275. člen ZUP

Po pravni teoriji mora iz vsebine predpisa o organizaciji ali drugega predpisa izrecno izhajati, da gre za pooblastitev izdajanja odločb po ZUP, splošno pooblastilo za nadomeščanje namreč ne zadostuje. Če uradna oseba, ki je odločbo podpisala, veljavnega pooblastila nima, to po presoji sodišča pomeni, da zakonitosti akta ni mogoče preizkusiti, kar pomeni absolutno bistveno kršitev določb postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP) in je odločbo treba odpraviti že iz tega razloga.

V obravnavanem primeru pa je bila z odločbo, izdano po nadzorstveni pravici, razveljavljena odločba organa prve stopnje, s čimer pa postopek v tej zadevi ni bil končan, saj bo moral pristojni organ prve stopnje o zahtevku pritožnice za izdajo dovoljenja za poslovanje podružnice lekarne odločiti ponovno. Zoper novi akt bo imela pritožnica pravico do pritožbe v upravnem postopku in ko bo odločeno o morebitni pritožbi, če bodo izpolnjeni pogoji iz ZUS-1, tudi do tožbe v upravnem sporu. Sodno varstvo bo pritožnici torej ob izpolnitvi prej navedenih pogojev zagotovljeno zoper novo odločbo o zahtevi za izdajo dovoljenja za poslovanje podružnice (kar vse je pravilno pojasnilo v izpodbijanem sklepu že Upravno sodišče). Zahtevek glede dovoljenja za poslovanje podružnice je namreč s tem ostal nerešen in bo prvostopni organ moral o njem ponovno odločiti ter izdati novo odločbo.

Med strankami ni sporno, da tožnica v postopku izdaje spornega gradbenega dovoljenja ni imela položaja stranke ali stranske udeleženke. Glede na to ni upravičena zahtevati odprave oziroma razveljavitve sporne odločbe po nadzorstveni pravici, kar pomeni, da je toženka njeno zahtevo za odpravo in razveljavitev spornega gradbenega dovoljenja po nadzorstveni pravici utemeljeno zavrgla. Aktivna legitimacija stranke se presoja ob vložitvi predloga za izrek ničnosti, ne glede na morebitno priznanje tega statusa v že končanem prejšnjem postopku.

Sodišče se strinja s tožnikom, da bi mu, kot nevladni organizaciji na področju varstva okolja, toženka ob upoštevanju citirane določbe 153. člena ZVO-1 morala priznati aktivno legitimacijo za uveljavljanje izrednega pravnega sredstva odprave odločbe po nadzorstveni pravici.

Tožnica je z vlogo z dne 15. 2. 2022 vložila dopolnitev tožbenih zahtevkov, iz katerih smiselno izhaja, da jih utemeljuje na 58. členu ZUreP-2 in ustavni odločbi U-I-327/2020 z dne 20. 1. 2022, na podlagi katere bi lahko začela pred Ustavnim sodiščem postopek za oceno ustavnosti in zakonitosti za tožnico spornih prostorskih aktov. Sodišče spremembe tožbe ni dopustilo, saj dopolnjeni tožbeni zahtevki pomenijo tako objektivno spremembo tožbe, v smislu drugega odstavka 184. člena ZPP, uveljavljanje drugega zahtevka poleg obstoječega kot subjektivno spremembo, saj se nov zahtevek ne nanaša na sedaj toženo stranko, pač pa bi ga tožnica morala v skladu z 58. členom ZUreP-2 naperiti zoper občino, ki je prostorski akt sprejela. Stranka v smislu prvega odstavka 280. člena ZUP ni le oseba, ki je imela v končanem postopku izdaje upravne odločbe formalni status stranke, temveč se mora aktivna legitimacija presojati ob vložitvi predloga za izrek ničnosti. Nepravilnosti, ki imajo za posledico ničnost odločbe, lahko posegajo tako v pravni položaj oseb, ki so imele formalni status stranke v postopku izdaje izpodbijane odločbe, kot tudi v pravni položaj tretjih, ki v postopku izdaje izpodb

Tožnik ni upravičena oseba za vložitev zahteve za odpravo in razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici, saj ni imel položaja stranke oziroma stranskega udeleženca v postopku izdaje odločbe Upravne enote Kamnik, takšnega položaja pa mu ne daje tudi zakon. Tožnik se v zvezi z utemeljevanjem aktivne legitimacije sklicuje na položaj nevladne organizacije, ki deluje v javnem interesu na področju varstva okolja po prvem odstavku 153. člena Zakona o varstvu okolja (ZVO-1), na podlagi odločbe Ministrstva za okolje in prostor, št. 215-86/2019-2 z dne 11. 4. 2019. Vendar v obravnavanem postopku ne gre za izdajo okoljevarstvenega soglasja, v katerem bi tožnik varoval javni interes. Sporno gradbeno dovoljenje tudi ni bilo izdano v integralnem postopku (IV. poglavje GZ), v katerem kot stranski udeleženci lahko sodelujejo tudi nevladne organizacije s statusom delovanja v javnem interesu na področju varstva okolja ali ohranjanja narave, zato se tožnik na status nevladne organizacije s statusom delovanja v javnem interesu, kot podlago aktivne legitimacije za vložitev izrednega pravnega sredstva – odprava oziroma razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici, mimo določbe 275. člena ZUP, ne

Z odločbo, izdano po nadzorstveni pravici, je bila razveljavljena odločba organa prve stopnje, s čimer pa postopek v tej zadevi ni bil končan, saj bi moral pristojni organ prve stopnje o zahtevku pritožnice za ugotovitev izpolnjevanja pogojev za priznanje statusa kmetijske organizacije odločiti ponovno. Zoper novi akt bi imela pritožnica pravico do pritožbe v upravnem postopku in ko bi bilo odločeno o pritožbi, če bi bili izpolnjeni pogoji iz ZUS-1, tudi do tožbe v upravnem sporu. Sodno varstvo bi bilo pritožnici torej ob izpolnitvi prej navedenih pogojev zagotovljeno zoper novo odločbo o statusu kmetijske organizacije. Zahtevek glede statusa kmetijske organizacije bi namreč s tem ostal nerešen in bi prvostopni organ moral o njem ponovno odločiti ter izdati novo odločbo. Na odločitev pa ne vpliva dejstvo, da je v obravnavani zadevi pritožnica kasneje med postopkom vlogo za priznanje statusa kmetijske organizacije umaknila in se s tem odpovedala izdaji odločbe ter uporabi nadaljnjih pravnih sredstev.

V obravnavanem primeru ne gre za popravo pomote v opisanem smislu, pač pa za dopolnjevanje dopolnilne odločbe za izkoriščanje apnenca. Prvostopenjski organ je v sklepu namreč sam pojasnil, da so bile pri izdaji dopolnilne odločbe pomotoma izpuščene nekatere parcele, četudi naj bi bile že pred tem vključene v pridobivalni prostor. Zaradi nepravilno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, ki sicer lahko pripelje do kršitve materialnega zakona, ni mogoče razveljaviti odločbe po nadzorstveni pravici, ker nepravilno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ne predstavlja kršitve materialnega, temveč formalnega prava. Tako je tudi stališče upravnosodne prakse (primeroma, sodbe Vrhovnega sodišča RS, št. X Ips 26/2006, št. X Ips 380/2012; sodbe Upravnega sodišča RS, št. I U 740/2015, št. I U 78/2017). Na podlagi vsega navedenega sodišče zaključuje, da je tožena stranka svojo odločitev, da razveljavi sklep prvostopenjskega organa po nadzorstveni pravici, oprla na razloge, ki ne dopuščajo uporabe tega izrednega pravnega sredstva, saj je odločitev utemeljila s kršitvami, ki so procesne narave, sklicevala pa se je tudi na nepopolno ugotovljeno dejansko stanje.

Z izpodbijano odločbo je bilo razveljavljeno podaljšanje vozniškega dovoljenja z dne 5. 11. 2019. S tem je zahtevek tožeče stranke za podaljšanje vozniškega dovoljenja ostal nerešen, kar pomeni, da mora prvostopenjski organ, ki je pristojen za odločanje v postopku izdaje oziroma podaljšanja vozniškega dovoljenja v zvezi s tem zahtevkom ponovno odločiti oziroma izdati novo odločbo, četudi tožena stranka v izreku izpodbijane odločbe ni izrecno navedla, da se zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponoven postopek, pač pa je navedla zgolj to, da se vozniško dovoljenje z navedeno serijsko številko razveljavi po nadzorstveni pravici. Izdaja začasne odredbe - kar izhaja že iz prvega odstavka 32. člena ZUS-1 in takšna je tudi ustaljena sodna praksa - je vezana na uvedbo in tek upravnega spora, kar pomeni na obstoj tožbe, ki je uspešno prestala predhodni preizkus z vidika obstoja procesnih predpostavk za njeno vsebinsko obravnavanje.

V prvem odstavku 5. člena ZUS-1 je določeno, da se v upravnem sporu lahko akti, s katerim je upravni akt na podlagi rednih ali izrednih pravnih sredstev odpravljen ali razveljavljen, izpodbija samo, če je bil z njim postopek odločanja končan. V obravnavanem primeru pa je bila z odločbo, izdano na podlagi nadzorstvene pravice, razveljavljena odločba prvostopenjskega upravnega organa, s čimer pa postopek v tej zadevi ni bil končan, saj bo moral pristojni prvostopenjski upravni organ o zahtevku oziroma o vlogi vlagatelja za ugotovitev statusa kmetijske organizacije, glede katere je bila odločitev razveljavljena, odločati ponovno.

Tožnica v tožbi utemeljeno ugovarja, da je že v svoji vlogi konkretno uveljavljala ničnost oz. za katero ''drugo nedovoljeno dejanje'' po 5. točki 279. člena ZUP naj bi šlo pri izdaji odločbe. Ni pa podan uveljavljani razlog po drugem odstavku 274. člena ZUP, tj. da organ razveljavi odločbo po nadzorstveni pravici, če je bil z njo očitno prekršen materialni predpis. Kot je navedel že drugostopni organ, organ sam ne ugotavlja dejanskega stanja pri razveljavitvi odločbe po nadzorstveni pravici, ampak na podlagi že ugotovljenega dejanskega stanja presoja, ali je prišlo do očitne kršitve materialnega prava. Kršitev materialnega prava je očitna, če jo je glede na z odločbo ugotovljeno dejansko stanje mogoče ugotoviti, ne pa tudi v primeru, če jo je mogoče ugotoviti posredno, to je s preverjanjem pravilnosti dejanskega stanja, na katerega se odločba opira. To pomeni, da v primeru, če je prišlo do napačne uporabe materialnega prava zaradi zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, kršitev materialnega predpisa ni očitna. Samo zaradi nepravilne ali zmotne ugotovitve dejanskega stanja pa odločbe po nadzorstveni pravici ni mogoče razveljaviti.

Tožniki v upravnem postopku niso imeli ne statusa strank, kot tudi ne statusa stranskih udeležencev, in to ne izrecno (npr. po 142. oziroma 260. členu ZUP), ne posredno, preko procesnih dejanj, npr. z vročitvijo odločbe (229. člen ZUP). Za vsebinsko presojo njihovega predloga oziroma zahteve bi morali tožniki najprej pridobiti status stranke oziroma stranskega udeleženca, bodisi v času upravnega postopka, bodisi preko predloga za obnovo postopka. V tem okviru bi lahko uveljavljali vse ugovore oziroma navedbe, ki so jih navajali v upravnem postopku oziroma jih navajajo tudi sedaj v tožbi.

Po presoji sodišča je prvostopenjski organ z izdajo sklepa nepravilno uporabil določbo 223. člena ZUP. Po tej določbi sme organ, ki je izdal odločbo, vsak čas popraviti pomote v imenih ali številkah, pisne ali računske pomote ter druge očitne pomote v odločbi, torej sme popraviti le pomote tehničnega značaja, oziroma pomotne zapise stvarno izjavljene volje organa. Pomot v izjavi volje torej ni dopustno popravljati na tak način, pač pa le na podlagi pravnih sredstev, ki jih določa zakon, saj bi sicer šlo za poseg v pravni položaj, ki ga je ustvarila odločba, torej za njeno spremembo. Kljub ugotovitvi, da je prvostopenjski organ napačno uporabil določbo 223. člena ZUP, saj s sklepom ni popravljal napak v dopolnilni odločbi, pač pa jo dejansko dopolnjeval, pa sodišče meni, da tako ugotovljena kršitev ni razlog za razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici. Razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici je dopustna, če je bil z izdajo odločbe očitno prekršen materialni predpis. Sodišče soglaša s tožečo stranko, da določba 223. člena ZUP ni materialna, pač pa procesna določba.

Sodišče soglaša z ugotovitvijo tožene stranke, da tožnikova zahteva za odpravo Odločbe GURS po nadzorstveni pravici ne more biti predmet obravnave zato, ker je prepozna. Po določbi 277. člena ZUP se odločba o odpravi po drugem odstavku 274. člena tega zakona (očitna kršitev materialnega predpisa, na kar se sklicuje tožnik) lahko izda v roku enega leta od dneva, ko je bila odločba izdana in vročena. Sodišče pritrjuje tudi odločitvi tožene stranke, da tožnik v zahtevi za izrek ničnosti Odločbe GURS ni izkazal, da bi bila ta izdana kot posledica prisiljenja, izsiljevanja, posebnega primera izsiljevanja, pritiska ali drugega nedovoljenega dejanja (5. točka prvega odstavka 279. člena ZUP).

Predlog za ugotovitev ničnosti je ministrstvo pravilno zavrglo, ker je ugotovilo, da tožnik v postopku izdaje izpodbijane odločbe ni bil stranka v postopku, ki lahko poleg državnega tožilca in državnega pravobranilca (sedaj državnega odvetnika) po prvem odstavku 280. člena ZUP predlaga, da se odločba izreče za nično. Tožnik pa ob vložitvi predloga tudi ni izkazal okoliščin, ki bi utemeljevale njegovo aktivno legitimacijo. Tožnik zgolj na podlagi vložene tožbe v upravnem sporu in s sklicevanjem na morebiten uspeh te tožbe, ne more izkazati obstoja neposrednega in v materialnem pravu utemeljenega pravnega interesa za vložitev predloga za ugotovitev ničnosti kasneje izdane odločbe o izbiri drugega izvajalca javne službe. Pri ugotavljanju obstoja aktivne legitimacije za vložitev predloga za odpravo ali razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici ni mogoče upoštevati odločbe Ustavnega sodišča RS opr. št. Up-666/10 in opr. št. Up-1153/10 z dne 12. 5. 2011, torej presojati, ali odločba posega v pravice ali pravne koristi vlagatelja zahteve. Omenjana odločitev Ustavnega sodišča RS se namreč nanaša zgolj na ugotavljanje aktivne legitimacije v primeru uveljavljanja katerega

Tožnik kljub navedbam, da bi po vsebini zahtevi za razveljavitev po nadzorstveni pravici moralo biti ugodeno, saj je bil v izvršilnem naslovu očitno prekršen materialni predpis, ni izkazal, da je bil akt, katerega prisilna izvršba se dovoljuje, v nadaljnjem upravnem ali upravno-sodnem postopku spremenjen, odpravljen ali razveljavljen. Zgolj izkaz teh posledic bi lahko bil utemeljen razlog za ugoditev tožbi.

Da bi bili tožniki upravičeni vlagatelji zahteve za odpravo oz. razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici, bi morali najprej izposlovati status strank oz. stranskih udeležencev, bodisi v času teka upravnega postopka, bodisi prek zahteve za obnovo tega postopka.

Seznam izvršilnih naslovov je po določbah ZDavP-2 opredeljen kot samostojni izvršilni naslov, vendar pa nima narave odločbe. Ne odmerne v smislu določb ZDavP-2 in ne upravne odločbe v smislu ZUP, saj se z njim ne odloča o odmeri ali vračilu davka ali sploh o kakšni (drugi) pravici, obveznosti ali pravni koristi fizične ali pravne osebe. Takšen seznam namreč ni upravni akt, ampak je samo zbir že izdanih izvršilnih naslovov (ki še niso bili izvrešni) in zato ne more uživati posebnega pravnega varstva. Tožnikov predlog za odpravo in razveljavitev oziroma spremembo spornih seznamov izvršilnih naslovov po nadzorstveni pravici je bil pravilno zavržen, saj navedeno pravno sredstvo zoper takšen seznam po zakonu ni predvideno oziroma dovoljeno.

Tožnik se moti, ko meni, da bi morala toženka pri presoji njegove aktivne legitimacije upoštevati odločbo Ustavnega sodišča RS, št. Up-666/10, Up-1153/10 z dne 12. 5. 2011, torej presojati, ali sta izdani dovoljenji vplivali na njegove pravice ali pravne koristi, saj se citirana ustavna odločba ukvarja z vprašanjem aktivne legitimacije drugih oseb (torej ne strank v formalnem pomenu besede) pri uveljavljanju drugega izrednega pravnega sredstva, tj. ničnosti, ne pa z vprašanjem aktivne legitimacije takih oseb pri uveljavljanju drugih izrednih pravnih sredstev kot je npr. odprava ali razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici. Zato stališča Ustavnega sodišča RS iz te odločbe ni možno širiti pri uveljavljanju drugih izrednih pravnih sredstev in predhodno obvezno presojo v smislu vpliva izdane odločbe na pravice ali pravne koristi drugih oseb. V obravnavanem primeru gre za situacijo, ko je toženka o obstoju (za tožnika) spornih okoliščin izvedela iz tožnikove vloge, ki pa je ni mogoče šteti kot zahtevo stranke v smislu drugega odstavka 127. člena (upravni postopek na zahtevo stranke je uveden z dnem vložitve zahteve stranke) ali v smislu 128. člena ZUP (v stvareh, v kateri

Osebe, ki niso naštete v prvem odstavku 275. člena ZUP, lahko pristojni organ sicer opozorijo na obstoj razlogov za odpravo oziroma razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici, vendar pa jim zakon ne daje podlage za to, da bi jo tudi zahtevale.