4. člen ZDKG

V obravnavani zadevi ni spora o tem, da gre pri pravnem poslu med tožnikom in stranko z interesom za promet v smislu 17. člena ZKZ in da ne gre za katerega od primerov pridobitve kmetijskega zemljišča, gozda ali kmetije, ko po drugem odstavku 19. člena ZKZ odobritev upravne enote ni potrebna. Kot izhaja iz razlogov obeh upravnih odločb, je prvostopenjski organ tožnikovo zahtevo za odobritev pravnega posla utemeljil z ugotovitvijo, da predmetna nepremičnina s parc. št. 1238 k.o. ... spada v zaščiteno kmetijo stranke z interesom, zaščitena kmetija pa se v prometu v skladu z 18. členom ZKZ ne sme deliti, razen pod pogoji oziroma v primerih, ki so opredeljeni v nadaljevanju tega člena, za kar pa v obravnavani zadevi glede na neprerekane ugotovitve upravnega postopka ne gre.

S pravnomočnostjo je izključena negotovost glede pravno urejenih razmerij in preprečeno ponavljanje postopka in ponovno odločanje o isti zadevi. Navedeno velja tudi za formalno pravnomočne odločbe, to je odločbe, s katerimi je zahteva stranke zavrnjena, torej kadar iz nje za stranko ne izhajajo nobene pravice ali obveznosti. Takšna odločba ima za posledico, da v isti upravni zadevi (torej če gre za isto stvar in isti stranki) stranka ne more začeti novega upravnega postopka, organ, ki je tako odločbo izdal, pa je nanjo vezan. Ponovna zahteva za upravno odločanje se zavrže, če se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, nista spremenila. Sporen sklep prvostopnega organa o zavržbi zahteve tožnika za ponovno preveritev zaščitene kmetije ni obrazložena v smislu, zakaj je organ zavzel stališče, da se dejansko in pravno stanje, na katerega se predlog opira, ni spremenilo.

Na veljavnost oporoke ne more vplivati dejstvo, da se je eden izmed oporočnih dedičev odpovedal dedovanju. Ker oba dediča zastopa isti zakoniti zastopnik, ki se je v imenu enega dediča prijavil k dedovanju, v imenu drugega dediča pa se je dedovanju odpovedal, po stališču sodišča druge stopnje obstoji konflikt interesov in takšna izjava, podana po nepravilno zastopanem dediču ni veljavna. Z novelo ZKZ-G so odpravljene omejitve pri prometu z zaščitenimi kmetijami med živimi. Sodišče bo tako preverjalo status zaščitene kmetije le še v postopku dedovanja, torej v zapuščinskem postopku. ZDKG se namreč ohranja v delu, ki se nanaša na dedovanje z namenom preprečitve drobitve kmetije v postopkih dedovanja. Napačen je nadalje zaključek sodišča prve stopnje, da dedinja A. A. ne more iz zapuščine ničesar več zahtevati, ker je bilo v pravdnem postopku ugotovljeno, da ji po pokojnem očetu ničesar več ne pripada. Slednje se nanaša na uveljavljanje nujnega deleža. Dedinja pa v predmetnem postopku uveljavlja pravice kot zakonita dedinja.

Organ je preveritev pogojev za zaščiteno kmetijo opravil na podlagi vloge vlagatelja stranke z interesom B. B. in torej ne po uradni dolžnosti, prav tako preveritve ni opravil na podlagi drugega odstavka 5. člena ZDKG-A. Zakon (tj. ZDKG) namreč nikjer ne izključuje možnosti, da se pogoji za določitev zaščitene kmetije ne morejo (ponovno) preveriti, če se spremenijo podatki (v zemljiški knjigi ali zemljiškem katastru). V primeru preveritve pogojev za zaščito kmetije ne gre za upravljanje in razpolaganje z dediščino, temveč za dodelitev statusa premoženja, ki je predmet dedovanja, zato gre pravica predlagati preveritev, ali zaščitena kmetija še izpolnjuje pogoje za zaščito tudi le posameznim dedičem.

Dedne sposobnosti ni mogoče enačiti s sposobnostjo razsojanja. Sposobnost razsojanja ni pogoj za dedovanje. V postopku osebnega stečaja nad tožencem opravljeno procesno dejanje enega od potencialnih zakonitih dedičev (prijava izločitvene pravice) je aktivno in koristno dejanje enega enotnega sospornika, ki učinkuje v korist vseh sospornikov - potencialnih dedičev po pokojniku. Napačno je torej stališče o izgubi izločitvene pravice in posledični izgubi pravnega interesa tožnikov za vodenje te pravde. Pravna korist za vodenje pravde, ki se je začela pred začetkom stečajnega postopka nad tožencem, bi prenehala, če bi bila izločitvena pravica v postopku osebnega stečaja priznana. Ker ni pomemben uspeh strank na posamezni stopnji odločanja, temveč le končni uspeh, je sodišče prve stopnje v stroškovno odmero pravilno zajelo tako revizijske stroške tožnikov kot tudi njihove stroške, nastale v prvem sojenju.

Zapuščinsko sodišče je vezano na uradni status nepremičnin; za ugotovitev oz. podelitev statusa zaščitene kmetije sâmo ni pristojno, ampak je to stvar ustreznega upravnega postopka.

Sodišče prve stopnje je pri postavitvi začasnih skrbnikov zapuščine in opredelitvi njunih nalog v celoti sledilo dednemu dogovoru, ki ga je povzelo v IV. točki izreka izpodbijanega sklepa. Pritožbi zoper to točko izreka sklepa torej vsebinsko napadata sam dedni dogovor, česar pa ni mogoče storiti s pritožbo zoper sklep o dedovanju, ki tak dedni dogovor (zgolj) povzema.

Iz trditev dedičev, podatkov spisa, pa tudi iz izpodbijanega sklepa, je lahko razbrati izjemne okoliščine, ki bi dopuščale poplačilo nujnega dednega deleža z izročitvijo posamezne nepremičnine. Ne glede na pravo vrednost daril gre za izjemno visok znesek izplačila nujnega deleža, v izjemno dolgem roku, kar je za oba dediča lahko velik riziko, in za oba relativno neugodno. Poleg tega pa umeščenost zaščitene kmetije v prostor, ki je znotraj naselja med stanovanjskim naseljem in obvoznico (v območje prometne infrastrukture in stanovanjskih površin), kaže, da kmetija dolgoročno le nima toliko možnosti za razvoj oziroma obstoj. Izročitev nepremičnin, ki so stavbna zemljišča, zelo verjetno tudi ne bi predstavljala usodno drobitev zaščitene kmetij. Da gre za posebne okoliščine, pritrjuje tudi dedič s tem, ko opozarja na gospodarsko zmožnost zaščitene kmetije. Ravno iz ugotovitev izpodbijanega sklepa je razvidno, da se na kmetiji težko preživi iz njene gospodarske kmetijske dejavnosti.

Res je, da je toženka postopek prekinila zaradi odločitve o predhodnem vprašanju, vendar je bila odločitev o prekinitvi nepravilna, saj ugotavljanje bonitete zemljišč ne more biti predhodno vprašanje. Za določitev zaščitene kmetije se glede lastništva uporabljajo podatki iz zemljiške knjige, glede bonitete zemljišč in obsega zemljišč zaščitene kmetije pa podatki iz zemljiškega katastra. Ker je toženka sprejela nezakonit sklep o prekinitvi postopka zaradi rešitve predhodnega vprašanja, ki v tej zadevi ne obstaja, po presoji sodišča z meritorno odločitvijo ni bila dolžna čakati na dokončnost odločbe o (morebitni) spremembi bonitete zemljišč. Tožniki kršitev enakega varstva pravic oziroma pravice do izjave lahko uveljavljali le v postopku, v katerem jim možnost izjave ni bila dana.

Določba prvega odstavka 4. člena ZDKG daje organu pooblastilo, da zaščiteno kmetijo preveri oziroma določi tudi po uradni dolžnosti. To pomeni, da pristojni organ začne postopek, če tako določa zakon ali na zakonu temelječ predpis, ali če ugotovi ali izve, da je postopek glede na obstoječe dejansko stanje treba začeti zaradi javne koristi (126. člena ZUP). ZDKG-A velja od 13. 4. 2013, navedena določba pa že sama po sebi pomeni enega od razlogov za začetek postopka po uradni dolžnosti v skladu z navedenim 126. členom ZUP. Sodna praksa je zavzela enotno stališče, da dejanska obdelava (torej tudi način obdelave) zemljišč ni odločilna za obstoj zaščitene kmetije (prim. npr. sodbo Vrhovnega sodišča RS I Up 321/2006). Predmet odločanja oziroma preverjanja v obravnavanem upravnem postopku je lahko zgolj to, ali še izpolnjuje pogoje za obstoj zaščitene kmetije tista oziroma taka kmetija, kot je bila določena za zaščiteno kmetijo v času zapustničine smrti oziroma s pravnomočno upravno odločbo, kar v skladu s tretjim odstavkom 4. člena ZDKG formalno pomeni zemljišča, pri katerih je v zemljiški knjigi vpisana zaznamba o zaščiteni kmetiji.

Prvostopenjski organ je lahko upošteval le tista zemljišča, katerih lastnik je na podlagi javnih evidenc A.A. st. Tožnik sam navaja, da A.A. st. ni (bil) lastnik parcel 817/1 in 817/2, drugi odstavek 4. člena ZDKG pa izrecno nalaga organu, da za določitev zaščitene kmetije glede lastništva uporabi podatke iz zemljiške knjige (glede bonitete zemljišč in obsega zemljišč zaščitene kmetije pa podatke iz zemljiškega katastra). Zatrjevana zaznamba spora na to ne more imeti vpliva. Odločba drugostopenjskega organa ni tak akt, ki ga bi bilo dovoljeno izpodbijati v upravnem sporu, ker z njim ni bilo vsebinsko odločeno o tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi, saj je drugostopenjski organ tožnikovo pritožbo v celoti zavrnil in ni posegel v izrek prvostopenjske odločbe.

Odločba po 4. členu ZDKG ima ugotovitveni značaj in samo ugotavlja pravno posledico, ki sledi iz zakona glede na ugotovljeno dejansko stanje. Deklarativna odločba pa pravno učinkuje od tedaj, ko so nastala dejstva, ki so po zakonu pomembna za nastanek pravnega stanja. V primeru ugotavljanja pravnega stanja - statusa zaščitene kmetije - je to od časa nastanka lastninskega in katastrskega stanja, ki ga je pri izdaji odločbe treba upoštevati. To pa lahko organ ugotavlja kadarkoli, saj je v navedenem členu določeno, da zaščitno kmetijo na predlog lastnika, sodišča ali po uradni dolžnosti preveri oziroma določi z odločbo upravni organ.

Po določilu 7. člena ZDKG ima izvenzakonska partnerica, ki s svojim delom ali zaslužkom prispeva k ohranitvi oziroma razvoju kmetije, prednost pred bratoma zapustnika, ki na kmetiji ne živita in sta preskrbljena. Dedič, ki bi sicer imel prednost, se lahko izloči le v primeru taksativno naštetih razlogov iz 11. člena ZDKG.

Toženec je pridobil lastninsko pravico na traktorju z dedovanjem na podlagi 36. člena ZTLR v zvezi s 4. členom ZDKZ. V skladu s 4. členom ZDKZ kmetija obsega vse, kar sestavlja gospodarsko celoto in rabi za redno kmetijsko proizvodnjo ter z njo povezane dejavnostjo, v kmetijo pa spadajo tudi kmetijske priprave, orodja in živina.

Ker v primeru preveritve pogojev za zaščito kmetije ne gre za upravljanje in razpolaganje z dediščino, ampak za določitev statusa premoženja, ki je predmet dedovanja, gre pravica predlagati preveritev, ali zaščitena kmetija še izpolnjuje pogoje za zaščito (tudi ob tem, da so interesi dedičev za zaščito večkrat nasprotni) tudi le posameznim dedičem. Dediči niso nujni sosporniki, morajo pa imeti možnost sodelovanja v postopku. Po drugem odstavku 4. člena ZDKG se za določitev zaščitene kmetije glede lastništva uporabljajo podatki iz zemljiške knjige, glede bonitete zemljišč in obsega zemljišč zaščitene kmetije pa podatki iz zemljiškega katastra. Kako so bili ti podatki pri ugotavljanju pogojev za določitev zaščitene kmetije izpolnjeni, upoštevani, pa mora biti iz obrazložitve odločbe, da ta zadosti standardu obrazloženosti iz 214. člena ZUP, razvidno. To pomeni, da mora biti razvidno, katera kmetijska in gozdna zemljišča so bila upoštevana ter kako, in sicer morajo biti vse posamezne upoštevane nepremičnine opredeljene z navedbo parcelne številke, katastrske občine, dejanske rabe v zemljiškem katastru in površine ter (pri kmetijskih zemljiščih) bonitete.

Z novelo ZDKG-A, uveljavljeno 13. 4. 2013, je bila dana pravna podlaga za (ponovni) postopek; v določbi 5. člena navedenega zakona je upravnim enotam naložena dolžnost, da v petih letih od uveljavitve zakona po uradni dolžnosti preverijo, ali kmetije izpolnjujejo pogoje, da se določijo za zaščitene kmetije, pri čemer se prednostno preverijo tiste kmetije, ki so predmet zapuščinskega postopka ali pravnega prometa med živimi. Zato sodišče kot neutemeljene zavrača tožbene navedbe, da je bila z izpodbijano odločbo kršena določba četrtega odstavka 225. člena ZUP in da je bilo s tem protipravno in nedopustno poseženo v tožnikovo ustavno pravico do zasebne lastnine. Zakon kriterije za zaščito kmetij določa glede na objektivno primernost zemljišč za kmetijsko in gozdarsko dejavnost; zato se o zaščiti kmetije ne odloča na podlagi trenutne oblike gospodarjenja, temveč na podlagi njene objektivne zmožnosti za kmetijsko in gozdno dejavnost.

Načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča, ki je bilo sprejeto na občni seji VSS, dne 27. 6. 1988, na podlagi tedaj veljavnih določb ZDKZ, velja tudi za postopke začete po 4. členu ZDKG. Tudi po določbah ZDKG mora biti zato kmetija zaščitena ves čas zapuščinskega postopka, da se zapuščinski postopek vodi in zaključi po določbah ZDKG. Zato se tudi po uvedbi dedovanja lahko opravi preveritev (na predlog upravičenega predlagatelja ali po uradni dolžnosti), ali zaščitena kmetija še izpolnjuje pogoje za zaščiteno kmetijo. Navedeno izhaja tudi iz 25. člena ZDKG, ki določa prednostno preveritev po uradni dolžnosti, za tiste kmetije, ki so predmet zapuščinskega postopka. Ker o vprašanju, ki ga ravident navaja Vrhovno sodišče že odločilo, to vprašanje ni pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. V tej zadevi je bil sklep zapuščinskega sodišča, na katerega se revident sklicuje in ga reviziji prilaga, izdan 29. 10. 2010. Izpodbijano odločbo pa je upravni organ izdal 21. 10. 2010. Ker se v upravnem sporu zakonitost upravnih odločb presoja po dejanskem in pravnem stanju na dan njihove izdaje, kasnejši sklep zapuščinskega sodišča, na zakonitost v tem s

Prvostopenjski organ je v skladu z drugim odstavkom 4. člena ZDKG pravilno po podatkih zemljiške knjige upošteval predmetne nepremičnine kot lastnino pokojnega očeta tožnika ter podatke o boniteti in obsegu teh zemljišč iz zemljiškega katastra ter je nato pravilno, ob upoštevanju določbe drugega odstavka 2. člena ZDKG ugotovil, da obravnavana zemljišča predstavljajo 2,30 ha primerljive kmetijske površine in pravilno zaključil, da s tem ni izpolnjen pogoj 5 ha primerljive kmetijske površine za določitev predmetnih nepremičnin za zaščiteno kmetijo.

Pogoji, da se kmetija šteje za zaščiteno, so določeni v 2. členu ZDKG. Drugih pogojev za zaščiteno kmetijo ZDKG ne določa. Navedbo, da sta nepremičnini v dolgoročnem planu javnega dobra ter da sta namenjeni za pokopališče, so tožniki prvič podali šele v pripravljalni vlogi, zato predstavlja nedopustno novoto, ki je sodišče ne more upoštevati, saj so imeli možnost to dejstvo navesti v postopku pred upravnim organom, pa tega niso storili, niti niso pojasnili, zakaj tega dejstva niso navedli že v postopku izdaje upravnega akta. ZDKG v nobeni določbi izrecno ne zahteva, da bi prevzemnik kmetije moral le-to obdelovati sam s fizičnim delom, ampak je poudarek na gospodarjenju s kmetijo. Vprašanje dejanskega obdelovanja predmetne kmetije s fizičnim delom njenega prevzemnika ni pomembno za odločitev v postopku za določitev zaščitene kmetije.

Za navedbo, da zapuščina tvori zaščiteno kmetijo (oziroma je njen del), ni mogoče kategorično reči, da je v pritožbi ni možno prvič uveljavljati. Določbe ZDKG so namreč kogentne in ob navedbi, da je zapuščina zaščitena kmetija, je dolžnost sodišča, da preveri, ali to drži, da bi lahko pravilno uporabilo materialno pravo.