179. člen ZUP

Potrdilo o izvršljivosti, s katerim je opremljen zadevni izvršilni naslov, ki se izvršuje, predstavlja potrdilo v smislu 179. člena ZUP, zato se dejstva, ki so v njem potrjena, v skladu s prvim odstavkom 169. člena ZUP štejejo za dokazana. Potrdilo o izvršljivosti pa se v postopku davčne izvršbe ne more izpodbijati, pač pa se lahko izpodbija le pri organu, ki je potrdil izvršljivost, torej v posebnem postopku.

Z izvršilnim naslovom tožniku naložena terjatev sodne takse ni bila poravnana v roku, zato je predlagatelj izvršbe potrdil izvršljivost izvršilnega naslova in organu prve stopnje podal predlog za izterjavo, ta pa je na podlagi tako prejetega predloga ravnal pravilno, ko je izdal izpodbijani sklep o davčni izvršbi. Potrdilo o izvršljivosti, s katerim je opremljen zadevi izvršilni naslov, ki se izvršuje, predstavlja potrdilo v smislu 179. člena ZUP, zato se dejstva, ki so v njem potrjena, v skladu s prvim odstavkom 169. člena ZUP štejejo za dokazana. Potrdilo o izvršljivosti pa se v postopku davčne izvršbe ne more izpodbijati, pač pa se lahko izpodbija le pri organu, ki je potrdil izvršljivost.

Nepravilno je stališče toženke, da jo v celoti zavezuje časovni okvir prejemanja podatkov ZZZS iz uradne evidence, torej prejem podatkov najkasneje do petnajstega dne v mesecu za pretekli mesec. V primeru obstoja potrdila iz uradne evidence je možno drugačno dokazovanje stanja zaposlenih na presečni datum, vendar z dokazili, na katerih temelji uradna evidenca ZZZS.

Ureditev, po kateri se obveznost plačila prispevka za vzpodbujanje invalidov ugotovi na podlagi podatkov iz uradnih evidenc najkasneje 15. v mesecu za pretekli mesec in objave podatkov ZZZS na spletni strani Sklada, delodajalcu kot zavezancu za plačilo prispevka za zaposlovanje invalidov ne preprečuje dokazovanje drugačnih podatkov, ki vplivajo na izračun kvote. Drugačno dokazovanje stanja zaposlenih na presečni datum je možno, vendar z dokazili, na katerih temelji uradna evidenca ZZZS.

Predlagatelj je ob oblikovanju ZKSZ na več mestih izpostavil nujnost celovite lastninske preobrazbe na področju kmetijskih zemljišč in gozdov. Ta cilj je zasledoval (tudi) s sprejemom Navodila. Sodna praksa pa je že oblikovala stališče, da so sodišča pri odločanju vezana na Navodilo kot podzakonski predpis. Naslovno sodišče zato nima pomislekov, da so občine (in druge pravne osebe) dolžne posredovati podatke, pomembne za prenos zemljišč, s katerimi so upravljale, na tožečo stranko. Mednje pa sodi informacija o namenski rabi na določen pretekli dan. Potrdilo o namenski rabi prostora zasleduje namen informiranja: posamezniku oziroma pravni osebi zagotavlja, da se seznani z namensko rabo prostora. Ne gre prezreti še, da je uvrščen v poglavje, naslovljeno „Informacije s področja urejanja prostora“. Tako jezikovna, logična in sistematična razlaga pripeljejo do istega pomena: potrdilo posreduje podatek o namenski rabi zemljišča, kot jo določa OPN.

Izdaja javne listine v predpisani obliki je eden od kumulativnih pogojev za nastanek javne listine. Tega pogoja smrtovnica v delu, ki se nanaša na navedbo (torej ne vpis ali potrdilo) pridobljenih podatkov od pokojnikovih družinskih članov ali oseb s katerimi je pokojnik živel (drugi odstavek 182. člena ZD, med katere spada tudi navedba ali je pokojnik zapustil pogodbo o dosmrtnem preživljanju), ne izpolnjuje, ker ne zakoni, niti podzakonski akti s področja dedovanja in upravnih pristojnosti matičarja, ki se nanaša na sestavo smrtovnice, ne določajo oblike, v kateri bi morala biti izdana. V tem delu smrtovnica nima lastnosti javne listine in tudi ne za javno listino predpisane dokazne vrednosti (dokazovanje resničnosti tistega, kar se v njej potrjuje ali določa). Gre (le) za uradno listino (kot taka ima v zapuščinskem postopku dejansko dokazno vrednost in se jo ocenjuje v skladu z metodološkimi napotki iz 8. člena ZPP), ki pa ni znak kaznivega dejanja overitve lažne vsebine po prvem odstavku 253. člena KZ-1, ampak je znak kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja uradne listine, knjige, spisa ali arhivskega gradiva po prvem in drugem odstavku 259. člena KZ-1. Vse javne listine

Pritožbeni očitek, da razlogi sodišča, ki je predlog dedinje kot prepozen zavrglo, temeljijo na napačni uporabi tretjega odstavka 42. člena ZIZ, je utemeljen. Pritožbeno sodišče ponovno zavrača očitek, da bi sodišče prve stopnje moralo njen predlog obravnavati ob uporabi četrtega odstavka 180.a člena ZUP. Ta ureja primer, kadar stranka na podlagi dokazov, s katerimi razpolaga, zatrjuje, da potrdilo oziroma druga listina, ki je bila izdana v skladu s 179. ali 180. členom ZUP, ni v skladu s podatki iz uradne evidence in zato predlaga spremembo tega potrdila oziroma listine. Da bi bilo potrdilo, ki ga je prejela dedinja, v nasprotju z evidenco vpisnika, predlagateljica tudi v tej zadevi ne zatrjuje, druge uradne evidence o pravnomočnosti odločb zapuščinskega sodišča pa državni organi ne vodijo. Vsakdo, ki v sodnem postopku zahteva varstvo svojih pravic in pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati pravni interes, kar pomeni, da mora kot verjetno izkazati, da bo ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj določeno pravno korist oziroma da se bo izboljšal njegov pravni položaj. Na obstoj pravovarstvene potrebe mora paziti sodišče ves čas postopka in tudi pritožbeno sodi

Glede na pogoje javnega razpisa je tožena stranka (ob podanem soglasju tožeče stranke v prijavi na javni razpis) lahko pridobila podatke od FURS kot uradne podatke o ne/izpolnjevanju finančnega pogoja s strani prijaviteljev. Pri tem je ugotovila, da ima tožeča stranka neporavnane zapadle finančne obveznosti iz naslova obveznih dajatev in drugih denarnih nedavčnih obveznosti v skladu z zakonom, ki ureja finančno upravo, ki jih pobira davčni organ (v višini 50 EUR ali več na dan oddaje vloge). Podane tožbene navedbe in predloženi dokazili le potrjujejo, da tožeča stranka ob vložitvi vloge na zadevni razpis dejansko ni imela poravnanih obveznosti za nazaj (za leto 2018), kar je sicer ugotovila in popravila sama, vendar pa je bilo to že po oddani vlogi na zadevni javni razpis. Na narok za glavno obravnavo nobena od pravilno vabljenih strank ni pristopila, kakor tudi ne podala opravičila za svoj izostanek, zato sodišče naroka ni opravilo, temveč je o zadevi odločilo na seji.

42. člen ZIZ se po uveljavljeni sodni praksi ne uporablja le v primerih razveljavitve potrdila o izvršljivosti, temveč tudi pravnomočnosti, in sicer v vseh civilnih postopkih, med katere spada tudi zapuščinski postopek. Določilo tretjega odstavka 42. člena ZIZ je stopilo v veljavo šele z novelo ZIZ-L, ki se je pričela uporabljati 25. 3. 2018, zato se na obravnavani primer zaradi splošne prepovedi povratne veljave pravnih aktov iz 155. člena Ustave RS ne more nanašati. Vsakdo, ki v sodnem postopku zahteva varstvo svojih pravic in pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati pravni interes, kar pomeni, da mora kot verjetno izkazati, da bo ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj določeno pravno korist oziroma da se bo izboljšal njegov pravni položaj. Dedinja v svojem predlogu potrjuje, da je dodatni sklep o dedovanju prejela in se zoper odločitev ni pritožila. Zahteva le, da sodišče datum pravnomočnosti popravi s 6. 9. 2016 na 3. 9. 2016, pri tem pa ne pojasni, v čem bi predlagana sprememba vplivala na njen položaj v postopku oziroma kakšen je njen pravovarstveni interes.

V predmetnem sporu je pravno pomembno dejstvo, ali je bil tožnik v relevantnem obdobju vpisan kot član kmetijskega gospodarstva. Pravilno je sicer razlogovanje sodišča, da četudi je bil tožnik vpisan kot član kmetijskega gospodarstva, to ne pomeni, da je avtomatično pridobil dohodek iz kmetijske in gospodarske dejavnosti, vendar ne iz razloga kot pojasnjuje sodišče, ker bi dohodek iz kmetijske in gospodarske dejavnosti lahko pridobival le originalni nosilec, temveč ker je tožnik uveljavljal okoliščine, ki po vsebini lahko predstavljajo izjemo po tretjem odstavku 14. člena ZUPJS, česar pa toženec v okviru ugotovitvenega postopka ni ugotavljal.

Pojem preplačila, kot izhaja iz določb 97. in 97. a člena ZDavP-2, je ožji, kot ga razume revidentka. Preplačilo pomeni, da je davčni zavezanec plačal davčno obveznost, ki je ni bil dolžan plačati, torej obveznost, ki ni nastala oziroma ne izhaja ne iz odmerne odločbe oziroma drugega akta davčnega organa niti iz predloženega davčnega obračuna ali njegovega popravka. Plačilo že ugotovljene oziroma nastale, a še nezapadle davčne obveznosti, pa ni preplačilo, ki bi davčnemu organu omogočalo postopanje po 97. oziroma 97. a členu ZDavP-2, ampak pomeni le to, da zavezanec s plačilom te obveznosti ni v zamudi.

Ministrstvo za infrastrukturo, Direkcija Republike Slovenije za infrastrukturo je sporno potrdilo izdala kot naročnik izvedbe gradbenih del na objektu „modernizacija nivojskih prehodov Pragersko – Hodoš – Izvedba sklop A“. Organ torej potrdila ni izdal v funkciji oblastnega, upravnega odločanja, temveč kot naročnik gradbenih del. Pa tudi sicer se s potrdilom o ničemer ne odloča, zato potrdilo ni konkretni upravni akt, ne glede na to, ali je njegova vsebina za stranko ugodna ali ne. Po mnenju sodišča ni mogoče pritrditi tožnikovemu stališču, da smejo državni organi izdajati potrdila le skladno z ZUP. Državni organi namreč v svojem poslovanju niso omejeni zgolj na upravno, oblastno odločanje, temveč kot subjekti nastopajo tudi v drugih razmerjih, torej tudi v pogodbenih, za kar je šlo v navedenem primeru, v zvezi s katerim je državni organ izdal sporno potrdilo.

Upravni organ ne na zahtevo stranke ne po uradni dolžnosti v obstoječe potrdilo ne more posegati na način, da bi ga razveljavil ali odpravil. Morebitne neskladnosti z javno evidenco pri že izdanem potrdilu se lahko popravijo zgolj na zahtevo stranke, organ pa bo praviloma izdal novo listino z drugačno (z javno evidenco skladno) vsebino. Ob tem pa stranka v postopku izdaje potrdila ne more izpodbijati resničnosti oziroma pravilnosti podatkov v javni evidenci. Vpis dejstev v uradno evidenco oziroma odprava morebitnih napak v njej je namreč mogoča samo na podlagi posebnega ugotovitvenega postopka, izvedenega na zahtevo zainteresirane stranke. Poseganje v že izdano javno listino na način, da bi jo organ sam, torej brez zahteve stranke, spremenil, razveljavil ali popravil, v zakonu ni predpisano. Toženi stranki ni mogoče odreči pravice, da v upravnem sporu dokazuje neresničnost vsebine javne listine, tako tiste, ki jo je izdal drug pristojen organ, kot tiste, ki jo je izdala sama oziroma njen organ. Na seji je nadzor sodišča nad pravilnostjo dokazne ocene upravnega (davčnega) organa omejen izključno na preizkus procesnih kršitev v zvezi z obrazložitvijo izpodbijane

Iz 180. člena ZUP izhaja, da potrjevanje pravnomočnosti ne pomeni potrjevanja podatka, o katerem se vodi uradna evidenca, zato je za potrdilo o pravnomočnosti treba ugotoviti vsa dejstva, ki vplivajo na nastanek omenjenega pravnega dejstva (od tega, ali je bila posamezna odločba vročena strankam postopka, do tega, ali je za stranke potekel rok za vložitev pravnega sredstva in ali je bilo pravno sredstvo vloženo). To ne spreminja pravne narave potrdila, ki samo po sebi ni upravna odločba, tudi ne v smislu ugotovitvene odločbe. Potrdilo tudi ne pridobi lastnosti dokončnosti in pravnomočnosti, saj takšen značaj pridobijo samo upravni akti, s katerimi se odloča o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika. Tukajšnje sodišče dodaja, da glede na povedano v zakonu ni podlage za stališče, da bi se potrdilo kot dokazna listina o določenem dejstvu lahko izdalo samo enkrat.

Ker ZUP ne ureja instituta razveljavitve že obstoječega potrdila (v konkretnem primeru razveljavitve klavzule o dokončnosti, pravnomočnosti in izvršljivosti), tudi izrecno ne določa, da je zoper odločitev ministrstva dovoljena pritožba. To logično pomeni, da tožnik pritožbe v obravnavni zadevi nima.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali obstoj preplačila davka na enem kontu ob hkratnem obstoju neplačanega davka na drugem pomeni, da je davčni zavezanec davčni neplačnik.

Z izpodbijanim sklepom se opravlja zgolj izterjava dolgovanega zneska, kar pomeni, da je prvostopenjski davčni organ pri izdaji izpodbijanega sklepa vezan na vsebino izvršilnega naslova ter da se v presojo njegove pravilnosti in zakonitosti ne more spuščati. Za izterjavo zadošča, da je sklep izdan in da je s strani njegovega izdajatelja opremljen s klavzulo o izvršljivosti, kar je v konkretnem primeru nesporno.

Tožnik je podal vlogo, v kateri se je odpovedal pravici do pritožbe zoper 1. točko izreka (razrešitev starega skrbnika), vložil pa je pritožbo zoper 2. točko izreka odločbe (imenovanje novega skrbnika). Stranka se lahko odpove pravici do pritožbe samo glede posamezne točke izreka odločbe, vendar le v primeru ko gre za vsebinsko ločljive dele izreka. Odločitev o zamenjavi skrbnika, torej o razrešitvi starega in imenovanju novega skrbnika, pa je vsebinsko tako povezana in soodvisna, da delna dokončnost ne pride v poštev. Poleg tega je drugostopenjski organ na podlagi tožnikove pritožbe odločbo CSD v celoti odpravil, postopek zamenjave skrbnika pa ustavil. Z odpravo odločbe se vzpostavi pravno stanje, ki je obstajalo v preteklosti pred izdajo odpravljene odločbe (281. člena ZUP). To posledično pomeni, da v pritožbenem postopku odpravljena odločba nikoli ni postala ne dokončna ne pravnomočna, zato je organ pravilno zavrnil tožnikovo zahtevo za izdajo potrdila.

Navodilo o vsebini in načinu vodenja evidenc o vloženih zahtevah, o izdanih odločbah in o izvršitvi odločb v postopku denacionalizacije ne določa, da se o datumih pravnomočnosti odločb o denacionalizaciji vodi evidenca, prav tako pa tudi organ izda potrdilo o dokončnosti ali pravnomočnosti na zahtevo stranke ali organa v skladu z določili 180. člena ZUP (in ne na podlagi 179. člena ZUP). Zato je toženka pravilno ugotovila, da bi bila dolžna potrditi pravnomočnost delne odločbe o denacionalizaciji oziroma izdati odločbo o zavrnitvi zahteve za izdajo potrdila v roku 30. dni in ne v roku 15. dni, kot trdi tožnica.