107. člen ZKZ

Pojem poljska pot je v ZKZ uporabljen v 78. členu, ki ureditev novih poljskih poti našteva kot eno od štirih zahtevnih agromelioracij, ureditev obstoječih poljskih poti pa kot eno od desetih nezahtevnih agromelioracij. Ob tem ZKZ ne vsebuje definicije te besedne zveze (niti je ne vsebuje kak drug zakon). Pojem poljske poti je tako treba vsebinsko napolniti ob upoštevanju namena zakona. Ta določa, da so cilji tega zakona ohranjanje in izboljševanje pridelovalnega potenciala ter povečevanje obsega kmetijskih zemljišč za pridelavo hrane, trajnostno ravnanje z rodovitno zemljo in ohranjanje krajine ter ohranjanje in razvoj podeželja. Poljska pot je pot, ki je namenjena dostopu do kmetijskih zemljišč zaradi njihove obdelave in ki kmetijsko zemljišče obremeni le v obsegu, ki je za ta namen potreben. Dostop do kmetijskih zemljišč s kmetijsko mehanizacijo je del kmetijske proizvodnje, kar pa ne pomeni, da je na kmetijskih zemljiščih dovoljena gradnja kakršnihkoli poti oz. cest. Dovoljeni so posegi, ki so namenjeni dostopu do kmetijskih zemljišč zaradi njihove obdelave, v obsegu, ki je za ta namen potreben. Če pot te pogoje izpolnjuje, ustreza pojmu poljska pot. Če jih ne izpolnjuj

Pojem poljska pot je v ZKZ uporabljen v 78. členu, ki ureditev novih poljskih poti našteva kot eno od štirih zahtevnih agromelioracij, ureditev obstoječih poljskih poti pa kot eno od desetih nezahtevnih agromelioracij. Ob tem ZKZ ne vsebuje definicije te besedne zveze (niti je ne vsebuje kak drug zakon). Pojem poljske poti je tako treba vsebinsko napolniti ob upoštevanju namena zakona. Ta je opredeljen v 1.a členu ZKZ, ki določa, da so cilji tega zakona ohranjanje in izboljševanje pridelovalnega potenciala ter povečevanje obsega kmetijskih zemljišč za pridelavo hrane, trajnostno ravnanje z rodovitno zemljo in ohranjanje krajine ter ohranjanje in razvoj podeželja. V luči navedenega je treba poljsko pot opredeliti kot pot, ki je namenjena dostopu do kmetijskih zemljišč zaradi njihove obdelave in ki kmetijsko zemljišče obremeni le v obsegu, ki je za ta namen potreben.

ZKZ ne vsebuje definicije pojma poljske poti (niti jih ni vseboval, v času izpodbijane odločbe veljaven kak drug zakon).Tega je treba vsebinsko napolniti ob upoštevanju namena zakona. Cilj ZKZ je ohranjanje in izboljševanje pridelovalnega potenciala ter povečevanje obsega kmetijskih zemljišč za pridelavo hrane, trajnostno ravnanje z rodovitno zemljo in ohranjanje krajine ter ohranjanje in razvoj podeželja. V luči navedenega je treba poljsko pot opredeliti kot pot, ki je namenjena dostopu do kmetijskih zemljišč zaradi njihove obdelave, in ki kmetijsko zemljišče obremeni le v obsegu, ki je za ta namen potreben. Dostop do kmetijskih zemljišč s kmetijsko mehanizacijo je del kmetijske proizvodnje, kar pa ne pomeni, da je na kmetijskih zemljiščih dovoljena gradnja kakršnihkoli poti oz. cest. Dovoljeni so posegi, ki so namenjeni dostopu do kmetijskih zemljišč zaradi njihove obdelave, v obsegu, ki je za ta namen potreben. Če pot te pogoje izpolnjuje, ustreza pojmu poljska pot. Če jih ne izpolnjuje, pa predstavlja nedovoljeno rabo zemljišča za namen, ki ni kmetijska proizvodnja.

Uporaba kmetijskega zemljišča med drugim tudi za oglaševalsko dejavnost, ne pomeni uporabe zemljišča v skladu z zakonskim namenom kmetijskih zemljišč ne glede na to, v kolikšni meri oglaševalska dejavnost na kmetijskem zemljišču dejansko ovira primarni namen kmetijskega zemljišča. Svobodna gospodarska pobuda, na katero morebiti meri tožeča stranka, ko pravi, da se ji onemogoča opravljanje dejavnosti, je omejena z javno koristjo, ta pa se, ko gre za (upo)rabo kmetijskih zemljišč, že na ustavni ravni lahko uresničuje samo tako, da se ob tem varujejo kmetijska zemljišča (drugi odstavek 71. člena Ustave RS). Še bolj konkretno je način varovanja kmetijskih zemljišč urejen v ZKZ, med drugim, z določbami, ki omejujejo postavljanje objektov in s tem rabo za namene, ki niso v zvezi s kmetijsko dejavnostjo, s čimer je posredno urejeno tudi uresničevanje svobodne gospodarske pobude v dejavnosti oglaševanja.

Postavitev kovinske konstrukcije za namene oglaševanja - enako je mogoče ugotoviti za namestitev oglaševalskega panoja na kmetijski objekt, tj. kozolec, na kmetijskem zemljišču - pomeni, da se zemljišče uporablja v nasprotju z njegovim namenom, in ni pravno pomembno, ali oglasni pano kogarkoli moti, ali se košnja oziroma kakšna druga kmetijska dejavnost opravlja nemoteno ter ali se zemljišču in rastlinam škoduje. Med strankama ni sporno, da je tožeča stranka na podlagi najemne pogodbe na obravnavani enoredni kozolec postavila oglaševalski pano. Prav tako ni sporno, da je obravnavana nepremičnina po namenski rabi kmetijsko zemljišče, na njem pa stoji kmetijski objekt - (enoredni) kozolec. Ob tako ugotovljenem relevantnem dejanskem stanju je pravilna presoja tožene stranke, da se tako kozolec kot kmetijsko zemljišče s tem, ko je na kozolcu postavljen oglaševalski pano, ne uporabljata v skladu s svojim namenom.

Uporaba kmetijskega zemljišča med drugim tudi za oglaševalsko dejavnost, ne pomeni uporabe zemljišča v skladu z zakonskim namenom kmetijskih zemljišč ne glede na to, v kolikšni meri oglaševalska dejavnost na kmetijskem zemljišču dejansko ovira primarni namen kmetijskega zemljišča. Tožeča stranka je gospodarski subjekt in ima pravico do svobodne gospodarske pobude (prvi odstavek 74. člena Ustave), ki pa se ne sme izvajati v nasprotju z javno koristjo (drugi odstavek 74. člena Ustave). Svobodna gospodarska pobuda, na katero morebiti meri tožeča stranka, ko pravi, da se ji onemogoča opravljanje dejavnosti, je omejena z javno koristjo, ta pa se, ko gre za (upo)rabo kmetijskih zemljišč, že na ustavni ravni lahko uresničuje samo tako, da se ob tem varujejo kmetijska zemljišča (drugi odstavek 71. člena Ustave). Še bolj konkretno je način varovanja kmetijskih zemljišč urejen v ZKZ, med drugim, z določbami, ki omejujejo postavljanje objektov in s tem rabo za namene, ki niso v zvezi s kmetijsko dejavnostjo, s čimer je posredno urejeno tudi uresničevanje svobodne gospodarske pobude v dejavnosti oglaševanja. V predmetni zadevi gre torej po oceni sodišča za način uresničevanja gospodar

Tožnici je bila v upravnem postopku dana možnost izjave o ugotovitvah postopka; do navedb, ki jih je podala, sta se upravna organa, zlasti drugostopenjski, primerno izrekla. Pojasnila sta tudi pravno podlago za izrečeni ukrep, to so citirane določbe prvega odstavka 7. člena ter določbe 107. člena ZKZ. Tožnica je v tožbi ugovarjala, da je izpodbijana odločba neutemeljena, vendar so njene tožbene navedbe ostale na zelo splošni ravni, za svoje zatrjevanje, da odločba ne odraža pravega stanja, pa tudi ni predlagala nobenih dokazov.

S tem, ko je na delu zemljišča postavljena kovinska konstrukcija, kmetijsko zemljišče v tem delu ni bilo uporabljeno v skladu z njegovim namenom, torej z namenom kmetijske dejavnosti, ampak z namenom oglaševanja. Kmetijski inšpektorat je bil stvarno pristojen, ker je šlo za presojo pravilne rabe kmetijskega zemljišča, to pa je povsem neodvisno od pooblastil gradbenega inšpektorja, ki lahko odredi odstranitev določenega objekta, če je postavljen v nasprotju z gradbenimi predpisi.

V upravnem sporu lahko se izpodbija le tisti akt, ki v izreku vsebuje meritorno odločitev. V obravnavanem primeru je tožnik, kljub pravilnemu pravnemu pouku v odločbi drugostopenjskega organa, po pooblaščenem odvetniku vložil tožbo zoper odločbi obeh upravnih organov, torej tudi zoper drugostopenjsko odločbo, ki je bila izdana na podlagi pravnega sredstva, ki ga je vložil tožnik in ne vsebuje odločitve o njegovi pravici. Postavitev železne konstrukcije s šestimi jeklenimi koli, neposredno zabitimi v tla, na katero se lahko namesti reklamni pano, na tem zemljišču predstavlja uporabo, ki ni v skladu z njegovim namenom. Železna konstrukcija ni uvrščena med objekte, ki jih je dopustno postaviti na kmetijskem zemljišču, tudi ni namenjena kmetijski dejavnosti, zato je zahteva inšpektorja, da se odstrani, upravičena. Ugotovitve v inšpekcijskem postopku potrjujejo uporabo zemljišča v nasprotju z njegovim namenom, zato niti ni bistveno, ali je predmetni del zemljišča, na katerem je postavljena železna konstrukcija, kljub temu lahko obdelan ali ne. Postavitev oglasnega panoja ni kmetijsko opravilo, prav tako pa tudi ni dejavnost, ki se izvaja z namenom opravljanja kmetij

Ko je navajal podlago za odločitev, je prvostopenjski organ nejasno (skupaj) zgolj povzel vsebino 197. člena ZKZ, ne da bi pri tem razločno in nedvoumno pojasnil, ali je ukrep izrekel zaradi uporabe zemljišč v nekmetijske namene ali zaradi njihovega degradiranja ter na katera konkretna določila tega člena je posledično oprl svojo odločitev o sprejetem ukrepu. Ne zadošča, da se organ v obrazložitvi odločbe zgolj posplošeno sklicuje na pravno podlago, temveč mora jasno in določno navesti, katero konkretno določilo in zakaj je bilo podlaga za sprejeto odločitev.

Ne glede na odločitev, ki bi jo sodišče ob eventualni vsebinski presoji izpodbijane odločitve sprejelo, ta tožnikovega pravnega položaja ne bi spremenila, saj je bila z izpodbijano odločbo naložena obveznost izpolnjena, hkrati pa tožbeni zahtevek ni bil spremenjen ali dopolnjen na način zatrjevane ugotovitve nezakonitosti upravnega akta, s katerim bi bilo poseženo v pravice ali pravne koristi tožnika.

Tožnik na kmetijskem zemljišču izvaja gospodarsko dejavnost oglaševanja in ima od te dejavnosti prihodke, to pomeni, da je on tisti, ki kmetijskega zemljišča ne uporablja v skladu z njegovim namenom, kar ga v konkretnem primeru kvalificira kot inšpekcijskega zavezanca. Postavitev reklamnega panoja, tudi če ne ovira obdelovanja zemljišča, ni zakonsko predpisana namenska uporaba. Oglaševalski pano ne služi kmetijskemu zemljišču in ne prispeva k prehranski varnosti in pridelavi hrane. Golo dejstvo, da kmetijskemu zemljišču ne škodi (da ga neposredno ne onesnažuje ali degradira), ne more voditi do drugačnega zaključka. Prepoved uporabe kmetijskega zemljišča za drug namen kot za kmetijsko proizvodnjo in vzpostavitev prejšnjega stanja v določenem roku (prva alineja B) točke 107. člena ZKZ) je v konkretni situaciji torej edini možen ukrep. Inšpektor tako ni imel izbire med različnimi ukrepi, izrekel je lahko le prepoved nadaljnjega oglaševanja in odredil odstranitev oglaševalskega panoja. Posledično tudi tehtanje sorazmernosti naloženega ukrepa ni prišlo v poštev.

Med strankama ni sporno, da je zemljišče, na katerega je postavljena kovinska konstrukcija, opredeljeno kot kmetijsko zemljišče, in prav tako ni sporno, da je na delu tega zemljišča tožeča stranka postavila oglasni pano na konstrukciji iz kovinskih cevi. Postavitev konstrukcije nedvomno predstavlja nenamensko rabo kmetijskega zemljišča.

ZKZ ne zapoveduje le preprečevanja onesnaževanja, drugačnega degradiranja kmetijskih zemljišč ali zaviranja rasti rastlin, pač pa vsako nenamensko nekmetijsko uporabo. Odrejen ukrep (prepoved uporabe kmetijskega zemljišča in odstranitev oglasnega panoja) je v skladu s prvo alinejo b.) točke 107. člena ZKZ, ki inšpektorju nalaga izrek le enega ukrepa, to je prepoved rabe kmetijskega zemljišča za drug namen in vzpostavitev zemljišča v prejšnje stanje. Že navedena zakonska ureditev torej daje odgovor na vprašanje, ali je izrečen ukrep sorazmeren, oziroma primeren.

ZKZ ne zapoveduje le preprečevanje onesnaževanja, drugačnega degradiranja kmetijskih zemljišč ali zaviranja rasti rastlin, pač pa vsako nenamensko nekmetijsko uporabo. Odrejen ukrep (prepoved uporabe kmetijskega zemljišča in odstranitev oglasnega panoja) je v skladu s prvo alinejo b.) točke 107. člena ZKZ, ki inšpektorju nalaga izrek le enega ukrepa, to je prepoved rabe kmetijskega zemljišča za drug namen in vzpostavitev zemljišča v prejšnje stanje. Že navedena zakonska ureditev torej daje odgovor na vprašanje, ali je izrečen ukrep sorazmeren oziroma primeren.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, v postopku, v katerem je bila izdana, pa tudi ni bilo nepravilnosti, ki bi zahtevale njeno odpravo. Tožnici je bil izdan ustni ukrep na zapisnik, skladno z 211. členom in četrtim odstavkom 144. člena ZUP v skrajšanem ugotovitvenem postopku, za kar so bili tudi po presoji sodišča izpolnjeni zakonski pogoji glede nujnih ukrepov v javnem interesu, ki jih za takšne primere dopušča ZUP in Odredba o varstvu voda pred onesnaževanjem z nitrati iz kmetijskih virov.

Tožnik v tožbi priznava, da se na kmetijskem zemljišču nahajajo predmeti, ki pa po njegovem v ničemer ne motijo opravljanja kmetijske dejavnosti. Da tožnik izpolnjuje pogoje za opravljanje čebelarske dejavnosti, med strankama ni sporno. Vendar pa sodišče v zvezi z navedenim pojasnjuje, da za presojo pravilnosti izpodbijane odločbe ni relevantno, ali tožnik izpolnjuje pogoje za izvajanje kmetijske (konkretno čebelarske) dejavnosti. Bistveno je, da postavljeni predmeti pomenijo negospodarno ravnanje s kmetijskim zemljiščem oziroma degradirajo oziroma drugače negativno posegajo v rodovitno zemljo.

V zadevi tako ni sporno, da so na delu kmetijska zemljišča, ki je v lasti tožnice, opravljeni posegi in sicer so postavljeni manjša lesena konstrukcija, betonski žar, leseni nadstrešek, manjša lesena lopa in betonski točkovni temelji, počitniška prikolica in betonski tlakovci ter zasejane smreke, kar tudi po presoji sodišča ni skladno z uporabo kmetijskega zemljišča po ZKZ za namene kmetijske proizvodnje, kar sta upravni organ prve stopnje in toženka argumentirano pojasnila. Tožnica pa drugačnih dokazil ne ponudi.

Gradnja kovinske konstrukcije oglasnega panoja na kmetijskih zemljiščih ni v skladu z namensko rabo kmetijskega zemljišča in ni dopustna. Do spremembe lastnika panoja je prišlo po izdaji prvostopenjske odločbe in na opredelitev zavezanca ne vpliva.

Postavitev oglaševalskega panoja in oglaševanje ni kmetijsko opravilo niti dejavnost, ki se izvaja z namenom opravljanja kmetijske dejavnost, ampak dejavnost oglaševanja. Kmetijski inšpektor je bil po ugotovitvi, da se kmetijsko zemljišče uporablja v nasprotju z namenom, dolžan izreči inšpekcijski ukrep.