274. člen ZUP

Po pravni teoriji mora iz vsebine predpisa o organizaciji ali drugega predpisa izrecno izhajati, da gre za pooblastitev izdajanja odločb po ZUP, splošno pooblastilo za nadomeščanje namreč ne zadostuje. Če uradna oseba, ki je odločbo podpisala, veljavnega pooblastila nima, to po presoji sodišča pomeni, da zakonitosti akta ni mogoče preizkusiti, kar pomeni absolutno bistveno kršitev določb postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP) in je odločbo treba odpraviti že iz tega razloga.

V obravnavanem primeru pa je bila z odločbo, izdano po nadzorstveni pravici, razveljavljena odločba organa prve stopnje, s čimer pa postopek v tej zadevi ni bil končan, saj bo moral pristojni organ prve stopnje o zahtevku pritožnice za izdajo dovoljenja za poslovanje podružnice lekarne odločiti ponovno. Zoper novi akt bo imela pritožnica pravico do pritožbe v upravnem postopku in ko bo odločeno o morebitni pritožbi, če bodo izpolnjeni pogoji iz ZUS-1, tudi do tožbe v upravnem sporu. Sodno varstvo bo pritožnici torej ob izpolnitvi prej navedenih pogojev zagotovljeno zoper novo odločbo o zahtevi za izdajo dovoljenja za poslovanje podružnice (kar vse je pravilno pojasnilo v izpodbijanem sklepu že Upravno sodišče). Zahtevek glede dovoljenja za poslovanje podružnice je namreč s tem ostal nerešen in bo prvostopni organ moral o njem ponovno odločiti ter izdati novo odločbo.

Čeprav ZVojI kot lex specialis ne govori posebej o očitni kršitvi materialnega prava, temveč o kršitvi materialnega prava nasploh, je sodna praksa tudi glede razlage in uporabe 105. člena ZVojI zavzela stališče, ki je bistveno enako sodni praksi glede nadzorstvene pravice po ZUP. Tako je treba tudi pri odločanju po nadzorstveni pravici v okviru 105. ZVojI izhajati iz dejanskega stanja, ugotovljenega pred prvostopenjskim organom, ne da bi organ, ki je pristojen za izvajanje nadzorstvene pravice (v tem primeru toženka), sam preverjal pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja iz odločbe prvostopenjskega organa.

Sodišče toženki pritrjuje v njenem stališču, da zatrjevana nepravilna ugotovitev dejanskega stanja in nepravilna uporaba materialnega prava (ki je tožnik na način, kot je to storil v tožbi, v svojem predlogu za odpravo oz. razveljavitev odločbe UE po nadzorstveni pravici sicer niti ni uveljavljal) v skladu s prvim odstavkom 274. člena ZUP ne predstavlja razloga za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici.

Sodišče prve stopnje je pravilno in skladno z ustaljeno sodno prakso presodilo, da v primeru uporabe nadzorstvene pravice z razveljavitvijo upravne odločbe (gradbenega dovoljenja) na podlagi drugega odstavka 274. člena ZUP, tudi v obravnavani zadevi postopek odločanja toženke ni končan. Posledično tudi ni mogoče v upravnem sporu izpodbijati upravne odločbe toženke, s katero je bilo v obravnavani zadevi uporabljeno navedeno izredno pravno sredstvo. Zato je tudi pravilno uporabilo določbo 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, po kateri se tožba zavrže s sklepom, če sodišče ugotovi, da se s tožbo izpodbija akt, ki ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. Kolikor je pritožbo mogoče razumeti kot ugovor neustavnosti zakonske ureditve, ki ne zagotavlja učinkovitega pravnega sredstva oziroma sodnega varstva (25. in 23. člen Ustave), Vrhovno sodišče ponovno poudarja, da je v takih primerih sodno varstvo zgolj odloženo iz sistemsko razumnih razlogov in ne odvzeto. Gre torej za način izvrševanja navedenih ustavnih pravic in ne za poseganje vanju, zato neustavnosti določbe 5. člena ZUS-1 ni mogoče prepoznati. Tožnik bo namreč tudi v nadaljnjem postopku z

V stanovanjski stavbi, v kateri ima tožnica položaj etažne latnice, opravlja posle upravnika oseba, ki je registrirana za upravljanje nepremičnin. Upravni organ je zato presodil, da začasna postavitev upravnika zaradi varovanja javnega interesa ni potrebna, saj ne gre za položaj, ko v stavbi, ki bi morala imeti upravnika, ta sploh ni določen. Če pa med etažnimi lastniki ali med njimi in upravnikom obstoji spor o tem, ali je upravnik zakonito določen ali mu je pogodba zakonito odpovedana, pa gre za spor zasebne narave, za katero je predvideno sodno varstvo v civilnih razmerjih. Ker je inšpekcijski postopek uveden po uradni dolžnosti in ne na zahtevo tožeče stranke, ustavitev postopka pa ni povezana z razlogi na strani (tožeče) stranke, temveč z obstojem javnega interesa, ki je stvar presoje inšpekcijskega organa, sodišče ugotavlja, da tožeča stranka za ta upravni spor ne izkazuje pravnega interesa.

Sodna praksa je zožila razloge za odpravo odmernih odločb na tiste, ki so očitni, in s tem pravni standard očitne kršitve kot pogoja za uporabo nadzorstvene pravice vpeljala tudi za davčne zadeve. Iz sodne prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da gre za očitno kršitev materialnega zakona takrat, ko jo je glede na z odločbo ugotovljeno dejansko stanje mogoče ugotoviti neposredno, ne pa tudi v primeru, če jo je mogoče ugotoviti posredno, tj. s preverjanjem pravilnosti dejanskega stanja, na katerega se odločba opira.

Odločitev toženke je napačna oziroma vsaj nejasna (ni namreč jasno, ali gre za spremembo posega v okolje ali ne, in na kakšni podlagi), to pa ima za posledico nemožnost njenega preizkusa, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka, ki že sama po sebi terja odpravo izpodbijane odločbe. Pri ugotavljanju, ali gre za isto dejansko stanje ali ne, bi bilo treba upoštevati materialni predpis, ki velja v tem primeru, tj. Uredbo, in na tej podlagi ugotoviti, ali gre za spremembo posega v okolje glede na podane dejanske okoliščine. Ker te presoje toženka ni opravila odločitve tudi iz tega razloga ni mogoče preizkusiti.

Sodišče se strinja s presojo prvostopenjskega in drugostopenjskega organa, da sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije III Ips 12/2015 z dne 9. 12. 2016 (iz katerega izhaja, da odločanje o tem, da je družba za ravnanje z odpadno embalažo dolžna od izvajalca lokalne javne službe ravnanja s komunalnimi odpadki prevzemati in odvažati odpadno embalažo, ni upravna stvar) ne predstavlja novega dejstva oziroma dokaza v smislu razloga za obnovo postopka iz 1. točke 260. člena ZUP. S tem sklepom je namreč Vrhovno sodišče Republike Slovenije presojalo, ali je odločanje o tem, da je družba za ravnanje z odpadno embalažo dolžna od izvajalca lokalne javne službe ravnanja s komunalnimi odpadki prevzemati in odvažati odpadno embalažo, upravna stvar. Presojalo je, ali je odločanje o tem v pristojnosti upravnih organov ali sodišč splošne pristojnosti, kar pa ni ne novo dejstvo ne nov dokaz. Res je, kot zatrjuje drugostopenjski organ, da je bil prvostopenjski organ pristojen za izdajo spremembe okoljevarstvenega dovoljenja na podlagi določb ZVO-1 in Uredbe, vendar drugostopenjski organ pri tem ne upošteva, da je Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sklepu III Ips 12/2015 z dne 9. 12. 20

Za kršitev materialnega predpisa gre, kadar gre za napačno razlago ali uporabo materialnega predpisa. Vendar slednje zadostuje le kot pritožbeni razlog, ne pa kot razlog za razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici, saj se za uporabo tega izrednega pravnega sredstva zahteva očitna kršitev oziroma očitno napačna uporaba materialnega predpisa. Uporaba pojma "očitno" približa uporabo ali kršitev prava samovolji oziroma arbitrarni odločitvi.

Za predmetno zadevo je ključno, da bi tožnika za pridobitev gradbenega dovoljenja morala izpolnjevati pogoje po prvem odstavku 123. člena ZGO-1B. Ker teh pogojev nista izpolnjevala, je bila odločitev upravnega organa, da jima izda gradbeno dovoljenje, napačna, odločitev toženke pa zakonita in utemeljena iz razlogov, ki jih je navedla v obrazložitvi izpodbijane odločbe, in na katere se sodišče na podlagi drugega odstavka 71. člena ZUS-1 sklicuje.

Odločitev o prenehanju statusa javnega dobra se sprejme na podlagi ustreznega sklepa občinskega sveta. Sklepa občinskega sveta, sprejetega pred izdajo odločbe o ugotovitvi statusa grajenega javnega dobra, pa ni mogoče šteti kot dopustno pravno podlago za izdajo odločbe o prenehanju statusa grajenega javnega dobra lokalnega pomena, saj je le-ta z izdajo prvotne odločbe izgubil svojo moč in prenehal pravno učinkovati.

Tožbenemu očitku, da se v izpodbijani odločbi navaja le predpise, ki prvostopenjskemu organu dajejo splošno pristojnost za izdajanje odločb v upravnem postopku, po presoji sodišča ni mogoče pritrditi. Stvarna pristojnost kaže na delovno področje organov ter obstaja v pravici in dolžnosti organov, da na določenem delovnem področju opravljajo z zakonom ali drugim predpisom določene naloge.

Med strankami ni sporno, da tožnica v postopku izdaje spornega gradbenega dovoljenja ni imela položaja stranke ali stranske udeleženke. Glede na to ni upravičena zahtevati odprave oziroma razveljavitve sporne odločbe po nadzorstveni pravici, kar pomeni, da je toženka njeno zahtevo za odpravo in razveljavitev spornega gradbenega dovoljenja po nadzorstveni pravici utemeljeno zavrgla. Aktivna legitimacija stranke se presoja ob vložitvi predloga za izrek ničnosti, ne glede na morebitno priznanje tega statusa v že končanem prejšnjem postopku.

Sodišče pritrjuje toženi stranki, da bi zgoraj navedeni podatek upravna enota morala upoštevati tako, da bi uporabila določbo šestega odstavka 10. člena ZDRS1 in postopek odločanja prekiniti. Opustitev uporabe navedene določbe (lahko) pomeni opustitev ugotovitve katerega od dejstev relevantnih za odločitev, torej napačno ugotovitev dejanskega stanja in posledično nepravilno uporabo materialnega prava. Navedena določba pa po mnenju sodišča, predstavlja postopkovno določbo, vsebovano v materialnem predpisu, in je po presoji sodišča namenjena izvedbi postopka. Opustitev take postopkovne določbe sicer lahko vpliva na pravilnost odločitve oziroma ugotovitev, da dokazni postopek ni bil izveden v skladu s procesnimi določbami, po presoji sodišča pa takšna kršitev ne izpolnjuje zakonsko predpisanega pogoja za razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici.

Motorno vozilo je bilo uvoženo iz tretje države nečlanice EU, zaradi česar bi moral biti za vozilo voden postopek posamične odobritve vozila po 16. členu ZMV-1, za izvedbo katerega je po samem zakonu pristojna Agencija Republike Slovenije za varnost prometa, in ne postopek identifikacije in ocene tehničnega stanja vozila, ki ga je družba vodila na podlagi prejete vloge. Za pravilnost zaključka, da je bilo predmetno „potrdilo o skladnosti za posamično odobreno vozilo“ izdano po strokovni organizaciji kot stvarno nepristojnem organu, je namreč ključna ugotovitev, na podlagi kakšnih zahtev tožnika in v vsebinsko kakšnem postopku je bilo potrdilo izdano. Napačna ugotovitev dejanskega stanja po prvem odstavku 274. člena ZUP ne more biti razlog za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici.

Sodišče se strinja s tožnikom, da bi mu, kot nevladni organizaciji na področju varstva okolja, toženka ob upoštevanju citirane določbe 153. člena ZVO-1 morala priznati aktivno legitimacijo za uveljavljanje izrednega pravnega sredstva odprave odločbe po nadzorstveni pravici.

ZKUASP je upošteval „zatečeno stanje“, dejstvo, da so bila na prejšnjih pravnih podlagah že izdana dovoljenja kolektivnim organizacijam, ki po obsegu niso zavezovala kolektivnih organizacij k opravljanju vseh nalog, kot jih sedaj našteva 16. člen ZKUASP. Zato je toženka pravilno razlagala materialne določbe ZKUASP in ugotovila, da očitna kršitev materialnega prava ni podana, ker je Društvu A. izdano dovoljenje v zahtevanem obsegu, kot izhaja iz izreka. Drugače, torej kogentnost izdaje dovoljenja enotno za zbiranje in delitev upravičenim imetnikom ne izhaja tudi iz sodne prakse, vezane na ZKUASP.

S sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani je bila tožniku priznana začasna nezmožnost za delo zaradi poškodbe izven dela od 1. 3. 2018 do vključno 24. 6. 2018. Slednje naj bi po tožnikovem zatrjevanju predstavljal razlog, zaradi katerega je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Tega dejstva tožnik ne more dokazati, saj izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni izpodbijal. Tako toženec kot sodišče dejstvo, da tožnik izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ni izpodbijal pred pristojnim sodiščem, pravilno šteje kot ključno.

Če odloča strokovna organizacija kot stvarno pristojen organ o zahtevi za identifikacijo in oceno tehničnega stanja vozila, pa za ugoditev zahtevi niso izpolnjeni zakonski pogoji (ker ne gre za vozila, ki so bila predhodno že homologirana in dana v promet v EU), strokovna organizacija pa soglasje k registraciji izda, ne gre za odločanje po stvarno nepristojnem organu, pač pa za napačno ugotovitev dejanskega stanja oziroma napačno uporabo materialnih predpisov. Napačna ugotovitev dejanskega stanja pa glede na 274. člena ZUP ne more biti razlog za odpravo oziroma razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici, v primeru ugotovljene kršitve materialnega prava pa je po nadzorstveni pravici mogoče odločbo razveljaviti le v roku enega leta (drugi odstavek 277. člena ZUP), ki pa je v obravnavani zadevi že potekel.