2. člen ZDKG

V obravnavani zadevi ni spora o tem, da gre pri pravnem poslu med tožnikom in stranko z interesom za promet v smislu 17. člena ZKZ in da ne gre za katerega od primerov pridobitve kmetijskega zemljišča, gozda ali kmetije, ko po drugem odstavku 19. člena ZKZ odobritev upravne enote ni potrebna. Kot izhaja iz razlogov obeh upravnih odločb, je prvostopenjski organ tožnikovo zahtevo za odobritev pravnega posla utemeljil z ugotovitvijo, da predmetna nepremičnina s parc. št. 1238 k.o. ... spada v zaščiteno kmetijo stranke z interesom, zaščitena kmetija pa se v prometu v skladu z 18. členom ZKZ ne sme deliti, razen pod pogoji oziroma v primerih, ki so opredeljeni v nadaljevanju tega člena, za kar pa v obravnavani zadevi glede na neprerekane ugotovitve upravnega postopka ne gre.

S pravnomočnostjo je izključena negotovost glede pravno urejenih razmerij in preprečeno ponavljanje postopka in ponovno odločanje o isti zadevi. Navedeno velja tudi za formalno pravnomočne odločbe, to je odločbe, s katerimi je zahteva stranke zavrnjena, torej kadar iz nje za stranko ne izhajajo nobene pravice ali obveznosti. Takšna odločba ima za posledico, da v isti upravni zadevi (torej če gre za isto stvar in isti stranki) stranka ne more začeti novega upravnega postopka, organ, ki je tako odločbo izdal, pa je nanjo vezan. Ponovna zahteva za upravno odločanje se zavrže, če se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, nista spremenila. Sporen sklep prvostopnega organa o zavržbi zahteve tožnika za ponovno preveritev zaščitene kmetije ni obrazložena v smislu, zakaj je organ zavzel stališče, da se dejansko in pravno stanje, na katerega se predlog opira, ni spremenilo.

Tožena stranka ni ugotavljala, ali nepremičnine v izključni lasti tožnika in nepremičnine v solasti tožnika in njegove pokojne mame predstavljajo kmetijsko - gozdarsko gospodarsko enoto, kot to opredeljuje 2. člen ZDKG, torej enovito kmetijsko gospodarstvo.

Zapuščino tvori le premoženje, ki ga je imel zapustnik ob smrti, zato les, posekan šele po zapustničini smrti, ne more biti del zapuščine in posledično ne predmet dedovanja. Zahtevke v zvezi s plodovi, prihodki, stroški, oškodovanji ipd. zapuščine, ki so nastali po smrti zapustnice, morajo dediči uveljavljati v posebnem pravdnem postopku. Glede na povedano je odločitev, da se vrednost posekanega lesa všteje v obračunsko vrednost zaščitene kmetije, materialnopravno napačna. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sicer drži, da sodišče prve stopnje vrednosti živine, ki je bila v času zapustničine smrti nesporno v hlevih (in bi tudi v skladu z določbami 2. člena ZDKG sestavljala zaščiteno kmetijo) ni upoštevalo, vendar tega nobena od strank ni uveljavljala. Tretji odstavek 15. člena ZDKG ni namenjen le olajšanju položaja prevzemnika kmetije, temveč so »upravičeni razlogi« iz navedenega člena lahko tudi varovanje pravic nujnih dedičev. Zato mora prevzemnik, ki se zavzema, da se nujni deleži v celoti izplačajo v denarju namesto v naravi, v primeru dvoma ustrezno izkazati, da to izplačilo (v realnem času) zmore. »Nujni dediči« v smislu 14. člena ZDKG s prevzemnikom kmetije

Okoliščina, da se lahko na omenjeno obliko neveljavnosti (v skladu z 92. členom OZ) sklicuje vsaka zainteresirana (torej tudi tretja) oseba in da nanjo sodišče pazi po uradni dolžnosti, ne izključuje uporabe procesnega pravila (iz drugega odstavka 181. člena ZPP), da mora biti za dopustnost tožbe na ugotovitev ničnosti, v posledici katere sodišče o ničnost odloči v izreku odločbe (ki postane pravnomočen), zatrjevan in izkazan pravni interes.

Uresničevanje ekonomske funkcije se zagotavlja tako, da je preprečena drobitev srednje velike kmetije, kar pomeni, da se ohrani kmetijsko-gozdarska gospodarska celota, ki zagotavlja smotrno gospodarjenje in konkurenčno sposobnost njenega lastnika na trgu s kmetijskimi proizvodi.

Organ je preveritev pogojev za zaščiteno kmetijo opravil na podlagi vloge vlagatelja stranke z interesom B. B. in torej ne po uradni dolžnosti, prav tako preveritve ni opravil na podlagi drugega odstavka 5. člena ZDKG-A. Zakon (tj. ZDKG) namreč nikjer ne izključuje možnosti, da se pogoji za določitev zaščitene kmetije ne morejo (ponovno) preveriti, če se spremenijo podatki (v zemljiški knjigi ali zemljiškem katastru). V primeru preveritve pogojev za zaščito kmetije ne gre za upravljanje in razpolaganje z dediščino, temveč za dodelitev statusa premoženja, ki je predmet dedovanja, zato gre pravica predlagati preveritev, ali zaščitena kmetija še izpolnjuje pogoje za zaščito tudi le posameznim dedičem.

Za odločitev je nebistveno, kdaj je lastninska pravica na predmetnih zemljiščih prešla na solastnico kmetijskih zemljišč, saj je relevantno le, da iz podatkov zemljiškega knjige izhaja, da je v času odločanja prvostopnega organa na predmetnih zemljiščih navedena kot solastnica.

Ker ZG v primerih, kot je obravnavani (ko imata kupca ali več kupcev enak vrstni red), ne določa nadaljnjih kriterijev za izbiro, je tudi po oceni sodišča organ pravilno uporabil (po analogiji) četrti odstavek 23. člena (ta določa, da če nihče od predkupnih upravičencev ne uveljavlja predkupne pravice, lahko prodajalec kmetijsko zemljišče proda vsakomur, ki je sprejel ponudbo pravočasno in na način, predpisan s tem zakonom, če sklenjeno pogodbo odobri upravna enota v skladu z 22. členom tega zakona), po katerem kupca izbere prodajalec. In ker je prodajalec C.C. izbral kot kupca A.A. in B.B., je organ pravilno temu tudi sledil. Vsebina ponudbe je v domeni prodajalca in v primeru, ko ponudba prodajalca, ki želi prodati kmetijsko zemljišče, kmetijo ali gozd, poleg tega zemljišča obsega še stavbno zemljišče, ni nedopustna. Gre za izraz volje prodajalca in pomeni le, da se je prodajalec odločil, da tudi zemljišče, ki je sicer stavbno, ponudi prednostno predkupnim upravičencem po ZG oziroma ZKZ. To pa ni nezakonito, saj ZKZ in ZG omejujeta prodajalca le pri prodaji kmetijskega zemljišča, kmetije ali gozda. Pogoj ponudbe, da se gozdna (ali kmetijska) zemljišča prodajajo skupaj s

Tožeči stranki zatrjujeta, da posamezne parcele, ki so bile vključene v zaščiteno kmetijo, ne tvorijo gospodarske celote, kar sta ustno uveljavljali v postopku pred upravnim organom prve stopnje in v pritožbi ter za to predložili dokaze, o katerih pa se tako prvostopenjski kot drugostopenjski organ nista izjasnila. Sodišče zato ugotavlja, da je bilo dejansko stanje pomanjkljivo ugotovljeno in obrazloženo ter posledično pomanjkljivo ugotovljen in obrazložen pogoj obstoja zaščitene kmetije kot gospodarske celote in se zato izpodbijane odločbe v tem delu ne da preizkusiti.

Samostojen objekt zaščite ne morejo biti gola kmetijska ali gozdna zemljišča (določene površine teh zemljišč), ampak širša entiteta - kmetija. Člena 3 ZDKG ni mogoče razumeti zgolj kot pojasnila, kaj vse sodi v zaščiteno kmetijo, ampak tudi kot opredelitev, kaj vse (šele) vzpostavi kmetijo v smislu gospodarske enote, ki jo je treba določiti kot zaščiteno in s tem kot skupnost premoženja, ki je predmet dedovanja po tem zakonu. Kmetijska in gozdna zemljišča se ščitijo, če so in kolikor so del kmetije.

Namen ZDKG torej ni zagotavljanje obdelanosti in vzdrževanja za kmetovanje in gozdarjenje primernih zemljišč, niti zaščita njihovega gospodarskega potenciala, ampak zaščita kmetije kot celote, v smislu zagotavljanja preživetja potencialnega prevzemnika obstoječega kmetijskega gospodarstva, prek tega pa vzdrževanje kmetijske dejavnosti kot gospodarske panoge in ohranjanje poseljenosti izven mest. Zaščitena kmetija sicer ne more obstajati brez določene površine ustreznih kmetijskih ali gozdnih zemljišč, vendar pa zgolj ta še ne pomenijo gospodarske enote. Če nepremičnine dejansko ne predstavljajo kmetijske gospodarske enote, pa namen, kot ga zasleduje ZDKG, ki je, kot rečeno, v zagotavljanju preživetja potencialnega prevzemnika obstoječega kmetijskega gospodarstva, z zaščito „tožničine kmetijsko-gozdarske gospodarske enote“ ne bi bil dosežen, ampak bi se z njo neutemeljeno poseglo v tožničino lastninsko pravico.

Res je, da je toženka postopek prekinila zaradi odločitve o predhodnem vprašanju, vendar je bila odločitev o prekinitvi nepravilna, saj ugotavljanje bonitete zemljišč ne more biti predhodno vprašanje. Za določitev zaščitene kmetije se glede lastništva uporabljajo podatki iz zemljiške knjige, glede bonitete zemljišč in obsega zemljišč zaščitene kmetije pa podatki iz zemljiškega katastra. Ker je toženka sprejela nezakonit sklep o prekinitvi postopka zaradi rešitve predhodnega vprašanja, ki v tej zadevi ne obstaja, po presoji sodišča z meritorno odločitvijo ni bila dolžna čakati na dokončnost odločbe o (morebitni) spremembi bonitete zemljišč. Tožniki kršitev enakega varstva pravic oziroma pravice do izjave lahko uveljavljali le v postopku, v katerem jim možnost izjave ni bila dana.

Namen ZDKZ ni zagotavljanje obdelanosti in vzdrževanja za kmetovanje in gozdarjenje primernih zemljišč niti zaščita njihovega gospodarskega potenciala, ampak zaščita kmetije kot celote, v smislu zagotavljanja preživetja potencialnega prevzemnika obstoječega kmetijskega gospodarstva, prek tega pa vzdrževanje kmetijske dejavnosti kot gospodarske panoge in ohranjanje poseljenosti izven mest.

Namen zakonskega urejanja v ZDKG ni zagotavljanje obdelanosti in vzdrževanja za kmetovanje in gozdarjenje primernih zemljišč, čemur ustreza že zaščita samih kmetijskih zemljišč, ampak je cilj drugje – v zagotavljanju preživetja potencialnemu prevzemniku obstoječega kmetijskega gospodarstva, prek tega pa vzdrževanju kmetijske dejavnosti kot gospodarske panoge in ohranjanju poseljenosti prostora zunaj mest. Za določitev statusa zaščitene kmetije ne zadošča, da ima lastnik povezana kmetijska zemljišča temveč mora biti zaščitena kmetija opredeljena kot kmetijsko gospodarska enota, katere nujen, a ne zadosten del so kmetijska zemljišča. Zaščitena kmetija tako ne more obstajati brez določene površine ustreznih kmetijskih ali gozdnih zemljišč, zgolj ta brez ostalih sredstev pa še ne pomenijo gospodarske enote, saj samo vsa sredstva skupaj omogočajo kmetijsko oziroma gozdarsko proizvodnjo in z njo povezanih dejavnosti, s tem pa tudi prevzemnikovo ekonomsko preživetje. Med kmetijskimi zemljišči in ostalimi sredstvi torej obstoji vzajemna povezanost in soodvisnost. Ker je tako, tudi (zaščitene) kmetije ne more biti brez enih in drugih. Element zaokroženosti kmetijskih a

Določba prvega odstavka 4. člena ZDKG daje organu pooblastilo, da zaščiteno kmetijo preveri oziroma določi tudi po uradni dolžnosti. To pomeni, da pristojni organ začne postopek, če tako določa zakon ali na zakonu temelječ predpis, ali če ugotovi ali izve, da je postopek glede na obstoječe dejansko stanje treba začeti zaradi javne koristi (126. člena ZUP). ZDKG-A velja od 13. 4. 2013, navedena določba pa že sama po sebi pomeni enega od razlogov za začetek postopka po uradni dolžnosti v skladu z navedenim 126. členom ZUP. Sodna praksa je zavzela enotno stališče, da dejanska obdelava (torej tudi način obdelave) zemljišč ni odločilna za obstoj zaščitene kmetije (prim. npr. sodbo Vrhovnega sodišča RS I Up 321/2006). Predmet odločanja oziroma preverjanja v obravnavanem upravnem postopku je lahko zgolj to, ali še izpolnjuje pogoje za obstoj zaščitene kmetije tista oziroma taka kmetija, kot je bila določena za zaščiteno kmetijo v času zapustničine smrti oziroma s pravnomočno upravno odločbo, kar v skladu s tretjim odstavkom 4. člena ZDKG formalno pomeni zemljišča, pri katerih je v zemljiški knjigi vpisana zaznamba o zaščiteni kmetiji.

Oporoka je nična v delu, v katerem je oporočiteljica razpolagala s svojimi nepremičninami, ki sodijo v zaščiteno kmetijo tako, da bi bila zaščitena kmetija po njeni smrti v solasti sorojencev, saj takšnega z oporoko vzpostavljenega solastninskega stanja ZDKG ne določa kot dovoljenega.

Da bi v obravnavanem primeru zapuščinsko sodišče lahko ugotovilo, kdo so dediči po pokojnem A.A., mora zato predhodno ugotoviti, ali je kmetija ob uvedbi dedovanja (smrti zapustnika) izpolnjevala pogoje za zaščito po ZGKG. Če je zemljišče izpolnjevalo pogoje za zaščito po ZGKG, se pri dedovanju uporabljajo določbe ZDKG. Pri tem sodna praksa izrecno dopušča, da se o statusu kmetije odloča kot o predhodnem vprašanju tudi v primerih, ko je šele po uvedbi dedovanja podan predlog za določitev zaščitene kmetije.

Upravno sodišče je določbo 2. člena ZDKG razlagalo tako, da je presojalo, ali so nepremičnine (poleg kriterija obsega in lastništva) tudi prostorsko – ekonomsko povezane in v zvezi s tem podanost gospodarske enote. Zemljišča morajo predstavljati zaokroženo gospodarsko enoto, morajo biti povezana, v primerni oddaljenosti, ki omogoča obdelovanje, da se jih lahko šteje za gospodarsko enoto. Gre za presojo objektivne primernosti zemljišč za kmetijsko – gozdarsko dejavnost. Določba 3. člena ZDKG ne pomeni dodatnega kriterija, ki bi zapolnjeval pojem gospodarske enote. Irelevantno v zvezi z zaščito in ugotovitvijo gospodarske enote je dejstvo, da se lastnik ne ukvarja s kmetijstvom. Pojem zaščitene kmetije je pojem sui generis in ga v celoti zapolnjuje ZDKG. Pojmi iz ZKme-1 imajo drug pravni, čeprav jezikovno podoben pomen. Pojma zaščitene kmetije ni mogoče enačiti s 4. ali 143. členom ZKme-1, zato tudi pri statusu zaščitene kmetije ne obstaja zahteva po ukvarjanju s kmetijsko dejavnostjo (4. člen ZKme-1) ali obveznostjo, da ima KMG – MID določen sedež (oziroma naslov).

Prvostopenjski organ je na podlagi podatkov zemljiške knjige in katastrskih podatkov, torej na podlagi podatkov iz uradnih evidenc, pravilno ugotovil, da nepremičnine v lasti tožnika obsegajo skupaj 3ha 71a in 31m² primerljivih kmetijskih površin in glede na tak obseg ne izpolnjujejo pogoja iz prvega odstavka 2. člena ZDKG, to je pogoja obsega najmanj 5 ha primerljivih kmetijskih površin.