41. člen SPZ

Osebno vozilo je postalo last države že z zapustnikovo smrtjo, z izpodbijanim sklepom pa je sodišče prve stopnje to dejstvo zgolj ugotovilo. Navedeno pa pomeni, da mora država sama poskrbeti za varstvo svoje lastninske pravice, ki jo je pridobila zunajknjižno, zato so neutemeljena pritožbena zatrjevanja, da bi moralo sodišče prve stopnje v času odločanja, pred izdajo izpodbijanega sklepa opravljati poizvedbe o tem, kje se navedeno vozilo, njegovi ključi in prometno dovoljenje, nahajajo. Razen tega sodišču prve stopnje te obveznosti ne nalaga nobena določba ZD (niti 219. člen ZD), niti noben drug predpis.

Država na podlagi zakona in po zakonsko predvidenem postopku (130. člen ZD) prevzame aktivno premoženje zapustnika zaradi domneve, da dedičev ni. Kar se tiče aktivnega premoženja je položaj države, ki prejme premoženje zapustnika brez dedičev (ali so ti nevredni ali se odpovedo dedovanju), sicer podoben položaju dediča. Kaduciteta namreč ni zakonito dedovanje, pač pa poseben način prehoda premoženja umrlega na državo, ki temelji na posebni vezi med zapustnikom in državo. Tako kot pri prehodu dediščine na dediče, tudi zapuščina brez dediča preide na državo v trenutku zapustnikove smrti - za nazaj, vendar pa v primeru, če nekaj ni bilo od zapustnika v trenutku njegove smrti, z izdajo kaducitetnega sklepa ne postane last države. Po novejši ureditvi pa na državo ne preidejo zapustnikovi dolgovi (prvi odstavek 142.a člena ZD), saj v primeru, če noben upnik po pozivu sodišča ni predlagal stečaja zapuščine brez dedičev terjatve upnikov, ker le-ti pred izdajo sklepa po 219. členu ZD niso predlagali stečaja zapuščine brez dedičev, ugasnejo.

V okoliščinah konkretnega primera bo smoter, ki bi ga upnik zasledoval s tožbo po petem odstavku 168. člena ZIZ (tj. pridobiti listino, primerno za vknjižbo lastninske pravice) izpolnjen v okviru odprtega zapuščinskega postopka. V njem bo namreč zapuščinsko sodišče izdalo sklep o dedovanju, ki bo po pravnomočnosti v skladu s 6. točko prvega odstavka 40. člena ZZK-1 listina, primerna za vknjižbo lastninske pravice dedinje in dolžnice. Prav zaradi istega končnega rezultata – možnosti vknjižbe dolžničine lastninske pravice – je treba po presoji Vrhovnega sodišča zapuščinski postopek šteti kot postopek v smislu petega odstavka 168. člena ZIZ, z istim učinkom na obravnavani izvršilni postopek iz šestega odstavka 168. člena ZIZ, tj. njegovo prekinitvijo. Takšna razlaga je ustavnoskladna, saj varuje upnikovo pravico do učinkovitega sodnega varstva iz 23. člena Ustave, katere sestavni del je tudi varstvo upnikove pravice do učinkovite izvršbe oziroma varstvo upnikovega položaja v izvršilnem postopku (v konkretnem primeru pred zavrženjem predloga).

Tako kot pri prehodu dediščine na dediče, tudi zapuščina brez dediča preide v državno lastnino v trenutku zapustnikove smrti (9. člen ZD). Ne gre za originarno pridobitev lastninske pravice (neodvisno od pravnega prednika), ampak za derivativni način pridobitve lastninske pravice v skladu z 39. in 41. členom SPZ. Po določbi prvega odstavka 142.a člena ZD pa v tem primeru Republika Slovenija ne odgovarja za zapustnikove dolgove, saj so terjatve upnikov, ker le-ti pred izdajo sklepa po 219. členu ZD niso predlagali stečaja zapuščine brez dedičev, ugasnile.

Tako kot pri prehodu dediščine na dediče tudi zapuščina brez dediča preide v državno lastnino v trenutku zapustnikove smrti, v celoti z aktivo in pasivo ter neposredno od zapustnika (9. člen ZD). Ne gre torej za originarno pridobitev lastninske pravice (neodvisno od pravnega prednika), ampak za derivativni način pridobitve lastninske pravice v skladu z 39. in 41. členom SPZ, saj država ne pridobi le zapustnikovega premoženja, pač pa odgovarja tudi za zapustnikove dolgove. Zaradi takšnega položaja države pri prevzemu premoženja brez dedičev, tudi sklep sodišča, s katerim se zapuščina izroči državi, ni konstitutivne, temveč tako kot sklep o dedovanju, deklaratorne narave. To pomeni, da se v njem samo ugotavlja to, kar se je že zgodilo v času zapustnikove smrti, to je univerzalno nasledstvo celotnega premoženja na državo. Motorno kolo je tako postalo last države že z zapustničino smrtjo, z izpodbijanim sklepom pa je sodišče prve stopnje to dejstvo zgolj ugotovilo. Navedeno pa pomeni, da mora država sama poskrbeti za varstvo svoje lastninske pravice, ki jo je pridobila zunajknjižno.

Po določilu 41. člena SPZ se lastninska pravica z dedovanjem pridobi v trenutku zapustnikove smrti. Če bi toženka v postopku I P 000/2021 uspela z zahtevkom na ugotovitev ničnosti darilne pogodbe, s katero je tožnica do celote postala lastnica na spornih nepremičninah, ter bi se te vknjižile na pokojno A. A., bi toženka ob njeni smrti kot dedinja na njih pridobila solastninsko pravico. Uspeh v postopku bi tako vplival na razrešitev predhodnega vprašanja glede obstoja (so)lastninske pravice toženke na nepremičninah, iz katerih bi se po tožbi morala izseliti. V obravnavanem postopku bi toženka v primeru uspeha s tožbo lastninsko pravico kot dedinja in univerzalna pravna naslednica imela že ob zaključku postopka. Ker je sodišče prve stopnje ocenilo, da odločitev v zadevi I P 000/2021 ne rešuje izpostavljenega predhodnega vprašanja toženkinega in tožničinega lastništva nepremičnin, se do vprašanja smotrnosti prekinitve ni opredelilo.

S tem, ko sodišče prve stopnje ni zavzelo nikakršnega stališča do dejstev, ki so pravno pomembna za ugotovitev, katero premoženje je imela zapustnica ob smrti in je prešlo na njene dediče (prim. 41. člen SPZ), dejanskega stanja v zadevi ni popolno ugotovilo. V novem odločanju bo moralo zapuščinsko sodišče ugotoviti obseg zapuščine, saj je od njega odvisna višina povračila pomoči po predpisih o socialni varnosti, do katerega je upravičena občina.

Uvodoma je treba poudariti, da je odločba o priznanju statusa kmeta deklaratorne narave, ki pravno učinkuje ex tunc, tj. od tedaj, ko so nastala dejstva, ki so po zakonu pomembna za nastanek (ugotovljenega) pravnega stanja (statusa kmeta). Pritrjuje pa sodišče tožniku, da morajo dejstva, na podlagi katerih sprejemnik ponudbe uveljavlja predkupno pravico, obstajati že v času sprejema ponudbe. Predkupna pravica se namreč izčrpa z nakupom kmetijskega zemljišča, zato morajo okoliščine, ki so podlaga za zaključek o obstoju predkupne pravice, v času sklenitve kupne pogodbe (že) obstajati. Po 41. členu SPZ (na katerega je opozoril tudi drugostopenjski organ) se z dedovanjem pridobi lastninska pravica v trenutku zapustnikove smrti. Enako oziroma podobno določa tudi 132. člen Zakona o dedovanju, po katerem pokojnikova zapuščina preide po samem zakonu na njegove dediče v trenutku njegove smrti. Glede na povedano (in ob upoštevanju datuma smrti pok. C. C.) je torej nedvomno šteti, da je stranka z interesom B. B. izkazoval status predkupnega upravičenca kmeta mejaša v času sprejema ponudbe.

Pri ugotavljanju pripadajočega zemljišča, razen v posebej določenih izjemah, ni dopustno poseči v pravice oseb, ki so na takih zemljiščih pridobile pravice na podlagi pravil, ki varujejo dobrovernega pravnoposlovnega pridobitelja pravice. Pripadajoče zemljišče ne posega niti v cesto niti v pločnik, saj meja poteka po zunanjem robu pločnika, gledano s strani vozišča. Sodišče je pripadajoče zemljišče, ob upoštevanju njegove dosedanje rabe, ustrezno razmejilo od javnih površin. Dejstvo, da po nekaterih parcelah potekata javna razsvetljava in komunalno omrežje, ne more biti ovira za določitev teh parcel kot pripadajočega zemljišča k posameznim stavbam.

Vrednost čiste zapuščine, ki je osnova za odmero sodne takse v zapuščinskem postopku, je bila po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu pravilno ugotovljena po prostem preudarku na podlagi izjav dedičev in podatkov, s katerimi je sodišče razpolagalo (četrti odstavek 25. člena ZST-1). Pritožbeni očitki, da je sodišče napačno odmerilo sodno takso, so zavrnjeni s pravilnimi razlogi in jih pritožnik s sklicevanjem na napačno ugotovljeni obseg zapuščine ne omaje.

Kljub temu, da iz sklepa o dedovanju izhaja, da sporna nepremičnina ni bila predmet dedovanja po zapustnici, je na njej skladno s 132. členom ZD in 41. členom SPZ v trenutku smrti zapustnice nastala dediščinska skupnost med dediči. Toženec je kot dedič zapustnice postal skupni lastnik sporne nepremičnine in etažni lastnik, zato ga na podlagi 30. člena SZ-1 bremeni plačilo vseh stroškov upravljanja ter drugih stroškov, ki izvirajo iz večstanovanjske stavbe.

Ker se novi toženec po določbi petega odstavka 301. člena ZFPPIPP razširitvi tožbe nanj ne more upirati, zanj tudi ne velja pravilo, da mora pravdo prevzeti v tistem stanju, v katerem je, ko vstopi vanjo. Priposestvovanje je kot izvirni način pridobitve lastninske pravice že pojmovno izključeno, kadar je domnevni priposestvovalec že lastnik stvari na drugi podlagi (npr. s pridobitvijo lastninske pravice na izveden način).

Tožnik pravice na spornem zemljišču ne uveljavlja na podlagi močnejše pravice. Zatrjuje priposestvovanje lastninske pravice na delu nepremičnine, ki zemljiškoknjižno ni njegova last. Gre za spor o lastništvu dela nepremičnine, ki je klasični lastninski spor, o katerem se odloča po pravilih pravdnega postopka. Tudi če je meja že določena v mejnem ugotovitvenem postopku, je po sedanji ureditvi dopustno sprožiti lastninski spor (ki bo na to urejeno mejo sicer vplival).

Ker dediči vstopijo v zapustnikov pravni položaj, jih ni mogoče šteti za "nadaljnje" pridobitelje v smislu tretjega odstavka 244. člena ZZK-1, ki bi jih varovalo načelo zaupanja v zemljiško knjigo. So v položaju prvega pridobitelja iz prvega odstavka 244. člena ZZK-1.

Po zakonskem besedilu 198. člena OZ lahko uporabnino uveljavlja imetnik stvari. Kot imetnika stvari in upravičenca do uporabnine je treba šteti upravičenca do rabe neupravičeno uporabljene stvari, kar vključuje imetnika obligacijske pravice do rabe stvari, prav tako pa tudi imetnika stvarne pravice ali stvarne pravice v pričakovanju. Sodna praksa tako uporabnino priznava lastniku, bonitarnemu lastniku in drugemu imetniku pravice do uporabe. Z vidika odsotnosti privolitve mora biti podan eden od dveh alternativnih pogojev, to je da je upravičenec s strani neupravičenega uporabnika na nedopusten način izključen iz rabe stvari ali pa, da imetnik stvari aktivno poskusi preprečiti svoje prikrajšanje.

Nemogoče je zahtevati, da naj se v nespornem primeru, ko so podani dokazi, da je bila nepremičnina odtujena, to nepremičnino upošteva v zapuščinski masi. S tem bi tudi nastala podlaga za plačilo davka na dediščine in sodne takse.

Sposobnost biti stranka je ena od temeljnih predpostavk za dopustnost vložitve tako tožbe kot predloga v nepravdnem postopku. Fizična oseba to sposobnost izgubi s smrtjo. Zato vložitev predloga proti osebi, ki je umrla pred njegovo vložitvijo, ni dopustna. Univerzalno pravno nasledstvo ne more nadomestiti pomanjkanja pravne subjektivitete (kot stranke označene) osebe v času vložitve tožbe. Enako velja za stranko v nepravdnem postopku. Bistveno je, da fizična oseba s smrtjo izgubi sposobnost biti stranka, te sposobnosti pa ne more spet pridobiti. To velja ne glede na to, da ima sicer fizična oseba dediče, saj gre pri dedičih s stališča identitete za drugo osebo, kot je prvotna stranka in ne zgolj za drugačno (pravilno ali popolno) označbo osebe, ki je že ves čas stranka postopka. Pri delitvi stvari so vsi solastniki nujni sosporniki in morajo vsi sodelovati v postopku (118. člen ZNP, 65., 70. člen SPZ). Zavrženje predloga zoper enega od solastnikov pomeni, da predlog ni vložen proti vsem solastnikom, kar pomeni, da ni vložen zoper pravo stranko. Obstoj pasivne legitimacije pa ni procesna predpostavka, temveč materialnopravni pogoj za utemeljenost predloga, zato bi mor

V tem konkretnem primeru, ko nepremičnina-stanovanje še ni vpisana v zemljiško knjigo kot posamezni del stavbe, ko še ni vzpostavljena etažna lastnina na stavbi, v kateri se predmetno stanovanje nahaja, tožbeni zahtevek za izstavitev za zemljiškoknjižni vpis sposobne listine, na podlagi katere se dovoljuje, da se pri tej nepremičnini-stanovanju vknjiži lastninska pravica na ime tožeče stranke, ni utemeljen. Tožeča stranka je zatrjevala, da je A. P. (kot bivši imetnik stanovanjske pravice), to stanovanje kupil na podlagi določb SZ. V skladu s 118. členom SZ pa so ti kupci že s sklenitvijo kupoprodajne pogodbe prevzeli pravice in obveznosti, ki jih imajo lastniki stanovanj, če ni bilo v tem zakonu drugače določeno, zato se je v sodni praksi in literaturi uveljavilo stališče, da gre v takem primeru za originarno pridobitev lastninske pravice, za pridobitev lastninske pravice po samem zakonu, saj za te nakupe vpis v zemljiško knjigo ni bil konstitutivne narave. Tožeči stranki tako zaradi zemljiškoknjižne neizvedljivosti (zaradi nevzpostavitve etažne lastnine) uveljavljenega dajatvenega zahtevka ni mogoče odreči pravnega varstva njenega ugotovitvenega zahtevka, zanj ima prav gotovo p

Drugi odstavek 44. člena SPZ varuje le tistega, ki je nepremičnino pridobil s pravnim poslom. Pri dedovanju gre za izvedeni način pridobitve, kar pomeni, da dediči pridobijo lastninsko pravico v trenutku zapustnikove smrti v enakem obsegu, kot jo je imel pred tem zapustnik.