125. člen ZUP

Z odločbo o odstranitvi tujcu se ne odloča o tujčevi pravici ali obveznosti, temveč le o izvršitvi že naložene obveznosti z odločbo o vrnitvi, torej o nastanku obveznosti države, da tujca odstrani iz države. 69. člen ZTuj-2 je treba v skladu z Direktivo 2008/115/ES o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav v zvezi s 125. členom ZUP razlagati tako, da se postopek odstranitve tujca, ki se zaključi z izdajo odločbe o odstranitvi, lahko uvede tudi na njegovo prošnjo. Ta odločitev glede na stališče SEU v zadevi LM ne sme biti odvisna od diskrecijske odločitve pristojnega organa.

Jasno je, da je tudi zahtevek za povračilo izplačanega nadomestila plač po desetem odstavku 19. člena ZIUPGT zahtevek v pomenu 125. člena ZUP. Ključno je namreč, da je Zavod v materialnopravnem smislu odločil o pravici tožnice (da prejme povračilo). Vsebina elektronskega sporočila z dne 18. 11. 2021 je odklonitev oziroma zavrnitev zahteve za izplačilo povračila. V tem pogledu ni pomembna struktura oziroma odsotnost sestavin po ZUP (drugi, tretji in peti odstavek 210. člena ter 212. do 216. člen ZUP).

Pritožbenega sodišča mnenje izvedenca v delu, ko je slednji ocenil, da je prvotožnik zmožen za delo, ne prepriča. Po oceni pritožbenega sodišča je utemeljena pritožbena graja, da izvedensko mnenje ni jasno, zakaj za sporno obdobje prvotožniku bolniški stalež ni priznan, kljub temu da se zdravstveno stanje prvotožnika od takrat, ko mu je bil odobren bolniški stalež, pa do operacije naj ne bi spremenilo.

Stališče, da noben prijavitelj v inšpekcijskem postopku ne more biti stranka, pa ne drži. Tudi za prijavitelja velja določba 43. člena ZUP. Prijavitelj torej lahko zahteva vstop v postopek, pri čemer mora obrazložiti svoj pravni interes, inšpekcijski organ pa mora, če lastnosti stranke ne prizna, o tem izdati sklep (prvi odstavek 142. člena ZUP). Zoper sklep, s katerim se lastnost stranke ne prizna, je dovoljena pritožba, ki zadrži izvršitev sklepa (prvi odstavek 142. člena ZUP).

Ustavno skladna razlaga 73. člena ZTuj-2 je po presoji sodišča taka, da ima zato, ker se odloča o pravici, opredeljeni v prvem odstavku 73. člena Ztuj-2, tudi stranka pravico začeti postopek, v katerem se odloča o tej pravici in je treba tako zahtevo vsebinsko obravnavati. Ker se odloča o njuni pravici, sta po presoji sodišča (tudi) tožnika tista, ki lahko začneta upravni postopek.

10. člen ZLD-1, določa pogoje, ki jih mora izpolnjevati podružnica in postopke ustanovitve podružnice v občini, ki ni ustanoviteljica lekarne, kar po oceni sodišča ne pušča nobenega dvoma, da gre v predmetni zadevi za upravno zadevo iz 2. člena ZUP, zato bi moral organ v obravnavani zadevi tožničino vlogo obravnavati kot vlogo v upravnem postopku in z njo ravnati v skladu z določbami ZUP.

Z obravnavano vlogo je tožnica zahtevala izdajo dovoljenja za podružnično lekarno. ZLD-1 v tretjem odstavku 10. člena določa, da dovoljenje za poslovanje podružnice lekarne izda občina, na območju katere se podružnica lekarne ustanovi, na podlagi predhodnega mnenja Lekarniške zbornice Slovenije in soglasja ministrstva (za zdravje - op. sod.). Iz navedene določbe izhaja, da se za poslovanje podružnične lekarne izda dovoljenje in da o njem odloča občina, ki pred tem pridobi predpisana predhodna mnenja oziroma soglasja. Da gre za upravno zadevo izhaja že iz tega, da se o zadevi izda dovoljenje. Ko pa gre za odločanje o tem, da se nekomu nekaj dovoli, to pomeni, da gre za postopek, ki se začne na zahtevo oziroma na podlagi vloge stranke.

Sodišče je pravilno opozorilo, da v predmetni zadevi mnenje zdravniške komisije, ki je podlaga za samo upravno odločitev organa, ne predstavlja predhodnega vprašanja, opredeljenega v 147. členu ZUP. Pravilno je razlogovanje, da v postopku odločanja o pravici do nadomestila za nego otroka odloča upravni organ, na podlagi mnenja zdravniške komisije o izpolnjevanju pogojev zdravstvenega oziroma funkcionalnega stanja otroka. Takšno mnenje je po zakonu obvezno v vsakem posamičnem postopku. V vsakem postopku posebej je potrebno pridobiti svežo zdravstveno dokumentacijo, ki tvori prilogo k zahtevi za uvedbo postopka.

Ukinitev zasebnega namakalnega sistema po uradni dolžnosti ni mogoča, ampak lahko ukinitev zasebnega namakalnega sistema zahteva njegov lastnik. Na ta način, tj. kot vlogo za ukinitev namakalnega sistema, je toženka tudi obravnavala vlogo B. B., ki jo je poslal na vnaprej natisnjenem obrazcu, katerega mu je poslala toženka. Pri tem med strankama ni sporno, da B. B. ni lastnik namakalnega sistema, na katerega se nanaša izpodbijana odločba, ampak je njegov lastnik tožnik, ki pa zahteve, niti kasnejšega soglasja za ukinitev, ni dal.

Zahteva, s katero je bil začet postopek, ni zajemala zahteve za odločitev o obveznosti prepisa oziroma vključitve otroka v drug vrtec kot tisti, v katerega je bila deklica vpisana ob vložitvi zahteve. S tem, ko je upravni organ odločil o taki zahtevi, ki je tožeče stranke niso vložile, je kršil določilo 125. člena ZUP. Tožena stranka je o zahtevi za uvedbo postopka usmerjanja odločila po opravljeni poizvedbi pri zasebnem vrtcu, v katerega je otrok vključen, in pri treh javnih vrtcih v okolici bivališča tožečih strank, ter na podlagi mnenja KUOPP. Ker pa je odločala v posebnem ugotovitvenem postopku, je bila pred izdajo odločbe dolžna upoštevati načelo kontradiktornosti oziroma načelo zaslišanja stranke iz 9. oziroma 146. člena ZUP. Tožena stranka tožeče stranke pred izdajo odločbe ni seznanila z dejstvom, da je po uradni dolžnosti opravljala poizvedbe pri drugih vrtcih in posledično z ugotovljenim dejanskim stanjem v zvezi z izpolnjevanjem pogojev za sprejem otroka s posebnimi potrebami, zato jima je onemogočila, da se v zvezi s tem izjavita.

Ker je sodno socialni spor po 81. in 82. členu ZDSS-1 spor polne jurisdikcije, se s sodno odločbo presodi pravilnost in zakonitost izpodbijanih upravnih odločb in odloči o pravici, o kateri je bilo odločeno v predsodnem upravnem postopku in jo je mogoče uveljavljati s tožbenim zahtevkom. Če o pravici, pravni koristi ali obveznosti s posamičnim dokončnim aktom ni bilo odločeno, procesne predpostavke za sodno varstvo sploh niso izpolnjene in se posledično tožba zavrže (75. člen ZDSS-1).

Če prosilec za mednarodno zaščito zahteva seznanitev glede uspeha dokazovanja, ga je tožena stranka dolžna seznaniti z dokazno oceno (z uspehom dokazovanja), saj mu to omogoča tudi eventuelno predložitev še drugih dokazov.

V obravnavanem primeru se je upravni postopek začel po uradni dolžnosti, skladno z določbami ZGO-1. To pomeni, da se tak postopek lahko ustavi le po odločitvi upravnega organa in ne na zahtevo tožnika. S tem, ko je tožnik pri upravnem organu zahteval in utemeljeval razloge za ustavitev postopka, je torej v postopku, ki se proti njemu vodi po uradni dolžnosti, zgolj navajal dejstva, ki utegnejo vplivati na rešitev, oziroma prvostopenjskemu organu predlagal, kako naj v zadevi odloči. Tožnik, ki je predlagal ustavitev postopka, s tem ni vložil zahteve, ki bi bila podlaga za začetek upravnega postopka, pač pa le izvrševal pravice stranke v že vodenem upravnem postopku.

Izdaja ene (enotne) odločbe na zahtevo stranke in hkrati po uradni dolžnosti ni v skladu z ZUP, ki v prvem odstavku 125. člena določa, da se upravni postopek pred pristojnim organom začne po uradni dolžnosti ali na zahtevo stranke. Iz gradbenega dovoljenja, v zvezi s katerim je bila tožnici izdana izpodbijana odločba, ni razvidno, da bi bila tožnica investitorica. Če pa tožnica ni investitorica oziroma ni bila investitorica ob izdaji izpodbijane odločbe, ni jasno, glede na ugotovljene pomanjkljivosti odločbe, zakaj ji je organ prve stopnje komunalni prispevek odmeril na tej podlagi, tj. kot investitorici. To vprašanje bi moralo biti najprej razčiščeno.

Po ustaljeni praksi Vrhovnega sodišča v sporu o dopustnosti pravnega sredstva (v obravnavani zadevi odprave odločbe po 43. do 48. členu ZUstS), za kar gre v obravnavani zadevi, pravica ali obveznost stranke ni izražena v denarni vrednosti. Presoja pravilnosti postopka izdaje upravnega akta po ZUP pa glede na 85. člen ZUS-1 ni dovoljen revizijski razlog. Na vprašanje učinkovanja odločb Ustavnega sodišča RS na pravnomočo rešena pravna razmerja je jasno odgovorjeno že z določbo 44. člena ZUstS (ki določa, da se zakon ali del zakona, ki ga je ustavno sodišče razveljavilo, ne uporablja za razmerja, natala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno) in sodno prakso (tudi Ustavnega sodišča RS, npr. Up-624/11 z dne 3. 7. 2014).

Tožniku je bila pravica do denarnega nadomestila za invalidnost priznana s 1.1. 2003, zato se za izračun pokojninske osnove upoštevajo podatki o plačah in nadomestilih plač do leta 2002. V tem letu se je na podlagi 406. člena ZPIZ-1 upoštevalo 13-letno najugodnejše povprečje. Pravico do invalidske pokojnine je tožnik uveljavljal v letu 2012. Glede na datum uveljavitve invalidske pokojnine so podlaga za izračun pokojninske osnove plače in nadomestila plač do leta 2011, ki predstavljajo 18-letno najugodnejše povprečje. Kot najboljše se izkaže povprečje od leta 1980 do leta 1997. Za preračun na raven leta 2011 je treba tako dobljene osnove preračunati še z valorizacijskimi količniki za leto 2011. Že iz teh razlogov, to je daljšega obdobja, ki je podlaga za izračun pokojninske osnove, višine prejetih plač in denarnih nadomestil in drugačnih valorizacijskih količnikov, osnovi za odmero nadomestila za invalidnost in invalidsko pokojnino, uveljavljeni v različnih letih, ne moreta biti enaki.

Vrnitev v prejšnje stanje v upravnem postopku je ugodnost za stranko, ki je zamudila rok za procesno dejanje, ko postopek že teče. Gre za ugodnost v primeru zamude procesnega in ne materialnega roka, ki velja za uveljavitev določene materialne pravice, o kateri se odloča po ZUP. Z vrnitvijo v prejšnje stanje v upravnem postopku ni mogoče vzpostaviti v prejšnje stanje zamujenega roka, ki je določen z zakonom za vložitev zahteve zaradi priznanja določene pravice. ZUPJS v 34. členu določa, da center za socialno delo o pravicah iz javnih sredstev odloča po ZUP, če v tem zakonu posamezna vprašanja niso drugače urejena. Postopek se začne z vlogo vlagatelja ali po uradni dolžnosti (125. člen ZUP). Varstveni dodatek na podlagi 32. člena ZUPJS pripada upravičencu od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi vloge.

Skladno s prvim odstavkom 32. člena ZUPJS denarni prejemki iz 5. člena tega zakona, med katere sodi tudi otroški dodatek, pripadajo upravičencu od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi vloge. Na podlagi vloge za uveljavljanje pravic iz javnih sredstev, vložene 28. 3. 2013, je toženec otroški dodatek pravilno priznal od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi vloge, to je od 1. 4. 2013 dalje.

Tožena stranka ima prav, ko ugotavlja, da je lahko odločitev sprejela le na podlagi ZPIUOD ter da v tem postopku ni imela podlage, da bi o tožničinem dolgu odločala po določbi 107. člena ZDavP-2, pač pa da lahko o morebitnem odpisu dolga po tej določbi odloča le v drugem, ne pa v konkretnem postopku. Ne gre torej za arbitrarnost tožene stranke, kot to trdi tožnica, niti ji s takim odločanjem niso bile kršene njene ustavne pravice, pač pa tožena stranka zgolj odločala v mejah postavljenega zahtevka, torej odločala skladno z določbo 128. člena ZUP. Po določbi 4. člena ZPIUOD je namreč dopusten le odpust dolgov iz naslova davčne obveznosti dolžnika, med te pa ne sodijo neporavnane globe, izrečene zaradi storjenih prekrškov. Tudi ZP-1, ki ureja prekrškovni postopek in postopek izterjave neporavnanih glob, njihovega odpisa ne pozna.

Vsaka prošnja za dodelitev BPP mora vsebovati podatke o zadevi, za katero se uveljavlja dodelitev BPP. V obravnavanem sporu se zastavlja vprašanje, katere podatke o zadevi je treba navesti v prošnji, da je ta primerna za vsebinsko obravnavanje. Brez dvoma od prosilca ni mogoče zahtevati, da že v prošnji oziroma v postopku za dodelitev BPP navede praktično vse tiste podatke, ki jih je treba navesti za utemeljitev pravnega sredstva, za katerega uveljavlja BPP. Upoštevati pa je treba tudi, da organ za BPP ni pristojen za to, da bi z vidika vseh možnih pravnih sredstev in vseh z zakonom predvidenih razlogov za njihovo uporabo preverjal pravilnost in zakonitost izdanih sodb oziroma sklepov sodišč, s katerimi se prosilec ne strinja. Pristojnost in naloga organa za BPP je, da (v razumnem roku) odloča o prošnjah za BPP (tudi drugih prosilcev) in v tem okviru oceni izglede za prosilčev uspeh v zadevi (24. člen ZBPP). Okoliščine, kot so zdravstveno stanje, invalidnost oziroma pravna neukost, tudi ne zadoščajo za odobritev zastopanja po odvetniku v okviru brezplačne pravne pomoči, ampak morajo biti za to izpolnjeni vsi po ZBPP predpisani pogoji. Prosilca je k dopolnitvi prošnje smise