226. člen ZPP

Tožnik je pri svojem delu uporabljal tako italijanski kot slovenski jezik, zato je tudi upravičen do dodatka za dvojezičnost. Pri svojem delu je v vtoževanem obdobju dejansko uporabljal višjo raven italijanskega jezika in če italijanskega jezika na višjem nivoju ne bi znal, dela režiserja sploh ne bi mogel opravljati.

Za vlogo, ki ni potrebna za postopek, sodišče nagrade ne prizna. Pravilo iz 155. člena ZPP namreč veleva, da sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo.

Iz citiranega dokaznega predloga izhaja, da je tožnik ob imenu navedene priče zapisal:"v zadevi P 37/2018". Sodišče prve stopnje je ta dokaz izvedlo, pri čemer gre tudi za dokaz, ki ga je predlagala toženka. Gre torej za dokaz z listino, v skladu s 226. členom ZPP, ki jo je sodišče prve stopnje dokazno ocenilo. Sodišče druge stopnje zato ugotavlja, da je takšno procesno ravnanje sodišča prve stopnje pravilno in ni bilo kršeno nobeno procesno upravičenje, ki ima svoj domicil v 8. tč. drugega odstavka 339. člena ZPP. Natančnejša analiza navedb pokaže, da tožnik ni določno opredelil vrste dokaznega sredstva (ali neposredno zaslišanje priče ali branje listine), zato se lahko takšno procesno ravnanje podredi tudi zavrnitvni dokaznega predloga zaradi njegove nesubstanciranosti.

Za presojo je odločilno, da je dolžnik v obdobju, ko je že imel visok dolg in bi zato moral storiti vse za poplačilo upnikov, svojo prezadolženost reševal na neprimeren način in vsa razpoložljiva finančna sredstva tvegano vložil v kriptovalute in provizije posrednikov, zaradi česar je na voljo manj stečajne mase, kot bi je bilo sicer.

Sodišče po pravilih ZPP ni vezano na program vodenja postopka in ga lahko med postopkom spremeni ali dopolni (četrti odstavek 279.č člena ZPP), prav tako v nadaljnjem teku postopka ni vezano na svoj prejšnji dokazni sklep (četrti odstavek 287. člena ZPP), zato sodišče prve stopnje ni kršilo določb postopka s tem, da ni izvedlo vseh dokazov, ki jih je predvidelo v programu vodenja postopka ali v prejšnjih dokaznih sklepih. Skladno s šestim odstavkom 226. člena ZPP se listine na naroku preberejo le, če je poudarek na dobesednem zapisu ali če sodnik to oceni za potrebno. Z oceno, da to v zadevi ni potrebno, sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih kršitev, v pritožbi pa tožnica niti ne navaja razloga za nujnost branja listin na naroku za glavno obravnavo. V četrtem odstavku 125.a člena ZPP je urejena pravica stranke do dostopa do zvočnega posnetka naroka. S pošiljanjem zvočnih datotek v elektronski obliki je sodišče prve stopnje tožnici oziroma njenemu pooblaščencu omogočilo dostop do njih, s čimer je zakonsko obveznost izpolnilo, tožnica oziroma njen pooblaščenec pa bi lahko (glede na to, da naj ustrezne programske opreme za njihovo poslušanje ne bi imela) do posnet

Trditveno in dokazno breme za navedbe o tem, kdaj je bil zgrajen kanalizacijski priključek čez tožničini nepremičnini ter ali je za to obstajalo soglasje tedanjih lastnikov teh nepremičnin, je bilo na strani tožencev in temu bremenu nista zadostila.

Predlaganje dokazov je v prvi vrsti naloga strank in ni razloga, da tožeča stranka ni predložila dokaza sodišču prve stopnje. Posledice strankine opustitve bodo v tem, da sodišče dokaza s to listino ne bo izvedlo. Če bo listina edino dokazno sredstvo, potem zatrjevano dejstvo ne bo dokazano, posledica pa bo odločitev po pravilih o dokaznem bremenu.

Izvedenec - svojemu strokovnemu znanju navkljub - ne more podati mnenja ali izvida o tem, ali je bilo stanovanje v času prodaje, ki se je zgodila več let nazaj, uporabno, primerno za življenje in ali je v njem bila oprema. To so dejanske okoliščine, ki bi jih z različnimi drugimi dokaznimi sredstvi lahko dokazovali stranki (s fotografijami stanovanja iz tistega časa, zaslišanji oseb, ki so stanovanje videli v tistem času, z morebitnimi drugimi listinskimi dokazi, ki vsebujejo opise stanovanja iz tistega časa …). Izvedenec kot pomočnik sodišča (sam) ne ugotavlja dejstev, ampak odgovarja na strokovna vprašanja, za razjasnitev katerih sodišče nima ustreznega strokovnega znanja. Če se toženec ni strinjal z izvedenčevo metodo dela in načinom izračuna tržne najemnine v konkretnem primeru, bi to moral argumentirano in konkretizirano izpostaviti že v svojih pripombah na izvedensko mnenje na prvi stopnji. Pavšalni očitki glede pravilnosti mnenja, kot jih šele v pritožbi podaja toženec, so prepozni.

Ob dejstvu, da je bil pripravljalni narok in prvi narok za glavno obravnavo prvič razpisan 28. 9. 2023 (torej skoraj devet mesecev pred spornim pripravljalnim narokom in prvim narokom za glavno obravnavo z dne 27. 6. 2024), bi morala tožnica glede na predhodna opravičila, ob ustrezni skrbnosti poskrbeti, da bi bile njene pravice na naroku zastopane po drugem kvalificiranem pooblaščencu. Ne glede na zatrjevanja tožnice, da ni pristala na zastopanje po drugem pooblaščencu, je treba poudariti, da so pričakovanja glede skrbnega ravnanja, da se zagotovi ustrezna substitucija, v primeru bolezni odvetnika strožja. Ob dejstvu, da je pooblaščenka tožnice pred tem sodišče štirikrat zaprosila za preložitev prvega naroka za glavno obravnavo, je treba ob tehtanju pravic pravdnih strank ugotoviti, da bi ponovna preložitev pripravljalnega naroka in prvega naroka za glavno obravnavo z dne 27. 6. 2024, pri čemer pooblaščenka tožnice ni niti zatrjevala nenadnosti in nepredvidljivosti bolezenskega stanja, pomenila resen zastoj v postopku, zaradi katerega bi bila kršena pravica toženke do sodnega varstva brez nepotrebnega odlašanja.

Zakon ne predpisuje, da bi moral imeti podjetnik poleg sebe oziroma enoosebna družba poleg direktorja še kakšne druge organe ali zaposlene. Zato je potrebno upravičenost razlogov za vrnitev v prejšnje stanje presojati manj strogo, kot v primeru večjih družb, ki imajo poleg direktorja tudi delavce, zaposlene v administraciji družbe. Sklep o začasni odredbi je bil prvo pisanje v obravnavani zadevi. Dokler stranka ni seznanjena s tem, da zoper njo teče sodni postopek, ji je priznan privilegij, da lahko s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje prepreči zamudo roka za ugovor zoper začasno odredbo.

Zgolj na podlagi dejstva, da se tožnik v vlogi sklicuje na odločitve Vrhovnega sodišča RS, ki niti sodišču niti nasprotni stranki (ki je stranka tudi v tem sporu) nista bili neznani, tožniku nagrade za to vlogo ni mogoče priznati. Še posebej ob upoštevanju dejstva, da tožnik v tej vlogi svojega zahtevka niti ni obrazložil in specificiral skladno s stališči, sprejetimi v odločitvah VSRS, pa tudi ne skladno z izhodišči iz sodbe SEU C-742/19, na katero se je skliceval že v tožbi ter je bila tudi podlaga za sprejete odločitve VSRS. Sodišče prve stopnje je zato pravilno štelo, da gre v primeru prve pripravljalne vloge zgolj za ponavljanje materialnopravnih izhodišč iz tožbe, zaradi česar te vloge utemeljeno ni štelo za potrebno. Sodišče prve stopnje je tožnikovo tretjo pripravljalno vlogo glede na njeno vsebino utemeljeno štelo za obrazložen dopis po tar. št. 43/3 OT. Sodišče prve stopnje je že dne 27. 2. 2025 izdalo delno sodbo na podlagi pripoznave, zato ob dejstvu, da je tožnik, po pozivu sodišča, v tej vlogi z dne 11. 4. 2025 v preostalem delu zahtevka tožbo umaknil, ni bilo nikakršne potrebe po tem, da se opredeljuje do navedb tožene stranke iz njenih vlog z dne 3. 2. 2025

V obravnavani zadevi niti iz obrazložitve sklepa o zavrnitvi dokaznega predloga niti iz obrazložitve končne odločbe ne izhajajo sprejemljivi in ustavno dopustni razlogi za zavrnitev predlaganega dokaza. Ne zadošča, da sodišče le navede, da je dokaz nepotreben, temveč mora pojasniti razloge za takšno stališče. Če zavrnitev dokaznega predloga ni obrazložena, je podana kršitev pravice stranke do izjave. Ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do ugovorov, ki so za odločitev relevantni in niso očitno neutemeljeni, je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Prosta dokazna ocena se nanaša na izbor dokazov, na metodo njihove izvedbe in na oceno njihove dokazne vrednosti, zato je treba tudi omejitve tega načela iskati le znotraj teh meja. Omejitev glede izbora dokaznih sredstev ZPP načeloma ne pozna.

Zaradi kršitve drugega odstavka 85. člena ZDR-1 je izpodbijana izredna odpoved nezakonita, saj toženka ni tožnika predhodno pisno seznanila z očitanimi kršitvami in mu omogočila zagovora. Opustitev zagovora pomeni izjemo, ki jo je treba razlagati restriktivno. Toženka ni niti trdila niti dokazala, da je kakršnekoli poizvedbe sama neuspešno opravila. Ker ni zadostila svojemu bremenu iz tretjega odstavka 226. člena ZPP, sodišče prve stopnje ni bilo dolžno opraviti poizvedb namesto nje.

Sodba sodišča prve stopnje je obremenjena s številnimi absolutnimi bistvenimi kršitvami, obrazložitev sodbe je pavšalna, pomanjkljiva in vsebinsko prazna, tako da sodišče prve stopnje sploh ni zavzelo stališč do bistvenih materialnopravnih vprašanj. Zato je sodišče druge stopnje sodbo razveljavilo in vrnilo zadevo v novo sojenje.

V pomenu 3. točke četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP mora imeti dolžnikovo nesorazmerno prevzemanje obveznosti znake nekorektnega ravnanja, ravnanja v nasprotju z načeli morale in etike, izkazan mora biti torej neprimeren subjektivni odnos dolžnika do prevzemanja obveznosti. Standarda vestnega dolžnika, ki bi se odrazil v skrbnosti, zanesljivosti in preudarnosti z občutkom odgovornosti, ne izkazuje predhodno opisan način in časovna dinamika dolžnikovega ravnanja. Sodišče prve stopnje je neprimeren odnos dolžnika do pretirane porabe pravilno prepoznalo v njegovem zapravljanju denarja za darila in potovanja ter odtujevanju premoženja za neznatno plačilo.

Ko gre za razmerje med lastnikom in uporabnikom nepremičnine, za utemeljitev zahtevka na podlagi 198. člena OZ zadošča, da tožnik zatrjuje in dokaže, (a) da je sam lastnik sporne nepremičnine, (b) da jo toženec brezplačno uporablja in (c) da za brezplačno uporabo nima pravne podlage. S tem zadosti svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu o obstoju prikrajšanja na eni strani in obogatitve na drugi strani. Toženec pa se lahko svoje obveznosti razbremeni, če zatrjuje in dokaže, (a) da je bil dobroverni lastniški posestnik ali (b) da ima z lastnikom sklenjen pravni posel, na podlagi katerega lahko (brezplačno) uporablja sporno nepremičnino, na primer da gre za darilo, ali da je lastnik z dovoljenjem do preklica (prekarijem) privolil v svoje prikrajšanje. Kot primer, ko sodišče ne ukrepa po tretjem odstavku 226. člena ZPP in si ne priskrbi listine po uradni dolžnosti, pravna teorija omenja ravno izpiske iz zemljiške knjige. Ker je zatrjevano dejstvo, da je tožeča stranka lastnica spornih nepremičnin, v obravnavani zadevi ena od temeljnih predpostavk za utemeljenost tožbenega zahtevka, bi morala tožeča stranka dokaze za svoje navedbe o lastništvu nepremičnin predlagati že

"Kandidati" za najbližje stanje tehnike, s katerimi je treba primerjati izum (prejšnji patenti, izdelki itd.), bodo lahko različni, enaki ali (najpogosteje) delno enaki in delno različni, kadar jih presoji v sodnem sporu izpostavi konkurent (tipično v pravdi) ali organizacija, ki opravlja popoln preizkus (tipično v upravnem sporu). Pritožnica utemeljeno kritizira zavrnitev pridobitve mnenja RO205365 pri URSIL in izvedbe (branja) tega dokaza s strani sodišča prve stopnje. Zavrnitev je posledica napačne uporabe 10. točke 394. člena ZPP, češ da navedeno mnenje naj "ne bi predstavljalo novega dokaza, saj naj bi se v ponovljenem postopku ponovno preverjalo, ali izum izpolnjuje vse pogoje patentibilnosti, torej vključno pogoja novosti in inventivnosti, kar pa je že bilo predmet tega postopka". A je ravno to treba v ponovljenem postopku storiti pod pogojem, da bo mnenje RO205365 razkrilo enega ali več predmetov stanja tehnike, s katerimi patentirani izum še ni bil primerjan v pravnomočni sodbi.

Potrdilo o evropskem nalogu za izvršbo je listina, ki je na nek način analogna potrdilu o izvršljivosti, le da iz razlogov, ker je predlagana podlaga za izvršbo tuja sodna odločba, vsebuje več podatkov o sami odločbi in procesnih značilnostih postopka, v katerem je bila izdana. Drži sicer, da je izvršilno sodišče na tako potrdilo, analogno potrdilu o izvršljivosti, vezano, in ni pristojno presojati njegove utemeljenosti. Neutemeljeno potrdilo (o izvršljivosti) lahko namreč razveljavi samo sodišče oziroma organ, ki ga je izdal. V izvršilnem postopku dolžnik torej ne more uveljavljati nepravilnosti takega potrdila, vse dokler ni spremenjeno. Vezanost izvršilnega sodišča na potrdilo o evropskem nalogu za izvršbo pa še ne pomeni, da izvršilno sodišče ne sme presoditi, ali potrdilo formalno vsebuje vse potrebne sestavine, da ga je kot takega mogoče šteti, tj., v konkretnem primeru torej, da resnično potrjuje, da je izvršba predlagana na podlagi evropskega naloga za izvršbo. Čeprav višje sodišče meni, da izvršilno sodišče sme presoditi formalno popolnost potrdila o evropskem nalogu za izvršbo, to še ne pomeni, da lahko v primeru, da ugotovi, da temu ni tako (ugodi ugovoru in) predlog

Gre za relativno kršitev pravdnega postopka, ki ni vplivala na zakonitost sodbe, saj je sodišče prve stopnje ugotovitev, da je obstajala pogodba med pravdnima strankama in tudi višino tožbenega zahtevka ugotovilo na podlagi zaslišanja prič in elektronske komunikacije. Bistveno namreč je, da je sodišče prve stopnje argumente, na podlagi katerih je ugodilo zahtevku, utemeljilo na drugih izvedenih dokazih.