebi, ki je umrla pred njegovo vložitvijo, ni dopustna. Ker sodišče prve stopnje v konkretnem primeru ni razpolagalo ne z izpiskom iz matične knjige umrlih, ne z odločbo sodišča o razglasitvi pogrešancev za mrtve oziroma odločbo o potrditvi smrti, ni imelo nobene podlage za ugotovitev, da so bili nasprotni udeleženci ob vložitvi predloga že pokojni. Pritožnik zato pravilno opozarja, da je glede nasprotnih udeležencev zaenkrat mogoč le zaključek, da njihovo bivališče ni znano. To pa ne predstavlja podlage za zavrženje predloga, ampak za postavitev začasnega zastopnika.

Prvostopenjski organ se je pri spremembi podatka v matičnem registru oprl na prejeti dopis CSD. Tak dopis pa nima značaja pravnomočne odločbe pristojnega organa ali akta državnega organa, pristojnega za odločanje o spremembi osebnih stanj. Zato je utemeljen tožbeni ugovor, da v konkretnem primeru prvostopenjski organ za svojo odločitev ni imel pravne podlage.

Organ, ki vodi postopek, mora če naleti na predhodno vprašanje, ki se nanaša na obstoj kaznivega dejanja, na obstoj zakonske zveze ali na ugotovitev očetovstva ali če zakon tako določa, stranko zelo jasno in nedvoumno obvestiti, da je v skladu z določbo prvega odstavka 148. člena ZUP, dolžan (s posebnim sklepom) postopek prekiniti, dokler ga ne reši pristojni organ. Stranki je organ dolžan dati tudi zelo jasna, natančna in točna navodila, pri katerem organu in v zvezi s čim mora začeti ustrezen postopek, kajti samo tako lahko stranka učinkoviti uveljavlja svoje pravice. Le navajanje zahtev po predložitvi določenih dokazov, kar je organ storil v konkretnem primeru, brez pojasnila glede določbe 148. člena ZUP in njenega vpliva na izvajanje dokaznega postopka v primerih, ko gre za vprašanje rešitve predhodnega vprašanja na matičnem področju, pa ne zadosti zahtevi iz 7. člena ZUP.

Že neposredno na podlagi Ustave mora upravni organ v primerih zaradi varstva zasebnosti družinskih članov ali potomcev umrlega, v zvezi s katerim nekdo skuša pridobiti osebne podatke, v upravnem postopku ugotoviti in seznaniti vlagatelja o tem, ali ima upravni organ možnost obvestiti družinske člane ali potomce umrlega kot prizadete stranke v upravnem postopku – in če ima možnost, da jih tudi obvesti, da se tretja oseba želi seznaniti z osebnim podatkom umrlega svojca in jih hkrati kot prizadeto stranko povabi v postopek.

Zakonodajalec je določil, da se vpis matičnega dejstva lahko izvrši na podlagi odločbe pristojnega organa pod pogojem, če je matično dejstvo ali podatki niso bili vpisani v matični register v skladu z določbami tega zakona zaradi izrednih okoliščin, ki jih ni bilo mogoče pričakovati, se jim izogniti ali jih odvrniti. Tožnica ni v postopku zatrjevala oziroma izkazovala, da rojstvo A.A. ni bilo vpisano v matičnih knjigah, temveč je navajala zgolj to, da so bile neuspešne njene poizvedbe za ugotovitev datuma in kraja rojstva A.A.

Revizijsko sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da je prvostopni organ očitno kršil določbe Zakona o matičnih knjigah, ko je štel potrdilo Sveta za zdravstvo in socialno politiko pri Mestnem ljudskem odboru v ... z dne 17. 11. 1948 za relevanten izpisek iz uradne evidence oziroma za javno listino o zakonitem priznanju očetovstva, na podlagi katere bi lahko skladno z 21. členom ZMK vpisal pokojnega A.A. kot revidentovega očeta. Pravilna je tudi nadaljnja presoja, da je treba zakonitost priznanja očetovstva ocenjevati po tedaj veljavnih predpisih, torej določbah Temeljnega zakona o razmerjih med starši in otroki, ki je zahteval za zakonito priznanje očetovstva tudi soglasje matere. Tako soglasje pa v obravnavanem primeru iz navedenega potrdila ni razvidno.

Ker med strankama ni sporno, da so bili v tožnikovem primeru podatki iz rojstne matične knjige na podlagi 35. člena in 4. člena ZMatR dne 3. 4. 2006 že preneseni v računalniško vodeno bazo podatkov, v konkretni zadevi ni mogoče uporabiti določila 10.a. člena ZMK, ZMatR pa s tem primerljivega določila nima. Vendar pa v konkretnem primeru tudi ne gre za pravno praznino. ZMatR v 1. točki 4. člena določa, da se v matični register vpiše tudi podatek o kraju rojstva in spremembe že vpisanih podatkov (16. točka), vendar pa ZMatR kot kraj rojstva predvideva le kraj, kjer se je otrok rodil (1. odstavek 6. člena) in kraj, kjer je otrok neznanih staršev najden (3. odstavek 6. člena), nima pa določbe, da se kot kraj rojstva pri posvojenih otrocih lahko šteje kraj prebivališča posvojiteljev oziroma določbe, ki bi kakor koli drugače ustrezala tožnikovemu zahtevku. To pomeni, da ZMatR posega v tožnikov pravni interes, kot ga sam opredeljuje v tožbi, ki pa ga sodišče glede na zakonsko ureditev ne more obravnavati kot osebnostno pravice do identitete v smislu 35. člena Ustave. ZZZDR ne določa, da bi bil kraj rojstva posvojenca, vezan na stalno prebivališče posvojiteljev, pravno zavarovani elemen

za odločanje v upravnem sporu mora tožnik ves čas postopka od vložitve tožbe do odločitve sodišča, izkazovati pravni interes. Tako mora izkazovati, da izpodbijani akt neposredno posega v njegove pravice in pravne koristi oziroma pravni položaj in da bi ugoditev njegovi tožbi privedla do spremembe njegovega pravnega položaja.

Med postopkom z izvedenimi dokazi ni bila izpodbita domneva o pravilnosti podatkov, vpisanih v rojstno matično knjigo, zato je treba šteti tisto, kar se v njej potrjuje oziroma določa, za resnično.

Matičar ne more presojati, ali je stanje, vpisano v javno knjigo, v skladu z resničnim stanjem in spremeniti že vpisanih podatkov brez ustrezne pravne podlage.

Če je tožeča stranka leta 1954 sklenila zakonsko zvezo in sta se zakonca sporazumela za skupen možev priimek v slovenski pisavi, je upravni organ utemeljeno zavrnil zahtevek tožeče stranke, ki ga je precizirala kot zahtevek za izdajo odločbe o popravku tega priimka v nemški pisavi v rojstni matični knjigi pri podatku o rojstvu prejšnjega moža tožeče stranke.

Vpis podatkov v rojstno matično knjigo sme predlagati samo oseba, na katero se podatki nanašajo.

Vpis v rojstno matično knjigo lahko predlaga le oseba, katero zakon določa, popravo pa oseba, na katero se podatek nanaša.

Tisti, na katerega se podatki v rojstni matični knjigi ne nanašajo, ne more zahtevati, da se črta podatek o očetu drugega, katerega rojstvo je vpisano v to knjigo.