Kmetijska zemljišča

Predlog se zavrne.

Tako prodajalec A. A. kot tožnik sta se zavedala, da je bil dogovor o prodaji z dne 1. 2. 2008 sklenjen brez upoštevanja pravil, ki veljajo za pravni promet s kmetijskimi zemljišči, pa tudi dejstva, da A. A. ni lastnik nepremičnine. Tožniku ni uspelo izkazati nikakršnega protipravnega ravnanja toženca, zato je bil zahtevek pravilno zavrnjen. Tožnik bi ga moral, če je za sporno parcelo res plačal kupnino, uveljavljati zoper drugo osebo.

Izjavo iz četrte alineje prvega odstavka 24. člena ZKZ oseba lahko poda tudi po sprejemu ponudbe v času teka upravnega postopka odobritve pravnega posla, da si tem pridobi status predkupnega upravičenca iz 23. člena ZKZ.

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje, s tem ko je zavrnilo dokazne predloge toženke po ogledu in postavitvi izvedenca kmetijske in gradbene stroke, s katerimi toženka izpodbija domnevo, da je sporna nepremičnina kmetijsko zemljišče, toženki kršilo pravico do izjave in s tem storilo absolutno bistveno kršitev pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Potrdila o namenski rabi zemljišč oz. lokacijske informacije ne omogočajo ugotovitve dejanske namembnosti nepremičnin, saj gre v obeh primerih za povzetek podatkov iz uradne evidence, kar pa seveda ne izkazuje dejanske namembnosti, ampak namembnost, kot izhaja iz uradne evidence. Ta pa, kot je že bilo uvodoma pojasnjeno, lahko odstopa od dejanske.

V postopku je izkazano, da imajo obravnavane parcele trenutno status najboljšega kmetijskega zemljišča. Vendar pa je bilo za presojo utemeljenosti zahtevka potrebno ugotoviti, kakšen status so imela zemljišča v času tožnikove gradnje - tožnik, ki ni bil kmet, namreč z gradnjo na tujem ne bi mogel pridobiti lastninske pravice na zemljiščih, ki so bila uvrščena v prvo območje kmetijskih zemljišč. Takega statusa zemljišč pa toženki, na katerih je bilo glede na njune trditve glede statusa zemljišč dokazno breme, nista uspeli dokazati. Toženki sta za gradnjo in kasnejšo uporabo zidanice vedeli in jo dopuščali, zato z ugovorom, da gre za črno gradnjo, v pravdnem postopku po tolikih letih ne moreta uspeti. Reševanje in rezultat inšpekcijskega postopka zaradi črne gradnje se nanaša na varovanje javnopravnega interesa in na to pravdno zadevo nima vpliva.

Predlog se zavrne.

Dejstvo, da je določeno zemljišče s prostorskim načrtom uvrščeno med kmetijsko zemljišče, prevlada nad pogojem, da je zemljišče tudi dejansko primerno za kmetijsko pridelavo.

Revizija se dopusti glede vprašanj: 1. Ali je stališče sodne prakse v primerih prodaje kmetijskih zemljišč, da se v primeru, ko nepremičnino v lasti sprejemnika ponudbe in nepremičnino, ki se s ponudbo prodaja, ločuje nepremičnina, ki je javno dobro - javna pot, ne izgubi lastnost mejne (sosednje) nepremičnine, moč aplicirati tudi na primere prodaje gozdnih zemljišč? 2. Ali je pravno dopustno razlikovanje pravnega položaja, ko je sprejemnik ponudbe za prodajo prodajane nepremičnine (so)lastnik nepremičnine, ki meji na prodajano nepremičnino, iz naslova njegovega članstva v agrarni skupnosti, od pravnega položaja, ko njegovo (so)lastništvo na nepremičnini, ki meji na prodajano nepremičnino, izvira iz drugega pravnega naslova? Oziroma, ali je sodišče v pričujoči zadevi z odrekanjem priznavanja pravne relevantnosti revidentove solastnine oz. skupne lastnine iz naslova njegovega članstva v agrarni skupnosti, ter njegovega (samostojnega) uresničevanja nadaljnjih upravičenj iz tega naslova, slednjemu kršilo njegovo ustavno zavarovano pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave RS?

Iz določb ZKZ izhaja, da predkupna pravica, ki jo ima kateri od zainteresiranih kupcev kmetijskega zemljišča po 1. točki prvega odstavka 23. člena ZKZ, torej kot solastnik kmetijskega zemljišča, ki se prodaja, izključuje predkupna upravičenja po nadaljnjih določbah tega člena, na katere se smiselno sklicuje tožnik, ki pa s tem ne more uspeti. Za predkupnega upravičenca po 1. točki prvega odstavka 23. člena ZKZ je mogoče šteti le tistega sprejemnika ponudbe, ki pogoje za predkupno upravičenje na tej podlagi izpolnjuje kot solastnik pri vseh kmetijskih zemljiščih, ki so predmet prodaje v paketu, tožnik pa solastništva na vseh v paketu prodajanih kmetijskih zemljiščih ni uspel izkazati, saj je bilo v upravnem postopku ugotovljeno, da ni solastnik kmetijskih zemljišč s parc. št. 691 in 694, česar niti v upravnem sporu ne prereka.

Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali je pravilno stališče Upravnega sodišča, da ima kupka, v korist katere je bila izdana odločba upravne enote, kot kmet mejaš prednost pri nakupu nepremičnin, ki se prodajajo po ponudbi prodajalke, iz razloga, ker je navedena kmet mejaš pri dveh sklopih nepremičnin, ki se prodajajo, v primerjavi s tožnikom, ki je kmet mejaš le pri enem sklopu nepremičnin, tudi upoštevaje, da je prodajalka, ko je podala ponudbo, navedla, da se vse nepremičnine prodajajo kot celota ter da je prodajalka kot kupca izbrala tožnika?

Glede dejstev (in dokazov) ZPP uveljavlja razpravno načelo. Stranke morajo navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo (7. in 212. člen ZPP). Stranki sta torej odgovorni, da v zadevi priskrbita ustrezno trditveno podlago. Če nobena od strank določenega dejstva ne zatrjuje, je sodišče dolžno šteti, da ne obstaja. To velja tudi v primeru, če sodišče določeno (nezatrjevano) dejstvo ugotovi med izvedbo dokaznega postopka. Takega dejstva ne sme upoštevati. Drugačno ravnanje pomeni kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. V postopku mora biti namreč ves čas jasno, kaj so navedbe strank in posledično dejanska podlaga, saj le to nudi strankam možnost, da se zoper zahtevek oziroma ugovore lahko ustrezno branijo. Po določbi 34. člena OZ (enako pa je določal tudi v času sklepanja pogodbe veljaven 46. člen ZOR) je predmet pogodbe lahko zgolj določljiv, takšen pa je, če pogodba vsebuje podatke, s katerimi ga je mogoče določiti (prvi odstavek odstavek 38. člena OZ, enako prvi odstavek 50. člena ZOR). Namen takšne zakonske ureditve predmeta pogodbe, ki širi meje veljavnosti pogodbe na podlagi dopustnosti nje

Primarni tožbeni zahtevek tožencev na ugotovitev, da je bila z dnem pravnomočnosti odobritve pravnega posla (12. 9. 2020) po odločbi UE *** z dne 19. 8. 2020 sklenjena prodajna pogodba z vsebino, kot izhaja iz dogovora in aneksa, ni utemeljen, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, saj je UE *** odobrila le pravni posel z vsebino, kot je izhajala iz oddane ponudbe za prodajo spornih nepremičnin, in ne z vsebino, kot izhaja iz dogovora in aneksa. Ker pogodba s takšno vsebino ni bila sklenjena, nista utemeljena niti oblikovalni zahtevek za znižanje kupnine niti zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila. Sodišče druge stopnje soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da bi bili predkupni upravičenci v primeru, če bi pravdni stranki sklenili prodajno pogodbo pod pogoji, izhajajočimi iz dogovora in aneksa in ne pod pogoji, določenimi v ponudbi, ki jo je tožnica podala na oglasno desko UE ***, izigrani, saj bi tožnica tožencema prodala sporne nepremičnine (kmetijska in stavbna zemljišča so se prodajala v paketu in se lahko pogodba sklepa le za vsa zemljišča skupaj, pod enakimi pogoji) pod ugodnejšimi pogoji, kot morebitnim predkupnim upravičencem, ki b

V skladu z drugim odstavkom 24. člena ZKZ se pri ugotavljanju pomembnega dohodka iz kmetijske dejavnosti upošteva vrednost pridelkov iz dejavnosti, ki je kmetijska po predpisih o standardni klasifikaciji dejavnosti, v obravnavanem primeru SKD 2008 iz Uredbe o standardni klasifikaciji dejavnosti. Taka dejavnost je vinogradništvo, ne pa tudi proizvodnja vina iz doma pridelanega grozdja, saj gre za predelavo, ki je v navedenih predpisih klasificirana kot druga (nekmetijska) gospodarska dejavnost. Posledično je pri ugotavljanju vrednosti pridelka v vinogradništvu relevantna le vrednost pridelka pred predelavo, to je pridelanega grozdja, ne glede na to, da ga pridelovalec še sam predela v vino.

Določbe drugega odstavka 23. a člena ZKZ ni mogoče razlagati tako, da se po ugotovitvi, da kmetijska zemljišča sicer presegajo 20 odstotkov, vendar nihče od sprejemnikov ponudbe ne izpolnjuje pogojev za predkupnega upravičenca po ZKZ, uporabi drug zakon, na primer ZG, in nadaljnji postopek vodi ter presoja izpolnjevane pogojev za predkupnega upravičenca po določbah ZG. Taka razlaga bi presegla jasno zakonsko določbo, iz katere že po jezikovni razlagi izhaja, da ko delež kmetijskih zemljišč predstavlja vsaj 20 odstotkov skupne površine, je posledično izključeno uveljavljanje predkupne pravice po drugih določbah drugih zakonov, četudi se v nadaljnjem postopku izkaže, da predkupnih upravičencev po ZKZ ni in ne glede na to, da bi po ZG pa bili izpolnjeni pogoji za uveljavljanje prednostne pravice pri nakupu gozda (deseti odstavek 47. člena ZG).

Izjava po 4. alineji prvega odstavka 24. člena ZKZ ne pomeni samo formalnosti, ampak vsebuje (mora vsebovati) navedbe konkretnih okoliščin, ki izkazujejo izpolnjevanje pogojev in jih je mogoče tudi preizkusiti, in sicer da bo sprejemnik ponudbe sam ali s pomočjo drugih obdeloval kmetijska zemljišča, za katera izkaže, da jih bo pridobil, da bo iz kmetijske dejavnosti na teh zemljiščih pridobival pomemben del dohodka in da izpolnjuje pogoje glede usposobljenosti iz tretjega odstavka tega člena. S to izjavo sprejemnik ponudbe zatrjuje obstoj določenih dejstev in okoliščin, ki iz izjave, da uveljavlja predkupno pravico kot "drug kmet", ne izhajajo. V zakonu ni podlage za to, da bi upravni organ v postopku odločanja o odobritvi pravnega posla izjavo sprejemnika ponudbe, da uveljavlja predkupno pravico kot "drug kmet" (torej po 4. točki prvega odstavka 23. člena ZKZ) štel tudi kot izjavo po 4. alineji prvega odstavka 24. člena ZKZ. Iz izjave da uveljavlja predkupno pravico kot "drug kmet" (in ne npr. kot solastnik, mejaš ali zakupnik), ne glede na to, ali gre pri tem dejansko samo za označitev rubrike na obrazcu, namreč ni razvidno, na kateri podlagi oziroma katere pogoje iz prv

Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali je Upravno sodišče v izpodbijani sodbi zmotno uporabilo materialno pravo s tem, ko je zavzelo stališče, da se v skladu s četrtim odstavkom 23. člena ZKZ, v primeru ko nihče od predkupnih upravičencev ne uveljavlja predkupne pravice, prodajalec ne more odločiti, ali bo kmetijsko zemljišče prodal ali ne?

Tožnik je z navedbami v odgovoru z dne 14. 3. 2022 smiselno ugovarjal zaključku organa, da so izpolnjeni pogoji za prisilno izvršitev obveznosti z izrekom denarne kazni. Trdil je namreč, da je naložene obveznosti delno izpolnil, tako da je iz kmetijskih zemljišč, ki jih je imel v uporabi od lastnika teh zemljišč, odpeljal vsa vozila in stroje v njeni lasti ter odstranil ves deponiran material in poravnal površino, ni pa ozemljil in zatravil teh zemljišč, saj mu lastnik teh zemljišč A. A. teh dejanj ne dovoli izvesti, saj so bili obstoječ gramoziran plato in temelji objekta na navedenih zemljiščih že pred prihodom tožnika in teh lastnik A. A. ne dovoli odstraniti oz. jih nadomestiti z zemljo in travo, temveč je zemljišča ogradil z žico in tožniku zagrozil, da bo zoper njega uporabil vsa pravna sredstva, če bi brez njegovega soglasja posegal na njegove nepremičnine; čeprav je torej tožnik pripravljen ozemljiti in zatraviti navedeni nepremičnini, mu je to dejansko onemogočeno, saj mu lastnik ne dovoli posegati na zemljišča. Tožnikovi ugovori, podani v predmetnem izvršilnem postopku, niso subjektivni razlogi, zaradi katerih zavezancu obveznosti ni uspelo izpolniti, ki pri tem

V postopkih po 74. členu ZZad mora zadruga upoštevajoč merila, določena v Navodilu, dokazati ne samo, da je za nepremičnino dala nadomestilo, ampak tudi, da je to nadomestilo preseglo 30 % takratne vrednosti nepremičnine. Pogodbena zaveza toženke, da bo izročila drugo nepremičnino, ki se bo določila sporazumno, ne da bi toženka trdila in dokazala, da je s sopogodbenikom na tej podlagi res sklenila takšen sporazum ali izročila nadomestno nepremičnino, ne dokazuje odplačnosti (tj. plačila najmanj 30 % takratne vrednosti nepremičnine). V tem primeru je že v sklenitveni fazi umanjkala sklenitev v pogodbi predvidenega sporazuma in določitev konkretne nepremičnine, kar je nujno za presojo odplačnosti. Ker je obveznost toženke za izročitev nadomestne nepremičnine, katere lega (parc. št.) se bo določila sporazumno, nastopila šele „čez 10 let“, je bila ta čas desetih let toženka zavezana plačevati pogodbeno dogovorjeno letno odškodnino, zato je to obdobje plačevanja odškodnin sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo v odmeni. Nadaljnje prejemanje letne odškodnine v pogodbi časovno ni bilo določeno, zato zgolj na podlagi pogodbene določbe iz sklenitvene faze višina odmene ni

Tožnica nima prav, kolikor meni, da toženka ne more dopolnjevati razlogov izpodbijane odločbe in/ali zmotno ugotovljenih dejstev ter tako neutemeljeno ugovarja, da ji glede ugotovljenih dejstev ni bila dana možnost, da se izjavi v postopku. Drugostopenjski organ je zmotno ugotovljeno dejansko stanje pravilno ugotovil in tožnici po vloženi pritožbi zoper drugostopenjski akt omogočil, da se izjavi glede pravilno ugotovljenih dejstev v postopku, tj. navedba prave parcelne številke kmetijskega zemljišča, ki se prodaja. Za izdajo izpodbijanega akta je, skladno s prvim odstavkom 22. člena ZKZ, namreč pomembno le, da morajo biti stranke upravnega postopka za odobritev pravnega posla seznanjene z dejstvom, katera nepremičnina se prodaja in se glede tega dejstva tudi izjasniti, kar pa je drugostopenjski organ tožnici omogočil. Neutemeljene so tako navedbe tožnice, da ji je bila kršena pravica do izjave, ker ji prvostopenjski organ ni omogočil kontradiktornosti postopka in jo seznanil o ugotovljeni napaki, saj ji je to omogočil drugostopenjski organ.