7. člen ZUP

Toženka svojo odločitev utemeljuje s tem, da je prošnjo vložila neupravičena oseba, kot pravno podlago za odločitev pa navaja 24. člen ZBPP, ki se ne nanaša na presojo, kdo je lahko stranka postopka ampak na presojo možnosti za uspeh. Iz navedenega razloga se odločbe ne da preizkusiti. Tožnikova prošnja je nejasna, saj je tožnik kot prosilca navedel sebe, iz priloženih listin pa izhaja, da je stranka postopka, v zvezi s katerim prosi za BPP, njegov mladoletni sin. Iz prošnje torej ni razvidno, ali tožnik prosi za BPP v svojem imenu ali v imenu in za račun svojega sina. Toženka bi morala tožnika v pozivu poučiti, zakaj je njegova vloga nejasna oziroma pomanjkljiva in navesti, kako in na kakšen način naj pomanjkljivosti odpravi, ter mu določiti rok, v katerem lahko to stori.

Tožnica v tem sporu svojo pravno korist vidi v manjšem obsegu invalidnosti, kar bi ji omogočilo nadaljevanje opravljanja dela pred ugotovljeno invalidnostjo. Njena pravna korist za takšen zahtevek obstoji, vendar le njena osebna želja po drugačnem oblikovanju pravic v zvezi z ugotovljeno invalidnostjo ni pravno odločilno dejstvo za odločitev o (ne)priznanju pravice iz invalidskega zavarovanja. Tveganje, po katerem bi tožnica opravljala še naprej delo, ki iz zdravstvenega vidika zanjo ni ustrezno, bi se negativno odrazilo ne samo v sferi tožnice, temveč tudi naprej v sistemu socialne varnosti.

Tožnik bi moral, če bi želel, da ga v postopku namesto sedaj dodeljene odvetnice C. C. zastopa drug odvetnik, podati predlog za njeno razrešitev, kot to predvideva deveti odstavek 30. člena ZBPP. Po tej določbi sme pristojni organ za BPP na zahtevo upravičenca ali z njegovo privolitvijo odločiti o razrešitvi postavljenega odvetnika, ki ne opravlja v redu svoje dolžnosti ter namesto razrešenega odvetnika postaviti drugega. Po presoji sodišča pa toženka zgolj zato, ker je tožnik vložil ponovno prošnjo za dodelitev BPP za isto kazensko zadevo ter za isto stopnjo kazenskega postopka, ne da bi ob tem navajal, da imenovana odvetnica svojih dolžnosti ne opravlja v redu, ni mogla sklepati, da želi njeno razrešitev in imenovanje odvetnika, ki ga je predlagal v prošnji in zato ni bilo razloga, da bi tožnika, ki je 6. 2. 2025 vložil popolno in razumljivo prošnjo za dodelitev BPP, pozivala k izjasnitvi oziroma dopolnitvi te prošnje.

V primeru vložene prošnje za odpis dolga iz naslova neupravičeno prejete štipendije je potrebno uporabiti tako ZUPJS kot ZŠtip-1. Slednje pomeni, da je skladno s četrtim odstavkom 103. člena ZŠtip-1 potrebno ugotavljati pogoje iz 102. člena ZŠtip-1. Toženec pri odločanju o odpisu teh pogojev ni ugotavljal, temveč je kot pravno podlago za odločitev uporabil zgolj splošno določbo devetega odstavka 44. člena ZUPJS. Pri odločanju o odpisu dolga je napačno upoštevano premoženje, saj določilo 6. točke prvega odstavka 18. člena ZUPJS določa, da se v premoženje ne šteje kmetijsko, vodno in gozdno zemljišče, ki daje dohodek, ki se po tem zakonu upošteva pri ugotavljanju materialnega položaja.

Upoštevajoč določbo 178. člena ZPIZ-2 je bil toženec dolžan odločati o ponovni tožnikovi zahtevi po vsebini in je zmotno razlogovanje sodišča, da bi moral toženec tožnikovo zahtevo na podlagi 129. člena ZUP zavreči. Toženec z izdajo citirane odločbe ni presegel svoje pristojnosti odločanja v upravnem postopku in ni posegel v pristojnost sodišča. Podlaga za postopek in posledično za izdajo odločbe, je bila nova zahteva tožnika in tudi novo dejansko stanje.

Bistvena kršitev pravil upravnega postopka je vselej podana, če stranki ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. Tožnici je bila odvzeta možnost sodelovanja v postopku oz. možnost izjaviti se o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe.

Postopek priprave plana (v tem primeru Nacionalne strategije) in postopek celovite presoje vplivov na okolje (CPVO) sta povsem ločena postopka. Izvajata ju namreč različna organa (pripravljavec Nacionalne strategije v tem primeru je Ministrstvo za infrastrukturo, CPVO pa vselej izvaja Ministrstvo za okolje in prostor) na različnih pravnih podlagah (podlaga za pripravo plana so predpisi s konkretnega področja, ki je predmet urejanja s planom, podlaga za CPVO pa so 40. do 48. člen Zakona o varstvu okolja (ZVO-1)9, zaključita pa se z izdajo različnih pravnih aktov (v postopku priprave plana je bila izdana Nacionalna strategija, v postopku CPVO pa upravna odločba o sprejemljivosti vpliva izvedbe plana na okolje). Predmet presoje postopka CPVO je plan oziroma potencialni vpliv izvedbe tega plana na okolje. Njegova vsebina pa je vidna (tudi) iz gradiv, nastalih v okviru priprave takšnega plana. Opredelitev vseh teh gradiv zato služi kvečjemu ustrezni opredelitvi predmeta presoje v postopku CPVO, ne kaže pa na to, da sta postopek priprave plana in postopek CPVO povezana oz. celo del istega postopka, zato tudi sodelovanje pritožnikov v prvem postopku ne pomeni, da sta avtomatično

Po presoji sodišča tožnik upravičeno ugovarja, da je davčni organ v predmetni zadevi bistveno kršil določbe upravnega postopka, ker se ni opredelil do dokazov, ki jih je tožnik pravočasno predlagal v pripombah na seznanitev. Davčni organ se je v predmetni zadevi vnaprej opredelil o dokazni vrednosti in potencialnem vplivu tožnikovih dokazov na končno dokazno oceno, za kar pa nima zakonske podlage. Gre za vnaprejšnjo dokazno oceno, ki pa ni dovoljena. Po presoji sodišča je odločitev davčnega organa v obravnavanem primeru preuranjena, saj bi moral davčni organ vpogledati v predlagane listine, ki jih je tožnik predlagal pravočasno, substancirano ter je z njimi dokazoval relevantna dejstva ali pa jih ustavno skladno zavrniti. Glede na navedeno je bil v predmetni zadevi dokazni postopek bistveno pomanjkljiv, kar je lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe, ki se je zato ne da preizkusiti, kar vse utemeljeno graja tudi tožnik.

Tožena stranka bi morala v skladu z 9. členom ZUP pred izdajo odločbe dati tožniku možnost, da se izjasni o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdajo odločbe. V skladu s prvim odstavkom 138. člena ZUP je namreč treba pred izdajo odločbe ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki so za odločitev pomembne, in strankam omogočiti, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi.

Upravni organ bi upoštevaje določbo drugega in četrtega odstavka 7. člena ZUP že na vlogo tožnika z dne 7. 10. 2020, ko je opozoril na črno gradnjo in vložil ugovor, moral postopati v skladu z načelom zakonitosti (6. člen ZUP) in stranki omogočiti, da lahko uveljavlja svoje pravice in jo poučiti o možnosti pravnih sredstev, ki jih ima na razpolago.

Skladno z določbo 7. člena ZUP morajo organi pri postopanju in odločanju omogočiti strankam, da čim lažje zavarujejo in uveljavijo svoje pravice; pri tem pa morajo skrbeti za to, da stranke ne uveljavljajo svojih pravic v škodo pravic drugih in ne v nasprotju z javno koristjo, določeno z zakonom ali drugim predpisom. Iz načela zaslišanja stranke (tretji odstavek 9. člena ZUP) izhaja, da organ svoje odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo.

Ključna je ugotovitev sodišča, da tožnica ni dokazala, da je za najemno stanovanje plačala tržno najemnino. Slednje je namreč v 121.a členu SZ-1 opredeljeno kot eden izmed pogojev, ki jih mora dokazati upravičen prosilec za priznanje subvencije k plačilu tržne najemnine.

Ni mogoče spregledati, da je dejanski razlog, zaradi katerega tožnik ni mogel biti zaveden v evidenco brezposelnih, izviral iz pravne sfere tožnikovega delodajalca in ne iz pravne sfere tožnika. Zaradi teže posledic, do katerih lahko pride, če bi se uveljavilo tolmačenje toženca o zamudi v 88. členu ZPIZ-2 opredeljenega roka v okoliščinah konkretnega primera, bi morala biti pravna posledica v obliki izgube pravice izrecno določena. Iz tega razloga je sporno zakonsko določilo treba tolmačiti, upoštevajoč načela, na katerih temelji zakonska ureditev obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, in pravno naravo pravic iz tega zavarovanja z ustavno pravnega vidika, in nepravočasnost prijave sankcionirati na način, da se izplačevanje dajatve prizna šele od prijave dalje, ne pa da je izgubljena.

Davčni organ bi moral izvesti ugotovitveni postopek ob upoštevanju vseh načel upravnega in davčnega postopka (7. člen in 9. člen ZUP, 5. člen ZDavP-2). V navedenem obsegu bi zato davčni organ moral tožniku omogočiti dokazovanje z uporabo vseh dokaznih sredstev in jih dokazno presoditi, kar mora izhajati iz obrazložitve upravnega akta. Tožnik s predlaganimi dokaznimi sredstvi ni dokazoval dejstev, ki bi bila že dokazana, temveč nasprotna dejstva. V vsakem primeru pa se mora upravni organ do predlaganih dokazov stranke opredeliti. Če jih zavrne, mora biti zavrnitev dokaznega predloga obrazložena, saj je sicer stranki onemogočeno učinkovito uresničevanje pravice do pritožbe.

Pri uveljavljanju pravic iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, ki jih uvrstimo med socialne pravice, je zahtevana večja aktivnost uradne osebe. Če toženec ne bi vedel določno, na katere operativne posege se vse nanaša tožničina zahteva, bi jo moral v okviru načela zaslišanja opozoriti, kaj vse v skladu s strokovnimi kriteriji predstavlja termin "nadaljnje zdravljenje". Toženec ne more morebitno neustrezno opredelitev termina "nadaljnjega zdravljenja", sklicujoč se na strokovne standarde in kriterije, prevaliti na tožnico, ki je laik. Slednje vprašanje je povsem strokovne narave in bi moral v primeru kakršnegakoli dvoma, kaj vse nadaljnje zdravljenje, ki ga je tožnica opredelila v vlogi, obsega, v ugotovitvenem postopku razčistiti s tožnico. Pritožbeno zatrjevanje, da toženec ni nikdar vsebinsko oporekal zahtevku za odobritev spornega posega v tujini, ni razvidno ne iz predsodnega postopka, kot tudi ne iz izvedenega dokaznega postopka.

Upravni organ je vezaa na pravno presojo Upravnega sodišča, ki izhaja iz pravnomočne sodbe, s katero je bil njegov akt odpravljen in vrnjen v ponovno odločanje, kar vključuje tudi obveznost upoštevanja pravnega mnenja sodišča kot enega od temeljev take sodbe. Vezanost na pravnomočno sodbo, izdano v isti zadevi, velja tudi za Upravno sodišče, ki bi odločalo v upravnem sporu zoper nov upravni akt. V navedeno lahko poseže le Vrhovno sodišče z odločitvijo o izrednem pravnem sredstvu zoper pravnomočno sodbo. To velja tudi v primeru, ko splošni akt za izvrševanje javnih pooblastil ali drug predpis vsebuje pravne norme, ki po vsebini izhajajo iz pravil določene stroke. Morebitna zadržanost sodne presoje, ki ne sme pomeniti nedopustnega posega v pravico do učinkovitega sodnega varstva in poštenega sodnega postopka, pa mora izhajati iz zakonske ureditve. Če iz pravnomočne sodbe, s katero je bil prvotni upravni akt odpravljen, izhaja razlaga materialnega prava, ki narekuje drugačno ugotovitev dejanskega stanja in temu prilagojene zahtevke strank, je organ dolžan stranki omogočiti, da se na tako spremenjeno pravno situacijo odzove.To pa vključuje tudi spremembo zahtevka stranke, če t

Tretji odstavek 8. člena ZIKS-1, ki kot lex specialis določa, da Komisija za pogojni odpust o pogojnem odpustu odloča v skrajšanem postopku brez zaslišanja strank, ureja le razširjeno procesno možnost Komisije, da odloči v skrajšanem ugotovitvenem postopku, vendar ji ne prepoveduje izvedbe posebnega ugotovitvenega postopka in zaslišanja stranke. Skladno s tem mora Komisija pri odločanju o pogojnem odpustu izpeljati posebni ugotovitveni postopek po ZUP in obsojenca v zvezi z ugotovljenimi dejstvi zaslišati, če bi v okviru skrajšanega ugotovitvenega postopka opustitev načela zaslišanja stranke privedla do nedopustnega posega v ustavno zagotovljeno pravico iz 22. člena Ustave.

Tretji odstavek 8. člena ZIKS-1, ki kot lex specialis določa, da Komisija za pogojni odpust o pogojnem odpustu odloča v skrajšanem postopku brez zaslišanja strank, ureja le razširjeno procesno možnost Komisije, da odloči v skrajšanem ugotovitvenem postopku, vendar ji ne prepoveduje izvedbe posebnega ugotovitvenega postopka in zaslišanja stranke. Skladno s tem mora Komisija pri odločanju o pogojnem odpustu izpeljati posebni ugotovitveni postopek po ZUP in obsojenca v zvezi z ugotovljenimi dejstvi zaslišati, če bi v okviru skrajšanega ugotovitvenega postopka opustitev načela zaslišanja stranke privedla do nedopustnega posega v ustavno zagotovljeno pravico iz 22. člena Ustave.